Čas pred nami je čas, idealen za resnico. Potrebno si je povedati ressnico. Opustiti vse tisto, kar nam ne služi več in narediti prostor za novo. V obeh primerih je ključnega pomena sprejemljivost. Sprejemanje tega, kar želimo preobraziti, opustiti, kot tudi tistega, kar prihaja na novo.

V zadnjih mesecih, pa ne le mesecih, v zadnjih letih je sila moderno, da predstavljamo svetu zgolj pozitivno zgodbo, samo tisti “lepi” del sebe. To mi ni blizu. Rada imam lepoto, ni pa mi blizu izumetničenost. Rada imam resnico, realnost in avtentičnost.

Vendar živimo v svetu, kjer resnico pogosto lahko iščemo z lupo. Ob tem pa ga ni večjega darila, ki ga lahko podarimo drug drugemu, kot je ravno resnica.
Kaj je tisto, kar si resnično, srčno želiš?
Kaj so tvoje resnične potrebe?

Leta sem verjela, da so potrebe nekaj, kar ni ok. Da, če si duhoven, nimaš potreb. Ja, saj vem, res sem si dala dobro oprati možgane. Vendar je bilo dejstvo, da sem se odrekla potrebam za voljo moje duhovne rasti. Danes lahko iskreno rečem, da mi je vseeno, kaj si mislijo drugi, zase vem, da imam čustvene potrebe, da sem čustveno bitje in da je to čisto ok.

Pogosto dajemo vtis drugim, da smo organizirane, da imamo vse pod nadzorom, da je naše življenje popolno in razburljivo. Sploh socialni mediji spodbujajo k temu, da delimo samo tisti lepi, svetli del. In tako smo celo poletje spremljali slike morja, sončnih zahodov, lepih krajev, cvetja in vse je super. Samorogi, srčki in pikapolonice.

Ko te nekdo vpraša, kako si, je skoraj bogokletno, če rečeš, da nisi dobro. Takoj si čuden, če si drzneš povedati, da te nekaj boli. Predstave, ki jih imamo, so čisto nehumane, ker tisti, ki se ukvarjajo z duhovnimi temami ne bi smeli imeti bolečin, težav in bog ne daj, da se razve, da so se skregali s partnerjem.

Vendar je resnica, da smo vsi krvavi pod kožo. Vsi imamo težke dneve, ko gre vse narobe. Deležni smo bolečin, fizičnih, čustvenih in neudobja. In ja, življenje je težko, vsaj včasih. In nič ni narobe s tem, če se smiliš sama sebi, dokler tega ne izrabiš za manipulacijo z drugimi, da bi dosegla, kar si želiš.
In ja, življenje je tudi lepo, brez dvoma.

Vendar me zanima, ali lahko sprejmeš in v sebi držiš prostor tako za tvoj edinstveni, sijajni, krasen, veličasten del sebe, kot za svoj senčni, jezni, utrujeni del sebe, ki se počuti nevredno in ga je sram, ker se je pravkar skregal s svojim otrokom?

Ali lahko objameš polarnost v sebi brez potrebe, da izpostavljaš samo svoje lepi del?
In ali lahko na drugi strani v družbi tistih, ki jih moti tvoja svetloba ostajaš to kar si, brez potrebe po tem, da bi poskušala zmanjšati, zastreti svojo svetlobo, da se v tvoji družbi ne bi kdo počutil zapostavljenega?

To kar je postalo moje vodilo je celota. Celota sebe.
Celota vsebuje vse dele, tako svetle, kot senčne. Celota je.

Ko celovitost postane tvoja pot, spoznaš, da je najpomembnejša stvar, da si lahko povem resnico.
Ja, glej ni mi do tega, da naredim tole, kaj bom v zvezi s tem naredila… se bom prisilila z moram in je treba, ali si bom prisluhnila, kaj mi želi ta del mene, ki se upira, sporočiti?

Naučila sem se prisluhniti sebi, sedeti s svojo bolečino, s svojo jezo, s svojo žalostjo in biti priča temu, kar se skriva spodaj. Naučila sem se ljubiti sebe, v vseh svojih odtenkih in okusih. Danes vem, da je bolečina tista vodnica, ki skriva največje zlato, vendar si redki upajo ponj. In to kar me je naučilo letošnje leto je, da je pomanjkanje vedno portal v blaginjo, če si drzneš sedeti s tem, kar ti praznina v tebi sporoča in prepoznati kaj so potrebe, ki ležijo spodaj.

Pravijo, da bo september sila naporen mesec, v to ne dvomim. Vem pa eno, od mene je odvisno ali bom naredila vse kar je v moji moči, da se bom izognila temu, kar mi sporoča moje srce in šepeta moja duša ali se bom vsak dan, mic po mic, učila, kako sprejemati sebe in ljubiti sebe, v vseh niansah in izvedbah.

Izbira je vsak trenutek; izogibanje ali sprejemanje…
Kaj izbiraš Ti?

Bodi Sijajno!