Vse od aprila imam nenavaden občutek, kot bi bila v kokonu, v izjemnem premiku, ki ga še ne razumem. Brez dvoma je čas, ki je pred nami izjemen, edinstven in seveda zelo intenziven. Naveličala sem se, da kar naprej razlagam, kako pomemben je čas v katerem smo in res je, vedno znova se nekaj dogaja, ali so mrki, lune ali pa izbruhi na soncu. In maj nam je postregel z izjemno razburkanim Soncem, kar se čuti v izjemni intenzivnosti Sonca in v vročini, ki prihaja z njega. Ko opazujem ljudi okoli sebe, imam pogosto občutek, da so kar malce “divji”. In priznam, izjemno hvaležna sem za svoje dnevne prakse in predvsem sposobnost, da držim svojo posodo, da držim sama sebe. Da upravljam s svojo energijo. Vem, vse kar se dogaja je kar malo strašljivo, vendar, tole ne bo kar nehalo. Sicer že leta govorim o tem, da vse pospešuje in da je od nas odvisno, kako potujemo, vendar je dejstvo, da vsi tisti, ki čakate, da se bo tole umirilo in se bo življenje vrnilo v stare tire… no verjetno se to ne bo zgodilo nikoli.

To kar je v tem trenutku ključnega pomena je integracija, to da stvari resnično utelesite, da začutite svoje telo, da ste tukaj in zdaj, kajti naša telesa doživljajo izjemen stres in živčni sistem je kot struna, ena napačna stvar in hitro smo v joku, v besu, v reakciji. Ključno je, da ste v stiku s svojimi čustvi in s tem, kar doživljate, kajti to je edini način, da svojemu telesu pomagate. Sproščanje je v tem času ključnega pomena. Predvsem govorim o sproščanju živčnega sistema … umirjenost, glasba, svečke, mir, mir in še enkrat mir. Umetnost je mir ustvariti v okolju, kjer si, pa naj bo to vrvež pisarne, gneča na cesti, ali razposajenost otrok doma. In razposajenost, hiperaktivnost, nervoza in napetosti so postale del vsakdana. Ne čakajte na čas, ko bo vsega konec, ker se bojim, da boste čakali do neskončnosti.

Vse, kar se poraja je novo. To kar je bilo včasih normalno se dnevno spreminja. Včasih se sprašujem, kaj sploh je normalno? Glede na trenutne aktivnosti in intenzivnost dogajanja se mi zdi, da imamo vsak dan novo “normalno”. Ključ je brez dvoma v sprejemanju. Umetnost sprejemljivosti je brez dvoma ena tistih stvari, ki jih v tem času močno svetujem. Dopuščanje novega je ključ do umirjenosti v teh norih časih.

Ko se dnevno slišim s svojimi prijateljicami, se vse čudimo, kako intenzivno je in hkrati smo hvaležne za sposobnost sprejemljivosti, dopuščanje, da nas nove izkušnje negujejo in voljno predajanje temu, kar prihaja.

Še nikoli do zdaj mi umetnost razcveta ni prišla tako prav. In ko govorim o tem, kako pomembno je odpiranje novemu, sprejemanje, dopuščanje, da nas to novo neguje in voljnost, da se predamo neznanemu, ki nas odpira še bolj, da še več sprejmemo se še bolj negujemo, da bi se predale še bolj, me to spominja na odpiranje vrtnice, na razcvet v vsem njegovem sijaju.

Res je, naporno je. Res je intenzivno, vendar je to tudi čas izjemnih razkritij, spoznanja in izkušenj. Zato uživajte na polno!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena