Arhiv Značk: telo

Čustva tečejo skozi telo

Zgodilo se je. Besede so deževale name. Kaj deževale, teptale so me! A saj niso bile le besede. Energija, ki je špricala vame preko besed je bila še toliko glasnejša.

Reagirala sem najprej umirjeno, čeprav s težavo.

A oseba nasproti mene ni odnehala.

V mojem prsnem košu se je dvigal pritisk, tenzija, ki je hotela najti pot ven. Vsaka beseda je le še prilila gorivo na ogenj, ki se je v mojem trebuhu že razplamtel in ustvarjal vročino. Glava mi je utripala. Celo telo je postajalo vedno boj napeto.

Nisem zmogla ostati mirna. Dobesedno hkrati se je iz mojega grla začel izvijati grozljiv, kričeč glas in iz oči so se začele izlivati solze. Pritisk palete čustev in njihov učinek name, na moje telo, energijo in dušo je bil premočan, da bi lahko preprečila izbruh.

Nisem se znala drugače zaščititi. Nisem ponosna na to. Ampak v tistem trenutku nisem zmogla drugačne reakcije.

Mešanica jeze, razočaranja, strahu, besa, žalosti, nemoči … vse se je izrazilo preko mojega telesa skozi mojo nenadzorovano reakcijo, ki je iskreno povedano presenetila še mene samo. Ah, pogrnila sem na izpitu!

Kaj je bilo to? Od kje je to prišlo?

Na takšne eksplozivne gumbe znajo pritisniti le nam najbližje osebe. In to še toliko bolj boli.

Si se že kdaj znašla v podobni situaciji?

Čustva so izrazi čutenja. A kaj ko bi se kdaj pred intenzivnimi čustvu najraje kar skrile! Kdaj so enostavno premočna, da bi jih znali upravljati. Največkrat potem pride do tega, da jih potlačimo ali pa prehitro izbruhnemo. Ne eno ne drugo ne vodi do rešitve.

Pravijo, da smo ženske čustvena bitja. Kdaj pravijo, da smo preveč čustvene. Jaz osebno misim, da je to prednost.

To, da čutimo, pomeni, da smo živi.

Življenje brez čustev ni življenje.

Sama mislim, da je pot do boljšega življenja in modrosti prav kultivacija lastnih čustev.

Nekateri delijo čustva na pozitivna in negativna. Moje mnenje je, da ta delitev ni prava. Ni pozitivnih in negativnih, so pač čustva. Obstaja jih nešteto različnih odtenkov. Vsa čustva je pomembno prepoznati in si jih priznati. Raziskati. Ne pa se z njimi tudi poistovetiti.

Ker mi nismo naša čustva. Čustva so. Mi smo. To sta dve ločeni zadevi.

Zagotovo pa imajo čustva močan vpliv na nas in naše življenje, zato je izjemno pomembno, da se jih naučimo prepoznavati, se jih zavedati, raziskovati, jih spoštovati in jih znati izraziti ali sprostiti. Vsak dan je pred nami tudi odločitev, katera čustva bomo hranili in negovali.

Dobro je vedeti, da zato, ker nekaj čutimo še ne pomeni, da moramo takoj odreagirati. Predvsem imamo moč, da se odločimo, kako se bomo odzvali. Npr., ko občutimo jezo, se lahko odločimo, kakšen boš naš odziv in vzamemo moč v svoje roke, namesto, da pustimo jezi, da prevzame vso moč nad nami.

Bolj ko prepoznavamo, kaj čutimo, kako čutimo, zakaj to čutimo in bolj ko poznamo načine, da ta čustva ustrezno izrazimo, sprostimo, se jih zavedamo, prepoznamo, bolje se bomo počutili in bolje bomo živeli.

Naše telo ima pri tem veliko vlogo.

Na mojih individualnih programih s strankami bolj poglobljeno delamo na kultiviranju čustev in se učimo prepoznavati ter upravljati z njimi, a spodaj sem za vas pripravila nekaj usmeritev, ki vam lahko zelo pomagajo, ko se intenzivno čustvo pojavi.

Kar pa se tiče mojega izbruha, ki sem ga opisala na začetku, sem prišla do tega, da je bil to izraz čiste nemoči. Čustev pa se je pojavilo toliko, da sem rabila kar nekaj časa, da sem jih izjokala, raziskala in predelala.

  1. PREPOZNAJ, KAJ ČUTIŠ
  • Za trenutek se ustavi. Umakni se v miren kotiček za nekaj minut (lahko je to wc, avto, še bolje je najti kotiček zunaj na zraku), s poravnano hrbtenico stoj ali sedi, zapri oči in opazuj, kaj se dogaja znotraj tebe.
  • Opazuj, kaj občutiš v različnih delih telesa. Kje v telesu najbolj čutiš to, kar si ti pravkar poraja. Kako to občutiš v telesu?
  • Osredotoči se na področja napetosti. Dihaj! Opazuj, kaj vse zaznavaš. Ni ti treba razmišljati o tem, le čuti in raziskuj občutke v telesu.
  • Opazuj, če se pojavi kakšna misel, podoba, spomin, zvok.
  • Če se ne pojavi nič, tudi v redu. Nadaljuj.
  • Vprašaj se, kako se počutiš in bodi pozorna, kaj pride k tebi kot odgovor.
  • Nič ti ni treba ugotavljati. Samo bodi zavedna.

 

  1. SPOŠTUJ SVOJA ČUSTVA
  • Povej si, da je to, kako sedaj čutiš, le čustvo. Da je to čustvo v tem trenutku tu. Da ga čutiš. Zaznavaš. Ne glede na to, kaj čutiš, je v redu, da tako čutiš. To čustvo nisi ti.
  • Ni ti treba vedeti, od kod prihaja. Ni ti ga niti treba poimenovati.
  • Odkrij le, kje v telesu ga čutiš. Sprejmi, da tako čutiš. Spoštuj to.
  • Predihaj to čustvo. Globoko dihaj! Vdih skozi nos, glasen dolg izdih skozi usta.

 

  1. IDENTIFICIRAJ VIR SVOJIH ČUSTEV
  • Vedi, da nisi ne »nora«, ne »slaba«, ne »čudna«, ker čutiš tako kot čutiš. Tvoja čustva so tu z razlogom.
  • Obrni se navznoter in se vprašaj, s čim so ta čustva povezana.
  • Počakaj in opazuj. Morda boš takoj vedela. Morda se boš česa spomnila, ali se ti bo prikazala podoba, vrnil določen spomin, zaslišala zvok, začutila napetost v določenem delu telesa …
  • Skušaj ne analizirati, interpretirati ali soditi to, kar bo prišlo k tebi. Bodi odprta za vse, kar opaziš.
  • Tudi če se nič pripelje k tebi, je v redu. Pomaga, da si samo pustiš čutiti.

 

Kaj naj naredim s temi čustvi?

  1. IZRAZI, SPROSTI ALI SPUSTI SVOJA ČUSTVA SKOZI TELO
  • Tudi če ne veš, zakaj se tako počutiš, se lahko izraziš v zasebnosti svojega doma ali kakšnega drugega kotička, kamor se lahko umakneš.
  • Osredotoči se na to, kako se počutiš. Odpri usta in spusti iz sebe zvok, ki pride iz tega, kako se počutiš.
  • Gibaj se s tem čustvom. Lahko plešeš, brcaš, boksaš, se mečeš po tleh, se zibaš, mahaš z rokami in nogami, namenoma treseš celo telo, kričiš …

Jokaj, če čutiš, da se moraš zjokati. Daj si dovoljenje, da to storiš.

  • Napiši ali nariši karkoli pride iz tega čustva. Brez cenzure. Pusti čustvu, da piše in riše.
  • Povej naglas, kar želiš povedati. Sama pri sebi ali dotični osebam.
  • Izrazi, kako se počutiš nekomu, ki te podpira in ki mu lahko zaupaš.

 

Čudovito pomlad, polno čutenja vam želim.

Barbara Balažič

www.beyond.si

Za prijave na brezplačen 30 minutni pogovor piši na barbara@beyond.si.

Več info o individualnem delu z mano: www.beyond.si/individualni-program-vitalna-osvobojena/.

 

Zame je to veliko…

Odprla sem težka, mogočna vrata. Zunaj je pripekalo. Bilo je sredi poletja, jaz pa sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti še bolj … ja, vroča. 🙂

V to cerkev nisem vstopila odkar sem bila otrok in sem šla z babico na polnočnico, da je medtem lahko “Božiček” doma v miru postavil darila pod jelko.

Spomnim se tistega vonja. Hladu in svečk in lustrov. Občutka, da sem majhna. In polno ljudi, ki je skupaj na glas izrekalo molitve. Delala sem se, da jih znam tudi jaz in sem odpirala usta v upanju, da zadanem čim več pravilnih grimas in tonov glede na besede, ki jih izrekajo okoli mene.

Nekaj me je tistega vročega popoldneva vleklo v to cerkev. Rabila sem ohladitev. Rabila sem mir. Rabila sem premislek.
To sicer nikoli ne grem iskati v cerkev, ampak tokrat sem šla.

Ob vstopu me je objel hlad. Uf, kako paše!

Z velikim trebuhom, zelo kratkimi hlačami in tuniko z odprtimi rameni sem si izbrala eno klop in se samo usedla.

Mir.

Nekaj trenutkov sem sedela tam.

Tam spredaj na klopi zagledam sključeno postavo in sive lase.

Ko sem vstala, da grem, je vstala tudi ona.

Joj, upam, da se ne bo vtaknila v moja oblačila.

Prišla je za mano, stara ženica, ki je slabo videla in težko hodila.
Zdela se je zmedena.

Vzela je nek cerkven letak pri vhodu in mi ga pomolila: “Kaj pa tukaj piše?”

In sem ji prebrala.

“Pa tukaj? Aha, kaj pa tole?”

V resnici si je želela le stika s sočlovekom. Iskala je način, da s kom spregovori kakšno besedo.

Ah, ta osamljenost.

Vzela sem si par minut zanjo in ji glasno brala brezvezno vsebino z letaka, da je kar odmevalo po cerkvi, saj je starost načela tudi njen sluh.

Ko sem rekla, da bom počasi šla, sva skupaj stopili iz cerkve.

S visoko jakostjo sem izrekla “nasvidenje” na njeno uho.

Ona se je zadrla nazaj: “Nasvidenje! Pa hvala gospa.”

“Ah, dajte no, ni za kaj.” sem bila glasna nazaj.

S skrivljenim pogledom me je pogledala:
“Zame je to veliko.”

V tistem me je zadelo kot puščica.
Kako malo je treba, da je za nekoga veliko.
Kako malo je treba, da nekomu spremeniš dan in ga morda narediš malenkost boljšega.

Velikokrat se nam mudi. Ali pa se nam ne da. Ali pa smo polni sebe in svojih problemov. In sploh ne vidimo možnosti, da nekomu odvzamemo nekaj stiske. Ali le olepšamo trenutek.

Tujcu. Prijatelju. Članom družine. Natakarju. Pevcu s kitaro v parku. Sosedi, ki si ne upa v dvigalo.

Dneva še ni konec.
Kaj malega, za nekoga morda velikega, boš storil/a ti?

Barbara Balažič

http://beyond.si

Čakanje na…

Čakala sem na najboljši čas. Vedno.
No, ne vedno … odkar nisem več otrok.

Najboljši čas, da pustim tisto bedno službo.
Najboljši čas, da kupim letalsko karto in odpotujem v Indijo.
Najboljši čas, da končno tistemu idiotu povem svoje.
Najboljši čas, da začnem pisati svoj blog.
Najboljši čas, da si kupim nove plesne čevlje, tiste srebrne, in plešem do onemoglosti.
Najboljši čas, da začnem meditirati. Redno in vsak dan.
Najboljši čas, da zanosim. Rodim otročka. Ustvarim družino.
Najboljši čas, da …

Ugotovila sem, da nikoli ni najboljši čas za nič.
Če bom čakala na najboljši čas, lahko čakam do onemoglosti.

Eden najboljših nasvetov in citatov, kar sem jih slišala v življenju je: “Začni preden si pripravljena.”

In drugi: “Zaupaj, da bo vse ob pravem času.”

Zdaj, ko opazujem mojo navihano enoletnico, se zavedam, da kot otroci nikoli ne “čakamo” na pravi čas. Enostavno naredimo to, kar nam notranji impulz narekuje.

Nje ne zanima, ali bo hitro in dovolj dobro ter po pravilih sestavila tiste kocke. Ona jih pač postavi po svoje. In potem tudi podre.

Ne zanima je, koliko poskusov bo potrebnih, da bo suvereno splezala na kavč. Vadi, vadi, vadi in potem ji enkrat uspe.

Ne zanima je, kdaj je čas za spanje. Pač je tak otrok. Zaspi, ko je tako utrujena, da ne more več vek držati odprtih.

Ko gledam njo, se spomnim sebe.

Medel praspomin se odpira.

Kdo sem bila, preden mi je svet vsadil vzorce.
Čemu sem sledila, preden mi je postalo preveč pomembno, kaj menijo drugi in kako bi “morala ravnati”.

Sem kdaj čakala na pravi čas, da skočim v lužo?
Sem kdaj čakala na pravi čas, da narišem palčka Davida?
Sem kdaj čakala na pravi čas, da se postavim na glavo ali naredim 50 koles na trati?

Ne. Nikoli.
Pravi čas je takrat, ko začutiš impulz.
To pa je lahko samo zdaj.

Barbara Balažič
beyond.si

Novo leto se začne septembra…

Zame september vedno predstavlja ločnico. Je moje novo leto. Nov začetek.
Še preden se ta mesec dobro začne, kreativna energija in ideje v meni divje brbotajo, vzhičenost oživi, zagon in motivacija pa sta prijeten odgovor na povabilo novega začetka.

September … Tu je …
– priložnost, da začnemo z nečim novim (s tistim tečajem, s katerim se spogledujemo ali dogodivščino, ki nas že dolgo kliče),
– klic, da se usmerimo vase in raziščemo, česa si želimo več, česa manj, česa drugače,
– dovoljenje, da naredimo nekaj zase in za svoje telo,
– narava, ki nas vabi da oberemo slastne sadove in se podamo na dolge sprehode,
– čas za rojstvo naših kreacij.

September označuje energija sprememb in vem, da jo občutiš tudi ti. In ne samo to. Prisoten je občutek, da lahko zavzameš svet, spremeniš življenje in se podaš v nove avanture. To je dragocena energija tega meseca in bližajoče jeseni!

Rada bi, da to energijo usmeriš v nekaj, kar ti bo pomagalo narediti spremembe, po katerih hrepeniš, v svojem življenju in v svojem telesu.

Če si želiš:
– vzpostaviti globlji stik s svojim telesom,
– se počutiti privlačno, vitalno in svobodno v svojem telesu,
– se izmojstriti v upravljanju svoje energije,
– najti čas, da poskrbiš zase,
– občutiti magičnost življenja …

Potem imam nekaj zate. 😉
Poglej spodaj, katere programe sem skreirala zate.

Septembra gre zares. Priložnost za spremembe in rast je tu, odločitev pa je tvoja. Samo tvoja.

Pssst … Na spodnji povezavi najdeš kratko jogijsko prakso, ki je idealna za jutranje prebujanje in boljši začetek dneva.
Sprememba v počutju je le 5 minut stran! 😉

Poklon energiji v tebi in spremembam, po katerih hrepeniš.

Barbara Balažič
beyond.si

Kri ni voda – Kaj kot ženska nosim s sabo skozi življenje?

zapisala Martina Zaletel

Včeraj je bil dan, ko sem praznovala sedmo obletnico rojstva mojega sina in razmišljala o generacijah, ki so bile in ki prihajajo. Tri dni nazaj sem gledala intervju z Mileno Miklavčič, avtorico knjige Ogenj, rit in kaže niso za igrače. Globoko se me je dotaknila in v meni zbudila ta spomin, ki morda prihaja po krvi, morda ga vlečem iz ženske kolektivne zavesti, ne vem in mi ni tako zelo pomembno, pomembno mi je, da ozavestim, da je to nekaj, kar prepoznam in lahko pustim, da se osvobodi iz te teme, v katero je bilo potisnjeno in nam končno preda darilo, ki je do nas potovalo generacije.

Za naše babice, še za naše mame, je bil seks nekaj čisto drugega kot se zdaj odkriva, da je za nas. Za večino tistih prvih, pa verjetno tudi teh drugih, je bila to muka, praktično posilstvo, ki so ga sprejele za normalno s tem, ko so se poročile. Užitek? Sreča? Blaženost? Ja valda. Kakor je rekla ga. Miklavčič – Ženska je imela včasih samo tri želje, da ni tepena, da ni lačna in da ima vsaj ene čevlje. A si lahko mislimo kaj takega? V kakšnem so živele naše bližnje prednice? Kaj se nam pretaka po žilah?

Ko je bila moja mami še zarodek, je bil zametek mene že prisoten v moji babici, jajčece seveda. Torej se po meni dejansko pretaka kri moje babice. A si nor… Po moji mami teče kri njene babice. Normalno torej tudi po meni. In tako nazaj, nazaj, nazaj. In naprej… Kdo torej sem jaz, ki nosim s sabo svoje prednice ne samo energetsko, ampak tudi čisto fizično? Ali sem to jaz, ki sem morala v sramu dati noge narazen svojemu možu, da je na hitro in po živalsko opravil tisto stvar, za katero je župnik govoril, da je nujno zlo in da bog ne daj, da kdo uživa zraven, to je greh.

Itak ni bilo kaj uživati, drgnjenje na suho in v stoje, saj vemo kako to delajo psi, a ne… Ali sem to jaz, ki me je pijan mož vzel iz sna in se vrgel name in mi tisto stvar porinil med noge, da sem skoraj zakričala od bolečin? Pa je bilo najbolje, da se delam da v tistih nekaj minutah uživam, da je vsaj čimprej nehal… Ali sem to jaz, ki so se me dotikali povsod, ne da bi me kdo vprašal, kako je ob tem meni. Jaz, katere telo je praktično pripadalo moškemu in je lahko delal s tem, kar je hotel.

Kdo sem jaz, ki nosim s sabo vse te generacije žensk, ki so bile tako zatirane, maltretirane, zatolčene? Kdo sem jaz, ki sem tukaj in zdaj uresničitev njihovih neubesedenih molitev po boljšem svetu? A sem lahko jaz jaz, ne da nosim s sabo vso to težo teh dragocenih žensk, ki so mi dale življenje? A lahko kdaj pomislim, da mi je v čemerkoli hudo, ko pa verjetno sploh ne vem kaj to v resnici pomeni? Ali ni to, da živim, jaz, zdaj, tukaj, največji blagoslov, kar jih je bilo človeku do zdaj sploh danih? Še trideset let nazaj so v Sloveniji uporabljali naprave, ki so ženskam olajšale dejstvo, da so posiljene tako, da so njihovim pijanim možem olajšale živalsko fukanje. Da je bilo hitreje in s čim manj bolečinami. Še v osemdesetih… je bilo to nekje normalno.

Jaz pa imam zdaj možnost ljubiti se. Sebe. Se postaviti zase, ne dovoliti nikomur, da se obnaša do mene nespoštljivo. Raziskovati kdo sem, sprejemati dele sebe, ki jih odkrivam, ljubiti dele sebe, ki se rojevajo, blagoslavljati dele sebe, ki so ranjeni in rabijo objem… Svobodna sem biti vsak trenutek drugačna, glasna in videna, tudi če nimam kaj pametnega za povedati. Imam sanje in želje in s svojo domišljijo kreiram svoj svet, ki je lep, topel, ljubeč in SVOBODEN! Kjer nisem posiljena. Kjer sem ljubljena do neskončnosti. Od življenja samega! Sanjam, letim, se potapljam in se raztapljam od naslade, ki mi jo ponuja življenje, ko me ljubi, me podpira in me vodi.

Za mojo babico je tak pogovor čisti nesmisel, ker sploh ni sposobna razumeti o čem govorim. Ker prihaja iz popolnoma drugega časa, vesolja. A vseeno je v njej rastel ta zametek mene. Del mojega vesolja je prišel skozi njo. Aaaaa, kako noro je to… Pojma nimam kako ji je bilo, nikoli mi ne pove ničesar o sebi, ampak nekje v sebi jo razumem, kot da bi bila ona samo druga jaz. In njeno babico… Mogoče pa sem jaz v vseh teh ženskah, ki so me pripeljale v ta svet… Konec koncev sem potovala skozi vse njih, kot sanje, ki se bodo uresničile nekoč davno naprej, ko bo čas pripravljen za njih.

Moje življenje torej ni samo moje.
Sem ambasador vseh teh žensk, ki so me rodile in vseh tistih, ki rabijo ambasadorja. Moja osvoboditev vseh teh tlačenj, vseh teh življenj, ko je bilo imeti par čevljev največ o čemer je ženska lahko sanjala, je moja sveta naloga. Moja obljuba življenju, dana generacije nazaj, mogoče preden sem sploh kdaj bila človek, je, da bom z njim zaplesala kot svobodna, cela ženska, enakovredna partnerica v tem božanskem plesu. To, koliko življenj bo trajalo sploh ni važno, jaz, kri ki se pretaka skozi nas, sem vedno tu in moj namen je vedno isti, plesati ta ekstatičen ljubezenski ples z božanskim.

Ker je to moja svoboda…
Ker sem z njo končno na ti in je ne dam več, tudi če sem edina, ki pleše po svoje in drugi vidijo samo ples norice, ki se vrti v vetru. Who cares… Itak vem, da temu ni tako, ker če je kaj na svetu res, je to, da ena ženska, ki živi svojo svobodo, k temu vabi tudi vse druge ženske. Zato smo me, zdaj, sila, ki spreminja svet. Ker vlečemo in držimo za roke druga drugo in kot v kolu plešemo ta nori ples z življenjem, tudi ko je ena utrujena, ko ena izgubi tla pod nogami, so druge tiste, ki jo potegnejo naprej, da se spet ujame, da spet stopi v nov korak… Uau!

Včasih smo rekle Bodi sprememba, ki jo želiš videti. Zdaj lahko rečemo, vsaka zase – Sem sprememba, ki jo želim videti; smo sprememba, ki jo želimo videti. In če tega zase še ne moreš reči, pusti nam ostalim, da te potegnemo naprej, da te nov korak tega plesa z življenjem odnese na mesto, ki čaka, da stopiš nanj <3
Na tem potovanju smo vsaka posebej za vse in vse skupaj za vsako posebej.

Vse me, sestre po naši božanski materi.

Martino in njene zapise lahko spremljaš na njenem blogu http://www.martinazaletel.com/blog/

Priprava na poletje

Za bleščečo kožo – od znotraj

Hranila, ki vsebujejo veliko vitaminov A, C in E ter maščobne kisline omega 3, so nam v veliko pomoč, ko se trudimo za zdrav videz kože.
Vitamin A krepi  tkiva. Pri zagotavljanju zadostnih količin vitamina A v telesu,  je najpomembnejši beta karoten, ki ga najdemo v rumenem in oranžnem sadju in zelenjavi  pa tudi v temno zeleni zelenjavi. Beta karoten je močan antioksidant, torej varuje pred prostimi radikali. Koži omogoča, da se hitreje obnavlja po sončnih opeklinah, ob enem pa zmanjšuje njeno občutljivost na sončne žarke. To seveda ne pomeni, da se brez skrbi predajajte soncu, če želite ohraniti mladostno kožo. V telesu se beta karoten pretvori v vitamin A (retinol oz. provitamin A).

Za učinkovito pretvorbo, moramo zaužiti zadostne količine vitamina C, ki je pomemben antioksidant v notranjosti celic. Vitamin C  pomaga pri nastanku kolagena,  najpomembnejše beljakovine, ki povezuje in krepi telesna tkiva, vpliva pa tudi na čvrstost kože. Pri pomanjkanju kolagena se naša koža tanjša in hitreje stara.

Vitamin E bo poskrbel, da bo naše tkivo preskrbljeno s kisikom, saj pospešuje prekrvitev tkiv. Pomemben je za normalno celično presnovo in telo »očisti« prostih radikalov. Prav tako kot vitamin A je tudi vitamin E topen v maščobah. Ta močan antioksidant najdemo v hladno stiskanem lanenem olju in semenih, avokadu, olivah …

Omega 3-maščobne spadajo med esencialna živila,  ki jih naše telo nujno potrebuje, a jih ni sposobno tvoriti. So osnovni gradbeni element v membrani naših celic. Najdemo jih v ribah, pa tudi orehih, lanu in repičnem olju.

Pomembni pa so  tudi ostali vitamini, minerali, aminokisline. Zaužijemo jih z kvalitetno prehrano,  kajti nega kože le na povrhnjici ni dovolj. Z uživanjem snovi, iz katerih telo gradi kolagen, svojo kožo najbolj negujemo. Torej hrana bogata z antioksidanti kot so brokoli, ohrovt,semena, zeleni čaj, sadje. In seveda – voda! Vsa ostala nega pa naj nam bo v veselje in hitro pomoč.

Peeling pred sončenjem?

Že res, da se dobro »oluščena« koža na soncu enakomerneje obarva (beri: zapeče), vendar je tudi zelo občutljiva na UV sevanje. Zato si peeling omislite vsaj 7 dni pred sončenjem. Raje kot kemične ali kislinske peelinge uporabite zelo čisto glino, kateri primešate nekaj drobno mlete himalajske soli in vodo, zeliščni čaj ali hladno stiskano olje. S to mešanico nežno zmasirajte telo, za obraz uporabite mešanice brez soli. Če imate mastno kožo, lahko pustite glino na obrazu 15 minut, nato sperite. Kožo navlažite z nežnim tonikom ali kremo. Peeling lahko naredite tudi z navadnim jogurtom, kateremu ste primešali  mlete ovsene kosmiče in koruzno moko.

Če imate pogosto luskasto in suho kožo, dodajte prehrani več esencialnih maščobnih kislin, ki jih je veliko v oreščkih, semenih pa tudi v olju dvoletnega svetlina, olje svetlina in boreča, ki ima podobno sestavo pa lahko tudi nanašamo na kožo.

Izberite kvalitetno kremo za sončenje (npr. bio SUNNY SUNNA), ki naj ne vsebuje sintetičnih UV filtrov, kot so oktokrilen, benzofenon,  PABA  in drugi, saj ne škodujejo le nam, ampak onesnažujejo tudi okolje, predvsem seveda vode! Na izbiro imamo nekaj krem za sončenje, ki vsebujejo bio-razgradljive filtre kot so titanov dioksid in cinkov oksid. Zaradi njihove strukture ostajajo na površini kože, kadar seveda delci mineralne UV zaščite niso v nano velikosti!

Sicer pa že dolgo vemo, da izpostavljanje soncu pomeni znatno tveganje za kožo.  Kdor se raje zadržuje v senci, se lahko naravno zaščiti z olji, ki že sama po sebi vsebujejo UV zaščito. To so lešnikovo, orehovo, olivno olje, kokosovo,  s katerimi lahko zaščitimo tudi lasne konice.

Ker sončni žarki kožo poškodujejo, ji lahko pomagamo tako, da jo hladimo z alojinim gelom, nanjo nanesemo jogurt, nato pa tudi mazilo ali olja ognjiča, šentjanževke, ki pomirjata in pospešujeta regeneracijo in nujno pijemo velike količine tekočine! Na morju lahko naberemo veliko zelišč, npr. svež origano in rožmarin vsebujeta veliko antioksidantov. Uporabimo jih pri kuhi in iz njih naredimo čaj. Uživajmo veliko vode, vitaminov in, seveda, ne pretiravajmo s soncem.

Če je naša koža po sončenju opečena, si lahko pripravimo pršilo, ki jo bo hladilo, a obenem spodbujalo njeno celjenje. V steklenički s pršilnikom premešamo 1dcl zelenega čaja, 1 dcl alojinega soka in pol žličke naravnega eteričnega olja sivke. Pred pršenjem dobro pretresemo.

Kožo ohladimo tudi z iztisnjenim listom aloje. Gelu dodamo še nekaj kapljic eteričnega olja sivke, ki celi opekline in spodbuja obnavljanje celic.

Antioksidanti v zelenem čaju pomagajo pri celjenju opečene kože. Zato ga lahko vsak dan popijemo   3 – 5 skodelic.

Opečeno kožo lahko navlažimo tudi z mešanico medu in nekaj kapljic sivkinega eteričnega olja. Zmes nanesemo na vlažno kožo in jo po dvajsetih minutah speremo. Na telo nato nanesemo vlažilen losion, ognjičevo mazilo ali šentjanževo olje, ki pomirja in neguje kožo.

Olje šentjanževke  lahko uporabite za nego telesa po sončenju. Nikoli pa ga ne uporabljajte namesto olja ali kreme za sončenje z zaščitnim faktorjem. V času »sončne terapije«  ne uživajte šentjanževega čaja. Hipericin, učinkovina v šentjanževki, lahko sproži  fototoksično reakcijo – koža postane preobčutljiva na UV žarke.

Patricija Šenekar
https://www.facebook.com/hiskazelisc/
http://hiskazelisc.com/

5 NAČINOV, DA PRETVORIŠ SLAB DAN V DOBREGA (ključ: tvoje telo in misli)

Vsi jih imamo. Ne govorim o dlakah, čeprav imamo tudi te vsi. Pač pa o slabih dnevih. Ko se nam zdi, da nič ne gre tako, kot bi moralo iti. Ali kot bi si želeli, da gre. In nam gredo vse dlake pokonci.

Ne le da se že zbudimo čudne, noben las ne stoji tako kot bi moral, ne vemo, kaj bi oblekle, a se vseeno nekako sestavimo skupaj in gremo v svet, čeprav bi najraje ostale v postelji in ob kavi brale knjigo ter se za ta dan izolirale pred celim svetom. Ampak takrat, ko stopimo ven, se šele začne. Promet je nemogoč, zamujamo na sestanek, na katerem potem srečamo same energetske vampirje. Strgajo se nam nogavice, kosilo je zanič in natakar počasen. Čaka nas gomila dela in časovni roki so nemogoči, ko nas pokličejo iz vrtca, da je otrok zbolel ali pa nas pokliče hišnik, da je v stanovanju počila cev za vodo. Skratka, veste, v katero smer ciljam. Ko ima hudič mlade, jih ima veliko.

In kako lahko še tako slab dan pretvorimo v dobrega?

1. GLAVO GOR

Ali kot sama raje rečem, poravnaj svojo držo. Kar vključuje tudi tvojo glavo.
Bolj kot smo pod pritiski, stresom in bolj kot smo nezadovoljne, bolj »lezemo skupaj«. Torej, poravnaj svojo držo tako, da se zaveš najprej svoje trtice. Nato z vdihom iztegni svojo hrbtenico. Predstavljaj si, da te nekaj preko temena glave povleče gor, proti nebu. Vrat naj bo v naravni krivulji, kot podaljšek hrbtenice, brada vzporedna s tlemi. Tako boš dosegla, da energija teče in takoj izboljšala svoje počutje.

2. DIHAJ

Ustavi se za trenutek. Naredi nekaj globokih vdihov skozi nos in glasnih izdihov skozi usta. Na ta način sprostiš napetosti in aktiviraš parasimpatični živčni sistem. Ponovi večkrat.

3. PREMAKNI SVOJE TELO NA DRUGAČEN NAČIN

Naredi nekaj s svojim telesom, kar je čisto izven tvoje cone udobja. Nekaj, kar sicer ne bi storila. Npr. vstani iz stola in nekajkrat glasno zaploskaj, hkrati pa skoči v zrak. Zraven lahko spustiš še kakšen zvok. Ali divje zapleši. Ali nekaj časa poskakuj. Ali cepetaj. Ali naredi stojo (če veš, da jo zmoreš). Daj roke v zrak (kot to storijo zmagovalci).

Zakaj? Ko spremeniš pozicijo svojega telesa, spremeniš svojo perspektivo, kar ti pomaga spremeniti pogled na vse, kar se ti dogaja. Ko spraviš svoje telo v gibanje, čeprav za kratek čas, to požene kri po tvojem telesu, pospeši delovanje tvojih možganov, zbere energijo in ustvari zmožnost drugačnega razmišljanja. To je tudi praksa mnogih odličnih in slavnih govorcev, preden gredo na oder (sploh poskakovanje in dvig rok v zrak). O tem je bila narejena cela raziskava in to resnično deluje za dvig razpoloženja. Več o tem piše in govori tudi Amy Cuddy, raziskovalka govorice telesa.

Ko narediš nekaj drugačnega in neobičajnega, to ustvari uvid, da je možno preusmeriti svojo energijo in miselnost v drugo smer, da lahko zadeve rešuješ drugače in neobičajno (kar je smiselno, če običajno več kot očitno ne deluje).

Spomni se, s svojim telesom in gibanjem vplivaš na svoj notranji in zunanji svet.

4. VSE JE LE IGRA

Zavedaj se, da je vse le igra nihal. Nihala so dogodki, ki te želijo speljati iz tvoje naravnane tirnice življenja. Ti sama daješ moč tem nihalom, s tem ko nanje usmerjaš svojo energijo. S tem večaš njihov potencial. In ker povečan potencial enega nihala (beri: neljubega dogodka, ki mu daš moč) privlači kot magnet nase druga nihala, ki jim spet daš moč (beri: en neljub dogodek sledi drugemu in ta tretjemu itd.) je logična posledica, da ima »hudič mlade« in ti posledično sprejmeš, da imaš slab dan.

O tem bi lahko pisala še in še. To so zakoni Vesolja. A na kratko. Zavedaj se, da je vse le igra nihal. Ne posvečaj jim prevelike pozornosti in vedi, da ti nikoli ni naloženo več, kot si sposobna rešiti.

Torej si varna. Zmoreš.

In pravico imaš, da imaš slab dan. Pika.

Od tebe pa je odvisno, kakšen odnos boš imela do njega in kako bo igra potekala naprej.


5. NE AFIRMACIJE, PAČ PA DEKLARACIJE

Besed imajo svojo vibracijo in ogromno moč. Ne le te, ki jih izgovarjamo na glas, pač pa tudi te, ki si jih izgovarjamo v mislih.

Na slab dan si običajno govorimo ne vzpodbudne misli. A tudi nima smisla, da izgovarjamo afirmacije oz. stavke, v katere v tistem trenutku ne verjamemo. Afirmacije ne delujejo, če niso čustveno podprte.

Zato sem sama privrženka t.i. deklaracij.

Razlika med deklaracijo in afirmacijo je sicer majhna, vendar jo um močno občuti. Afirmacija je opredeljena kot »pozitivna izjava, ki trdi, da se cilj, ki ga želimo doseči, že uresničen«. Deklaracija pa je opredeljena kot »izjava, s katero uradno izrazimo namero, da bomo izvedli določena dejanja ali vzpostavili določeno stanje«.

Afirmacija trdi, da se cilj že uresničuje oz. da smo ga že uresničili. Zato pogosto, ko izrekamo afirmacije zvenijo našemu umu kot laži. Deklaracija pa ne trdi, da je nekaj že res, sporoča pa, da imamo namen nekaj storiti ali postati. To pa je položaj, ki ga naš um lahko sprejme. Deklaracija je po definiciji tudi uradno sporočilo. Gre za uradno pošiljko energije vesolju , ki potuje skozi vse vaše telo. V zvezi z deklaracijo pa je pomembo predvsem delovanje.

Primeri deklaracij:
»Moj notranji svet ustvarja moj zunanji svet.«
»Odločam se za način mišljenja in delovanja, ki me bo danes podpiral.«
»Opazujem svoje misli in uporabljam le tiste, ki me podpirajo.«
»Odločam se, da vidim darove v vsem, kar se mi dogaja.«
»Moja namera je, da energijo usmerim v reševanje situacij in ne sprejmem vloge žrtve pač pa zavzemam vlogo gospodarice svojega življenja.«

In ne pozabi: Imej se rada. 😉

Naj bo vsak dan kar se da lep.
Barbara Balažič
www.beyond.si

Ljubezensko pismo telesu

Mesec ljubezni, tako pravijo februarju. Povsod nas obdajajo srčki, pozivi k romantiki v dvoje in nakupu daril, ki to izkazujejo.

Ne glede na to, da je to »uvožen« praznik, ki zopet nagovarja k nepotrebni potrošnji, mislim, da je vedno lepo, da izkažemo ljubezen osebam, ki jih imamo radi. Tistim, ki jih obožujemo. Tistim, ki jih ljubimo.

A uspeh odnosov in izkazovanje ljubezni do drugih je v veliki meri odvisen od odnosa, ki ga imamo do sebe. Odnos do sebe pa določa tudi odnos do našega telesa.

Si že kdaj napisala izpovedno ljubezensko pismo svojemu telesu?

To je izjemen terapevtski proces, ki je tudi del mojih individualnih programov. Iz lastne izkušnje in izkušenj žensk, s katerimi delam, lahko povem, da te to pismo osvobodi, ponudi polno uvidov, te sooči z resnico tvojega odnosa do sebe in ti pomaga stopiti na pot graditve ljubečega odnosa do svojega telesa.

Odnosa, ki vpliva na vsa druga področja tvojega življenja.

Draga Ženska, to telo je tvoje za celo življenje.
Izbrala si ga.
Utelesila si se v njem.
In v njem izkušaš življenje na tem planetu Zemlja.

Pozivam te, da mu napišeš iskreno, izpovedno, ljubezensko pismo.

Spodaj delim moje intimno pismo telesu. To pismo mi ni lahko deliti, saj se z njim razgaljam. A s tem, ko delim svojo zgodbo in si dovolim stopiti v svojo ranljivost in iskrenost, ima to večji učinek na moje telo kot neskončno število počepov, hkrati pa osvobodi in vzpodbudi druge ženske, morda tudi tebe, da narediš isto.


Drago telo.

Kot otrok sem te oboževala. Raziskovala. Preverjala, česa vse si zmožno. Hvala, da si podpiralo moj radovedni otroški um in igrivost. Pokazalo si mi meje, do kam lahko grem, kaj vse lahko počnem in s tvojo neverjetno sposobnostjo so se vse rane, potolčena kolena in odrgnine, tudi zlomi in razbiti mlečni zobje, hitro zacelili in pozdravili. Zabavala sem se, ko sem s tabo raziskovala življenje in sebe. Kako sem rasla, se crkljala v objemu staršev, ko sem naredila prve korake, prvič sama vozila kolo, plesala lambado sredi dnevne sobe, plavala z rokavčki in brez njih, drsala na ledu, se spuščala po snežnih strminah in v nedogled izvajala stoje in kolesa po tratah in telovadnicah. Hvala.

Že v zgodnjih letih sem spoznavala užitke, ki jih nudiš in raziskovala tiste skrivnostne dele telesa, ki naj ne bi bili za otroke. Ampak ti si mi pokazal, kako neverjetno je čutenje, kako je užitek na dosegu roke in kako zanimivo je to vesolje, ki ga imenujemo telo.

Ko sem odraščala, se je moj odnos do tebe popolnoma spremenil. Kot najstnica in tudi kasneje sem te obsojala.
Obsojala, ker nisem popolna.

Kolikokrat sem te zaničevala in kritizirala!

Zaničevala sem svojo zadnjico, ker je bila po moji oceni vedno prevelika.
Moje boke, ki so preširoki.
Sovražila sem maščobo, ki se je nabirala na teh delih telesa.
Želela sem si drugačne lase.
Daljše noge.
Kožo, ki se sveti v drugačnem odtenku.
Želela sem biti bolj suha.
Bolj čvrsta.
Bolj … lepa.
Bolj …

Ko sem stala pred ogledalom, sem se pogovarjala s tabo, kot da sem najhujši tiran. Brez milosti.

Oprosti.

Mučila sem se z dietami. Hodila na aerobike, ki jih nisem marala. Skrivala določene dele telesa. Te tlačila v oblačila, ki so bila neudobna, a so stisnila in pomanjšala tiste dele, ki mi niso bili všeč.

Včasih sem si močno želela, da bi bila nekdo drug. Mladenka, katere telo je popolno po standardih medijev, kulture in okolja, ki me je obdajalo.

Krivila sem te.

Bili so trenutki, ko sem svojo nesrečo pripisala tebi. Ti si bilo krivo za vse!
Imenovala sem te tudi z groznimi besedami kot so: grdo, grozno, neprivlačno, nepravilno, bedno.

Obsojala sem te.

Kdaj celo zaničevala.

Nisem te cenila.

Nisem ti izkazovala spoštovanja.

Hvaležnosti.

Nikoli te v resnici nisem videla. Res videla.

Želela sem si drugačnega odnosa s tabo in stopila sem na pot tega raziskovanja in graditve, ki še traja.

Zdaj te spoštujem in občudujem, drago telo, tudi če se prikradejo šibki trenutki, obsojanje in ko sence preteklih vzorcev privrejo na plano. In to se dogaja.

Hvala, ker mi omogočaš to, da hodim.
Da se moja stopala dotikajo tal in občutijo Zemljo.
Hvala, ker mi omogočaš, da se sladkam s poljubi.
Hvala, ker lahko skačem od veselja.
Plešem kot nora.
Jogiram.
Se igram z vetrom na surferski deski in občutim svežino in mehkobo morja, ko se potopim vanj.
Hvala, ker lahko tečem, iz čistega užitka ali ko se mi mudi.
Hvala, ker lahko preko tebe izkažem naklonjenost in ljubezen. Z objemi. S poljubi. Z nasmehom. Z dotikom.
Hvala za tvojo moč in vzdržljivost, da lahko prenašam težki nahrbtnik, ko hodim skozi junglo do bisera Karibskega morja.
Hvala, da se lahko divje zavrtim ob plesnem drogu.

Hvala, ker mi omogočaš, da okušam življenje.

Da vidim modro nebo. Slišim ptičje petje. Glas mojega dragega, ki me prebuja. Da zavoham jutranjo kavo. Okušam slastno večerjo. In tisto najboljšo mangovo torto.
Hvala, ker lahko občutim dotike moškega, ki me spravljajo ob pamet.
Hvala, da lahko stisnem k sebi prijateljico, ko to najbolj rabi.
Hvala, da se lahko izražam, govorim, pojem, kričim, šepetam.
Hvala mojim ustnicam, ki lahko sprejemajo in dajejo poljube.
Hvala za vse užitke.

Hvala srcu, da poganja kri po mojem telesu.
Hvala pljučem, ki zajemajo zrak in me polnijo s kisikom in energijo.
Hvala vsem notranjim organom, celotnemu ustroju telesa, da je tako čudežno! Da je neverjetno, da to vse skupaj deluje tako kot deluje. Re si mikrokozmos – vesolje v malem. Neverjetno vesolje.

Hvala za tvojo moč.
Za tvojo zvestobo.
Za tvojo podporo.
Za tvojo čudežnost.
Za tvoje neverjetne sposobnosti.
Za to, da me nosiš skozi življenje in mi nudiš čutenje.

Hvala.
Z ljubeznijo,
Barbara.

Barbara Balažič
www.beyond.si

Več o individualnem delu z Barbaro: www.beyond.si/individualni-program-vitalna-osvobojena/

Nega ženstvenosti skozi telo

Žensko telo je najbolj sveti tempelj vseh templjev. Je sveti prostor, preko katerega ženska ljubi, diha, se odpira, sprejema, ustvarja, daje življenje, pleše, časti in izkuša sebe kot višjo ljubezen in svetlobo, kar daje njenem telesu sijaj, energijo, obliko in formo.

Prišel je čas, da ženske zasijemo in se naučimo, kako se povezati s svojimi telesi na način, ki časti žensko dušo, intuicijo in inteligenco ženskega telesa.

Mnoge ženske v svojem vsakdanu delujejo iz svoje moške energije, ki je nujno potrebna za strukturo, doseganje ciljev, delovanje v poslovnem svetu, racionalno sprejemanje odločitev itd. Tudi mnoge popularne telesne prakse in načini gibanja so bolj povezane s krepitvijo moške energije v (ženskem) telesu (fitness, boot camp-i, areobika itd.).

Ne me narobe razmeti. Oba principa v nas sta zelo pomembna, tako ženska kot moška energija. Če želiš stopiti v polno moč svoje ženstvenosti, moraš znati uravnavati oba principa. A lahko trdim, da je za sodobno žensko mnogo bolj pomembno, da krepi svojo žensko energijo, saj je zaradi načina življenja prisiljena delovati bolj iz svoje moške energije. Energija pa se izraža preko našega telesa, odraža jo gibanje, komunikacija, dotik, način hoje, sij v očeh itd.

To, da si se utelesila v neverjetnem ženskem telesu je čast. Je privilegij, ki bi ga morala slaviti vsak dan.

A kulturni mehanizmi in družba že dolgo časa skušajo prekiniti povezavo z našimi telesi, prekiniti povezavo z našo močjo. Težko je najti in ostajati v občutku čaščenja svojega telesa, ko smo z vseh strani obdane z ideali lepote in poudarjanjem površinskosti. Tega, kar se vidi navzven. Naše telo pa je mnogo mnogo več kot le fasada!

V našem telesu so zakoreninjene globoke resnice in modrosti. Da jih lahko uporabljamo, se jih moramo naučiti slišati in čutiti.

Tvoje telo ima neverjetno inteligenco. Vedno govori resnico. Ko se ga naučiš poslušati, ti bo zaupalo skrivnosti. In te skrivnosti lahko spremenijo tvoje življenje. So vrata v čutenje. So sredstvo samo-spoznavanja in raziskovanja. Nudijo možnosti prepoznavanja in preseganja vzorcev. So neposredna povezava s tvojo intuicijo.

Tvoje telo je tvoj duhovni učitelj in med drugim ti nudi koridor in iniciacijo v skrivnosti ženstvenosti. Pa vemo, kako se povezati s svojim telesom in krepiti žensko energijo v njem? Kako se čutiti kot ženska v svojem telesu?

Podajam ti nekaj predlogov in tehnik, ki ti bodo pri tem zagotovo pomagale

1. Osvobodi svoje telo statike – prebudi svojo gibajočo silo!

Ženska energija je premikajoča se energija. Oceani, hurikani, reke in luna so naravni pojavi, ki jih povezujemo z žensko energijo. So v nenehnem gibanju, vedno spreminjajoči se in premikajoči.

Če se ne gibaš veliko in si večino dneva v sedečem ali drugem mirujočem položaju, moraš spraviti svoje telo v gibanje. Pa naj bo to sprehod v gozdu, raziskovanje gibanja z jogo ali ples na tvojo najljubšo glasbo v spalnici … tvoja ženska energija bo vedno aktivirana z nežnim gibanjem. Pozor: Nič na silo! Naj bo gibanje čisti užitek in način povezovanja s sabo in svojim telesom!

2. Spoznaj se s svojo medenico in jo začuti

Sedež ženske (jin / lunine / tha / shakti) energije je v medenici, kjer domuje tudi maternica. To je prostor ustvarjalnosti, strasti do življenja, užitkov in sprejemanja. Gre za energetski prostor, ki zavzema celotno področje medenice. Pogosto ga zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zapremo ter s tem prekinimo naravni tok dajanja in sprejemanja ter kultiviranja ženske energije.

Skrb za ta del svojega telesa in povezovanje z njim je način sporazumevanja s svojo žensko modrostjo.

Za gibanje medenice in krepitev ter sproščanje mišic medeničnega dna obstaja kar nekaj praks. Jaz vam toplo priporočam, da se s tem delom telesa dobro spoznate in redno povezujete.

Ena odlična vaja »kroženje z boki«. Druga vaja je antriorni (naprej) in posterironi (nazaj) nagib medenice v ležečem položaju z rokami položenimi na področje medenice. Lahko pa to izvajate tudi stoje.

vaja-1

3. Prakticiraj trebušni dih

Poveži se s svojim trebuhom, centrom tvojega telesa, sedežem najglobljih občutkov in instikta.

Ne morem dovolj poudariti, kako negovalna in neverjetno učinkovita je ta vaja. Vedno ko trebušno diham se povežem s sabo na poseben način. Dovolim si sprostiti trebuh (ključno!) in sprejeti energijo. To me popolnoma umiri in napolni ter poveže z mojim instinktom, ki domuje v trebuhu. Saj veste, tam, kjer nam od razburjenja prhutajo metuljčki in tam, kjer nas zvija od strahu.

Trebuh je središče našega telesa, prebave, najglobljih občutkov in instinkta – je kot naša zlata sredina. ‘Trebušni možgani’ res obstajajo. Pravzaprav to imenujemo enterični živčni sistem (ENS enteric nervous system), ki se nahaja v črevesju.

Ob čudežno dirigirani simfoniji hormonov, nevrotransmitorjev in električnih impulzov po poti živčevja ti ‘trebušni možgani’ aktivno komunicirajo z našimi možgani v glavi.

Trebušni možgani spretno in ciljno upravljajo mnoge čustvene procese. Odločitve, ki jih sprejmemo na podlagi občutka iz trebuha, so pogosto pametnejše kot tiste, ki prihajajo iz glave.

VAJA:
Uleži se na hrbet. Položi eno dlan na trebuh. Sprosti trebuh! Z vsakim vdihom dvignemo trebuh gor in opazujemo, kako se s tem dviguje tudi dlan, ki leži na trebuhu. Ob izdihu se trebuh spusti nazaj dol. Skušaš čim bolj izrazito začutiti gibanje trebuha z dihanjem.

Več o tej tehniki najdeš na povezavi: http://www.beyond.si/blog/dve-dihalni-vaji-za-dober-zacetek-energijo-pogum/

Čez dan opazuj, kje zaznavaš določene občutke. Kaj ti sporoča občutek v trebuhu, ko se srečaš z določeno osebo? Ko razmišljaš o svojih ciljih? Ko si tik pred odločitvijo?
Prisluhni. Občuti. Tvoj instinkt ne laže.

To so tri enostavne tehnike, ki ti ne bodo vzele veliko časa in so namenjene tebi, da se tvoje popotovanje v raziskovanje ženstvenosti preko telesa lahko začne (ali pa nadaljuje) že danes. Dih za dihom, gib za gibom, korak za korakom … do utelešene ženstvenosti.

Barbara Balažič
www.beyond.si

Naše telo v ritmu jeseni

Ko se zamenja letni čas, je za vse nas logično, da zamenjamo garderobo in prilagodim gretje oz. hlajenje doma. A hkrati mnogi ne pomislimo, kako pomembno je prilagoditi tudi skrb za svoje telo.

Po ajurvedi, ki je sorodna znanost jogi, sezonske in vremenske spremembe močno vplivajo na fizično, energetsko in mentalno telo. Dejavniki kot so temperatura, vlažnost, veter, padavine, dolžina dneva in noči vplivajo na naravne cikle telesa in njegovega vitalnega ustroja. Zato je pomembno vedeti, kako prilagoditi življenjski stil, način prehranjevanja in telesne dejavnosti za ohranjanje dobrega počutja, telesnega in mentalnega zdravja ter nivoja energije.

Letne čase, podobno kot cikle dneva, po ajurvedi določajo doše oz. cikli vate, pite in kaphe. Sicer letnega časa ne moremo določiti le po datumu na koledarju, pač pa po zaznavanju tega, kar se dogaja v naravi. Jeseni (predvsem pozno jeseni in začetek zime) prevladuje vata doša. Jesen določajo značilnosti kot so suho, premikajoče se, hladno, ostro, subtilno. Listje in rastlinje se suši in spreminja barve. Sončna svetloba izgublja intenzivnost, je bolj subtilna. Ozračje se ohlaja. Noči so daljše.

V telesu se presežek vate pokaže kot suha koža, neredna prebava in izločanje, malce bolj »otrdelo« telo, pogosteje se pojavijo težave s sklepi. Um postane bolj nemiren, intenzivneje občutimo stres, zaskrbljenost, utrujenost. Velikokrat se zgodi, da si jeseni zadamo veliko projektov in ciljev, a marsikateri »ostanejo v zraku«, jih ne dokončamo ali dosežemo.

Podajam vam nekaj enostavnih in učinkovitih napotkov, s katerimi to jesen lahko pozitivno vplivate na svoje zdravje, vitalnost, počutje in ustvarjalnost v svojem življenju.

Spustite, kar vam ne služi

Jesen je odličen čas, ko nas narava in energija časa podpre pri tem, da odstranimo vse, kar nam ne služi več – tako našemu telesu kot umu in vsem našim globljim aspektom (tu govorim tudi o prepričanjih, vzorcih, navadah). Poglejte naokoli, narava nam s svojim zgledom odpadanja listja nazorno pokaže pomembnost opuščanja brez upiranja.

Na telesnem nivoju je priporočljivo, da izvedemo nekajdnevno čiščenje telesa, a post v tem obdobju ni priporočljiv. Jaz osebno se odločim za čiščenje le, če vem, da lahko v tistem času več počivam (energija v procesu čiščenja ni ravno na vrhuncu), imam čas za pripravo napitkov in obrokov, nisem pod stresom in sem tudi psihično pripravljena na proces čiščenja. To se torej zgodi zelo redko. 😉 A kar lahko vpletemo v naš vsakdan in ima elemente čiščenja je, da pijemo veliko tekočine (zeliščni čaji in voda), jemo večinoma kuhano sezonsko zelenjavo in juhe, ki so v tem času odlična izbira. Priporočljivo je, da ne jemo zvečer po 18. uri.

Upočasnite svoj ritem

Prisluhnite naravi. Ritem se jeseni umirja. Prilagodite temu tudi svoj ritem življenja, kolikor ga pač lahko. V tem času je zelo pomembno, da ohranjamo ravnovesje z aktivnostmi, ki nas umirjajo in sproščajo. Obiščite savno, privoščite si masažo, obiščite uro joge, nekaj minut dnevno namenite temu, da sprostite svoje telo in um. To je lahko preprosta vodena sproščujoča praksa v udobju doma (če ga še nimate, zvočni posnetek 10 minutne sproščujoče prakse prejmete ob vpisu svojih podatkov na www.beyond.si).

Prizemljite se

Ker je primarni element jeseni vata, ki ji vladata elementa zraka in etra, je še toliko bolj pomembo, da se v tem delu leta »prizemljujemo«.

Prizemljitev je povezana s spodnjo, korensko čakro, ki leži med nogami, na presredku. Je rdeče barve in je v neposredni povezavi z zemljo. Ko smo prizemljeni, smo v stiku s sedanjim trenutkom, spočiti, imamo jasne misli, moč in energijo, da dosegamo zastavljene cilje.

Hoja bosih nog v naravi je odličen način prizemljevanja, a ker je za to že premrzlo, lahko poskusite s tem, da se z rokami dotaknete zemlje (vrtičkanje je super), objamete drevo ali npr. z rokami pograbite listje. Kjerkoli in kadarkoli pa lahko izvedete spodaj opisan položaj z vizualizacijo. Vedite, da ne  gre le za statično fizično naravnavo telesa, ampak tudi energetski položaj, ki vpliva na naš energetski pretok in zavest. Energija in pozornost, ki ju vpletemo v položaj so tako pomembne kot položaj sam.

Pri jogi ga imenujemo »gora« ali »tadasana«. Gre za stoječ položaj, pri katerem je funkcija stopal ključna. Stopala postavimo v širino kolkov, prsti na nogah naj bodo usmerjeni naravnost naprej. Zavedamo se stika stopal s tlemi in cela stopala potisnemo ob tla. Rahlo aktiviramo stegenske mišice, poskrbimo za dolgo, iztegnjeno hrbtenico, vrat naj bo podaljšek hrbtenice. Ramena potisnemo stran od ušes. Roke so ob telesu. Utelesimo stabilnost.

Poglobimo dih in se povežemo z njim. Zapremo oči in vizualiziramo, kako skozi stopala poganjajo korenine preko tal globoko v zemljo. Predstavljamo si, kako preko korenin povlečemo energijo zemlje v naše telo, da ovije vsako celico našega telesa. Globoko dihamo.

Ko začutimo, da smo napolnjeni z energijo Zemlje, naredimo še par globokih vdihov in izdihov ter odpremo oči.

Najdite užitek v gibanju

Gibajte se. Tudi če nimate veliko časa, najdite način, da vpletete gibanje v vsakdan. Pojdite peš do knjižnice. Po stopnicah do sosede. Zaplešite na svojo najljubšo glasbo. Igrajte se skrivalnice z otroci. Toplo se oblecite in pojdite na sprehod v gozd. V družbi ali sami. Kakor vam paše. Čim večkrat in s čim večjim užitkom.

Joga me je naučila in me še uči razvijati občutljivost za sporočila telesa in njegove potrebe. Telo nam bo samo povedalo, kaj je dobro za nas. Zato je moje vodilo vedno enako: dobro je poznati smernice, napotke in priporočila, a vedno prisluhnite sebi in svojemu telesu. Najdite tisto, ob čemer se počutite dobro. Kaj dobro, fantastično!

Barbara Balažič
www.beyond.si