Odprla sem težka, mogočna vrata. Zunaj je pripekalo. Bilo je sredi poletja, jaz pa sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti še bolj … ja, vroča. 🙂
V to cerkev nisem vstopila odkar sem bila otrok in sem šla z babico na polnočnico, da je medtem lahko “Božiček” doma v miru postavil darila pod jelko.
Spomnim se tistega vonja. Hladu in svečk in lustrov. Občutka, da sem majhna. In polno ljudi, ki je skupaj na glas izrekalo molitve. Delala sem se, da jih znam tudi jaz in sem odpirala usta v upanju, da zadanem čim več pravilnih grimas in tonov glede na besede, ki jih izrekajo okoli mene.
Nekaj me je tistega vročega popoldneva vleklo v to cerkev. Rabila sem ohladitev. Rabila sem mir. Rabila sem premislek.
To sicer nikoli ne grem iskati v cerkev, ampak tokrat sem šla.
Ob vstopu me je objel hlad. Uf, kako paše!
Z velikim trebuhom, zelo kratkimi hlačami in tuniko z odprtimi rameni sem si izbrala eno klop in se samo usedla.
Mir.
Nekaj trenutkov sem sedela tam.
Tam spredaj na klopi zagledam sključeno postavo in sive lase.
Ko sem vstala, da grem, je vstala tudi ona.
Joj, upam, da se ne bo vtaknila v moja oblačila.
Prišla je za mano, stara ženica, ki je slabo videla in težko hodila.
Zdela se je zmedena.
Vzela je nek cerkven letak pri vhodu in mi ga pomolila: “Kaj pa tukaj piše?”
In sem ji prebrala.
“Pa tukaj? Aha, kaj pa tole?”
V resnici si je želela le stika s sočlovekom. Iskala je način, da s kom spregovori kakšno besedo.
Ah, ta osamljenost.
Vzela sem si par minut zanjo in ji glasno brala brezvezno vsebino z letaka, da je kar odmevalo po cerkvi, saj je starost načela tudi njen sluh.
Ko sem rekla, da bom počasi šla, sva skupaj stopili iz cerkve.
S visoko jakostjo sem izrekla “nasvidenje” na njeno uho.
Ona se je zadrla nazaj: “Nasvidenje! Pa hvala gospa.”
“Ah, dajte no, ni za kaj.” sem bila glasna nazaj.
S skrivljenim pogledom me je pogledala:
“Zame je to veliko.”
V tistem me je zadelo kot puščica.
Kako malo je treba, da je za nekoga veliko.
Kako malo je treba, da nekomu spremeniš dan in ga morda narediš malenkost boljšega.
Velikokrat se nam mudi. Ali pa se nam ne da. Ali pa smo polni sebe in svojih problemov. In sploh ne vidimo možnosti, da nekomu odvzamemo nekaj stiske. Ali le olepšamo trenutek.
Tujcu. Prijatelju. Članom družine. Natakarju. Pevcu s kitaro v parku. Sosedi, ki si ne upa v dvigalo.
Dneva še ni konec.
Kaj malega, za nekoga morda velikega, boš storil/a ti?
Barbara Balažič