Vsak človek stopi na ta planet kot nedolžno bitje, odprto za izkušanje in čutenje. Ko si v fazi inkubacije, ki traja devet mesecev, preden se rodiš v ta svet, plavaš v morju enosti. Enostavno veš, da si vredna brezpogojne ljubezni, da ti ni treba ničesar narediti, da bi si morala zaslužiti brezpogojno ljubezen.

Po rojstvu, nastopi faza simbioze. Ko je tvoja mati srečna, si ti srečna, ko je ona nezadovoljna, tudi ti čutiš nezadovoljstvo.

V tej fazi otrok samo čuti. Pravzaprav je čutenje samo. Vse kar čuti, vpliva na njegovo dojemanje sveta. Če je za osnovne potrebe otroka poskrbljeno, se počuti sprejeto in varno. In če je mati odsotna, ni na voljo, ali če ni sposobna poskrbeti za otroka, četudi to nima nobene povezave direktno z otrokom, to vpliva na otrokovo identiteto. Pogosto otrok v tej fazi čuti neljubljenost in v kolikor je obdobje, ko za njegove potrebe ni poskrbljeno daljše, začne dvomiti v to, da bo zanj sploh še kdaj poskrbljeno.
To najzgodnejše obdobje vpliva na naš pogled nase, na samozaupanje, kot tudi na našo sposobnost, da ljubimo same sebe.

Faza udomačevanja je povezana z učenjem tega kdo jaz sem, skozi ogledala odnosov z drugimi ljudmi. To je obdobje v katerem se oblikuje tvoja osebnost in tako postaneš oseba… nekdo. V praksi kar nekaj časa potrebuješ, da sebe vidiš kot ločeno osebo od svoje matere.
V tej fazi se naučiš ločevanja, prioritiziranja, naučiš se skriti tiste dele tebe, ki niso zaželeni ali jih tvoji starši ter druge avtoritete, ki jim zaupaš vidijo kot neprimerne in skozi proces kaznovanja in nagrajevanja odkriješ, kateri so tisti deli, zaradi katerih si nagrajena. Naučiš se prepoznavati kdaj si nagrajena in skozi prakso izmojstriš tiste dele tebe, ki so pohvaljeni, nagrajeni ali oboževani.

V tem procesu velik del sebe skrijemo v »senco«, kot je ta zanikani, nesprejeti del človeka poimenoval Jung. Naučile smo se, kateri deli nas so tisti, ki naletijo na odobravanje in tako smo oblikovale svojo osebnost v upanju, da bomo tako prišle v stik z brezpogojno ljubeznijo, katere spomin še vedno hranimo v srčiki svoje Biti.

V praksi se v prvih sedmih letih začne graditi tvoja samopodoba, na katero močno vpliva udomačevanje. Eno najpomembnejših spoznanj zame osebno je bilo povezano s tem, da otrok potrebuje potrditev starša. Starš je tisti, ki otroku potrdi, kaj čuti. Otrok je čutenje samo, starš je tisti, ki otroku pove, kaj otrok čuti.

Čustvo je pravzaprav občutek, ki ga zaznamo v telesu in ga asociiramo z mislijo v umu. Za to asociacijo v otroštvu poskrbijo naši skrbniki (starši), ki so kot ogledala, ki nam vedno odslikajo nazaj in potrdijo ali pa ne potrdijo to, kar čutimo. Občutenje je povezano s telesom, je fizični občutek. Ko to povežemo z mentalnim konstruktom odobravanja ali zavračanje, sojenja, razsojanja, dobimo čustveni naboj, ki ga poimenujemo strah, žalost, jeza ali veselje. Vsako čustvo pride s svojo zgodbo, ki jo skriva v ozadju, vključno z zgodbami naših prednikov in vseh udeleženih v dogodku.

V življenju pridemo do točke, ko prepoznamo, da si v življenju želimo več. Sama to imenujem čustveno prebujenje. Spoznamo, da za naše potrebe ni poskrbljeno in si želimo nazaj v ljubezen. Oglasi se hrepenenje po brezpogojni ljubezni, ki ga enostavno ne moremo preslišati.
Za mnoge je pot v ljubezen posuta z ovirami, ki jih pravzaprav nosimo v sebi in s katerimi se moramo spogledati v svoji notranjosti. Nihče ne more namesto nas dvigniti naše preteklosti, težke družinske dinamike, tekmovalnosti s sestro ali bratom, zdravstvenih skrbi, težavnega odraščanja, partnerstev, ki se niso obnesla ali zavrnitev v karieri. Dejstvo je, da mnoge ženske verjamejo v lastno nezadostnost, da enostavno niso dovolj xyz, da bi bile ljubljene.

To česar pogosto ne prepoznamo je, da je naše prepričanje, da smo nevredne ljubezni tisto, ki vpliva na številne zdravstvene težave od depresije, zaskrbljenosti, debelosti, anoreksije, do alergij ali avtoimunih bolezni. Težave s prebavo, kronične bolečine, utrujenost vse kažejo na našo nesposobnost, da čutimo to, kar čutimo. Zadrževanje čustev v telesu povzroča neravnovesje v telesu, ki se pogosto, če to vztrajno počnemo, pokaže v obliki bolezni.

Tvoje telo ti želi nekaj sporočiti in skozi občutke, ki jih ustvarja, dobi tvojo pozornost. Če prisluhneš signalom tvojega telesa in telesu daš, kar potrebuje, se telo odzove s tem, da ustvari notranjo atmosfero udobja. Če pa svojemu telesu ne prisluhneš, bodo njegova sporočila postala vse glasnejša. Rada rečem, da življenje uporabi vedno večje kladivo, s katerim te udari v upanju, da boš slišala. In če telesu ne uspe dobiti tvoje pozornosti, ki jo potrebuje, bo za nekaj časa utihnilo. Vendar, ko se bo oglasilo naslednjič, sporočila ne boš mogla več preslišati.

V fazi čustvenega prebujenja se ženska začne zavedati, da ima potrebe, ki jim že desetletja ni prisluhnila. Običajno prebujenje pride skozi naraščajoč občutek nelagodja in nezadovoljstva z življenjem, ki ga ženska živi. In prepogosto čustveno prebujenje spremljajo bolezni, ker svojemu telesu nismo bile voljne prisluhniti. Vendar te obnova temelja dobrobiti neizogibno vodi nazaj v tvoje otroštvo, kajti priložnost, ki ti je bila dana je povezana s tem, da postaneš starš svojemu notranjemu otroku, ki sporoča, kaj so tvoje potrebe.

Dejstvo je, da si zaslužiš, da si srečna. In da bi bila srečna, zadovoljna in izpolnjena moraš v prvi vrsti prevzeti odgovornost za svoje življenje. Pogosto v prvi fazi krivimo druge za to, kar se nam v življenju dogaja. Vendar, če želiš resnično zaživeti svoj polni potencial kot prebujena ženska, moraš objeti svojega notranjega starša. Zdravljenje notranjega starša je ključnega pomena, da resnično vzljubiš sebe, da se ljubiš brezpogojno. Povezanost s svojim notranjim staršem ti omogoči, da se resnično osvobodiš vseh spon, da razširiš svoj občutek za Jaz. In predvsem, da se prebudiš v ljubezen.

Šele, ko se pomiriš s svojim notranjim staršem, začutiš povezanost s sabo. Ta povezanost je temelj vseh odnosov, ki jih imaš z ljudmi okoli sebe. Ljubezen povezuje vse delčke v celoto. Pravzaprav je ljubezen izkušnja vračanja v celostnost. In to ljubezen moraš najprej čutiti v sebi, do sebe, s sabo. Da bi jo resnično lahko začutila, brez da iščeš potrditev svoje vrednosti v zunanjem svetu, moraš prepoznati ranjenost svojega notranjega starša.

Leta se ukvarjam z notranjim otrokom in del DivineFemme Akademije je tudi proces zdravljenja svojega notranjega starša. Tokrat bom prvič delila pet arhetipskih ranjenosti v povezavi z notranjim staršem in kako pozdraviti svojega notranjega starša tudi zunaj akademije.

Zakaj?
Ker če želiš resnično biti zgled in vzgajati otroka v zunanjem svetu, moraš najprej pozdraviti odnos s svojim notranjim staršem. To bo povečalo tvojo sposobnost, da brezpogojno ljubiš in se povezuješ z drugimi v ljubečih medsebojnih odnosih.
Če želiš svojemu otroku omogočiti, da oblikuje zdravo samopodobo, moraš kot starš imeti določene kvalitete, kot sta čustvena stabilnost in sposobnost, da postaviš zdrave meje. Ko prevzameš odgovornost za svoje življenje in te ključne kvalitete daš v prakso v svojem vsakodnevnem življenju, postaviš temelj za svojo lastno dobrobit.

Kakšno povezavo ima to s svetostjo?
Arhetipsko je mati tista, ki te spomni, da je življenje sveto. Mati daje življenje, poraja novo življenje. Mati je tista, ki poraja novo tebe in zato je stik z notranjo mamo ključnega pomena zato, da v ta svet vedno znova porajaš sama sebe. Mama je tista, ki pozna vrednost življenja in vedno, ko v svojem življenju darujemo del sebe na notranjem oltarju, ko darujemo svoj Ego, je mati tista, ki nam je priča. Mama je tista, ki ti drži prostor in ti omogoči čustveno stabilnost in če te stabilnosti nimaš v sebi, jo boš tako kot varnost, iskala v zunanjem svetu. Zato je ključnega pomena, da objameš arhetip svoje notranje matere in si daš to, kar potrebuješ, namesto da preigravaš njeno senčno različico in se kot mučenica razdajaš, žrtvuješ za druge v upanju, da boš z njihove strani dobila to, kar potrebuješ.

Več o arhetipskem popotovanju vase si lahko prebereš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena