ŽAJBELJ (Salvia officinalis)
Žajbelj je rastlina, ki ga poznajo tudi tisti, ki se na zelišča sicer ne spoznajo najbolje. Manjka na redko katerem vrtu, redno pa ga srečujemo tudi na našem dopustu ob morju. Tisti, majhen in bel, ki se bori med vročim kamenjem, skorajda brez vlage in zemlje, ima še posebno vrednost. Vzgojimo ga lahko iz semena ali s potaknjenci, zgodaj poleti.
Grmičke po cvetenju porežemo, saj ga tako ohranjamo mladostnejšega in bolj kompaktnega. Liste obiramo tik pred cvetenjem in tudi poleti, za hranjenje jih posušimo. Tudi iz cvetov si lahko pripravimo lahek balzamičen čaj. Suhe liste lahko dajemo med perilo, kar odganja mrčes, kadar jih zažgemo z njimi razkužujemo prostore.
Uporabljamo ga zaradi njegovih protimikrobnih in protivnetnih lastnosti. Poparek iz listov lahko uporabimo za čiščenje obraza, za grgranje in razkuževanje ustne votline in grla, za kar je zelo primerna tudi razredčena tinktura.
Žajbljev čaj spodbuja prebavo, spodbuja izločanje žolča in pomaga zdraviti diarejo. Žajbljev čaj in vino krepita živce in krvni obtok, čaj blaži tudi kašelj in prehlade ter uravnava motnje v menstrualnem ciklusu in menopavzi. Vendar ga zaradi vsebnosti toksičnega tujona ne smemo uživati v večjih količinah. Tujon lahko sproži tudi epileptične napade pri epileptikih, povzroča tudi slabost, krče v želodcu in črevesju, zadrževanje urina, v resnejših primerih lahko poškoduje ledvica. Tujona je veliko v alkoholnih izvlečkih in eteričnem olju, v vodnih izvlečkih pa malo. Nekateri priporočajo, naj bi žajbljev čaj vreli 3 minute, da tujon izhlapi, vendar sama nisem prepričana, da to drži. Nosečnice ga naj uživajo le, kot občasen dodatek k prehrani. Tudi njegov hidrolat lahko uporabljamo kot ustno vodico.
Nekatere vrste kadulj se v kitajski medicini uporabljajo za zdravljenje neplodnosti. Tam uporabljajo korenino žajblja (dan šen) tudi za zastajanje krvi in ker poganja kri, ga uporabljajo tudi pri nekaterih vrstah menstrualnih bolečin in težav s srcem . Spodbuja krvni obtok in umirja.
Naziv rodu Salvia izhaja iz besede salvare, kar pomeni rešiti, zaceliti. V starih časih je to bila rastlina, ki je imela ugled in njegovo spravilo je bil zato posvečen obred. Pri delu so se izogibali kovinskemu orodju, saj so verjeli, da železo ni združljivo z občutljivim žajbljem.
A žajbelj, kadulja, ki so jo opisovali v antičnih časih, ne govori o vrsti Salvia officinalis, zdravilnem žajblju, temveč je govora o grški kadulji S. fruticosa, katere eterično olje vsebuje zelo malo nevrotoksičnih ketonov in je primernejša in varnejša vrsta za infekcije dihal. Dolgo so mu pripisovali, da podaljšuje življenje in izboljšuje spomin pri starejših ljudeh. Kitajci so v začetkih izvažanja pravega čaja v Anglijo, bili pripravljeni zamenjati dva zavoja čaja, za zavoj posušenega žajblja.
Tudi v zeliščarskem izročilu je poznano, da kjer je v vrtu žajbelj (in se ta seveda uporablja), so ljudje trdnejšega zdravja. V družini usnatic s svojimi več kot 500 vrstami ustvarja zelo pisano paleto primerkov, v svojem rodu.
Žajbljeva dežela so gole apnenčaste skale Dalmatinske obale, neplodna pobočja Balkana, Grčije in Španije. Tam je žajbelj, kot kadilo na oltarju narave, s svojim slovesnim vonjem, podobnim rožmarinu le, da bolj grobim, bolj zemeljskim.
Je tipična poletna rastlina, s »trmastimi« olesenelimi stebli, močnimi, debelimi gubastimi, žametnimi listi, ki imajo zelo lepo izražena rebra in žile in so ozki in suličasti. Impozantna socvetja se odločno dvigajo nad listnati pol grm, veliki aromatični cvetovi so polni nektarja in narava jih je oblikovala za telesa čebel. Toplota ga hitro dvigne v cvet, tako sprosti svoj vonj, svoja hlapna olja skozi njih, a po drugi strani tudi v listih kopiči tanine, aromatične smole in nekaj mineralov (kalcijev oksalat).
Posušen žajbljev list vsebuje okoli 2 % hlapnih olj, ki imajo zelo visoko vsebnost tujona, 5 – 6 % smol in 5 % taninov. Tako mu s toploto ustvarjena hlapna olja, smole in tanini, dajejo stabilnost in čvrstost.
Njegove adstringentne lastnosti zato s pridom uporabimo pri negi kože in vnetih sluznic in zanimivo, zavira tudi potenje, solzenje, slinjenje ter izločanje mleka.
V kulinariki da določenim jedem bogat okus. A pri začinjanju jedi moramo biti nadvse občutljivi, kajti prehitro želi prevzeti okus. Cenimo ga predvsem zato, ker pomaga prebavljati mastno in sladko hrano. Dodajamo ga lahko k mesnim jedem, v zeliščno maslo, k sadnim kupam, v sendviče, v kis, včasih je bilo priljubljeno tudi kaduljino pivo. Njegov značaj je pekoč, grenak in suši.
Žajbljev poparek
Poparek iz 20 g listov v 500 ml vode krepi in spodbuja jetra, izboljša delovanje prebavil, spodbudi krvni obtok pri oslabelosti. Če ga popijejo doječe matere, bo zmanjšal izločanje mleka, kar je dobrodošlo ob odstavitvi otroka. Ublaži tudi potenje ob menopavzi. S poparkom lahko tudi spiramo lasišče, če imamo prhljaj.
Tinktura
200 g žajblja namočimo v 1000 g 45 % tropinovca in pustimo namočeno 3 tedne. Uporabljamo jo za grgranje in izpiranje ustne votline.
Žajbelj v kulinariki:
Piščančje prsi z žajbljem
4 – 6 žajbljevih lističev damo v ponev z maslom, ko je vroče, na njem popečemo 3-4 fileje piščančjih prsi iz obeh strani. Ko so pečena posolimo in dolijemo suho belo vino (50 ml), ščep timijana, popra in karija. Na slabem ognju dušimo še 5 minut.
Bruskete z žajbljem
Nasekljamo šopek peteršilja in nekaj lističev svežega žajblja, 2 stroka česna, sol, zalijemo z olivnim oljem, da prekrije zelišča in s tem namažemo popečene rezine kruha.
Z žajbljem lahko začinimo paradižnikovo omako, uporabimo ga lahko v omletah, v marinadah za meso, ribo in zelenjavo, v zeliščnih maslih …
Patricija Šenekar