Brez dvoma poznaš tisti občutek preplavljenosti, trenutek, ko ti zmanjka diha, ko se ustrašiš, da morda nikoli več ne boš mogla vdihniti. Trenutek, ko se nate zgrne vsa tema tvojega življenja, ko se iz notranjosti dvignejo vse tvoje pošasti, ko se ti zazdi, da življenje kar odteka iz tebe in ko bi najraje ustavila planet in skočila dol. Točno tak trenutek sem doživljala konec leta. Umirala sem, pri živem telesu. In ja, poznam ta občutek, ko pote pride tvoja temna boginja, ko te pripe pod pazduho in te odnese v globine, za katere sploh ne veš, da obstajajo. In ko te iz dneva v dan vodi vedno globlje se začneš spraševati ali si sploh še pri zdravi pameti ali se ti že meša. Točno to je bilo prisotno v mojem življenju zadnjih 12 dni decembra.
In če ne bi poznala tega, kar je prišlo do mene, kar je ugrabilo vso mojo pozornost, če ne bi bila s svojo Noire domača, bi me verjetno spet odpeljala za nekaj let, ali vsaj mesecev. Knjiga, ki se piše, me je vodila skozi izkušanje vsega, kar opisujem in kot sem ugotovila še enkrat , po že mnogih generalkah pred tem… ne moreš roditi na silo, enostavno ne gre.
V letošnje Porajanje Sebe smo 22.12. vstopile ženske, ki se že poznamo in začelo se je, na polno. Kot bi pritisnila na gumb Play. Vendar je letošnji cikel 12 svetih dni Božiča potekal izkustveno, utelešeno, zavestno, prisotno, tako drugače kot v prejšnjih letih. Letos sem del procesa, kot bi v prejšnjih letih bolj opazovala, letos pa sem se potopila globoko, globoko, globoko.
Kakšni čarovniki smo. in kako dobro znamo ustvariti okoliščine v naših življenjih, ki nam v ospredje prinesejo točno tisto, kar moramo prepoznati, kar moramo spoznati o sebi. Kako dobro smo postavili meje? Še vedno poskušamo ugajati, ustrezati pričakovanjem drugih? Kakšne lekcije in kakšna spoznanja… Toliko daril je natreslo leto 2014, da sem imela kar nekaj dela z zbiranjem semen od plev.
Kaj je tisto, kar gre s teboj v leto 2015? Kaj je tisto, kar puščaš za sabo? Kaj se preobraža? Kaj praznuješ?
Moja izjemna hvaležnost, srčna dragocenost, tisto darilo, ki me je globoko ganilo je podpora ženskega kroga. Podpora družinskega kroga. Na božič smo imeli pogovor o tem, kako pomembno je, da smo srčni drug z drugim, da zmoremo izraziti kaj čutimo, kaj nas gane, kaj je tisto, kar se nas je dotaknilo. In moja letošnja darila so bila malo drugačna – srčna komunikacija. Ko odpreš svoje srce, si ranljiv, si avtentičen, vedno tvegaš tudi, da boš ranjen in tega se vsi zelo bojimo. Vendar s tem, ko zapiramo vrata svojega srca za morebitno ranjenost, zapremo srce za vsa darila in čudeže, ki jih nosimo v sebi, da jih delimo. In največji čudež, ki ga s seboj nosi 2015 zame osebno je zavedanje, razumevanje, čutenje in izkušanje Blaginje. Utelešeno. In ko sem svoj nov pogled na stvari delila z mojim najdražjim in mi je povedal isto stvar, na drugačen način, skozi svojo izkušnjo, sem dojela, kako lep je ta svet. In kakšna milost mi je naklonjena, da to, kar čutim in izkušam izkuša tudi moj dragi, da vsak hodi po svoji poti in vendar hodiva vštric.
Moja namera za leto 2015? Da se dotaknem tvojega srca. Da živim blaginjo. Da sem to, kar sem, v polnosti.
Kot je tako lepo povzela moja srčna prijateljica; Ne moreš se dotakniti srca druge osebe, če si v pomanjkanju. Samo iz srca se lahko dotakneš osebe na drugi strani.
Naj bo leto 2015 izjemno v vseh pogledih. Ti ga ustvarjaš. Okno se počasi zapira, še čisto malo, do 12.1. kreiramo leto pred nami. Ustvari ga zavestno, ustvari čarobno, naj bo izjemno, samo tvoje…
Bodi Sijajno!
