Ženska je v svoji izvorni Biti Zvezda. In ta zvezda sije in je v izžarevanju. Svetlobo iz svoje notranjosti širi v svet. In to je narava Ženske. Da se iz svoje notranjosti širi in sije svojo svetlobo v svet. Vsi žarki naše zvezde izhajajo iz notranjega centra celote, celostnosti, iz centra naše Biti.

Enost-Celota je temelj ženske moči. Gre za osrediščenost v centru, ko si del fizičnega, zemeljskega in duhovnega, brez ločenosti. Enostavno samo si, vse v Enem in Eno v vsem.
Ko smo v stiku s to celoto v sebi dostopamo do moči, ki nas povezujejo, harmonizirajo in prinašajo notranji mir. Ženska celostnost se razkriva na različne načine, lahko jo vidimo v milini s katero noseča mati pričakuje in neguje novo življenje, medtem ko v njenem življenju odmirajo stare, nepotrebne stvari. Ali v tem, kako se pogosto soočamo z bolečino umiranja starega in smo hkrati v radostnem pričakovanju novega. In v časih v katerih se nahajamo je ključnega pomena za ženske, da se spomnimo te polnosti in povezanosti, ki je del naše narave.
Ženska je po naravi povezovalka, hkrati opravlja celo vrsto vlog. Hkrati se v njenih možganih dogaja cela vrsta procesov, za razliko od moških možganov, ki so precej bolj fokusirani na eno nalogo naenkrat. Celostnost ženske ozaveščamo skozi situacije, ki od nas zahtevajo empatijo, ko čutimo harmonijo, sodelovanje, soustvarjanje, povezanost. Celostnost je del svetosti, lepote, živosti, ljubezni, je del življenja samega. Ko spoštujemo in cenimo povezave skozi katere se razkriva celota, je ta vedno bolj ozaveščena in prepoznana v naši notranjosti.

In to na kar rade pozabljamo je, da ko govorimo o celoti, celota samo je. Nič nam ni treba narediti, da bi prišle v celoto, ker smo že v njej. Celota je del naše Biti. Samo je. In vse kar je potrebno je, da se je spomnimo. Opolnomočenje pri ženski ne prihaja skozi delo na sebi, skozi delovanje, potiskanje in siljenje. Ničesar nam ni treba narediti in to je sam po sebi izjemen izziv za žensko, ki je od malih nog naučena kaj vse mora narediti. In s tem imam tudi sama še vedno izzive, ko se ujamem v tej tendenci, da bi izstopila iz svoje vloge svetilnika in začela tekati za tistimi, ki naj bi jih rešila. Svetilniki so postavljeni ob obali z namenom, da usmerjajo ladje in kažejo pot. Je res?

Ženska pot je pot širjenja, pot odpiranja, pot razcveta, ko se kot cvet odpiraš v vedno večje širine in globine in temu odpiranju in širjenju ni nikoli konca. Ženski ni treba delati na sebi skozi tradicionalne duhovne prakse, ni ji treba mojstriti svojega telesa in se truditi. Vse kar potrebuje, je že v njej. Kar mora narediti je, da se spomni kdo je v resnici, in da ozavesti ter zavestno pomaga širiti ta občutek celote v sebi. V resnici moramo le umakniti ovire na poti. V tem procesu širitve moramo samo odstraniti vse kar je staro in nam ne služi več. In to je v veliki meri povezano z zaupanjem, vztrajnostjo in predanostjo, in ne trudom.

Na tej poti je zelo pomembno, da ozavestimo modrost ženskih ritmov in ciklov. Kajti osnovna paradigma ženske narave je povezana s cikli rojstva in smrti, uničenja in kreacije. Umiranje starega je vedno del novega izraza življenja, ki se rojeva na drugi strani. In ne glede na to, da v sebi nosimo številne rane življenjskih izkušenj ta naša notranja celota nikoli ni ranjena. In vendar, da bi lahko ozavestila in objela v sebi sebe v celoti je zdravljenje ranjenosti iz preteklosti nujno. Potrebno se je soočiti s svojimi ranami, da bi lahko osvobodile v rani ujeto energijo in se osvobodile.

Pogosto ste me slišale govoriti o tem, da je nasilje v zunanjem svetu prisotno zaradi nasilja, ki ga ženske zganjamo same nad seboj, v sebi. To kar se velika večina žensk ne zaveda je izjemen vpliv, ki ga imamo na svet in na Zemljo. S tem, ko zdravimo sebe in svoje rane, zdravimo svet. Tako velik vpliv ima ženska.
In ena najpogostejših ovir za žensko, da ne vidi in ne prepoznava svojega vpliva je prepričanje, da nismo dovolj, da še nismo pripravljene, da smo preveč ranjene, da bi lahko doprinesle k celoti sveta. In nenehno poslušam s strani žensk, da morajo najprej pozdraviti sebe, preden lahko naredijo kakšno pomembno spremembo v svetu. Kakšna neumnost. Kako zelo omejujemo same sebe. Ideja, da moramo najprej pozdraviti sebe in delati na sebi, da bi lahko začutile in živele celoto sebe je mit v katerega sem zelo dolgo verjela tudi sama. In potem sem spoznala, da s tem sama sebi mečem polena pod noge in da je to zelo učinkovit izgovor, da ti ni treba nič narediti, ker ti se trudiš in delaš na sebi. In potem sem enostavno opustila vse tehnike in vse delo na sebi. In mnogi me niso razumeli, tako kot tudi sama sebe nisem razumela, enostavno sem začutila da to ni tisto, kar je moje, kar si želim.
Bilo je dovolj!

Potem je počasi prišlo tudi razumevanje, da vse že sem, da je vse že v meni in da je za resnično zdravljenje ta notranji občutek celote tisti, ki je ključen. Če mislimo, da celoto dosežemo enkrat, ko imamo za seboj dovolj ur dela na sebi, se motimo.
Če čakamo na celoto, se nič ne zgodi. Smo v čakanju.

In paradigma individualizma, ki govori o tem, da je potrebno sebe postaviti na prvo mesto in da moram najprej pozdraviti sebe, šele nato lahko prispevam s svojim Darilom k življenju ljudi in sveta podpira nizko samozavest žensk, ki iščejo terapevte in hodijo na delavnice, berejo knjige, da bi postale »vredne« svoje ženske celostnosti. In naj bom zelo odkrita s tabo, sama sem vrsto let, pravzaprav več kot desetletje preživela z vero v ta mit. In ko sem se zbudila iz njega ni bilo čisto nič rožnato, kajti nisem imela zgledov okoli sebe, kako zdaj najti pot nazaj k sebi, vase. Pet let sem aktivno iskala, preučevala in brala karkoli, kar je dišalo po negovanju ženske duše. Brez terapij in siljenja in brez truda. In vse svoje vedenje in modrost, ki sem ju spoznala in predelala na poti delim z ženskami, ki se nahajajo na tem prehodu iz osredotočanja na zunanji svet in vračanja nazaj v svoj notranji svet. In pogosto je vse kar je potrebno, da se obrnemo vase v prvi vrsti to, da se ustavimo.

Namesto da se trudimo biti popolne, da bi lahko bile v služenju, kar pogosto verjamemo v sebi, je ženska pot pravzaprav spoznavanje vsega kar že si, da vidiš in ceniš načine na katere že si Darilo za ljudi in svet. In vendar, da bi lahko živela celoto, moraš spoznati tako svetlobo, kot tudi temo v sebi. In spuščanje v svoje notranje podzemlje ni prijetno popotovanje. Na poti izkušaš izgubo, obup, ponižanje in soočanje s smrtjo. In ko enkrat ta svoj spust v neznano zaključiš, ko iniciacijo opraviš, se ti razkrijejo globine in širine celostnosti, ki te spremenijo za vedno.
Srečujem številne ženske in tudi sama se spomnim, kako sem si želela samo to, da bi bilo življenje tako, kot sem ga poznala prej. In vendar je vse drugače. Ko se iz globin vrnemo nazaj, si vsi želijo, da bi bile »normalne« vendar to enostavno ni mogoče, kajti tako globoko popotovanje vase te zaznamuje za vedno. Ne moreš se več slepiti, da je vse ok in sončno in pozitivno, ko enkrat spoznaš globine svoje Biti. Globoko se zavedaš rednice, da sta smrt in rojstvo samo dva izraza iste energije življenja.
Največja in najbolj skrita resnica svete ženstvenosti je, da nič ne prihaja od zunaj, vse se rojeva iz naše notranjosti. Mi smo kreatorji svoje realnosti. Življenje, vključno z vsem trpljenjem, izgubami, bolečino, izhaja iz nas, iz našega centra. In ta center je v tebi, ta center si Ti.

Vse izkušnje izgube, trpljenja in smrti nosijo v sebi velik potencial, da nas odprejo za nezamisljive dimenzije celote življenja, v centru naše Biti. In ko nanje zmoremo pogledati od daleč vedno vidimo, kako so nam služile in kako brez tovrstnih preizkušnje ne bi bili to, kar smo danes. Vse tovrstne izkušnje na moji osebni poti so me odprle za radost in ponižnost, za zavedanje misterijev, in spoznanje, kako majhna sem v tej veličini življenja. In hkrati s tem sem spoznala kako ključna sem in kako je moj center, moja Bit, pravzaprav center življenja. Da sem vse v Enem in Eno v vsem. Hkrati. In da sem brezmejno dragocena in hkrati totalno nepomembna v očeh življenja, oboje hkrati. In iz tega zavedanja in spoznanja sem se rodila v avtentičnost, v pristnost in srčnost, ki je prej nisem poznala. Zdaj znam biti velika in majhna hkrati. Poznam svojo moč in hkrati sem totalno nepomembna. Paradoks? Nedvomno.

In moje delo je z ženskami, ki so na tem prehodu iz zunanjega sveta v svoj notranji svet, ki izkušajo občutke praznine, nemoči, nezadovoljstvo s svojim življenjem ali življenjskim stilom. Da “najdejo” sebe, objamejo blagoslove prehoda v notranjo modrost, negujejo svojo žensko dušo, se spomnijo svoje avtentične narave in ustvarijo resnično izjemno življenje.

In DivineFeminine Akademija je nastala iz moje želje, da vse kar sem spoznala, delim naprej. In sem začela deliti in delim. In ob tem, ko skupaj izkušamo stvari in rastemo se odpiram in se širim in rastem tudi sama. In zato nobeno druženje, ki ga vodim ni enako prejšnjemu, vsako je unikatno, ker sem sama vsakič bolj polna, bolj cela. In za to priložnost, da vodim ženske v celostnost in izpolnjenost sem brezmejhno hvaležna.

DIVINE.SI