Tudi ti poznaš tiste dneve, ko te življenje povozi do konca in vse v tebi kriči; Ustavite planet, hočem dol?!

Tako doživljam tale oktober.
Globoko diham.
Najraje bi se vlegla na zemljo in ne bi več vstala.

So dnevi, ko se težko pripravim do tega, da koga pokličem, ko bi se najraje zavlekla v malo sobico in ne bi obstajala, sploh.

So dnevi, ko hodim po robu med malodušjem, depresijo in nemirom, ki ga čutim v svoji Duši.

Takrat me telo spomni… dihaj.
Vdihni.
Izdihni.
Ponovi.

Dihanje me spomni na izjemnost življenja.
Spomni me na dragocenost dejstva, da sem, da živim, da diham.
Spomni me na dejstvo, da sem čudež.
Da sem dobitnica na loteriji življenja.

Tako dragoceno je, da imamo to priložnost izkušati, čutiti, dihati in vendar je to nekaj tako vsakdanjega in samo-po-sebi umevnega, da vse prepogosto pozabimo na preprosto dejstvo, da je čudež, da sem, da obstajam.

Oktober bo brez dvoma mesec polarnosti, ki nas bo na najbolj bizarne možne načine spominjal na preprosto dejstvo, da vsak dan izbiramo, kako bomo preživeli preostanek svojega življenja.

In ena od izbir, ki nam je na voljo je hvaležnost, je čudenje, je ljubezen.

Ne glede na to, kako težko mi gre včasih od rok in z jezika, vem, da so ti jesenski dnevi, ko vse drsi v vedno večjo temo tisti, ki me vedno znova spominjajo na preprosto dejstvo… živim.

In to je nekaj, kar je vredno praznovati.
Zato te vabim, da praznuješ z menoj.
Tokrat se bom lotila Moči hvaležnosti, ki bo z menoj naslenjih 28 dni, ker čutim, da potrebujem opomnik, redno prakso, ki me spomni, da izbiram.
Da izberem modro.
Da izberem hvaležnost.

Izbiraj hvaležnost v tem mesecu!