lights

Tri vrata modrosti…

Kralj je imel, kot edinega sina, mladega princa; pogumnega, spretnega in pametnega.
Da bi ga naučil pomembnih stvari v življenju, ga je poslal k staremu modrecu.

»Razsvetli mojo pot življenja,« je modreca poprosil mladi princ.
»Moje besede bodo zbledele kot stopinje v pesku,« je dejal stari modrec. Vseeno pa ti želim podati nekaj namigov. Na svoji poti boš našel troje vrat. Preberi navodila, napisana na vsakih izmed njih. Neustavljiva želja te bo gnala, da jim slediš. Ne skušaj jim pobegniti, saj boš nenehno obsojen živeti tisto, čemur si se ognil. Toliko ti lahko povem. Vse to moraš čutiti globoko v svojem srcu in globoko v sebi. Pojdi zdaj. Sledi poti pred sabo.

Stari modrec je izginil in Princ je stopil na Pot življenja. Hitro se je znašel pred velikimi vrati, na katerih je pisalo: »SPREMENI SVET«.

»To sem tudi nameraval,« je pomislil Princ, »Tako kot me ene stvari na tem svetu razveseljujejo, mi druge sploh ne ugajajo.«

In začel je svoj prvi boj. Njegov vzor, njegova strast in njegova moč so ga gnali, da se je soočil s svetom, se zavzemal, osvajal in oblikoval stvarnost glede na svoje želje. Tako je spoznal užitek in vrtoglavost zmagovalca, a v svojem srcu ni našel miru. Nekaj stvari je spremenil, a mnoge so ostale takšne kot so bile. Minilo je mnogo let. Nekega dne je srečal starega modreca, ki ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji Poti?«

»Naučil sem se,« je odgovoril Princ »kako spoznati to, kar je v moji moči in to, kar ni; kaj je odvisno od mene in kaj ni.«
»To je dobro,« je rekel starec. »Uporabi svojo moč za tiste stvari, ki so v tvoji moči. Pozabi na tiste, ki so zunaj nje.« In starec je izginil.

Malo kasneje se je Princ znašel pred drugimi vrati. Prebral je: »SPREMENI DRUGE«.
»To je bil moj namen,« si je mislil. »Drugi ljudje so vir užitka, veselja in zadovoljstva, a so prav tako vir bolečine, grenkobe in nezadovoljstva.«
In uprl se je vsemu, kar bi ga lahko motilo pri njegovih ljudeh. Poskušal je spremeniti njihove značaje in iztrebiti njihove slabosti. Tako se je začel njegov drugi boj. Minilo je mnogo let. Nekega dne, ko je razmišljal o koristnosti spreminjanja drugih, je srečal starega modreca, ki ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji Poti?«

»Spoznal sem,« je dejal Princ »da niso drugi ljudje vir ali vzrok mojega veselja ali kazni, mojega zadovoljstva ali mojih nazadovanj.« »So samo možnosti, ki jih jim je treba razodeti.« »Korenine teh stvari ležijo v meni.«
»Prav imaš,« je dejal stari modrec. »Glede na to kaj vzbudijo v tebi, te drugi razodenejo samemu sebi.«
»Bodi hvaležen tistim, zaradi katerih tvoje veselje in užitek trepetata.«
»In bodi hvaležen tudi tistim, ki se zbudijo v tvoji žalosti in nesreči, zakaj skozi njih te življenje nauči, kaj v sebi še moraš spoznati in ti pokažejo pot, ki jo moraš prehoditi.«
In starec je izginil.

Malo kasneje je Princ stal pred vrati, na katerih je pisalo: »SPREMENI SAMEGA SEBE«.
»Če sem resnično sam vzrok svojih problemov, je to prav to, kar moram narediti,« je dejal. In
začel je svojo tretjo bitko. Skušal je spremeniti svoj značaj, se boriti s svojo nepopolnostjo, odpraviti svoje napake, spremeniti vse, kar mu ni bilo pri sebi všeč, vse, kar ni soglašalo z njegovim idealom. Po mnogih letih boja, v katerem je spoznal uspeh pa tudi poraze, je Princ srečal starega modreca. Ta ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji poti?«

»Spoznal sem,« je dejal Princ »da so stvari, ki jih lahko izboljšamo in tudi take, ki se nam upirajo in jih ne moremo spremeniti.«
»To je dobro,« je dejal starec.
»Je,« je rekel Princ »a počasi me že utrujajo te bitke proti vsemu in vsakomur, proti samemu sebi.« »Bo temu kdaj konec?« »Kdaj bom našel mir?« »Želim prenehati z bojevanjem, želim odnehati, pustiti vse, dovolj je.«
»Prav to je tvoja naslednja lekcija,« je dejal stari modrec.
»Preden pa nadaljuješ, se obrni in poglej prehojeno Pot.«
In starec je izginil.

Ko se je tako ozrl, je Princ v daljavi zagledal tretja vrata, ki so na svoji hrbtni strani nosila napis: »SPREJMI SAMEGA SEBE«
Princ je bil presenečen nad tem, da ni videl tega napisa, ko je šel skozi vrata na drugi strani.
»Ko se človek bori, postane slep,« si je dejal.

Na tleh je zagledal, razmetano okoli njega, vse tisto kar je zavrgel in proti čemur se je boril: svoje pomanjkljivosti, sence, strahove in stare skrbi. Takrat je spoznal, kako jih spoznaš, sprejmeš in jih imaš rad. Naučil se je ljubiti samega sebe, ne da bi se se kdaj primerjal z drugimi, ne da bi se obsojal in grajal. Srečal je starega modreca, ki ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji poti?«

»Spoznal sem,« je dejal Princ »če se bom sovražil in se ne sprejemal takšnega kot sem, ne bom nikoli zadovoljen in srečen sam s sabo. Naučil sem se sprejeti se, popolnoma in brezpogojno.«
»To je dobro,« je dejal starec. »To je prvo pravilo modrosti.« »Zdaj se lahko vrneš skozi tretja vrata.«

Kmalu je bil na drugi strani, ko je v daljavi zagledal zadnjo stran drugih vrat, na kateri je pisalo: »SPREJMI DRUGE«.
Največje presenečenje zanj je bilo, da ni več videl nepopolnosti drugih, njihovih napak, vsega, kar ga je v preteklosti sramotilo in proti čemur se je boril. Spet je srečal starega modreca.
»Česa si se naučil na svoji Poti?« ga je vprašal.

»Spoznal sem,« je dejal Princ »da, če sem zadovoljen sam s sabo, ne morem več kriviti drugih za njihove napake in me ne morejo več strašiti.« »Spoznal sem, kako lahko sprejmem in ljubim druge, popolnoma in brezpogojno.«
»To je dobro,« je dejal starec.« »To je drugo pravilo modrosti.« »Lahko se vrneš skozi druga vrata.«

Ko je tako stopil skozi druga vrata, je že od daleč opazil zadnjo stran prvih vrat, na kateri je pisalo: »SPREJMI SVET«.
»Kako čudno,« je dejal »da teh besed nisem opazil že prej.« Ozrl se je okoli sebe in videl svet, ki ga je hotel prej premagati, preoblikovati, spremeniti. Presenečen je bil nad njegovo čistostjo in lepoto. Presenečen je bil nad njegovo popolnostjo. Vseeno je bil to isti svet kot prej. Se je svet spremenil, ali je bil njegov pogled nanj drugačen?
Srečal je starega modreca, ki ga je vprašal: »Česa si se naučil na svoji poti?«

»Spoznal sem, » je dejal Princ »da je svet odsev moje duše.« »Moja duša ne more videti sveta, vidi le samo sebe v tem svetu.« »Ko je moja duša srečna in radostna, je tak tudi svet.«
»Ko je duša premagana, takrat se ji svet zdi žalosten.« »Svet, sam po sebi, ni niti vesel, niti žalosten.« » Svet JE tu, obstaja, je vse.« »Naučil sem se ga sprejeti, ne da bi ga pri tem obsojal; sprejeti popolnoma in brezpogojno.«
»To je tretje pravilo modrosti,« je dejal stari modrec. »Zdaj si pomirjen sam s sabo, z drugimi in s svetom.«

Princa je preplavil močen občutek mirnosti, jasnosti in polnosti. V njem se je naselil mir.
»Zdaj si pripravljen, da stopiš skozi zadnji prag,« mu je dejal stari modrec.
»Ta, ki vodi od miru polnost do polnosti miru.«

Vir: Christian Godefroy

Prevod: Klub srečnih

www.klub-srecnih.si

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja