Po dveh letih ustrahovanja se kao vračamo nazaj v »normalo«.
Vendar se večina ljudi ne zaveda, da se s sproščanjem ukrepov težave šele začenjajo.

Zakaj?

Človeško telo je zelo v zdržljivo. Vendar dolgotrajno ustrahovanje pušča posledice.
Ne glede na starost negativno vpliva na telesno in duševno zdravje. Kaže se v anksioznih motnjah – največkrat v obliki posttravmatične stresne motnje. Zanjo je značilna anksioznost po izpostavljenosti močnemu stresu. Kaže pa se tudi v depresiji.

V občutku notranje praznine.

Občutek praznine se lahko udejanja kot osamljenost, zmedenost glede svojega življenja, izgubljenost ali pa v pomanjkanju motivacije in apatičnosti.

To praznino v svojem srcu lahko čutiš ob hormonskih spremembah v svojem telesu, ob izgubi službe, drage osebe ali pa ob izgubi življenja, kot si ga poznala, ki ga je prinesla pandemija.

Takrat, ko življenje od tebe terja, da se spogledaš s seboj in s tem kdo si, te to lahko pelje v občutek izgubljenosti in notranje praznine.

Izziv notranje praznine je v tem, da delovanje, to da se trudiš še bolj in delaš še več, ne pomaga.

Če si ti prazna, so vsa dejanja, ki jih delaš enako prazna.

Drugi izziv notranje praznine je v tem, da je ne moreš zapolniti z zunanjimi stvarmi.
Več stvari, več ljudi, več dela, več substanc, več česarkoli v resnici ne pomaga.

To je tisto, kar vidim v tem času, ko so se ukrepi sprostili in je občutek, da zdaj lahko narediš vse tisto, kar v dveh letih nisi mogla, vendar ne glede na aktivnosti, ki so ti zdaj na voljo ugotavljaš, da ti nič od zunaj ne more napolniti tega notranjega občutka praznine.

V čem je fora!?

Skozi svojo izkušnjo sem prišla do tega spoznanja, da je izpolnjenost nekaj, kar je notranje delo. Tega ne moreš dobiti iz zunanjega sveta.

Težava ni v tem, da se ne bi trudila, da bi praznino napolnila.
V resnici se ves čas trudiš.

Poznaš vse nasvete; vadba, smutiji, pobarvanke, sproščujoče kopeli, dnevnik hvaležnosti, umik, počitnice, vse kar lahko stisneš na svoj neskončni seznam obveznosti.

Težava ni v tem, da ne bi poskusila. Ker poznaš vse načine, ki jih priporočajo.
Težava je v tem, da je postalo to, da poskrbiš zase še en cilj, ki ga moraš doseči na svoji to-do listi.

Ampak, če si ti v sebi prazna, so vsa dejanja, vse aktivnosti enako prazne.

In moški ti tukaj ne more pomagati.
Za moškega je praznina blaženost.

Za žensko pa je občutek čustvene izpraznjenosti kot bi umirala na obroke.
Ta občutek izpraznjenosti pri ženski najmočneje vpliva na zdravje, odnose in delo.

Kako vem?

Ker je bil to moj problem.
In dolgo časa sem mislila, da je to samo moj problem.

Da je nekaj narobe z menoj, ker če bi bilo vse v redu, ne bi čutila take praznine v sebi.

Tisto, kar je bila res velika težava zame osebno pa je bilo najti vzroke, dobiti razumevanje kaj je v ozadju, spoznati mehanizme, kako stvari delujejo in zakaj do tega pride in pa soočenje z največjim sovražnikom, ki ga ženske imamo in ki te od rojstva naprej vodi v to, da na neki točki prideš do te praznine v sebi.

Ker roko na srce je igra, katere del si prirejena.
Večina knjig za samopomoč o tem ne govori.

Zakaj?

Ker svet obravnavajo skozi moški pogled kjer za težavo vedno poiščeš rešitev.
In knjige ti ponudijo 5 načinov, 7 trikov ali zmagovalno strategijo za to, da se rešiš občutka praznine in jo zapolniš, brez da bi ti povedala, da je igra prirejena in v njej v resnici ne moreš zmagati.

Šele, ko prepoznaš in si priznaš to, da je igra, ki jo igraš prirejena in narejena tako, da v njej ženska ne more zmagati, lahko začneš igrati po svojih pravilih.

Srečna ženska je tista, ki bo spremenila svet.

Leta 2009 sem dobila to sporočilo, da če bi vsaka ženska postala najsrečnejši človek na svetu, bi spremenile svet, dobesedno čez noč.
Ko dobiš tak notranji navdih včasih ne veš kaj bi z njim.
Ne, ni imelo nobenega smisla, še posebej zato, ker sem bila v tistem obdobju kot razvalina. Moje življenje je razpadalo na prafaktorje. In reševala sem ga kakor sem sama najbolje vedela in znala.

Zato lahko iz prve roke povem, da več vadbe, smutijev, pobarvank, pozitivnega razmišljanja, sproščujočih kopeli in ostalih dobronamernih praks, ki so ti mogoče včasih pomagale, ne naredi trika.

Tvoj instinkt za preživetje ve, da je potrebno nekaj ukreniti in zato se res trudiš z ljubeznijo do sebe.

Poskusiš vse, da bi poskrbela zase.
Tudi jaz sem.

Težava je v tem, ker so stvari v tvoji notranjosti zvezane tako, da ti en del v tebi sporoča, da je to, da poskrbiš zase sebično, zato lahko tvoja prizadevanja, da bi poskrbela zase in ljubila sebe, stvari še poslabšajo, saj veš, samosabotaža in to…

Tvoja prizadevanja aktivirajo kaznovanje ali iz zunanjega sveta ali pa iz tvoje notranjosti. In to je bilo nekaj, česar nisem mogla razumeti…

Kako lahko to, da ljubiš sebe, stvari še poslabša!?

V sistemu dominance, v družbi, ki jo oblikuje sindrom razdajanja so te naučili, da je prioriteta ta, da ugajaš, ustrezaš merilom družbe, da si prikupna, vesela, umirjena, radodarna in pozorna na potrebe drugih.

Verjameš v to, da je tvoja moralna obveza, da si dolžna poskrbeti za vse okoli sebe.
Da si vse za vse.

Če ti to ne uspe, verjameš, da si zguba. In ker si zguba (nisi dovolj xyz), si zaslužiš kaznovanje. Naučiš se, kako kaznovati sama sebe.

Razumevanje kako do tega pride zelo pomaga, da lahko stvari razpustiš in predvsem, da ugotoviš, da nisi sama, da se to ne dogaja samo tebi in da se nehaš kaznovati. ker to izkušaš.

Razdajanje te poskuša odvrniti od tega, da slediš svojemu življenjskemu namenu, temu, da bi svoje darilo, ki je v tebi, delila z ljudmi in s svetom.

Težava, ki jo zagotovo poznaš iz prve roke, ko se zavežeš temu, da boš poskrbela zase in ljubila sebe je v tem, da je razdajanje tako globoko vgravirano v tkanini družbe, da si prepričana, da bi morali drugi trpeti s teboj.

Če vidiš nekoga, še posebej, če vidiš žensko, ki se ne trudi za svoj izgled, ki ni vesela in se ne trudi, da bi nadzorovala svoja čustva, da se drugi ne bi počutili neudobno v njeni družbi ali pa uporablja čas, denar in delo, da izboljša svojo dobrobit, namesto da podpira nekoga drugega, te to razbesni.

Kako si drzne!?
Kaj je narobe z njo!?

In moja najbolj priljubljena in največkrat slišana opazka… Če moramo vsi slediti pravilom, jim mora tudi ona.

Če si drzneš biti sama svoja si ali polna sebe, sebična in če se ne prilagodiš postaneš črna ovca v družbi (še kakšna, ki se poistoveti?).

Globoko verjamem v to, da če si ti srečna, s tem vplivaš na vse okoli sebe.

Vendar radosti ne moreš ponarediti.

Sistem od ženske nima profita, če je srečna, radostna in izpolnjena.
Sistem živi od neizpolnjene, nesrečne in izpraznjene ženske.

Srečna ženska spreminja svet s svojim izžarevanjem, s tem, kar sije iz sebe v svet.
Ne potrebuje nove torbice, potovanja ali nove knjige, da bi z njo napolnila praznino, ki jo čuti v sebi.

Kako se napolniš, nahraniš, da v sebi zapolniš praznino?

Prvi korak je ustvarjanje svetega prostora zase.
Da se začutiš. Da se sprostiš. Da se lahko odpreš.

Sledi odstranjevanje ovir v sebi. Kar bo terjalo, da se soočiš z ovirami, ki jih imaš v sebi. In da res spoznaš programe v katerih se ujameš in kako je igra, ki jo igraš prirejena.

Tretji korak je, da se naučiš nahraniti, napolniti sebe v svoji notranjosti skozi rituale in redne prakse.

V mesecu marcu bom delila več o tem kako to narediš zase.
V intenzivu Odnos z Močjo bom razkrila ozadje te prirejene igre v kateri ženska ne more zmagati, ne glede na to kje se nahaja. Pridružiš se mi lahko preko povezave >>>TUKAJ<<<

Še ena stvar, ki se mi zdi vredna omembe… dokler si mlajša tam nekje do 42. leta imaš na voljo dovolj energije, da se prilagajaš, ugajaš in ustrezaš pričakovanjem drugih, nekje pri štiridesetem pa ugotoviš, da ne zmoreš več.

Ženska potrebuje ta sijaj, to notranjo živost in radost, ki te polni.
In to, kar se pogosto zgodi ženski pri tej magični meji 50+ …. izgubijo se v zagrenjenosti.
In sijaj mladenke jo moti.

Kar ohranja ta cikel besa, napadanja in kaznovanja.

In o tem govorim, ker želim, da se to neha.
Želim, da ženske nehamo poganjati to kolesje patriarhata in res v polnosti zaživimo.
Si zraven?

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja