Prepričana sem, da ste že naleteli na kratko zgodbico o kitajskem kmetu, ki gre nekako takole;

Kmet je 10 let varčeval, da si je končno lahko kupil konja. In ko ga je pripeljal domov, so k njemu prišli sosedi in mu čestitali. Rekli so mu:«Sedaj si res nekdo, ko imaš tako lepega konja«. Kmet je samo skomignil z rameni in rekel:« Bomo videli…«.

Že naslednji dan mu je konj pobegnil. Pa so spet prišli sosedi in rekli:«Res nimaš sreče. Imel si konja, bil si srečen, sedaj pa ga nimaš več. Kakšna škoda.« Kmet je zopet skomignil z rameni in rekel:«Bomo videli…«.

Pa se čez teden dni vrne konj nazaj h kmetu, z njim pa pride še 10 drugih divjih konj, ki so se mu pridružili v krdelo. In sosedi so zopet rekli kmetu:«Čestitamo. Tvoj trud je poplačan. Uspel si.«. Pa reče kmet:«Bomo videli…«.

In ko je njegov sin dresiral divje konje, je padel in si tako zelo poškodoval nogo, da so mu jo morali del odrezati. Eno nogo je imel zaraadi tega krajšo. In seveda so sosedi ponovno objakovali njegovo nesrečo. Kmet pa je samo odvrnil:«Bomo videli…«.

In čez nekaj let se je začela vojna. Sinovi vseh kmetov so morali v vojsko, le sin tega kmeta ne. In skoraj vsi so umrli, sin kmeta pa je živel. Zgodbo bi lahko še nadaljevala in verjetno se v resnici je. Bistveno pri vsem skupaj pa ni samo dogajanje, temveč to, kako doživljamo situacije, ki se nam v našem življenju dogajajo. Poanta zgodbe je v tem, da v življenju ni matematično končnega rezultata. Vsaka situacija je lahko za nekaj dobra ali pa za nekaj slaba. Vse pa je odvisno od tega, kako gledamo na stvar in jo interpretiramo. vsake oči imajo svojega malarja, je star rek in četudi je nekaj v tem trenutku videti sijajno, ni nujno da bomo, ko bomo na to stvar pogledali v retrospektivi, videli isto stvar.

Moja osebna izkušnja je taka, da pogosto tiste stvari, ki jih sodimo kot najslabše v danem trenutku, kasneje pokažejo skrite blagoslove in skoraj vedno se pokaže, da so nas naučile izjemno veliko o nas in o tem kdo smo. Izziv je nedvomno v tem, da vzamemo lekcijo, ki nam jo situacija razkriva in da znamo nanjo pogledati brez sojenja in razsojanja.

Taka drža, kjer stvari samo so, je najtežja. In vendar je na koncu edina izbira. Nedvomno pa zahteva dnevno prakso.

DIVINE.SI