Življenje je krhko.
Včasih pozabimo na to.
In se spomnimo, ko se zgodi nekaj tragičnega, nekaj nepovratnega, končnega.
Sedele smo v avtu. Tišina je visela v zraku kot nekaj težkega.
Toliko neizgovorjenega je bilo v njej.
Ko sem jo prekinila, sem presenetila tudi samo sebe s tem, kar sem povedala…
»Pri svojih skoraj petdesetih vem, da tudi, če umrem jutri ne bom obžalovala ničesar.
Živela sem polno in naredila res veliko.
Izkusila sem toliko lepote. In podelila z ljudmi modrost, ki sem jo pogosto najbolj potrebovala prav sama. Vem pa eno stvar… pomembno je slediti navdihom, ki vznikajo iz tvoje notranjosti. Vodstvo vznika iz tvoje notranjosti. Na tebi je, da ji prisluhneš.«
Življenje je dragoceno.
In krhko.
Je darilo.
Nismo upravičeni do življenja.
Kljub temu menimo, da smo upravičeni do tega, da živimo vsaj 90 let in izkusimo radost in čudežnost življenja.
Pa nismo upravičeni do tega.
In mnogi to odkrijejo prepozno.
Realnost tega sveta je, da vsi pridemo do svojega konca.
Moj oče je pogosto rekel, da nihče ne pride s tega planeta živ.
Nesreča ali rak samo pomenita, da sestopiš prej kot si morda pričakovala.
Pred 5 minutami sem bila 18 in pet minut kasneje sem že pri 50.
Kam je izginil ves ta čas?
Verjetno je ena najbolj bolečih izkušenj človeškega življenja, ko ne dosežeš svojih pričakovanj.
Zaradi česar se počutiš kot zguba.
In ko sem se v enem svojih nedavnih momentov razodetja spravila k pisanju seznama vseh svojih dosežkov in vsega, kar sem že izkusila v svojem času na planetu Zemlja, sem ugotovila, da sem izkusila veliko.
Doživela res veliko lepega.
In da je moja prisotnost dragocena.
Drobec sem podelila na svoji spletni strani >>>TUKAJ<<<
Ponovno pa se mi je potrdilo tudi to, da je življenje ena velika tapiserija izbir.
Nihče te ne more rešiti.
In ti ne moreš rešiti nikogar.
Vsak je na svojem popotovanju.
Ni zagotovil, da boš doživela kar si želiš.
Tvoje izbire te vodijo po poti v tej smeri.
Če slediš namigom na poti in sprejmeš pomoč, ki ti je ponujena.
Nimaš pa zagotovila, da boš zares prišla do cilja.
Izpolnitev je v poti in v vsakem koraku na tej poti.
Če jo zmoreš ugledati in začutiti.
Tenkočutnost je vrlina.
Terja prefinjen, izostren čut za opazovanje.
In vendar jo v drvečem svetu tako zlahka spregledamo kot krhkost.
Vedno so me učili, da naj se okrepim in bom močna.
In včasih, ko pridejo tisti dnevi, ko bi se najraje skrila v jamo, razmišljam o tem, kolikokrat sem sama šla kot bagar čez vse.
Kolikokrat nisem bila pozorna na nežne poganjke, ki so komaj začeli svojo rast, ker sem pričakovala, da bi morali biti že v polnem razcvetu in s sadovi.
Ja, res je življenje tudi prožno in vztrajno.
Gibko in prilagodljivo.
Preživi tudi zmrzal in surovost vremena.
Manjka nam rahločutnosti.
Včasih se sprašujem kako to, da ne vidimo njene dragocenosti.
Pozabimo, da je treba ustaviti, nehati drveti, da bi jo lahko izkusili.
Ker…
“Človeško življenje je krhko; živimo v prostoru med enim dihom in naslednjim.
Pogosto skušamo ohraniti iluzijo večnosti skozi to kar delamo, govorimo, nosimo, kupujemo in kako uživamo ter koga ali kaj ljubimo, Vendar je ne glede na vse, to iluzija, ki jo nenehno spodkopavajo spremembe in smrt.” ― Victoria Finlay
Prisluhni navznoter.
Prisluhni duši, ki šepeta.
Prisluhni vodstvu, ki te usmerja.
In sledi.
Pogumno.
Srčno.
Korak za korakom.
Z zavedanjem, da si Darilo.
Da je življenje Darilo.
Ki ti je dano, da ga živiš.
Živi.
In saj veš, bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena