zgodba

Tora, dobitnica na loteriji

Ne boš zadel, saj veš. To je tako malo verjetno, da sploh ni vredno poskusiti. Pripadam tistim, ki to vedo. In zato ne igram na loteriji in s tem kažem zaničevanja vreden odnos do življenja. Pametni ljudje seveda igrajo. Tisti, ki pripadajo tej skupini, kupujejo srečke kljub zdravi logiki. Poleg pametnih igralcev na srečo in matematično nadarjenih ljudi, ki ne igrajo, pa obstaja še ena skupina. Ti igrajo, toda vodeni s svojim racionalnim umom, nikoli ne preverijo, ali so zadeli ali ne. Te lahko pustimo na strani, kajti njihovo število je le kaplja v morje v primerjavi s stotisočimi tistih, ki so pozabili, kako se je končalo zadnjič. Tistimi, ki globoko v svojih srcih vedo, da bodo ravno naslednjič zadeli.

To upanje je osnovano na nečem boljšem, kot je matematika. To vedo iz izkušnje, čeprav nezavedne. Nekaj v njih se spomni, da je možnost, da se rodiš, dosti manjša, kot uganiti pet števil izmed štiridesetih. Da je izmed treh milijard žensk ravno njihova mati bila tista, ki je darovala tisto eno jajčece, izmed ne vem kolikih; da je izmed treh milijard očetov, le njihov oče lahko oplodil to jajčece, izmed skoraj enega milijona… ni potrebno reči ničesar več, zdaj razumete. In tisti, ki igrajo, vedo, slutijo, da je njihova možnost za dobitek tolikšna kot možnost otrok s srečo.

 

Jaz sem sam, nasprotno od zdravorazumskih množic, vse to pozabil, ker preveč razmišljam. Da bi moral nekaj narediti v zvezi s tem, sem dojel, ko je v moje življenje prišla Tora. Tora me lahko sliši po radiu, ko imam tedenske oddaje. Kobaca se okoli mize in nima pojma, od kod prihaja glas njenega dedka. Toda njeno razumevanje radia je nekaj nepomembnega, kar lahko počaka še nekaj let. Tora razume toliko več kot le to.

Njena starost se meri v mesecih in pred dvema letoma je bila še nekje na luni ali kjer že čakajo nerojene dušice. Tudi ona je imela malo možnosti, da zadene na tej veliki loteriji življenja. Ampak je. Ona in vsi ostali, ki živimo, ti in jaz.

Razlika je le, da ona še vedno čuti to evforijo. Kadarkoli prespim na kavču pri njej doma, čakam na prvo škripanje njene postelje. Odprem vrata in tam stoji za ograjico, z nasmeškom, ki razkriva njenih prvih šest zobkov, ki se svetijo kot njene očke. Njeno celo telo izraža veselje brez besed.

»Ja, res je! Živim! Danes spet!«

In ko jo dvignem iz posteljice, takrat se celo jedek vonj njene pokakane plenice umakne pred veliko željo, da se predam novemu dnevu, kot še nerazvitemu darilu pod božičnim drevescem.

Tora, Tora, kako sem lahko jaz, ki sem izobražen v matematiki, pozabil, da mi možnosti, da zbolim za rakavim obolenjem, plus nevarnosti, da me zadene kap, plus možno sevanje iz mobitela, vse skupaj ne pušča nikakršnega realnega upanja. Kako sem se lahko pustil ujeti v past statistike in priti do zaključka, da ni optimist nič več kot površna oseba. Kako sem lahko jaz, Tora, ko pa je resničnost čisto drugačna – kot praviš ti. Življenje je dobitnik!

In ti, bralec, da, ti, ki si ravno sklonil glavo, ker si izgubil veselje do življenja, ko je toliko razlogov, ki lahko črpajo upanje iz kogarkoli. Vem, da morda nisi imel pri sebi dedka, ki bi te spomnil na to, kako je v resnici z vsem tem. Če si ga imel, potem bi lahko morda začel danes igrati na loteriji, kot da je možno zadeti več, kot že imamo.

Verjemi mi.

Godi Keller

prevedla Marina Nuvak
vir:Waldorfske novice jesen 2016

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja