Arhiv Značk: superživila

Ajda

AJDA (Fagopyrum esculentum)

Ajda je pri nas priljubljena prehranska rastlina.
Z luščenjem njenih plodov pridobivamo ajdovo kašo, z mletjem ajdovo moko, v zdravilne namene pa uporabljamo zel cvetoče rastline. Zaradi uporabe semen ajdo uvrščamo med žita, botanično pa sodi v družino dresnovk.

Ime je prevzeto iz staronemške besede Heiden (ajd, pogan).
Je skromna rastlina, ki ne mara preveč pognojenih tal in je mineralne snovi iz tal sposobna črpati bolj, kot druge rastline.

Je enoletnica, ki zraste do 70 cm visoko, cveti, odvisno od setve od junija do oktobra.
Njeno razvejano, redčkasto steblo nosi belo rdečkaste cvetove in srčaste liste.
Oprašujejo jo žuželke, predvsem čebele, katerim je tudi odlična paša in ajdov med, ki je temne barve, specifičnega vonja in okusa je eden najkvalitetnejših vrst medu.

Ajda ima odlično beljakovinsko sestavo in je bogata z vlakninami, vitamini (B1, B2, B3, C, E), minerali (magnezij, železo, kalcij) in antioksidanti.
Med antioksidanti ajde velja omeniti flavonoid rutin, ki vpliva na prepustnost kapilar, preprečuje edeme, preprečuje krvavitve v očesu, pomaga pri očiščevanju žil, krepi in obnavlja stene arterij ter pripomore k ohranjanju njihove elastičnosti, pomaga pri otekanju nog, slabi prekrvavitvi, holesterolu …

Rutin deluje tako, da zavira encim hialuronidazo, ki razgrajuje hialuronsko kislino, ki je najpomembnejša sestavina membrane, ki obdaja kapilare. Stene kapilar s pomočjo rutina tako ostanejo nepoškodovane.
V ajdovi moki je rutina zelo malo, veliko več ga je v cvetoči zeli.
Veliko rutina pa vsebuje moka oz. kaša iz tatarske ajde, ki ji pravijo tudi nora ajda, grenka ajda ali cojzla.
Je še bolj skromna rastlina in raste celo do 2000 m nadmorske višine.

Rutina v zeli tatarske ajde ni veliko. Njeno zrno je rumenkaste barve, grenkega okusa, kar naj nas ne odvrne od uporabe in ima tudi visoko hranilno vrednost.
Tatarska ajda je nepogrešljiva v preventivi in zdravljenju raka ter drugih bolezni, ki so povezane z ožiljem, previsokim krvnim tlakom in diabetesom.
Rutin, kvercetin in drugi polifenoli delujejo tudi proti raku.

Tudi tatarska ajda ima številne pozitivne zdravstvene lastnosti v povezavi s perifernimi žilnimi boleznimi, saj pozitivno vpliva na elastičnost krvnih žil, preprečuje motnje cirkulacije in aterosklerozo.
Fenolne spojine znižujejo tudi koncentracijo sladkorja in holesterola v krvi.
Rutin obenem preprečuje vnetja in deluje kot diuretik.
Ščiti pred radioaktivnostjo in se lahko uporablja tudi pri bolnikih z radiacijskimi boleznimi.

Pri uporabi večjih odmerkov ajde se lahko kot neželjeni stranski učinki pojavijo znaki preobčutljivosti na sonce, ki so posledica vsebnosti fagopirina, ki je po strukturi zelo podoben hipericinu iz šentjanževke in tudi znaki fototoksičnosti so pri obeh rastlinah podobni.

Bio tinktura – AJDA

Krčne žile
Veliko lahko storimo, da preprečimo nastanek krčnih žil. Izboljšamo svojo prehrano, uredimo prebavo, telovadimo, ne stojmo predolgo na enem mestu, ne kopajmo se v prevroči vodi in uživajmo začimbe, ki pospešujejo krvni obtok, kot so ingver, kajenski poper in seveda pijemo poparek iz ajde. Ob vnetju žil ali če imamo krčne žile pijemo 3x dnevno čaj iz zeli ajde, ki mu dodamo malo limoninega soka in mažemo noge s hladilnim mazilom iz divjega kostanja z izvlečki bršljana, bršljanaste grenkuljice, mete, evkalipta.

Ajdov čaj
Za skodelico čaja potrebujemo žličko ajdove zeli, ki jo prelijemo z 2 dcl vrele vode. Po desetih minutah precedimo, dodamo nekaj kapljic limone in pijemo trikrat dnevno.

Tinktura ajde
100 g drobno narezane zeli ajde prelijemo z 500 ml 45% tropinovca. Dnevno potresamo in po treh tednih precedimo. Uživamo do 3x dnevno po 20 – 30 kapljic v kozarcu vode.

Ajdovi žganci
300 g moke iz navadne ali tatarske ajde naenkrat vsujemo v 2 litra vrele vode in kuhamo 20 minut brez mešanja. Nato nekaj vode odlijemo v posodico, preostanek pa dobro premešamo. Če je zmes presuha, dolijemo nekaj vode, ki smo jo odlili in ponovno premešamo. Najboljši ajdovi žganci so iz sveže zamlete moke.

Patricija Šenekar

Aloe vera

Iz svoje nepoznane domovine se je Aloe vera (pa tudi njene sorodnice)že pred mnogimi stoletji razselila po svetu. O njenih blagodejnih in lepotnih učinkih so marsikaj vedeli že Egipčani, Grki, Rimljani, Kitajci … Včasih je bila priljubljeno odvajalo, danes pa njen prečiščen sok, običajno v kupljenih pripravkih radi uporabljamo kot krepčilo, saj izboljšuje presnovo, razstruplja, krepi telesno obrambo, uničuje viruse …

Aloja je sočnica, ki ni zahtevna za vzgojo, zato si lahko brez skrbi priskrbimo sadiko in jo imamo čez celo leto pri roki. Potrebuje le svetlobo in zelo malo vode. Od pomladi do jeseni je lahko na prostem, čez zimo pa bo zadovoljna na okenski polici – pa še kak podmladek bo nastal ob takšnem razkošju.

Občasno odrezan list pa ji tudi ne škoduje, saj se je sposobna izredno hitro zaceliti!

V zunanjem delu suličastih, ob robovih rahlo bodečih listov, je učinkovina aloin, alkaloid, ki deluje močno odvajalno. Iz listov delajo tinkture in kapsule v katerih je v prah zmlet list, ki jih uporabljamo kot odvajalo pri močnem zaprtju. V notranjosti lista pa je prozoren gel, ki ga lahko po potrebi tudi sami uporabimo.

Alojin gel je anestetik, saj vsebuje encim, ki lajša bolečine, je antibiotik in deluje kot prva pomoč pri manjših opeklinah, zato vedno, kadar se opečemo v kuhinji, odrežemo košček alojinega lista, iz katerega postrgamo gel in ga, vsaj trikrat dnevno, nanesemo na opeklino. Prav tako nas bo gel aloje zaščitil pred sončnimi opeklinami, če ga nanesemo na kožo, saj blokira UV žarke, hkrati pa sproži proces obnavljanja kože. Lajša tudi druge težave s kožo, kot so akne, prhljaj, suha koža, lišaji, nekatere vrste dermatitisa, luskavica …

V gelu aloje je kar 99 % vode, ostali odstotek pa predstavlja več kot 70 različnih substanc kot so vitamini (A, C, E, nekaj iz B skupine, folna kislina …), encimi, minerali (Na, Mg, Zn, K, Cu, Fe …), aminokisline, sladkorji, esencialne maščobne kisline, odvajala … Pa vendar, kljub temu, da so te sestavine večinoma prisotne le v sledovih, so tako zelo učinkovite ravno zaradi medsebojnega, sinergičnega delovanja. Zraven antibakterijskega in antivirusnega delovanja je koristna tudi pri preveč razbohoteni kandidi, pomaga pa tudi pri artritisu, slabi presnovi …

Zato kar pogumno, prav nič ne bo narobe, če mesnat list odtrgamo pri listnem dnu, ga po dolgem prerežemo in iz njega nežno postrgamo prozoren gel. Tudi, če ga ne bomo užili, ga lahko nanesemo na kožo ali lasišče. Gel precej sluzast in lepljiv. Tudi, če težav s kožo nimamo, zelo priporočam 15-minutni hladen užitek z gelom aloje na obrazu, vratu in dekolteju, saj je v tem času zelo malo svežih rastlin, ki bi nam tako učinkovito osvežile in hidrirale kožo, kot to naredi aloja. Seveda ne pozabimo tudi na roke. Koža bo osvežena, kot že dolgo ne.

Aloja pospešuje nastajanje fibroblastov v koži , ki so potrebni za obnovo kolagena, elastina in preprečevanje gub. Zmanjšuje tudi tvorbo pigmentnih madežev, ki se pojavijo na koži kot posledica staranja.

Nikoli ne uporabljamo suhega, uvelega lista z rastline. List, ki ga odrežemo, mora biti svež in zdrav. Gel, ki ga izločimo, hitro izgublja svojo sestavo in učinkovitost.

Kar se tiče konzerviranja gela za notranje uživanje aloje, kot krepčilnega tonika, je zadevo bolje prepustiti strokovnjakom. Oni vedo, kako gel termično obdelati, sterilizirati in konzervirati. Ta gel se nato dodaja v pijače, kreme, tonike, tabletke … Izdelki morajo vsebovati točno količino določenih substanc iz aloje kot tudi dodatkov, da je varno konzerviran in kot tak, lahko pridobi tudi ustrezen certifikat.

Kadar bi želeli uživati svež gel iz lastne aloje, pa moramo odrezati svež list, postrgati vsebino in ga nato dodati zelenjavnim ali sadnim smootijem, jogurtom, kašam …

Veliko se uporablja tudi vrsta aloje, katere rast je malo počasnejša od aloje vera in se uporablja kot pomoč pri zdravljenju raka, v kombinaciji z medom in žganjem. To je aloja arborescens. O njej v svojih knjigah veliko piše brazilski pater Romano Zaga.

Sok z gelom aloje vere:
3 cm sočnega lista aloje vere odrežemo in postrgamo gel iz notranjosti. Gel pomečkamo z vilicami in dodamo soku treh pomaranč. Pustimo stati 5 minut, da se gel malo prepoji z okusom pomaranče in popijemo.
Jogurt z gelom

Navadnemu jogurtu dodamo narezan mango, kivi ali kakšno drugo sadje, malo rozin in gel postrgan iz četrtine lista aloje.

Smooti z alojo
Pol banane, sok dveh pomaranč, cel list aloje vere, ki mu odrežemo le rob z bodicami, dva stebla zelene. Vse sestavine zmeljemo v močnem blenderju.

Maska za obraz za izsušeno kožo
Gel iz enega lista aloje pomešamo z žličko navadnega jogurta in dvema žlico Glinene maske s spirulino: https://hiskazelisc.com/kategorija-izdelka/maske-in-peelingi/

Patricija Šenekar

Objavljeno Večer, 21.12. 2015

www.hiskazelisc.com

Bela vrba

VRBOVA SKORJA, BELA VRBA (SALICIS CORTEX, SALIX ALBA)
Mačice vrb, ki se podaljšajo v dolge, ozke cvetove, so zelo zgodnje znanilke prihajajoče pomladi.
Cvetni prah, ki ga je na vrbovih cvetovih veliko, razveseli čebele, ki se prebudijo s prvimi višjimi temperaturami in sončnimi žarki, alergikom pa povzroči nemalo preglavic.

Vrbe rade rastejo na vlažnih predelih, čeprav jih najdemo tudi ob gozdnem robu. Lubje bele vrbe, ki se v ljudskem zdravilstvu največ uporablja ima protivnetne in blažilne lastnosti. Uporablja se za lajšanje težav z osteoartritisom, ob bolečinah v hrbtu, glavobolih, krči tkiva, pospešuje potenje in izločanje seča, pomaga pri krvavitvah iz pljuč, ledvic …
Uporaba vrbe proti glavobolu in vročini je poznana že dolgo, že vsaj iz Hipokratovih časov.
Ker vpliva na izločanje seča, se izloči tudi več sečne kisline, kar ugodno vpliva na težave protina in sklepnih bolezni.
Ker pomirja bolečine in uničuje klice ima ugoden vpliv na trebušne in črevesne katarje, zasluzenja želodca in črevesja, kolike, driske … zunanje lahko uporabimo izvleček za celjenje ran, odprtih turov, in izpuščajev, grgramo ja ob vnetju mandljev in dlesni, uporabimo ga za kopeli pri premočno potečih nogah in revmi …

Laboratorijski poskusi so pokazali, da imajo učinkovine iz lubja protivnetne in analgetske lastnosti.
Učinkovina, ki je za to najbolj zaslužna je fenolglikozid salicin, ki so ga odkrili pred nekje 150 leti. Ime izhaja iz latinskega poimenovanja za vrbo – Salix. Kmalu so se lotili kemijskega spreminjanja salicina oz. sintetiziranja salicilne kisline, naredili acetilsalicilno kislino in v podjetju Bayer je nastalo zdravilo Aspirin, ki je dobilo ime po rastlini, ki prav tako kot vrba vsebuje silicin, osladu (Spirea), črka a pa označuje, da gre za acetilirano spojino.
Pri današnji proizvodnji aspirina izvlečkov rastlin več ne uporabljajo.
V telesu pa salicilna kislina, ki je pravzaprav zdravilo, nastaja z oksidacijo salicina iz izvlečkov rastlin.

Čaj bele vrbe se uporablja za blažitev bolečin, koristen je tudi kot preventiva pred srčnim napadom, saj tako kot aspirin redči kri in zavira ali preprečuje nastajanje krvnih strdkov v krvi, ki lahko vodijo k srčnemu infarktu ali kapi. Salicilna kislina zmanjša tveganja smrti z nestabilno angino pektoris.

Vrbova skorja je sicer pri bolečinah zelo učinkovita, vendar zna dražiti želodec v zelo velikih količinah, vendar zaradi součinkovin, ki so prisotne in imajo medsebojno sinergijsko delovanje ni tako dražeča kot sintetična salicilna kislina. Kadar se moramo izogibati aspirinu, tudi vrbe ne smemo uživati. Še posebej to velja, kadar jemljemo zdravila za redčenje krvi. Učinkuje lahko tudi s pomirjevali.
Otrokom in mladostnikom se uporaba acetilsalicilne kisline odsvetuje, zaradi podobnosti v delovanju z naravno, se tudi uporaba vrbe odsvetuje. Lubje bele vrbe nabiramo pozno jeseni, pozimi ali pomladi na mladih 2 – 5 let starih vejah, dobro ga posušimo in spravimo v temne kozarčke. Večina učinkovin iz vrbove skorje je topnih v vodi in alkoholu. V praktični uporabi prevladuje uporaba skorje bele vrbe, vendar lahko uporabimo tudi skorje drugih vrst, predvsem S. purpurea, S. fragilis, S. daphnoides …

Čaj bele vrbe

2 žlički lubja bele vrbe vsujemo v 250 ml vode in kuhamo 10 minut. Pijemo do 3x dnevno. Ob glavobolu mu lahko dodamo 30 kapljic tinkture belega vratiča. Čaj se tradicionalno uporablja za blažitev vseh vrst glavobolov, zlasti vročinskih in z zdravnikovim dovoljenjem lahko z njim nadomestimo tudi tableto aspirina. Če mu dodamo enako količino brezovega listja in vražjega kremplja, ga pijemo za lajšanje težav z revmo in protinom. Čaj lahko pijemo približno tri tedne, nato naredimo tedenski premor.

Obloge iz skorje bele vrbe
Posušeno skorjo zmeljimo v prah. Uporabimo jo za obloge na kurja očesa ali za boleč nožni palec. Na prizadete predele nanesemo pasto, ki jo dobimo, če prahu bele vrbe dodamo nekaj vode ali limoninega soka.

Patricija Šenekar

Vražji krempelj

VRAŽJI KREMPELJ (Harpagophytum procumbens)
Vražji krempelj so verjetno poimenovali kar namibijski kmetje, saj jim velikokrat povzroča pogin živine, ki se pase po puščavi Kalahari. Bodeči izrastki se zarijejo med parklje in kopita živali, kar jim povzroča vnetja, gnojne rane in zastrupitev. Kljub vsemu pa spada med učinkovite zdravilne rastline, v prodaji ga lahko najdemo tudi pri nas.

V zdravilne namene se uporabljajo njegove odebeljene korenine. Prevretek iz korenin vražjega kremplja namibijska ljudstva uporabljajo predvsem kot grenak tonik za lajšanje želodčnih in poporodnih bolečin, pri slabi prebavi, izgubi teka ter sladkorni bolezni, revmi, migreni in vročini. Iz izvlečka korenine izdelujejo tudi mazilo za hitrejše celjenje manjših ran in odrgnin.

Rastlina je trajnica in raste v namibijskih stepah in v puščavi Kalahari. Uvrščamo ga v družino sezamovk. V zemlji ima primarno korenino, iz katere pod zemljo poganjajo tudi do dva metra globoke in odebeljene »shranjevalne« korenine. S temi koreninami je rastlina vzpostavila učinkovit način kopičenja in shranjevanja vode, da lahko preživi v takšnem podnebju. Iz korenine navzgor pa poganjajo številna plazeča se stebla, na katerih so temnozeleni narezljani listi. Iz zalistij požene velike, rdeče-vijolične cvetove iz katerih se kasneje razvijejo značilni kavljasti plodovi.

Domačini korenine oz. odebeljene gomolje izkopavajo, očistijo in sušijo na soncu. Ker je rastlina ogrožena, jo za širšo uporabo gojijo.
Pozornost znanstvenikov pa je vražji krempelj oz. njegova korenina pritegnila šele pred kratkim in raziskave, ki so potekale, so bile kar spodbudne. Predvsem so se pokazali dobri rezultati pri znižanju arterijskega krvnega tlaka, divertikulitisa in dispepsiji. Korenina te rastline vsebuje iridoide, grenke učinkovine, ki pospešujejo tek in blažijo prebavo.

Varna uporaba korenin vražjega kremplja je približno tri žličke dnevno, kot vodni izvleček. Čaj vražjega kremplja blažilno vpliva tudi na boleč osteoartritis in bolečine v križu, saj naj bi učinkoval protivnetno in imel analgetične učinke. Z njegovo uporabo se poveča tudi gibljivost sklepov. Čaj je koristen tudi pri revmatičnih težavah, saj zmanjšuje vnetja in bolečine. Uporablja se pri degenerativnih spremembah v ramenskih, komolčnih, kolenskih in drugih sklepih. Seveda koristi tudi pri sklepnih poškodbah. Vpliva tudi na povečanje izločanja seča, sečne kisline iz telesa.

Če imamo žolčne kamne, se čaju iz vražjega kremplja izognimo. Tudi pri rani na želodcu ali dvanajsterniku ga ne smemo uživati, saj bo stanje zelo poslabšal. Ker ni znanih podatkov, kako korenina vražjega kremplja vpliva na nosečnice je bolje, da se ga v tem obdobju ne uživa.

Čaj za lajšanje slabe prebave
Žličko korenin vražjega kremplja na kratko prevremo v pol litra vode, odstavimo in dodamo žličko kamilic. Čaj pijemo do trikrat dnevno.

Namok vražjega kremplja
Vzamemo jedilno žlico posušenih korenin in jih prelijemo s 300 ml vroče vode. Pokrito pustimo stati čez noč, precedimo in pijemo trikrat dnevno, pol ure pred jedjo.

Tinktura za masažo sklepov
200 g korenine vražjega kremplja zdrobimo in namočimo v 800 do 1000 ml 50% alkohola. Po treh tednih precedimo in vtiramo na boleča mesta. Čez to, lahko nanesemo še šentjanževo olje.

Patricija Šenekar

Navadni brin

NAVADNI BRIN (Juniperus communis)
http://hiskazelisc.com/product/brinove-jagode/

Nekdo je nekoč rekel, da je veliko zelišč, pred katerimi moramo sneti klobuk, a pred brinom se moramo še prikloniti. In kdo ne pozna občutka olajšanja, ko srknemo požirek pravega brinjevca, kadar nam je po premastni in preobilni hrani tako težko v želodcu?

Brin, nizek, bodeči grm, včasih tudi drevo, je zelo počasi rastoč zimzelen iglavec, ki sodi v družino cipresovk. Ima zelene, trdne in bodeče iglice z modro-belimi progami na površini. V pozni pomladi zacveti, tvori majhne rumene cvetove na moških in ženskih rastlinah. Iz ženskih cvetov v dveh do treh letih zazorijo jagode, ki pa so pravzaprav majhni, mesnati storžki. Nekoliko smolnate, specifično dišeče jagode zelo počasi dozorevajo, zato najdemo na rastlinah različno zrele jagode. Zrele jagode so temno modre barve s sivkastim poprhom.

Brinje najbolje uspeva na izpostavljenih, sončnih legah po vsej severno polobli. Odporen je na mraz in sušo, raste tudi v višjih predelih.

Brinje so dolgo časa povezovali z obredi in očiščevanjem v templjih. O vlogi brina v mitih in legendah, v čarovništvu je veliko napisanega. Stara Slovenska povest pravi, da v brinov grm nikoli ne udari strela, bil je sveta rastlina Ilirov, katere zaščitnik je sonce in ima moč ognja. Prinaša svetlobo v temo. Vonj brina nas povezuje z nebom in zemljo, med preteklostjo in prihodnostjo. Z njim odhaja vse, kar želimo odpustiti in vdahnemo vse, kar nam prinaša veselje, sladkost, toplino in sprostitev. Je pravi studenec mladosti. Najstarejši recept za uporabo brina pa se je ohranil iz obdobja okoli l. 1500 pr. n. št. na egipčanskem papirusu. Zdravilo za odpravljanje trakulje je bilo to in se glasi: za dnevni odmerek zmešamo 5 delov brinovih jagod in 5 delov belega olja. V srednjeevropskem ljudskem zdravilstvu je olje izločeno iz jagod, veljalo za univerzalno zdravilo za tifus, kolero, grižo, gliste, kot tudi druge prebavne bolezni.

Tudi danes je njegova uporaba mnogostranska, uporabljamo ga tako v zdravilne namene, kot v gospodinjstvu.
Uporabna in zdravilna je celotna rastlina. Iglice in vršičke nabiramo spomladi, aprila, maja jih posušimo in shranimo na temnem in suhem. Prevretek iz brinovih iglic bomo uporabili za kopeli hladnih nog. Okrepile in poživile bodo celoten krvni obtok. Spomladi naberemo tudi brinov les. S suho destilacijo strženov pridobivajo gosto temno, skoraj črno olje, ki ga imenujemo tudi brinovo katranovo olje. Deluje blago razkužilno in se uporablja za nekatera obolenja kože, npr. ekcemi, luskavica … Vmeša se v mazila ali osnovna olja.

Pod latinskim imenom Oleum cadum ali Oleum Juniperi empyreumaticum, ga morda najdete v kakšni lekarni. Oktobra in novembra pa nabiramo predvsem zrele, napete, modre jagode, ki prinesejo zagon v celotno prebavo. Posušimo jih na zračnem mestu in jih shranimo na suhem in temnem, najbolje v steklenem kozarcu.

Brinove jagode delujejo spodbujajoče na telo, spodbujajo prebavo in tek.

S. Kneipp je napisal, da kdor trpi zaradi slabega želodca, naj naredi kuro z brinovimi jagodami. Začeti mora s petimi jagodami, ki jih je potrebno zelo dobro zgristi in vsak dan dodajati po eno jagodo, dokler ne pridemo do 15. Nato nadaljujemo v obratni smeri, do petih jagod. Vendar tako intenzivno uživanje jagod lahko močno draži ledvice, pri občutljivih ljudeh lahko pride tudi do vnetja, zato se je pred to kuro potrebno posvetovati z zdravnikom. Sicer pa se jagode uporabljajo tudi za zdravljenje okužb sečil in za odstranjevanje odvečnih kislin iz organizma pri artritisu in protinu.

Jagode delujejo diuretično, vplivajo neposredno na ledvično tkivo. Vendar se uporabljajo le pri nevnetnih težavah ledvic, pri zmanjšanem izločanju urina, vodenici, oteklih sklepih, revmatičnih težavah. Zmanjšujejo tudi krče z vetrovi, spahovanje, pekoče bolečine želodca in napetosti trebuha. Čaj iz jagod pomaga tudi pri moteni presnovi zaradi preslabega izločanja solne kisline. Jagode delujejo zelo razkužilno, zato se vnetja in gnitja hrane v prebavilih, hitro počistijo skozi črevesje. Ugodno vplivajo tudi na splošno počutje, saj pri slabi presnovi pride tudi do živčnih napetosti, utrujenosti, glavobola, razdraženosti … Tudi pri sladkornih bolnikih imajo dober vpliv na presnovo. Zato se ne izogibajmo skodelice brinovega čaja, ki bo imel ugoden vpliv tudi na dihala, saj razkužuje in krepi. Malo močnejši čaj lahko dodamo tudi vodi za kopanje, kopel bo sproščujoča, blažila bo tudi bolečine v mišicah. Iz jagod se lahko pripravi tudi tinktura (http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-brinove-jagode/), ki jo pijemo pri revmi protinu, išijasu, kot tudi slabi prebavi.

Če pa jagode parno destiliramo, dobimo eterično olje brina, ki pa močno draži kožo, ta pordeči, srbi, večja količina povzroča vnetja. Zaradi teh lastnosti se v majhnih količinah, razredčeno v olju uporablja v kozmetiki, za boj proti celulitu, kot tudi za masažo pri boleznih sklepov. Ker znatne količine prodirajo tudi v telo, pozdravijo tudi globlja žarišča. Če pride eterično olje, tudi razredčeno v stik s sluznico dihal, ta sluznica preneha čezmerno izločati, kar je lahko ugodno pri bronhitisu.

Uporaba eteričnega olja je omejena, saj lahko tudi skozi kožo dražeče vpliva na ledvice.
Iz jagod lahko pripravimo tudi sirup, ki pri otrocih zbuja tek. Zaradi izboljšane presnove, izločanja in razstrupljanja, se ob jemanju sirupa povečajo tudi obrambne moči organizma. Otrokom damo uro pred obroki po eno žličko sirupa. Vsi pripravki iz brina naj se uporabljajo največ do šest tednov.

In na koncu, seveda, ne smemo pozabiti brinjevca. Dober, pravi brinjevec se pridobiva izključno iz primerno zrelih, v sodih fermentiranih brinovih jagod. Slovenci smo prvi, ki smo se domislili, da lahko iz njegovih trpkih jagod naredimo žganje, ki je pravo grenko zdravilo. Komaj ga pogoltneš, a se splača.
Tudi v ginu je brin, toda z dodatkom drugih začimb, zelišč in žganja.

Brinove jagode lahko uporabljamo tudi pri kuhi. Z njimi začinjamo juhe, omake, meso, zelje…

Čaj iz brina
Žličko zmehčanih jagod prelijemo z skodelico vode in po desetih minutah precedimo. Spijemo 2 skodelici dnevno. Ob težavah s prebavo, čaja ne osladimo. Pomagal nam bo pri vnetem mehurju, dobro vpliva na prebavo, preganja utrujenost, glavobol, prehlade in ker odvaja vodo iz telesa, tudi pri artritisu.

Sirup iz brinovih jagod
400 g zmečkanih jagod počasi skuhamo v treh litrih vode. Ko je masa mehka, jo spasiramo ali pretlačimo skozi sito. Ko je mlačno, dodamo pol kilograma medu in dobro premešamo. Shranimo v zaprtih kozarčkih na hladnem.

Čaj za spodbujanje presnove
Zmešamo enake dele brinovih jagod, rmana in koprive.

Patricija Šenekar

Česen

ČESEN (allium sativum)

Česen bi lahko, zaradi vseh njegovih bioaktivnih snovi, poimenovali kar čudežna zel.
V obrambi pred mikrobi je tako močan, da uničuje mnoge glivice, viruse in bakterije.
Njegovo antibiotično delovanje je močno in neredko pomaga tudi pri boju proti bakterijam, ki so razvile odpornost na antibiotike.

S štirimi miligrami alicina ( ta je v 2. do 3. strokih česna), ki jih preventivno užijemo v sezoni gripe in prehladov bomo, bolezni gotovo odložili.

Česen dobi svoj značilen vonj zaradi številnih žveplovih spojin, med katerimi je aliin najpomembnejši. Ko pa se celice česna poškodujejo, se le-ta na zraku spremeni v prej omenjeni, hlapni alicin, zato česen, dokler ni poškodovan, tudi ne razvije svojega značilnega vonja.

Ker aliin ni aktivna učinkovina se priporoča, da narezan ali stisnjen česen pustimo na zraku stati nekaj minutk, preden ga uporabimo za (hitro) kuhanje ali pa ga pomešamo v jedi, saj toplota zmanjšuje ali povsem ustavi encimski razkroj aliina.

Vsebnost aliina v česnu je, zanimivo, večja, kadar je zemlja, v kateri česen raste, bolj vlažna.
Če imamo lasten vrt, se nam zelo splača potruditi, da vzgojimo svojo gredico česna na njem ali pa vsaj, da poiščemo kmeta, ki iz kvalitetnega domačega semena vzgoji dober česen.
Vedeti namreč moramo, da česen pri slabem skladiščenju ali pa že na zemlji, rade napadejo glivice in plesni, pa tudi to, da zelo hitro kali. Zato je na seznamu rastlin, ki jih radioaktivno obsevajo ali škropijo s kemikalijami, da bi vse našteto preprečili.

Česen sodi v družino lilijevk (lukovk).
V prvem letu iz semena zraste majhna čebulica, v drugem letu pa iz nje dobimo rastlino s podzemno glavico, sestavljeno iz česnovih strokov.
Seveda pa pri česnu ne rabimo čakati, da rastlina zacveti in zasemeni, saj lahko v jesenskem ali zgodnje-spomladanskem času posadimo oz. posejemo kar česnove stroke. Seveda pod pogojem, da so vitalni, živi, torej neobsevani. Če ga pustimo v zemlji, lahko postane kar trajnica.

Izvira iz osrednje Azije od koder se je razširil po svetu in danes je največja proizvajalka česna Kitajska, ki obvladuje kar 80 % svetovnega trga. A žal je ta česen, ki ga najdemo tudi v naših marketih, sumljive kvalitete. Tudi njegov zatohel vonj in puhel okus, nas ne more prepričati.

Česen je povezan z mnogimi vražami in je vsekakor zelo »kultna« rastlina. V Aziji je bilo, zaradi njegovega vonja, prepovedano častiti bogove z njim, dočim Egipčani, so ga tlačili v nosnice svojih mrtvih kraljev. Ni ga med nami, ki ni slišal mita o tem, da preganja vampirje in zle duhove.
Vsekakor je res, da je njegov duh vznemirjal človeka že od davno in tudi preganjal je vse ostale duhove, kot tudi patogene organizme, saj pred njim zbeži vse, kar obožuje vlago, zatohlost, temačnost in slabi našo življenjsko energijo, saj česen v sebi nosi esenco toplega, suhega, sončnega.

Zdravilna je celotna česnova rastlina, najbolj pa seveda podzemni stroki. Z raziskavami so ugotovili, da je v zrelem česnu višja koncentracija zdravilnih učinkovin, kot v mladem. V ljudski medicini ga uporabljamo na več področjih.

Vsekakor je ena pomembnejših ugotovitev ta, da uničuje viruse in bakterije, zato ga lahko učinkovito uporabimo proti okužbam in prehladom. V ta namen lahko uporabljamo česnovo tinkturo, stisnemo sok ali pojemo 2-3 stroke stisnjenega česna na dan. Če pa v naši okolici preveč protestirajo, si lahko privoščimo tudi kapsule česna, z vsaj tremi mg alicina dnevno.
Tudi za varovanje srca in ožilja, je poleg redne telesne vadbe česen več, kot dobrodošel. Kot tudi ob vnetjih mehurja. Že strok ali dva na dan, zmanjšuje krvni tlak, redči kri in zmanjšuje možnost nastajanja krvnih strdkov, tveganje za srčni infarkt in večine kapi, niža pa tudi holesterol.

Česen je odlično zelišče za čiščenje krvi in nižanje holesterola. Zniževal naj bi tudi krvni sladkor. Najbolj učinkovit je surov česen ali česnova tinktura. Vendar moramo biti zelo previdni, da ne pretiravamo z redčenjem krvi, saj lahko ima za posledico to, da se nam krvavitev iz morebitne rane ne zaustavi. Prav tako ga ne smemo uživati z ostalimi antikoagulansi, kot so vitamin E, Aspirin, skorja bele vrbe ali brestovolistni oslad, zato se o terapevtskem uživanju česna vedno najprej posvetujte s svojim zdravnikom. Česna v večjih odmerkih ne jemljimo predolgo in nikakor pred operativnimi posegi.

Ker česen vsebuje naravne antibiotike in antiglivične sestavine, ga lahko uporabimo tudi, kot zdravilo za kožo. Če imamo dermatitis, ki mu botruje bakterijska ali glivična okužba si naredimo obkladke iz močnega česnovega čaja. Učinkovit je pri atletski nogi, krastah in srbečici.
Pospešuje tudi regeneracijo kožnih celic. Pri glivicah na nohtih ga lahko stisnemo in povežemo na nohte, ob tem pa si z mastno kremo zaščitimo kožo. S česnovim čajem ali tinkturo lahko čistimo tudi aknasto kožo na obrazu. Vendar ga uporabimo le na nepoškodovani koži, brez svežih ran.

Veliko je študij, ki so se ukvarjale z zdravilnostjo česna in mnoge so pokazale njegovo pozitivno delovanje oz. zaviranje rasti celic pri raznih tumorjih, vendar je kljub svoji učinkovitost bolj varovalen, torej je močnejše njegovo preventivno delovanje, kot kurativno, torej ni tako učinkovit v sami akutni fazi.
Česen spodbuja tudi delovanje želodca, žolča in črevesja.
Podpira tudi dobro delovanje črevesne flore, saj zavira razmnoževanje nezaželenih bakterij in kvasovk. A kljub vsemu je tukaj pomembno, da je naša črevesna flora zdrava, močna in ni oslabljena zaradi jemanja antibiotikov in nezdrave prehrane, sicer bo presnova česna za nas zelo otežena in naše črevesje iz njega ne bo moglo aktivirati vseh njegovih zdravilnih lastnosti.

Pečen česen
Grobo in od zunaj očiščene glavice česna, ki jih nežno naoljimo in jim odrežemo vršiček, kar v olupku ovijemo z alu -folijo in pečemo 30 do 40 minut v pečici na 180°C. Nato česen iztisnemo iz ovojnice, pomešamo z nekaj olivnega olja in z njim namažemo opečene kruhke. Zraven sodijo še črne olive in na tanko narezan parmezan.

Zelenjavno-sadni sok s česnom
S sokovnikom naredimo sok iz treh korenčkov, jabolka, dveh strokov česna, koščkom ingverja in šopkom peteršilja.

Česnova juha
4 cele glavice česna pečemo v pečici, med tem časom pa v dveh litrih vode skuhamo 4 večje, narezane krompirje, ki jih začinimo z soljo, timijanom, baziliko in luštrekom ali pa kar z zeliščno soljo . Olupimo 15 strokov česna, jih drobno narežemo ali stisnemo in pustimo stati nekaj minut na zraku, nato jih na hitro, za minuto ali dve popražimo na olivnem olju. Pazljivo prilijemo vroč kuhan krompir z vso tekočino in pokuhamo še nekaj minut. Dodamo iztisnjen pečen česen in spasiramo s paličnim mešalnikom. Dodamo kanček tekoče sladke smetane in postrežemo s sveže sesekljanim drobnjakom ali peteršiljem.

Patricija Šenekar

Angelika

ANGELIKA (Angelica archangelica)
Angelika ali gozdni koren je pripadnica velike družine kobulnic in vsebuje veliko snovi, ki delujejo kot zaviralci kalcijevih kanalčkov. Zaviralci kalcijevih kanalčkov so pomembna vrsta zdravil za krvni tlak. In nekaj teh pomembnih blokatorjev použijemo iz njenih sorodnic, kot so korenje, peteršilj, janež, koper, zelena, pastinak. Pomembno je, da uživamo veliko rastlinske hrane, tudi kobulnic, saj na ta način zmanjšujemo možnosti nekaterih srčnih obolenj (angina pektoris, aritmije, kapi …)

To staro zelo aromatično kobulnico so stari narodi zelo cenili, kot zdravilo za vse bolezni. Njeno latinsko ime (Angelica archangelica) povezujejo z dejstvom, da cveti okoli Mihelovega, praznika nadangela Mihaela, zaščitnika, ki naj bi razodel ljudem njeno varovalno moč pred zlimi silami. Rada ima vlago, zato najbolje uspeva ob vlažnih rečnih bregovih, močvirnatih travnikih, ob robovih gozdov na senčnih predelih.

Je dvoletnica, ki se sama zaseje.
Njeno seme pa zelo hitro izgublja kaljivost.
Zacveti v drugem letu, a če ji cvetove odstranjujemo, lahko podaljšamo njeno življenjsko dobo še za kakšno leto.

Njene velike in lepe kobule lahko posušimo in jih uporabimo kot dekoracijo v šopkih ali potpurijih. Cvetna stebla so visoka tudi 2 m in več. So votla, vzdolžno brazdasta in z modrikastim poprhom. Listi so pernati, spodaj veliki, po steblu manjši, s spodnje strani nežno modrikasti, sicer zeleni. Rjava korenina zelo prijetno diši in je sprva sladkastega okusa, nato pa ostrega in grenkega.

Korenino izkopavamo pozno jeseni ali zelo zgodaj spomladi, po prvem letu, vendar je potrebno označiti, kje se nahaja. Dolgo ohrani aromo. Angelikina mlada sveža stebla lahko kandiramo. Tudi listi se lahko uporabijo za čaje (zdravljenje prehladov in vetrov) ali kot kuhinjsko začimbo v kompotih ali majoneznih omakah. Naberemo jih pred cvetenjem, dodajamo jih lahko tudi kopelim za sproščanje. Plodove nabiramo v jeseni in jih dobro posušimo. Eterična olja v listih in plodovih so zelo fina. Pomembne zdravilne učinkovine v angeliki, predvsem v korenini pa so smole, grenčine, organske kisline, eterična olja …

Angeliko uporabljamo kot dodatek pri boleznih prebavil, največ proti napenjanju, za povečanje teka, uspešna je pri želodčnem katarju oz. vnetju želodčne sluznice, vnetjih črevesja, pri napetem trebuhu, pospešuje dejavnost ledvic. Pospešuje tudi izkašljevanje ob boleznih pljuč in grla. Pater Ašič piše, da pomirja migreno in živce, preprečuje pretirano znojenje in preganja vrtoglavico.

Po TKM je najbolj znana kot zelišče, ki je bilo med starodavnimi zdravilci najbolj cenjeno zaradi svojih izrednih učinkov pri zdravljenju ženskih reproduktivnih težav. Njena narava je sladka, trpka, grenka in topla. Vpliva na meridiane srca, jeter in vranice. Sodobne raziskave so pokazale, da je korenina bogata s fitoestrogenom.

Fitoestrogeni so skupina rastlinskih učinkovin, ki delujejo enako kot estrogen. Kot adaptogena rastlina deluje v obe smeri in sicer zadrži izločanje estrogena, če ga je preveč ali pa spodbudi njegovo izločanje, kadar ga je premalo. Taoistične mojstrice iz rodu Belih tigric jo redno uživajo, da si zagotovijo redno pomlajevanje, hormonsko ravnovesje in lepoto. Okrepi vranico, ki je pri ženskah zaradi premalo skrbi zase, čustvenih in prehranskih neravnovesij izčrpana. V rodnem obdobju se jo uživa od ovulacije do menstruacije, v času menopavze pa dnevno, a z rednimi presledki. Vsebuje tudi veliko rastlinskih spojin, ki pomagajo povečati proizvodnjo belih krvničk in s tem pomagajo telesu k zmanjšanju vnetij. Ker imajo korenine tudi pomirjevalne oz. spazmolitične lastnosti, jih lahko uporabimo tudi za zdravljenje visokega pritiska, srčne aritmije in bolečin v prsih. Učinkujejo na sproščanje gladkih mišic in širijo žile v njih, kar izboljša prekrvitev in srčni utrip.

Uporabljamo jo v manjših količinah. Povečuje občutljivost na sončne žarke.

Čaj, ki ogreva in krepi:
50 g bazilike tulsi
10 g korenine angelike
Čajno žličko zelišč prelijemo z dva decilitra vrele vode, po petih minutah precedimo in pijemo enkrat dnevno.

Angelikino vino
60 g narezane korenine in 10 g komarčkovih semen namočimo v litru belega vina. Čez dva dni precedimo. Ob težavah z želodcem in prebavo popijemo po 1 veliko žlico tega vina.

Čaj, ki pospešuje potenje in izločanje seča:
1 čajno žličko strtih semen prelijemo s skodelico vrele vode.

Patricija Šenekar

Hren

HREN (Armoracia lapathifolia Usteri) je zelo dobro poznana spomladanska kuhinjska začimba, kateri damo največjo uporabno vrednost v prazničnem velikonočnem času, čeprav je škoda, da je tako, saj bi ga bilo zelo koristno, v majhnih količinah, uživati skozi celotno obdobje jeseni, zime in zgodnje pomladi, konzerviranega pa skozi celo leto.

Najvažnejša hrenova zdravilna učinkovina je glukozid sinigrin. Vsebuje tudi močno eterično olje, ki povzroča solzenje, kihanje in močno draženje sluznic, kalij, kalcij, magnezij, fosfor, žveplo, bogat pa je tudi z vitaminoma C in B. med vsemi rastlinami vsebuje največ peroksidaze, encima, ki dokazano spodbuja prekrvitev in celjenje kože. Zniževal naj bi tudi krvni tlak.

Poznan nam je že iz obdobja starega Egipta, verjetno pa še dlje. Stari Grki so ga uporabljali tudi za masažo križa, kasneje pa se je razširil po svetu predvsem za rabo v kuhinji. Pred dostopnostjo popra in kasneje čilija, je bil z gorčico edina ostra začimba v Evropi. Verjetno izvira iz Azije, tam je mogoče najti tudi njegove sorodnike, kot je npr. japonski Wasabi. Wasabi raste divje, ob potokih in je svetlo zelene barve. Uživajo ga k sušiju, sašimiju, v juhah … Pri nas lahko wasabi kupimo v prahu (in ga pomešamo z nekaj vode) ali pa pripravljenega v tubah. Je podobnega, pikantnega okusa, kot naš hren, le, da zelene barve.

Hren je trajnica iz družine križnic. Tudi pri nas lahko na travnikih najdemo divje rastoč hren, vendar ga zaradi uporabe v kuhinji seveda tudi gojimo. Lep hren pridelamo na dobri zemlji, ki ni sveže pognojena. Korenina je velika, valjasta in je po izgledu podobna peteršiljevi. Do cvetenja poganja velike pecljate liste, s cvetenjem postanejo listi pernati, po steblu sedeči in suličasti. Belo zacveti, zasemeni, vendar so semena večinoma sterilna, zato ga razmnožujemo s koreninami.

Po ljudskem izročilu je hren najprimernejši za uživanje v mesecih, katerih imena vsebujejo črko r, torej od septembra do aprila. V tem času so korenine polne ostrih sokov, medtem ko v preostalih mesecih izgubijo ostrino zaradi odganjanja listov in cvetenja.

Sprva so hren uporabljali kot zdravilno rastlino, šele kasneje se je uporabil tudi v kulinariki. Imeli so cel spisek bolezni, katere naj bi lajšal in premagoval. Danes je njegov učinek priznan pri krepitvi imunskega sistema in ob prehladih, saj poleg vitamina C, ki ga vsebuje čisti še dihalne poti, bil je tudi dobro zdravilo proti skorbutu.
Kot kašasta obloga se ga lahko uporabi tudi zunanje, pri revmi, protinu, išijasu in pikih žuželk.
Kašaste obkladke dajemo na boleča mesta kolen, sklepov. Ko postane obkladek pekoč, ga odstranimo in kožo namažemo s šentjanževim oljem. Hren vpliva na kožo dražeče, jo zelo prekrvavi.

Hrenove kopeli so menda dobrodelne pri ozeblinah na rokah in nogah. Ob vdihovanju ostrih hlapov naribanega hrena, se v nas sproščajo napetosti in s tem menda pojenja tudi bolečina v glavi.
Pomaga pri kašlju in hripavosti, ter bolnih pljučih. Če ga uživamo z medom vpliva na redčenje sluzi, kar omogoča lažje izkašljevanje. Redno naj uživajo hren tudi sladkorni bolniki, revmatiki in osebe, ki so nagnjene k protinu.

Sveže stisnjen hrenov sok uničuje bacile in se uporablja po kapljicah. 15 – 2o kapljic se lahko vzame med obroki tudi pri vnetju debelega črevesa, kot pri črevesnih težavah, povzročenimi z bakterijami. Pomiri tudi napihnjenost, polenjenost črevesja, pomaga ob motnjah izločanja prebavnih sokov … Na želodčne rane pa nima dobrega vpliva. Hren povečuje izločanje seča, vendar ga v ta namen raje ne uživajmo, saj hitro razdraži ledvica, povzroča celo krvavenje ledvic. So pa poznani uspehi pri rednem uživanju majhnih količin hrena ob vnetjih mehurja.

Nekatere snovi v hrenu so zelo dražilne, sprožajo lahko tudi alergije, dražijo kožo. Izogibajo naj se mu tudi nosečnice, doječe matere in osebe, ki imajo težave s ščitnico. Eterično olje je ena najmočnejših dražilnih snovi in se ne uporablja, ne notranje, ne na koži.

Danes so nam korenine hrena na voljo skozi vse leto, prav tako nastrgan v obliki hrenovih omak z različnimi dodatki. Hrenova korenina, ko jo izkopljemo, nima nobenega posebnega vonja in okusa. Ta se sproži le, ko ga naribamo ali nastrgamo. Takrat nam hrenova moč napolni oči, nos in zareže vse do možganov. Najhitrejša rešitev takrat je, ga globoko povonjamo sredico svežega kruha. Pozimi oz. spomladi, lahko korenine najdemo na tržnicah, pozorni bodimo, da so sveže, čvrste, tako jih bomo lahko dlje ohranili. Če jim odrežemo zgornji del z listnimi nastavki, ga zgodaj spomladi lahko tudi posadimo.

Hrenovo korenino lahko nekaj časa hranimo v hladilniku zavito v folijo, lahko tudi v zamrzovalniku, vendar pri tem izgubi nekaj ostrine. Olupimo in odrežemo le toliko korenine, kot je potrebujemo, saj nastrgan hren hitro oksidira in se razdiši. To lahko preprečimo, če ga popršimo z limoninim sokom ali kisom ali ga predelamo v omako.
Nastrgan hren ponudimo kot samostojno prilogo k prekajenemu mesu, kuhani govedini in prekajenim ribam. Kot začimbo, ga uporabljamo v omakah z dodanimi jabolki, jajci, kisom, smetano ali majonezo, pa tudi v juhah. V solatah ali kot prikuho lahko uporabimo tudi hrenovo mlado listje in tudi kuhana stebla.

Korenina hrena, ki v krščanstvu simbolizira Kristusove žeblje oz. trpljenje na križu, nikakor ne manjka pri velikonočnem zajtrku.

Hrenova kopel za roke

Pest nastrganega hrena stresemo v pripravljeno toplo kopel (3 litre vode) in čez dan večkrat ponovimo.

Hrenovo vino

50 g nastrganega hrena namočimo 1 liter belega vina. Čez en teden precedimo in pijemo 2 krat dnevno, na tešče oz. pred zadnjim obrokom, po 1 dcl.

Hren s stepeno sladko smetano

200 ml stepene sladke smetane, 100 g naribanega hrena, 1 naribano jabolko, konzerva nasekljanih sardel, žlička gorčice, sol, malo limoninega soka. Sestavine pomešamo in ponudimo h krompirju, surovi zelenjavi …

Jajčna hrenova omaka

4 žlice nastrganega hrena, 2 nasekljani trdo kuhani jajci, 1 dcl juhe ali kisle smetane, 1 žlica olivnega olja, 1 žlička kisa, sesekljan peteršilj.

Hrenov namaz

20 g hrena, 6 žlic sezamovih semen, 6 žlic sončničnih semen, žlico olivnega olja, malo soli. Sestavine zmešamo v blenderju in gladko zmešamo.

Hrenov namaz s skuto in orehi
Penasto zmešamo 125 g masla, dodamo 100 g skute, 2 žlici kisle smetane, 4 žlice naribanega hrena, sol, poper in 100 g nasekljanih orehov.

Topla hrenova omaka
2 žlici masla, žlička sladkorja, 2 žlici moke (malce pomešamo na ognju), dodamo žličko kisa in toliko jušne osnove, da se primerno zgosti. Prevremo oz. pokuhamo, da se lepo zgosti, nato dodamo nariban hren po občutku in malo soli. Ne pogrevamo več veliko, da hren ne izgubi svojih ostrin.

Patricija Šenekar, Objava v Večeru, 25. 3. 2016

Rodiola

ROŽNI KOREN (Rhodiola rosea)
Rožni koren ali rodiola je samonikla trajnica iz družine tolstičevk (krasul). Najdemo jo v hladnih regijah po svetu, vključno z Arktiko, gorami v centralni Aziji, S. Ameriki, Skandinaviji, gorah v Evropi, tudi Alpah, enkrat sem eno vrsto videla celo na Pohorju.

Poznamo preko 15 vrst iz rodu Rhodiola, vendar so učinkovine iz R. rosea, klinično dokazano, najučinkovitejše. Glavne delujoče spojine iz rodiole so v debeli koreniki, ki ima narezana čudovit vonj po vrtnici in od tukaj tudi njeno ime, rožni koren.

Nadzemeljski poganjki so visoki od 5 do 60 cm in se v poletju končajo z rumenimi cvetovi. Iz korenine poganja nekaj poganjkov, na katerih so gosti, mesnati listki.

Najbolj razširjena uporaba rodiole je v Sibiriji in Rusiji, kot tudi v tradicionalni kitajski medicini. Pri nas na zahodu, njene standardizirane pripravke spoznavamo v zadnjih letih, čeprav jo je v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenil že Valvasor. Kot so ugotovili švedski raziskovalci, so ga redno uživali tudi Vikingi, da so povečali vzdržljivost in moč.

V kliničnih raziskavah, ki so jih opravljali predvsem v nekdanji Sovjetski zvezi so ugotovili, da izvlečki korenin rožnega korena delujejo predvsem na stres, izboljšajo psihofizične zmogljivosti in imajo močan antioksidativni učinek. V raziskavah so sodelovali tudi astronavti in vrhunski športniki. Rodiola ima učinek na krepitev imunskega sistema, deluje proti utrujenosti, stresu, protitumorno …

Kot psihostimulant se uporablja za izboljšanje kognitivne sposobnosti (pozabljivost, demence …) in razne nevrološke in psihiatrične motnje, astenije (šibkost, kronična utrujenost, apatija …), za lajšanje vrtoglavice.

Sodi med najbolj uporabljane stimulante rastlinskega izvora. Raziskave, ki so bile narejene in dokumentirane izkazujejo učinkovitost na centralni živčni sistem.

Ob rednem jemanju rodiole se je stanje ob raznih težavah, kot so motnje spanja ob stresu, zmanjšanje delovnih sposobnosti, slab tek in razdražljivost, pozabljivost zaradi preobremenjenosti, slabša koordinacija gibov … izboljšalo pri več kot 60% prostovoljcev. Izboljša se mišljenje, analiziranje, računanje, koncentracija in pozornost, spomin, učenje.

Poveča se odpornost organizma tako na fizični, kot čustveni stres. Deluje protistresno in antidepresivno ter stimulativno in pomirjajoče ob enem.

V zadnjem času se uporablja predvsem, kot dopolnilno zdravljenje kronične utrujenosti, za izboljšanje kratkotrajnega spomina in intelektualnih sposobnosti in povečanje storilnosti.

Delovanje rodiole je adaptogeno, kar pomeni, da hkrati pomirja in poživlja delovanje sistemov v telesu. Dokazali so tudi da izboljša delovanje ščitnice. Ob intenzivni športni aktivnosti skrajša tudi čas okrevanja. Njegova antioksidativna sposobnost organizem ščiti pred prehitrimi spremembami ob staranju organizma, zavira pa tudi rast tumorjev.

Neželjeni učinki so bili redki, predvsem so poročali o zelo živih sanjah. Svetuje se previdnost pri bolnikih z bipolarno motnjo, manično depresijo, kot tudi še ni povsem znan učinek sočasnega jemanja antidepresivov. Ne smemo je jemati v stanju močnega razburjenja.

In, ko se nam bo zazdelo, da naše telo nima več dovolj energije za spopad z psihičnimi in fizičnimi tegobami, bomo poiskali pomoč rodiole in težave ne bodo več tako velike, saj bomo z njeno pomočjo imeli dovolj energije, da se z težavami spopademo brez negativnih učinkov na naše telo. Stres je v naravi sicer zelo koristna reakcija, vendar, kadar ga je pa le preveč, kar pa v današnjem tempu ni tako redko, pa žal organizem plača svojo ceno.

Če nam prehranska dopolnila ne ustrezajo, bomo z nekaj sreče rožni koren morda našli tudi pri zeliščarju. Iz korenine si lahko sami pripravimo čaj ali tinkturo.

Čaj: 5 g korenine prelijemo z 2,5 dcl vroče vode in namakamo 3 ure. Razdelimo na tri dele in popijemo 3 x na dan do 21 dni.
Tinktura: 200 g korenine namočimo v 900 ml vinskega žganja. Po enem tednu precedimo in uživamo po 15 kapljic 2 – 3 x dnevno do 21 dni.

Patricija Šenekar

Home HZ

Srčna moč

SRČNA MOČ (Potentilla erecta)

V času, ko sta razsajali kolera in kuga je bila srčna moč (Potentilla erecta) zelo cenjena in nepogrešljiva rastlina. Manjkala ni v nobenem zdravilu, ki so ga za ta namen pripravili. Mnogostranska uporaba srčne moči, kot je bila v srednjem veku, pa je danes žal pozabljena. Uporabljali so jo za krvavitve, bruhanje krvi, pri zlatenici, bila je zdravilo za pljuča in jetra, protin, rane, zaustavljanje premočnih menstruacij…

Srčna moč je do deset centimetrov visoka trajna rastlina s temnozelenimi, bleščečimi in gladkimi listi, ki sedijo na tankih razvejanih stebelcih, ki se vedno, tudi če je rastlina že tako velika, da leži po tleh, postavljajo navzgor. Od tod tudi njeno ime, ki izhaja iz besede erigere – pokončno.
Raste v posamičnih kupčkih, ki jih od pomladi in vse do pozne jeseni vidimo cveteti po vlažnih in siromašnih, najraje zakisanih travnikih. Cvet je rumen, sestavljen iz štirih venčnih listov. Ko odcveti, se razvije 8 – 10 drobnih plodov, iz katerih se spomladi razvijejo nove rastlinice.
Najprej razvijejo dolgo koreninico in dva lista. Nato se, po par mesecih, začne debeliti rizom, iz katerega navzgor požene rozeta in koreninice. Odebeljena korenika leži vodoravno in ne več kot 15 cm pod zemljo in je najpomembnejši organ rastline. Gruda okoli rizoma je zelo trdna in gosta. Ob prerezu je rizom oranžno-bel, svežega še lahko prerežemo, nato oleseni. V njem je nekaj eteričnega olja, ki blago diši po rožah in nekaj smol. Sicer je v koreniki precej katehinskih čreslovin (okoli 20%), taninov (okoli 15%), nekaj flavonoidov, rdeče barvilo tormentil, kavna in galna kislina …

Narezana korenika srčne moči, ki jo naberemo pozno jeseni ali zelo zgodaj spomladi (takrat je izredno aromatična), je s čreslovinami zelo bogat pripravek, ki ga uporabimo ob kroničnih in kužnih črevesnih katarjih, griži, tifusu, vnetju debelega črevesa, ob zlatenici, oteklih jetrih. Zelo dobra je za zdravljenje dolgotrajnih drisk in stanj, kjer se izmenjujejo driske in zaprtja, saj uničuje in ovira razvoj določenih črevesnih bakterij, ki povzročajo te težave.

Pravijo, da je eno najboljših zdravil za črevesno jetiko. Zmanjšajo se tudi težave pri ulceroznem kolitisu in Crohnovi bolezni. Tanini iz srčne moči izkazujejo protiulkusno delovanje. Vodni prevretek iz posušene korenike deluje adstringentno, tako zaustavlja driske. To delovanje pa lahko izkoristimo tudi za nego kože, ki ima težave z vlažnimi ali suhimi ekcemi, lišaji, pri razpokanih rokah in ustnicah, uporabimo ga lahko tudi ob težavah z vnetimi dlesni in katarju grla, ozeblinah, kadar raste divje meso, pri zmečkaninah in izlivih krvi. Vodni izvleček srčne moči velja za dokaj varen, vendar pa, ker o njenem delovanju ni veliko kliničnih raziskav, naj se mu izogibajo nosečnice.

Ime srčna moč izhaja iz ljudskega zdravilstva, izvleček naj bi krepil srce, vendar to ni bilo znanstveno potrjeno. Za zdravljenje se lahko uporabi tudi tinktura (http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-srcna-moc/) in pri črevesnih krvavitvah in kroničnih driskah še klistir.
Čaj (http://hiskazelisc.com/product/bio-zeliscni-caj-srcna-moc/) pripravimo tako, da žličko narezane korenike na hitro zavremo v 2 dcl vode, precedimo in pijemo neoslajenega. Popijemo 2 – 4 dcl čaja po požirkih čez dan. Koreninice pa lahko čez noč tudi namočimo, jih prevremo in uporabimo enako.
Srčno moč lahko uživamo tudi v obliki praška. V mlinčku zmeljemo korenike in jih uživamo večkrat na dan za noževo konico. Zraven popijemo malo vode. Prah iz zmlete korenike lahko posujemo tudi na rane, kar zaustavlja krvavitve in pomaga k hitrejšemu celjenju.

Tinkturo iz korenike naredimo v razmerju 1 : 10. Imejmo jo na toplem, kakšne tri tedne, nato precedimo. Jemljemo jo po potrebi od 15 – 30 kapljic v kozarcu vode 2 – 3x dnevno.

Za klistir zmešamo koreniko srčne moči z enakim deležem hrastovega lubja in kamilice. Na liter vode damo 2 žlici mešanice, kratko zavremo in pustimo, da se ohladi. Ko je čaj mlačen, ga uporabimo kot klistir.
Izvleček srčne moči so včasih uporabljali za strojenje kož in za barvanje usnja, saj se je zaradi prisotnih antocianov obarvalo rdeče.

Patricija Šenekar

Home HZ