SLADKI PELIN (Artemisia annua)

Zadnje čase pri nas pogosto slišimo o sladkem pelinu, nasprotno, pa ga proti malariji, za zniževanje temperature, kot sredstvo proti nekaterim vrstam raka, pri zlatenici, proti vnetjem, gripi, herpesu, menstruacijskih bolečinah, diabetesu in verjetno še čim, v Aziji uporabljajo že tisočletja.

Kitajska znanstvenica Youyou Tu je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za medicino, saj je dokazala, da zdravljenje z artemisininom, izvlečkom iz sladkega pelina močno zmanjša smrtnost pri bolnikih obolelih za malarijo. Odkrila je, da artemisinin skupaj z železom v krvni plazmi tvori kisikove radikale, ki ubijejo povzročitelja malarije, ki živi kot znotrajcelični parazit, v rdečih krvničkah. Tudi pri raku deluje podobno.

Sladki pelin (Artemisia annua) je enoletna rastlina.
Izvira iz Azije, a je razširjen po celem svetu. K nam je verjetno prišel s Turki.

Spada v družino nebinovk, kamor sodita tudi navadni pelin in pehtran.
Kljub svojemu imenu, je sladki pelin precej grenka rastlina, z izrednim vonjem.

Razmnožujemo ga s semeni, ki kalijo na svetlobi, torej jih ne prekrivamo z zemljo.
Sejemo ga spomladi, da dobimo sadike, ki jih enkrat prepikiramo in v maju, ko ni več pozeb, posadimo na vrt.
Sejančki so zelo drobni, nežni in občutljivi, zato moramo biti zelo previdni ob zalivanju. Najbolje je, da zemljo do kalitve pršimo, kasneje pa sejančke zalivamo od spodaj, iz podstavka, tako, da zemlja sama vleče vodo navzgor.

Rastlinice se zelo rade obračajo k svetlobi, zato jih je potrebno dnevno obračati. Tudi na vrtu jih posadimo na svetlo, a ne presončno mesto. Zraste v košato, do 2 m visoko grmičasto rastlino, z nežnimi, globoko narezljanimi, po kamilici dišečimi listki in drobnimi zeleno – rumenimi cvetovi, ki se odprejo konec avgusta ali v začetku septembra. Steblo je gladko, zeleno, do rjavo-vijolične barve.
Ob cvetenju je rastlina primerna za žetev. Posušimo s stebelc osmukane cvetove z nekaj lističi.
Temperatura pri sušenju se ne sme dvigniti nad 40°C, sicer se, na temperaturo nestabilen in občutljiv artemisinin, izgublja v zrak. Poleg artemisinina, so učinkovine v sladkem pelinu še kumarini, flavonoidi, fenolne kisline.

Ker je artemisinin bolj lipofilna, kot hidrofilna spojina, je bolj topen v maščobah, kot v vodi. Tudi prevroča voda razgradi del artemisinina, zato je bolje da kot poparek, pripravimo hladen namok s kančkom maščobe oz. še boljša je uporaba alkoholne tinkture , saj se v alkohol izlužijo tako maščobno, kot vodno topne učinkovine.
Uživamo lahko tudi izoliran artemisinin v tabletkah, a tukaj moramo paziti, da ne gre za sintetične učinkovine. Priporočljivo je tudi sočasno jemanje pripravkov iz železa, kadar ga pijemo ob težjih boleznih, kot sta rak ali malarija.

Sladek pelin se, razen za zdravljenje malarije in nekaterih vrst raka, uporablja tudi za bakterijske okužbe, kot so driske in okužbe prebavil, bolezni, ki jih povzročajo paraziti in pršice, glivične okužbe pljuč, prehladi, pri razdraženem želodcu, zlatenici, psoriazi, herpesu in drugih avtoimunih boleznih, pri izgubi apetita, premajhnem izločanju žolča, bolečih menstruacijah …

Z maceratom iz sladkega pelina lahko negujemo tudi kožo. Tudi skozi njo telo dobi nekaj učinkovin iz sladkega pelina. Če imamo doma alembik oz. destilator, si iz sladkega pelina lahko naredimo tudi hidrolat in eterično olje.
Eterično olje vmešamo v hladno stiskano olje, s katerim masiramo telo ali ga damo v izparilnik, za udišavljanje zraka. Uporablja se tudi v parfumski in kozmetični industriji. Ima protimikrobno delovanje.
S hidrolatom lahko mažemo herpes, lahko pa ga tudi uživamo, po žlico v dva deci vode.
Zaradi možnega tveganja za zarodek, naj se ga v večjih količinah izogibajo nosečnice.

Čaj za preventivo
Čaj za dvig imunskega sistema in preventivo pijemo enkrat tedensko. Pripravimo ga tako, da eno žlico sladkega pelina čez noč namočimo v pol litra vode. Zjutraj vse skupaj pogrejemo na približno 40°C, dodamo žličko hladno stiskanega olja in pustimo še 15 minut. Nato precedimo in ocejeno zelišče še pokuhamo v 2 dcl vode, precedimo, tekočino ohladimo in pomešamo s hladnim namokom. Pijemo počasi čez cel dan.

Kura s čajem sladkega pelina
Čez noč namočimo dve skodelici s po eno žličko zeli posušenega sladkega pelina in 250 ml vode segrete na 40°C, dodamo žličko hladno stiskanega orehovega ali svetlinovega olja in pokrito pustimo 12 ur. Eno takšno skodelico pa pripravimo zjutraj, da bo pripravljena zvečer. Nato precedimo in dodamo malo limoninega soka. Namok pijemo trikrat dnevno en teden. Nato naredimo tridnevni premor in tako nadaljujemo. Ob tem vsak dan jemljimo dober železov preparat.

Macerat iz sladkega pelina
Steklen kozarec napolnimo z napol posušenim sladkim pelinom. Nanj prelijemo hladno stiskano olje iz mandljev, orehov, konopljinih semen ali katero drugo po izbiri. Kozarec zapremo in ga damo na toplo mesto za nekaj tednov. Med časom maceracije ga dnevno potresemo. Nato olje odcedimo in ga hranimo v temnih steklenicah. Nanašamo ga na vlažno kožo. Uporabimo ga za vnetja kožnih živcev, pri bakterijskih in glivičnih okužbah kože, modricah, artritisu in drugih bolečinah v sklepih.

Patricija Šenekar

Če niste vedeli: POTONIKA (Paeonia) je magična zdravilka.

Spomladi nas pozdravlja v svoji čudoviti lepoti z velikimi cvetovi, ki se prav bohotijo v grmovju v roza, beli in raznih odtenkih rdeče barve.

Njeni izjemno polni cvetovi merijo od 4 do 6 centimetrov in ne samo, da so lepota brez primere, tudi dišijo opojno.
Potonike odlikuje tudi njihova dolgoživost, saj lahko dočakajo tudi 100 let in več.

Simbol zdravljenja
Potonika je v Grčiji velja za simbol zdravljenja, na Japonskem pa za srečen zakon in mogočnost, obenem pa je emblem za mesec junij/rožnik.
Na Kitajskem jo gojijo že več kot 2000 let in jo imenujejo Sho-yo, kar pomeni “lepo”, pri njih velja za cvet meseca marca.

Mitologija
Po grški mitologiji je potonika poimenovana po bogu Paeonu, grškem bogu zdravljenja oziroma zdravilcu bogov.
Zato so tudi njene zdravilne sposobnosti izjemne.
Legenda pravi, da je Paeon študiral z bogom medicine Asclepiusom.
Ker je Zeus videl, da študent, torej Paeoni, postaja boljši od svojega učitelja, ga je spremenil v čudovito rožo, potoniko.

Potonika sodi pod zaščito Sonca, v sebi, kljub ženski polnosti, nosi moško esenco in element ognja. Klicali so jo tudi blagoslovljena rastlina zaradi vseh svojih čarobnih in medicinskih značilnosti in delovanj.

Magično delovanje
Po tradiciji ima potonika moč, da varuje pastirje in njihove črede, preprečujejo nevihte, izganja in ščiti pred demoni, ohranja pa tudi dobro žetev.
Korenine pod vzglavnikom ali okoli vratu kot ogrlica so zdravilo proti norosti, preprečujejo tudi epileptične napade.
Kot ogrlica varuje otroke, da jih ne bi ugrabile zle sile, v pomoč pa je tudi dojenčkom pri lajšanju tegob v obdobju rasti zob.

Posebno veliko magično moč so jim pripisovali tudi zaradi fluorescentnih lastnosti, saj v mraku potonike prav zažarijo. Le poglejte jih ponoči … 🙂
Zasajene na vrtu ščitijo pred neurjem in zlom. Ker je potonika resnično močna v svojem delovanju, so jo od nekdaj uporabljali tudi za eksorcizme. Korenino, ki so jo uporabili v ta namen, pa je bilo potrebno nabrati ponoči, ko rastlina čarobno sveti.

Barva
Rožnata: najbolj romantična, zaradi česar je idealna barva za poročne šopke in za okras na mizi.
Bela ali zelo bleda roza: osredotočanje na skrivnostni vidik same rastline in sporočanje obžalovanja, če smo koga prizadeli.
Močna rdeča: najbolj cenjena na Kitajskem in na Japonskem, obenem je najbolj povezana s častjo in spoštovanjem. Simbolizira blaginjo in razvoj.

Pomen
. čast, zlasti za ljudi, ki z uspehom prinašajo čast svoji celi družini;
. bogastvo in blaginja;
. romantična ljubezen, še posebej ljubezen med popolnimi neznanci;
. lepota v vseh oblikah.

Njeno sporočilo
Zapomnite si, da se vaša dejanja odražajo v vašem življenju in obenem tudi v življenju drugih, zato si vedno prizadevajte ravnati spoštljivo in častno.
Ne bojte se opravičiti, če naredite napako,
in delite ljubezen ter milino z drugimi.
S tem izboljšujete svet in posledično življenja vseh na našem planetu.

Olje zaščite in razsvetljenja s potoniko
Potrebujete:
nekaj korenin potonike,
½ žličke semen bele gorčice,
½ žličke smole bosvelije,
60 ml baznega olja.
Zmešajte vse sestavine in posvetite olje v svojem ritualu za močno zaščito in zdravljenje.

Zapisala: Nina Kasandra Klun.
Absoulute magickal apothecary

NAVADNA ZLATA ROZGA (Solidago virgaurea)

Nekoč je veljalo, da če pri hiši sama od sebe zraste navadna zlata rozga, to prinese nepričakovano srečo.
Zlata rozga zelo privlači koristne žuželke, ki uničujejo vrtne škodljivce, zato jo lahko posadimo tudi ob zelenjavni vrt. Pazito moramo le, da ne zasemeni in se razbohoti, zato jo po cvetenju porežimo.
Prav tako je odlična paša čebelam.

Ob navadni zlati rozgi poznamo pri nas še kanadsko in orjaško zlato rozgo.
Ločimo jih hitro, saj je navadna zlata rozga nižje rasti, cvetove ima nanizane po celotnem, malo razvejanem steblu, na pogled so tudi večji, kot pri njenih invazivnih sorodnicah, ki jih vidimo že od daleč, saj se skupine visokih, živahno rumenih rastlin nemoteno razširjajo po zapuščenih obronkih svetlih gozdov, travnikih in porečjih.

Potrebuje veliko sonca in bogato zemljo. Zelo dobro prenaša nizke temperature, razmnožuje pa se s semeni ali z delitvijo korenin. Uvrščamo jo v družino košaric in je že dolgo poznana in učinkovita zdravilna rastlina.

Zlato rozgo nabiramo od začetka cvetenja, kar traja od konca julija in vse do oktobra.
Zanimivo je, da v nasprotju z večino rastlin, navadna zlata rozga zacveti najprej na višjih predelih in se nato proti jeseni spušča v nižine. Nabiramo predvsem cvetove, saj je v stebelcih manj zdravilnih učinkovin.
Uporabimo jo lahko tako svežo, kot posušeno. Ker ne vsebuje veliko vode, se zelo hitro suši in postane zelo puhasta. Zaradi ostrih dlačic, ki se pojavijo na suhi rastlini je za našo kožo in dihala primerneje, da jo osmukamo svežo in nato posušimo. Vsebuje nekaj malega eteričnega olja in več flavonoidov, tanine, saponine, fenolne kisline.

V preteklosti so jo uporabljali za celjenje ran, danes pa jo uporabljamo predvsem zaradi njenega učinka na urinarni trakt. Deluje diuretično, spazmolitično in blago protivnetno.
Učinkovitost in neškodljivost pripravkov iz zlate rozge so potrdili v več kliničnih raziskavah, ki so jih opravljali ob raznih bolezenskih stanjih sečil.
Dobro je delovala na izločanje sečnih kamnov in peska, okužbe sečnih poti ter razdražen in k vnetjem nagnjen mehur. Tako se njeni pripravki (čaj ali tinktura) uporabljajo pri vnetnih boleznih v sečilih, kot pomoč pri bakterijskih okužbah sečil, kot pomoč pri izločanju (če je možna spontana izločitev) in za preprečevanje nastajanja sečnih kamnov oz. peska v ledvicah in mehurju.
Povečuje količino urina in s tem izpiranje obtočil, kar je koristno tudi uporabnikom katetra, ki so nagnjeni k pogostejšim okužbam sečil. Po nekaj tedenski terapiji z zlato rozgo pride do izboljšanja pekočega in bolečega uriniranja, pogostega tiščanja na vodo, urinske inkontinence, pritiska in bolečin v področju mehurja …
Ker močno spodbuja izločanje urina posledično lajša tudi težave z revmo in artritisom, protinu, vnetjem sklepov, čisti kri in zmanjšuje prepustnost žil, jih krepi, znižuje krvni tlak, ima dober vpliv na jetra, pomaga proti krvavenju iz črevesa, blaži drisko. Pomaga tudi pri ekcemih ranah, ki se slabo celijo.

O neželenih učinkih je malo podatkov, zato se jemanje zlate rozge odsvetuje med nosečnostjo in dojenjem, možne pa so alergijske reakcije pri ljudeh, ki so preobčutljivi na košarice. Prav tako je ne uživajte ob zastojih vode zaradi oslabelega srca in ledvic.

V terapevtske namene uporabljamo predvsem navadno zlato rozgo, ki deluje tudi protivnetno, čeprav imajo vse tri vrste zlatih rozg diuretični učinek.

Priprava čaja:
2 žlički zlate rozge prelijemo s skodelico vrele vode in po petnajstih minutah precedimo. Na dan popijemo 3 skodelice toplega, nesladkanega čaja, ki pomaga povečati količino seča. Pijemo ga ob vnetjih mehurja, sečnice.
Z isto količino sestavin lahko naredimo tudi prevretek, kar pomeni, da zelišče zavremo in po eni minuti odstavimo. Z mlačnim čajem lahko umivamo vneto kožo, ture. Prevretek močneje pospešuje potenje in izločanje urina. Pijemo ga pri vnetjih ledvic in mehurja, pri pesku in kamnih.

Tinktura
200 g sveže zlate rozge prelijemo z litrom tropinovca. Dnevno pretresamo in po štirih tednih precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pat Šenekar

MELISA (Melissa officinalis)

Pred veliko leti sem si posadila grmiček citronske melise. Sedaj jih imam že cel kup, ki so se same posejale po mojem vrtu. Če bi hotela to preprečiti, bi jih mogla porezati takoj po cvetenju, tako pa jo pustim preko zime, suhe poganjke na 5 cm skrajšam šele spomladi. Citronska melisa je trajnica iz rodu usnatic, ki odmre ob prvi zmrzali, naslednjo pomlad pa požene nove, mlade poganjke.

Zlahka jo vzgojimo iz semena, z delitvijo korenine ali pa s potaknjenci. Lepše, kot na vročem soncu, uspeva v polsenci. Če jo bomo v rastni sezoni obrezali, bo znova naredila mlade poganjke. Za sušenje nabiramo cele vejice, jih povežemo in obešene posušimo na toplem, senčnem in vetrovnem prostoru. Če z vejic trgamo samo liste, moramo biti previdni, da jih ne stiskamo ali ne sušimo v debeli plasti, saj zelo radi počrnijo.

Njena aroma je najboljša do začetka cvetenja, zato jo le porežimo na 7 – 10 cm, čim doseže 30 – 50 cm. Z rednim rezanjem se bomo izognili tudi temnim madežem na njenih listih in za nekaj časa odložili pepelovko, na katero je zelo občutljiva in jo hitro napade sploh na območjih, kjer ni dobrega pretoka zraka.

Meliso lahko, posušimo za čaj, vendar s sušenjem izgublja svojo aromo. Njena prelepa in mila aroma pride do izraza, kadar uporabljamo svežo. Melisin okus je rahlo pekoč in sladek. Njena uporaba je mnogostranska, iz nje lahko pripravimo čaj, sorbet, limonade in napitke, poda se v sladice s sadjem, kompote, dodamo jo solatam, frtalijam, v zeliščne namaze, zeliščne kise, z njo lahko začinimo ribe, nadev za perutnino, naredimo zeliščno maslo. Zelo lepo se ujame z aromo pehtrana, z baziliko, ingverjem, limonsko travo, meto, vrtnico, koprom, timijanom. Posušene liste lahko dodajamo tudi v blazine z zelišči, poparek pa lahko uporabimo za spiranje mastnih las, močan čaj dodamo kopeli, z dišečimi listi lahko zdrgnemo leseno pohištvo …

Melisa je že od nekdaj povezana s čebelami. V grški mitologiji je bila Melisa ena od nimf, ki je skrila Zeusa pred očetom Kronosom in ga hranila z mlekom in medom. Ko je Zeus zavladal Olimpu, jo je spremenil v čebeljo matico.

Danes melisa v grškem jeziku pomeni čebela. Tudi njeni drobni, beli cvetovi, polni nektarja, privlačijo čebele, vse od sredine junija pa vse do avgusta. Da je njen vonj čebelicam zelo všeč, priča tudi podatek, da se čebelji roji zelo radi naselijo v panje, ki smo jih od znotraj natrli s šopkom melise.

Tudi v srednjem veku je bila priljubljen eliksir mladosti, dobrega spomina in volje. Paracelsus je sestavil melisin zvarek, ki so mu še v 18. stoletju pripisovali, da vrača mladost, upočasnjuje staranje, preprečuje bolezni in duševno propadanje. Tudi takrat so poznali njene dobrodejne učinke pri težavah z nervozo, pri nespečnosti in s srcem. Prepričani so bili, da tolaži srce in iz njega izganja žalost, preganja melanholijo. V aromaterapiji se njeno eterično olje še danes uporablja za premagovanje »pobitosti«.

Poznana je tudi vodica karmeličanskih menihov iz 17. stoletja, katere receptura se ohranja v pripravku imenovanem »Klosterfrau Melissengeist« še danes in poleg melise vsebuje še limonino lupino, muškat, klinčke in cimetovo skorjo. Pravo eterično olje melise je zelo dragoceno in cel hektar rastlin (okoli 10 ton) je potrebnih, da se pridobi kilogram olja, ki ga dajo le sveže rastline, zato je pridobivanje še zahtevnejše. A skriva veliko zakladov. Na splošno melisa deluje preko živčnega sistema in pomaga, kjer živčevje moti delovanje organov ali hormonskega sistema. Pomaga pri napetostih, ki povzročajo nespečnost, živčnost, boleče menstruacije, težave s prebavo, slabenje srca in vranice. Ko smo pod stresom jo je priporočljivo uporabiti v obliki čaja in kopeli.
Pomaga pri živčno pogojenih srčnih motnjah in izčrpanosti.
Ob uživanju čaja se izboljša tudi miselna sposobnost, koristi tudi bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo.
Izboljša se kratkoročni spomin.

Ljudsko zdravilstvo priporoča čaj tudi nosečnicam, ki jim je v prvih mesecih slabo in bruhajo.
Melisa pospešuje prebavo, preprečuje napenjanje, pospešuje izločanje žolča, pospešuje znojenje, lajša glavobole.

Priporočajo jo tudi pri žolčnih in jetrnih boleznih. Čaj iz citronske melise koristi tudi pri prehladih, gripi, kašlju in vseh vnetnih stanjih, saj je njeno delovanje tudi protivnetno, protibakterijsko in protivirusno.
Čaj pijmo tudi ob težavah z revmo in pri sklepnih bolečinah. Za primer protina lahko pripravimo topel obkladek, namočen v melisin čaj. Uporablja se tudi proti virusu herpesa simpleksa. Krepi odpornost organizma. Melisa tudi čisti kri in jo redči. Tinktura ima podoben, a močnejši učinek kot poparek.

Sv. Hildegarda je takole opisala melisin način delovanja: »Melisa je topla in oseba, ki jo uživa, se rada smeji saj razveseljuje srce in vranico.« Zanimivo je, da melisa boljše deluje v manjših količinah. Melisinega čaja naj ne uživajo osebe s preslabim delovanjem ščitnice in v primeru, da jemljejo učinkovino tiroksin, saj se oslabi absorbcija le-tega. Z eteričnim oljem, ki ga vedno primešamo k osnovnemu olju (na 100 ml olja, 5 – 10 kapljic eteričnega olja melise), lahko blažimo pike žuželk, kožne alergijske reakcije …

Po tradicionalni kitajski medicini je melisin značaj hladen, kisel, suh, lahno grenak. Pripisujejo ji jetra, želodec, srce. Melisa naj bi pomagala odstraniti blokade energije (či). Energijsko delovanje melise je po ajurvedi rahlo hladilno in uravnava vse tri doše, kar pomeni, da je primerna za vsako telesno konstitucijo.

Čaj, ki prežene budnost
– pet pesti posušene melise
– Pest kamilice
– pest baldrijanovih koreninic
– pest hmeljevih storžkov
– nekaj sivkinih cvetov

1 – 2 žlički mešanice prelijemo z 2 dcl vode in popijemo pred spanjem z žličko medu.

Nežen pomirjevalni čaj
– 2 skodelici vode
– 3 vejice sveže ali ščep suhe melise
– 4 socvetja sivke ali ščep suhe sivke
Zelišča prelijemo z vrelo vodo, po petih minutah precedimo, dodamo malo limoninega soka in med.

Pomirjujoča kopel
50 – 60 g melisinih listov poparimo z dvema litroma vrele vode. Po desetih minutah precejen čaj dodamo kopeli, v njej ostanemo 15 minut.

Melisin sirup
3 litre vode
3 kg sladkorja
Toliko narezane melise, kot jo spravimo v vodo
10 dag citronske kisline

Meliso očistimo, operemo in narežemo skupaj s stebli.
Sladkor raztopimo v vodi in zavremo, odstavimo in pustimo stati 15 minut.
Nato dodamo meliso, premešamo in pokrito pustimo stati 24 ur.
Naslednji dan precedimo in primešamo 10 dag citronske kisline.
Nalijemo v čiste steklenice.

Skutina torta z meliso
7 dag sladkorja
1 jajca
10 dag stopljenega masla
20 dag moke

1/2 pecilnega

malo soli, lupina limone

Naredi testo, ga porazdeli po dnu pekača in prelij z zmesjo iz:

½ kg skute
1 kisla smetana
10 dag sladkorja
1 sladka smetana
5 jajc
4 dag moke
4 dag narezane melise
limonin sok

Peci 45 min na 180° C

Patricija Šenekar

ARNIKA (Arnica montana)

Prezimno trdna trajnica, arnika (Arnica montana), zraste od 20 – 60 cm visoko. Razširjena je skoraj po celotni Evropi, na višjih predelih vse do skoraj 2000 m. Raste na zemlji, ki ne vsebuje veliko apnenca, na svetlih, odprtih področjih z dovolj vlage.

Ovalni, z dlačicami prekriti listi tvorijo križno rozeto, iz katere proti poletju požene visoko, čvrsto, ne preveč razvejano steblo, na katerem sta še eden do dva para nasprotnih stebelnih celorobih listov.

Rodovno ime Arnica izhaja iz grške besede arna, kar pomeni ovca in opisuje njene mehke, dlakave liste.
Na vrhu stebla se razveja in običajno najdemo na njej po tri cvetne koške s toplo rumeno-oranžnimi socvetji, ki se odpro proti koncu junija in v juliju.

Socvetje obdajajo ostri ovojkovi listi, pokriti z rumenkastimi dlačicami. Cvetovi v socvetju so cevasti in jezičasti. Cevasti v sredini so dolgi okoli 15 mm, jezičasti pa okoli 30 mm, z dobro vidnimi vzdolžnimi žilami in se zaključijo s tremi zobci. V cvetovih vsebuje veliko karotenoidov, ki ji dajejo barvo. Vsaka cvetna glavica, ki jo pogledamo na gorskem travniku je drugačna, razgibana, saj vrtinči jezičaste cvetove.
V sebi zadržuje veliko eteričnih olj.

Vonj se preobraža, tako ima arnika na vsakem delu drugačen vonj. Zgoraj v cvetu je meden, na košarici zelo začimben, balzamičen, smolnat in rahlo oster v korenini. Tudi po sestavi so eterična olja v posameznih delih rastline zelo razlikujejo. Eterično olje v glavici je masleno, oranžne barve in ima okoli 15% maščobnih kislin, medtem ko ima eterično olje iz korenin svetlo rumeno barvo, močan vonj in ni tako mastno.

Za zdravljenje je pomembna celotna rastlina. Obstaja veliko vrst arnike, nekateri jo tudi gojijo. Vendar je kljub temu, da imajo podobno kemično sestavo, le ena, arnika, Arnica Montana, ki je najpomembnejša tudi v homeopatskem in antropozofskem zdravljenju.

Deluje protivnetno in analgetično. Uporablja se predvsem za notranje poškodbe in rane. Pospešuje celjenje in deluje protibolečinsko pri udarninah, podplutbah, zvinih, zlomih. Najpogosteje uporabljamo obkladke, ki smo jih naredili z razredčeno tinkturo. Redčimo jo vsaj 1 : 50, sicer nam lahko povzročijo draženje in vnetje kože. Obkladki ali nežni polivi z razredčeno tinkturo delujejo zelo ugodno pri abcesih, tvorih, zanohtnicah, vnetih in krčnih žilah.

Uporabljamo jo predvsem pri zaprtih poškodbah. Če pa želimo z arniko razkužiti rano, pomešamo 2 žlici arnikine tinkture s pol do tričetrt litra prekuhane hladne vode in z njo polivamo rano. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo tako imenovani »arnikin cvet« kot vtiralo pri mišičnih bolečinah in revmatičnih težavah z mišicami in sklepi, kot tudi pri vnetjih na mestu pikov žuželk. Razredčena tinktura se uporablja tudi za izpiranje ust, pri vnetjih ustne sluznice, vnetjih dlesni in aftah. Daljša uporaba arnike v obliki obkladkov (pri oteklinah, nategnjenih mišicah, zvinih) lahko izzove kožna vnetja, kar bomo preprečili, če bomo na prizadeta mesta večkrat na dan nanesli kakšno mazilo ali olje. Mazilo iz arnike se dobro obnese tudi pri kroničnem venskem popuščanju.

Pri revmatičnih težavah se bolje obnesejo pripravki iz arnike v gelu. Pripravki iz arnike so zaradi toksičnosti seskviterpenskih laktonov v glavnem omejeni na zunanjo uporabo. Notranje se lahko uporabljajo le homeopatski in antropozofski pripravki iz arnike, ki pa so zelo razredčeni, jemljejo pa se za zmanjšanje krvavitev in hitrejše celjenje, pri bolečinah v mišicah po preobremenitvi, pri obolenjih venskega in arterijskega sistema. Arnike v obliki čajev ali tinkture ne uživamo, saj lahko pri predoziranju pride do bruhanja, bolečin v trebuhu, palpitacij, težav z dihanjem in s srcem, krvavega bruhanja in pri večji količini celo smrti.

Zanimivo je, da so zdravilne učinke arnike odkrili relativno pozno, šele v šestnajstem stoletju. A kljub temu, da ima v ljudski medicini relativno kratko zgodovino je arnika eno izmed najbolj poznanih in najpogosteje uporabljanih zelišč za zdravljenje vsakdanjih poškodb. Danes je arnika zaščitena v skoraj vseh evropskih državah.

Arnikina tinktura
10 dag drobno narezanih cvetov prelijemo s pol litra 50% alkohola. Tako namočeno pustimo 3 tedne.
Po treh tednih alkohol odlijemo, na cvetove pa lahko še enkrat nalijemo novo žganje.

Kopel za sprostitev
200 g sladkorja, 100 g grenke (Epsom) soli, 3 žlice arnikine tinkture

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

PRAVA KAMILICA (Chamomilla recutita)

Na negnojenih, zapuščenih njivah se rada razbohoti nežna enoletnica kamilica. Na 20 – 50 cm visokih, razvejanih steblih najdemo cvetne koške, značilnega vonja. Cvetni koški imajo bele obrobne lističe z rumeno, votlo stožčasto sredico. Kamilica je občutljiva na gnojila in druge kemične snovi v zemlji. Za uporabo je ne nabiramo, če raste na pognojeni zemlji. Kadar raste na zapuščenih njivskih predelih vsebuje največ eteričnih olj in zdravilnih učinkovin. Cvete od maja do avgusta.

Nabiramo jo v sončnih dnevih, saj imajo ob vlažnih in oblačnih dnevih cvetni koški manj eteričnih olj, tudi posušimo jih ne tako lepo. Suhe kamilice rade vežejo vlago nase, tako, da jih moramo dobro posušene skrbno hraniti.
Glavna zdravilna učinkovina v kamilici je eterično olje, značilno temno modro barvo mu daje azulen. Tudi eterično olje kamilice je temno modre barve. Več je v rastlini olja in azulena, bolj učinkovito preprečuje vnetja. Seveda so v njej še druge učinkovine, ki združene koristno vplivajo na razne tegobe.

Njena uporaba je mnogostranska, je eno najbolj poznanih in uporabljanih zdravilnih zelišč. Grenke sestavine kamilice spodbujajo prebavo in blažijo slabosti. Z njo si lajšamo vse mogoče težave želodca in črevesja, od želodčnih krčev, katarjev, napenjanja, črevesnih težav, kot tudi težav s slabšo prebavo, jetri, ledvicami, prehladi, pospešuje celjenje ran, lajša vnetja kože, prebavil, sluznic, deluje protibakterijsko. Ima blag, pomirjujoč učinek na živčni sistem.

Koristna je tudi za ženske reproduktivne organe in blaži menstrualne krče. Uživanje kamiličnega čaja po požirkih učinkuje zelo blažilno. S čajem ali namočenimi cvetnimi koški, ki jih polagamo na trebuh si lahko še dodatno pomagamo. Če nekaj pesti kamilic zavremo v treh litrih vode in jo dodamo kopeli si s to kopeljo lahko lajšamo težave z vnetim mehurjem, materničnimi krči, nečisto ali srbečo kožo in kožnimi vnetji, prekomernemu potenju nog … takšna kopel krepi celoten organizem. Obkladke iz kamilic lahko dajemo tudi na rane, čire, pripravimo pa si lahko tudi inhalacije. Ker je delovanje kamilice zelo blago, je primerna tudi za otroke.

Močan kamilični čaj lahko uporabimo tudi za čiščenje nečiste in vnete kože, kot prelivek za lase, preganja neprijeten telesni zadah, saj nežno dezodorira. Uporabljamo ga lahko tudi v gospodinjstvu, kot blago čistilno sredstvo, ki preganja neprijetne vonjave. Odlična je tudi za nego mastne in mešane kože, saj deluje proti vnetno in pomirjevalno. Nežno adstringentno deluje tudi na široke kožne pore. Eterično olje kamilice lahko uporabimo v kremah za obraz ali mešanici olj, ki so primerja za nego mastne kože (npr. jojoba). Pozorni moramo biti le, če imamo alergijo na košarice (vratič, rman, arnika, ognjič…).

Za biodinamični kompostni preparat 503 potrebujemo cvetne koške prave kamilice. Cvetovi morajo biti mladi, saj so preveč odprti neuporabni, ker že semenijo. Cvetove kamilic nabiramo v sončnem dopoldnevu, ob dnevu za cvet. Cvetove dobro posušimo in shranimo do Mihelovega, ko bomo izdelovali in zakopavali preparate.

Za izdelavo preparata 503 potrebujemo še črevo goveda in kamilični čaj, s katerim bomo posušene kamilice navlažili pred polnjenjem. Pred zakopom v zemljo, polnjeno črevo osušimo na zraku. Zakopava se na sončno lego, povito v žaklovino, lahko tudi v glinenem loncu in čez približno pol leta, nekje v maju je preparat zrel.
Takrat ga izkopljemo in osušimo, preden ga shranimo v šoto. Uporabimo ga za prepariranje kompostnega kupa. Lahko ga uporabimo tudi za namakanje semen pred sejanjem, ugaja metuljnicam in križnicam. Vegetabilna različica izdelave preparata 503 je polnjenje in zakopavanje izdolbljene skorje macesna.

Preparat iz kamilice prinaša energije podsončnega planeta Merkurja, ki deluje s toploto na rastline in jim omogoča dober razvoj in zdravo reprodukcijo, torej kvalitetna semena (plod). Zato je pomembno, da je v tleh dovolj humusa, ki zadržuje vlago v tleh, preko katere deluje Merkur na semena in seveda tudi gline, ki omogoča prenos iz korenin v nadzemni del rastline. Torej apnena substanca (humus) posreduje sile podsončnih planetov, ki delujejo preko kalcija v tleh s pomočjo vlage.

Merkur ima večji vpliv na enoletne rastline. Merkur je planet, ki vpliva na obliko rastlin. S preparatom iz kamilice, ki ga dajemo v kompost, omogočimo, da bo zemlja, ki ji ga bomo primešali imela moč hraniti rastlino s kalcijem, seveda v sinergiji z ostalimi elementi, ki je nujen za njeno rast in zdravje.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

NJIVSKA PRESLICA (Equisetum arvense)

V času dinozavrov so bili gozdovi polni velikanskih preslic, katere so dosegale višino današnjih dreves. Do danes se jih je ohranilo le še nekaj vrst, ki so veliko manjše.

Poznamo več vrst preslic, močvirsko, vodno, gozdno, zimsko … v zdravilne namene se uporablja samo njivska ali poljska preslica, ki zraste do višine 80 cm in ima votla členasta stebla z vretenčasto izraščajočimi vejicami, kot, da so zakrneli listki, ki so proti vrhu vedno manjši. Njen koreninski sistem je zelo globok in razvejan, zaradi česar se hitro razrašča po okolici. Razmnožuje pa se tudi s sporami (trosi), ki poženejo spomladi pred steblom.

V glavnem se preslice razraščajo na vlažnih predelih, zaradi močno razraščajočih in trdoživih korenik pa lahko rastejo tudi na bolj suhih predelih v senčnih in sončnih legah. Zaradi njihove trdoživosti, jih je kot plevel zelo težko nadzorovati, odporne so proti herbicidom in škodljivcem.

V zdravilne namene uporabimo njihova stebla z »listi«, ki se nabirajo v začetku poletja, saj je prezrela preslica premočna za uživanje (pitje) in tudi kremen v njih se težje topi. Pozno poleti jo lahko napade tudi gliva (Ustilago equiseti), ki izloča alkaloid, zaradi katerega lahko njivsko preslico slabše prenašamo. Napadena preslica ima po steblu in poganjkih rjave lise.

Preslico že dolgo časa uporabljajo kot zelišče, za odstranjevanje odpadnih snovi iz telesa saj deluje diuretično, tudi čisti kri in razsluzi telo. Je odličen vir organskega silicija. Okrepi ledvice. Njen blagi diuretični učinek lajša lažja vnetja in okužbe sečnega trakta, mehurja in obsečnice. Kljub temu, da deluje diuretično, jo lahko uporabljajo tudi tisti, ki imajo težave s prelivno inkontinenco, pri draženju mehurja s prekomernim tiščanjem na vodo in težavah z močenjem postelje.

Uporabi se lahko še pri lažjemu vnetju ledvic s povečanim izločanjem beljakovin v urinu in ledvičnem pesku. Ker odvaja odvečno tekočino iz telesa, lajša težave pri vodenici. Čaj se lahko pije tudi pri močnih menstruacijah.

Znižuje krvni tlak, lajša tudi težave povezane s krčnimi žilami in kapilarami, uporablja se tudi za lajšanje težav s pljuči, tako pri kroničnem bronhitisu, pljučnih krvavitvah, jetiki. Zaradi kremenčeve kisline (silicija), se krepi in celi pljučno tkivo. Silicij je mikroelement, ki je nujno potreben pri biokemični presnovi, za optimalno delovanje presnove. Bistveno sodeluje pri nastajanju struktur, kot so kosti, vezivna tkiva, koža, lasje in nohti. Silicij okrepi obrambno sposobnost in upočasni staranje telesa, pomaga pri tvorbi kolagenskih vlaken.

Zadostna preskrba s silicijem je pomembna tudi za preprečevanje osteoporoze. Pri pomanjkanju silicija v telesu se zmanjša vsebnost vode v vezivnem tkivu in hrustancu, prizadeta je oskrba celic in organov s hranilnimi snovmi ter odstranjevanje odpadnih presnovnih snovi, vezivno tkivo postane ohlapno, koža postane nagubana in uvela, pojavijo se celulit in krčne žile, nohti so lomljivi, krhki, lasje se cepijo, so krhki, mogoče so težave z dlesni.
Organski silicij je zelo cenjen v naturopatiji, svetujejo ga za stanja šibkega vezivnega tkiva, za krepke lase, nohte, kožo, proti povešeni koži, pri povešeni maternici in slabih notranjih organih, pri pogostih zvinih, težavah s kostmi in vezivnimi tkivi, žilami. Pri krčnih žilah se priporočajo tudi obloge s preslico.

Priporočajo se tudi kopeli. Preslica dobro vpliva tudi na želodčne čire. Mlačen prevretek iz preslice se lahko grgra tudi pri ustnih razjedah in vnetju dlesni. Če vanj pomočimo gazo, dobimo obkladek, prav tako pa si lahko naredimo obkladek iz sveže preslice, ki jo pa pred uporabo natolčemo. Kot obkladek jo lahko uporabljamo pri ranah, ki slabo celijo, saj učinkuje na strjevanje krvi in celjenje tkiv prav zaradi kremena, ki ga vsebuje. Obkladke moramo večkrat dnevno zamenjati in si pripraviti sveže. V kozmetiki se uporablja proti gubam, modricam in celulitisu. Pripravljajo se tudi kopeli, ki so dobrodošle pozimi, ko je potrebno dovajati toploto v telo. Koristijo pri obolenjih ledvic in mehurja, kot tudi ob nočnem potenju, potenju nog, pri depresijah, proti prhljaju.

Ob nabiranju preslice moramo biti pozorni, da naberemo samo njivsko preslico, ostale vrste so neuporabne ali strupene!

Tudi v vrtičkarstvu in poljedelstvu lahko uporabimo prevretek iz preslice (preparat 508 v biodinamiki) preventivno proti napadu glivic. Njivska preslica je rastlina, ki pripada Luni. Kremen, vsebuje ga od 50 do 90%, ki je v njej, pa deluje s svetlobnimi silami Jupitra (vlago in temo »popravimo« z impulzi svetlobe).

V preslici je oživljen kremen, ki ima sposobnost, da veže nase in prestreže glive. Kozmično glive dviguje, preslica jih obdrži pri tleh. Kadar je delovanje Lune premočno, to se zgodi ob obilnih padavinah in vlagi, se ob prvem soncu glive, ki sicer delujejo na zemlji dvignejo višje, na nivo rastlin. Glive bi se naj na rastline dvignile šele po oblikovanju semen in s tem omogočile njihov razkroj. Kadar se zgodi, da glive začno rastlino napadati in razkrajati prej, rastlina nima več moči za kvaliteten razvoj. Tudi semena ob tem ne razvijejo svoje polne moči, niso zdrava, iz njih rastoče rastline so naslednje leto podlaga raznim boleznim, glivam in drugim organizmom.

Zato je te glive potrebno obdržati pri tleh, zemljo pa razbremeniti presežnih sil Lune, ki so v njej. To naredimo s čajem njivske preslice, ki ga škropimo po tleh zgodaj spomladi po mokri zimi, februarja ali marca. Preventivno pa škropimo tudi rastline, ki so še posebej občutljive za napade gliv, to so buče, kumare, paradižnik, krompir, trto … in sicer takoj po vsakem obilnem deževju. Škropimo tri večere zapored po rastlinah in tleh, kadar so rastline že napadene. Prekomerni uporabi preslice pa se moramo izogniti, ker bi lahko škodovala strukturi tal.

Za preparat 508 naberemo zelo zrelo njivsko preslico, saj je takrat višja tudi vsebnost kremena. Nabiramo jo na dan za plod, ko je Sonce pred ozvezdjem Leva. Porežemo ves nadzemni del rastline. Čaj pripravimo tako, da dobro pest posušene preslice eno uro kuhamo v 5 litrov vode, oz. prilagodimo količino našim potrebam. Škropimo pod rastlinami, ki bi jih lahko ali so jih napadle glivice ne glede na to, ali je za rastlino tipičen dan ali ne.

Čaj iz preslice se pripravi tako, da na skodelico mrzle vode vzamemo žličko zdrobljene preslice, zavremo in kuhamo 10 minut. Preden precedimo, počakamo še minutko ali dve. Pije se po požirkih 2-3 skodelice dnevno.

Kopel s preslico ob bolečinah hrbta:
Za 20-minutno kopel naredimo močan prevretek (100 g preslice počasi kuhamo 1 uro v 5 litrih vode) in ga vlijemo v kad s toplo vodo.

Čaj za ledvice in mehur:
1 del preslice, 1 del kopriv, 1 del brezovih listov, nekaj zlate rozge, nekaj borovničevih listov, nekaj koruznih laskov

Patricija Šenekar

Domov

ŽAJBELJ (Salvia officinalis)
Žajbelj je rastlina, ki ga poznajo tudi tisti, ki se na zelišča sicer ne spoznajo najbolje. Manjka na redko katerem vrtu, redno pa ga srečujemo tudi na našem dopustu ob morju. Tisti, majhen in bel, ki se bori med vročim kamenjem, skorajda brez vlage in zemlje, ima še posebno vrednost. Vzgojimo ga lahko iz semena ali s potaknjenci, zgodaj poleti.

Grmičke po cvetenju porežemo, saj ga tako ohranjamo mladostnejšega in bolj kompaktnega. Liste obiramo tik pred cvetenjem in tudi poleti, za hranjenje jih posušimo. Tudi iz cvetov si lahko pripravimo lahek balzamičen čaj. Suhe liste lahko dajemo med perilo, kar odganja mrčes, kadar jih zažgemo z njimi razkužujemo prostore.

Uporabljamo ga zaradi njegovih protimikrobnih in protivnetnih lastnosti. Poparek iz listov lahko uporabimo za čiščenje obraza, za grgranje in razkuževanje ustne votline in grla, za kar je zelo primerna tudi razredčena tinktura.

Žajbljev čaj spodbuja prebavo, spodbuja izločanje žolča in pomaga zdraviti diarejo. Žajbljev čaj in vino krepita živce in krvni obtok, čaj blaži tudi kašelj in prehlade ter uravnava motnje v menstrualnem ciklusu in menopavzi. Vendar ga zaradi vsebnosti toksičnega tujona ne smemo uživati v večjih količinah. Tujon lahko sproži tudi epileptične napade pri epileptikih, povzroča tudi slabost, krče v želodcu in črevesju, zadrževanje urina, v resnejših primerih lahko poškoduje ledvica. Tujona je veliko v alkoholnih izvlečkih in eteričnem olju, v vodnih izvlečkih pa malo. Nekateri priporočajo, naj bi žajbljev čaj vreli 3 minute, da tujon izhlapi, vendar sama nisem prepričana, da to drži. Nosečnice ga naj uživajo le, kot občasen dodatek k prehrani. Tudi njegov hidrolat lahko uporabljamo kot ustno vodico.

Nekatere vrste kadulj se v kitajski medicini uporabljajo za zdravljenje neplodnosti. Tam uporabljajo korenino žajblja (dan šen) tudi za zastajanje krvi in ker poganja kri, ga uporabljajo tudi pri nekaterih vrstah menstrualnih bolečin in težav s srcem . Spodbuja krvni obtok in umirja.

Naziv rodu Salvia izhaja iz besede salvare, kar pomeni rešiti, zaceliti. V starih časih je to bila rastlina, ki je imela ugled in njegovo spravilo je bil zato posvečen obred. Pri delu so se izogibali kovinskemu orodju, saj so verjeli, da železo ni združljivo z občutljivim žajbljem.

A žajbelj, kadulja, ki so jo opisovali v antičnih časih, ne govori o vrsti Salvia officinalis, zdravilnem žajblju, temveč je govora o grški kadulji S. fruticosa, katere eterično olje vsebuje zelo malo nevrotoksičnih ketonov in je primernejša in varnejša vrsta za infekcije dihal. Dolgo so mu pripisovali, da podaljšuje življenje in izboljšuje spomin pri starejših ljudeh. Kitajci so v začetkih izvažanja pravega čaja v Anglijo, bili pripravljeni zamenjati dva zavoja čaja, za zavoj posušenega žajblja.

Tudi v zeliščarskem izročilu je poznano, da kjer je v vrtu žajbelj (in se ta seveda uporablja), so ljudje trdnejšega zdravja. V družini usnatic s svojimi več kot 500 vrstami ustvarja zelo pisano paleto primerkov, v svojem rodu.

Žajbljeva dežela so gole apnenčaste skale Dalmatinske obale, neplodna pobočja Balkana, Grčije in Španije. Tam je žajbelj, kot kadilo na oltarju narave, s svojim slovesnim vonjem, podobnim rožmarinu le, da bolj grobim, bolj zemeljskim.

Je tipična poletna rastlina, s »trmastimi« olesenelimi stebli, močnimi, debelimi gubastimi, žametnimi listi, ki imajo zelo lepo izražena rebra in žile in so ozki in suličasti. Impozantna socvetja se odločno dvigajo nad listnati pol grm, veliki aromatični cvetovi so polni nektarja in narava jih je oblikovala za telesa čebel. Toplota ga hitro dvigne v cvet, tako sprosti svoj vonj, svoja hlapna olja skozi njih, a po drugi strani tudi v listih kopiči tanine, aromatične smole in nekaj mineralov (kalcijev oksalat).

Posušen žajbljev list vsebuje okoli 2 % hlapnih olj, ki imajo zelo visoko vsebnost tujona, 5 – 6 % smol in 5 % taninov. Tako mu s toploto ustvarjena hlapna olja, smole in tanini, dajejo stabilnost in čvrstost.

Njegove adstringentne lastnosti zato s pridom uporabimo pri negi kože in vnetih sluznic in zanimivo, zavira tudi potenje, solzenje, slinjenje ter izločanje mleka.

V kulinariki da določenim jedem bogat okus. A pri začinjanju jedi moramo biti nadvse občutljivi, kajti prehitro želi prevzeti okus. Cenimo ga predvsem zato, ker pomaga prebavljati mastno in sladko hrano. Dodajamo ga lahko k mesnim jedem, v zeliščno maslo, k sadnim kupam, v sendviče, v kis, včasih je bilo priljubljeno tudi kaduljino pivo. Njegov značaj je pekoč, grenak in suši.

Žajbljev poparek
Poparek iz 20 g listov v 500 ml vode krepi in spodbuja jetra, izboljša delovanje prebavil, spodbudi krvni obtok pri oslabelosti. Če ga popijejo doječe matere, bo zmanjšal izločanje mleka, kar je dobrodošlo ob odstavitvi otroka. Ublaži tudi potenje ob menopavzi. S poparkom lahko tudi spiramo lasišče, če imamo prhljaj.

Tinktura
200 g žajblja namočimo v 1000 g 45 % tropinovca in pustimo namočeno 3 tedne. Uporabljamo jo za grgranje in izpiranje ustne votline.

Žajbelj v kulinariki:

Piščančje prsi z žajbljem
4 – 6 žajbljevih lističev damo v ponev z maslom, ko je vroče, na njem popečemo 3-4 fileje piščančjih prsi iz obeh strani. Ko so pečena posolimo in dolijemo suho belo vino (50 ml), ščep timijana, popra in karija. Na slabem ognju dušimo še 5 minut.
Bruskete z žajbljem
Nasekljamo šopek peteršilja in nekaj lističev svežega žajblja, 2 stroka česna, sol, zalijemo z olivnim oljem, da prekrije zelišča in s tem namažemo popečene rezine kruha.

Z žajbljem lahko začinimo paradižnikovo omako, uporabimo ga lahko v omletah, v marinadah za meso, ribo in zelenjavo, v zeliščnih maslih …

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

PLJUČNIK (Pulmonaria officinalis L.)
Ob prehodu zime na pomlad v svetlem in spočitem gozdu cvetijo tla. Ob vetrnicah, pasjem zobu, petelinčkih, jetrniku, vraničniku in lapuhu, cveti tudi pljučnik. Pljučnik je rahlo oščetinjena trajnica in ga z lahkoto prepoznamo zaradi belih madežev, posutih po njegovih listih. Spada v družino srhkolistnic (kot boreč, gabez …).

Razširjen je predvsem po svetlih, listnatih, vlažnih gozdovih. Cveti marca in aprila. Cvetovi so na 8 – 30 cm visokih, malo olistanih stebelcih. Cvetni nastavki so zasnovani že v zgodnji jeseni in tako pripravljeni preživijo zimo, zaščiteni z nekaj listi, ki pa odmrejo, preden rastlina zacveti. Ko se cvetovi odprejo, se njihova sprva rožnata barva, zaradi s staranjem pogojene, spreminjajoče se pH vrednosti, spremeni v škrlatnomodro (iz kislega v bazično).
Po cvetenju zrastejo pritlični listi, ki so veliko večji kot tisti na cvetnem stebelcu. So dokaj grobi, dlakavi, ovalne ali srčaste oblike, posuti z značilnimi belimi madeži. Ko pljučnik povonjamo, opazimo, da ima prijeten, nežno travnat in komaj zaznaven vonj. Okus je blag, trpek in nekoliko sluzav. Razmnožujemo ga spomladi ali jeseni s semeni, kot tudi z delitvijo starejših rastlin.

Nabiramo celotno zel, sprva v marcu cvetove, kasneje v maju in začetku junija pa tudi liste, ki vsebujejo veliko kremenčeve oz. silicijeve kisline, rudninskih soli, smol in čreslovin. Korenine se ne uporabljajo. Pljučnik uporabljamo po potrebi, nikakor pa naj ne bo naš dnevni čaj. V manjših količinah vsebuje pirolizidinske alkaloide, zato je priporočljiva pazljiva uporaba.

Pljučnikov čaj je učinkovit pri vnetjih želodca in prebavil, zasluzenosti in vnetjih dihalnih poti, ustnih sluznic, pri kašlju, hripavosti, pljučnih boleznih – pljučnici, bronhitisu in astmi, tudi tuberkolozi. Posušeno zelišče prelijemo z vrelo vodo, pustimo 10 minut, precedimo in osladimo z medom. Pijemo 2 do 3-krat na dan ali po požirkih preko dneva. Čaj ima rahlo trpek okus. Dajemo ga lahko tudi v čajne mešanice, z npr. ozkolistnim trpotcem, koprivo, slezom …

Cenil ga je tudi velik poznavalec rastlin, župnik Kneipp, on ga je poleg omenjene uporabe svetoval tudi pri vnetju vratu in krvavem urinu. V starih, antičnih botaničnih spisih, pljučnika ni bilo najti. Prva ga je opisala sv. Hildegarda, iz časa okoli l. 1600 pa ga najdemo pod imenom mleko sv. Marije, saj bi naj po ljudskem verovanju, lise na pljučniku nastale takrat, ko je nanje kapljalo Marijino mleko. Po podobnosti, pa bi pljučnikove liste lahko primerjali s pljučnimi krili, od tukaj tudi izvira uporaba pljučnika za pljučne bolezni.

Ker se pljučnik suši zelo počasi, moramo biti zelo pozorni, da pri sušenju ohrani lepo zeleno barvo, sicer se izgubi tudi njegova učinkovitost. Priporočljivo ga je posušiti čim hitreje, nad kakšno krušno pečjo ali v sušilnikih pri nizki temperaturi. Preden ga shranimo mora biti popolnoma suh, saj ga hitro napade plesen.

Pljučnikovo vino po receptu sv. Hildegarde
30 g suhega ali 50 g svežega pljučnika 8 minut kuhamo v litru vina. Precedimo in hranimo v temni steklenici. Pijemo ga zjutraj na tešče in pred vsakim obrokom šilce, ogretega na sobno temperaturo. Pomaga pri pljučnih težavah.

Sirup
Skuhamo zelo močan pljučnikov čaj, ga precedimo in mu primešamo 1/3 medu. Jemljemo po žličkah ob kašlju. Sirup si pripravimo po potrebi, sproti.

Čaj pri bronhitisu
Žlico suhega pljučnika, žlico posušenega trpotca, žlico preslice, žlico kopriv stresemo v liter vrele vode in po desetih minutah precedimo. Popijemo oslajenega z medom, nekaj skodelic dnevno.

Pljučni čaj
V enakih količinah pomešamo pljučnik, list sleza, lipo, bezeg, islandski lišaj, sladki komarček, trobentico. Na skodelico vrele vode dodamo žličko mešanice in malo ohladimo. Dodamo med, limono in popijemo nekaj skodelic dnevno.

Patricija Šenekar

BELA OMELA (Viscum album)

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka skoraj na vseh vrstah dreves, predvsem v ne vzdrževanih sadovnjakih? Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje. Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih, lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo. Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino, za Kelte je bila zdravilec vsega, predvsem pa omela iz hrasta. Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na zemljo ne sodi.

Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, prištevamo jo k davnemu času, ki je že minil. V Angliji še danes ni Božiča brez omele in zaljubljenci se poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej. Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke iz dreves, pazimo, da ne pade na tla, nato pa potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo na toplem, zračnem prostoru. Zelo počasi se sušijo, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo. Omelo pobiramo predvsem z listavcev (npr. jablan), jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha in tudi omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb na sklepih (artroz, protina, obolenj medvretenčnih ploščic), za podporno zdravljenje rakavih obolenj, tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov. Ugodna je njena uporaba pri boleznih srca in ožilja (tudi arterioskleroze), saj krepi srčno mišico, s čemer se ureja tudi krvni tlak in posledično navale krvi v glavo, šumenju v ušesih, omotici, neurejenem mesečnem perilu, vpliva pa tudi na krvavitve v poporodnem obdobju …
Predvsem pa bela omela povečuje presnovo in dviguje dejavnost žlez. Poskrbi za zmanjšano izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice. Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku in med pripravo, ko ga segrevamo, nikakor ne sme zavreti. Lističe omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6 – 10 ur. Nato precedimo in malo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, če ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena uporaba je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

Tudi tinkturo bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2-3x dnevno po 15 kapljic, in to pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni, povišanem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dl žganja s 55 odst. alkohola. Precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni tlak ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo proučujejo s pomočjo znanstvene medicine in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj walfdorske pedagogike, biodinamičnega kmetovanja, antropozofske medicine, je razvil metodo zdravljenja raka – omelino terapijo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk. Omela deluje na tudi na dušo, rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme in se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga omela, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih so celice preveč povezane s telesom, jaz se identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve. Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča, čisti. Naša čutila so preveč usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša ne more naprej razvijati, ker bi se »za-zemljila« in človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. In duši, ki je preveč navezana na materialno, omela, kot nezemeljska rastlina lahko zelo pomaga.
Zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. Tako se začne, ko seme, ki sta pravzaprav klična lista, pristane na drevesu. Omela ni del drevesa, je nekaj tujega na njem. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla, pri njej ne poznamo zgoraj in spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Zgleda, kot rastlina, ki znova in znova kali, le da s temi “kličnimi listi” raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, list je enoten. Cel grm zgleda, kot, da je zloženka kalečih rastlin, ki ne pridejo naprej, ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. In s tem oblikuje večletno rastlino.

Cveti minimalistično, na sredini med listoma z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, eni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi, te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja, marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele.

Pozimi se oblikujejo jagode, ki jih oblikuje pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikoval v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiva in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semena. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje. Ptič, ki je zelo pomemben za razvoj omele, poje to jagodo in čez petnajst minut pride zadaj ven. Kar mu tekne zadrži, kar pa pride ven, se nalepi na vejo. Lepljiva snov se posuši s kličnimi listi pa se dolgo na videz ne zgodi nič. V naslednjem obdobju požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom. Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela postane drevo debelejše.
Omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. R. Steiner opisuje omelo kot rastlino, ki je brez, da bi se kaj dosti spremenila, prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala.

Kako se razvija v toku leta?
V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, okoli cele krogle. Tudi omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor do junija. Potem je Janezovo, ko je sonce najvišje, dnevi se pričnejo krajšati. Med rastjo začne obračati poganjke sem in tja, vsak dan so drugače obrnjeni. To dela zaradi rasti in nato se oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je neodvisna od reda drugih rastlin. Bela omela diši. Če je veliko prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi so zeleni in tam, kjer rumenkasto cveti, so tudi listi rumeni. Takrat se grmički med seboj ločijo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, se več ne.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka?
Omela od svojega drevesa tudi nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost oz. živost je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega med lipo, se na primer zelo razlikuje od hrasta ali jablane. Omela prevzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji npr. srečamo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas omele tega ne delajo. Torej z drugimi besedami, bela omela lahko to sposobnost drevesa prenese v zdravljenje. In pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjajo s konstitucijo in karakteristikami človeka.

Vzamejo poletni sok in zimski sok bele omele. Poletni sok je še preden se začne obračati na eno in drugo stran, pred Janezovim. Zimski sok, do januarja, ko je rastlina pred cvetenjem in je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi in zacveti. Ta dva sokova privedejo v »odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila. Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe« je temelj za raka. Takrat del telesa, nekaj v njem, samostojno dela. Kot, da sile življenja padejo narazen. Nekje se oblikuje organ, ki ni del nas. In svojo organizacijo okrepimo z omelo, ki ima svojo organizacijo, saj je omela centrirana na samo sebe in s to svojo značilno rastjo ustvari notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost.

Pri zdravem človeku je jaz prisoten v vsaki celici. Omela spodbuja tudi toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni možno. V sosednji Avstriji in npr. Nemčiji, pa je to stalna antropozofska praksa.

Patricija Šenekar