Arhiv Značk: superživila

Regrat

Navadni regrat, Taraxacum officinale, spada v družino nebinovk. Raste povsod po Evropi in v nekaterih delih Azije. Je močno razširjena zdravilna zelnata trajnica iz rodu regrata, ki raste po travnikih in ob poteh po zmerno toplih območjih severne poloble.
Ime je rastlina dobila, ker so jo stari Grki cenili kot zdravilo proti očesni bolezni taraxis.

Je tudi močan naravni diuretik.
Vsebuje veliko vitamina A, menda celo več kot korenje, vitaminov C in E, protivnetni betakaroten, kalij, kalcij in železo ter vitamine iz skupine B.
Regratovi listi vsebujejo fruktozo, grenčino, fenolno kislino, sterole, flavonoide, kalijeve soli in kumarine.

Rastlina izboljšuje presnovo, čisti kri, koristna je pri protinu, revmatizmu, tuberkuloznem obolenju limfnih žlez, kožnih ekcemih, lišajih, akutnih oteklinah, čirih, krvnih boleznih, tolščavosti, starostnih pojavih, neješčnosti, lenem črevesju, motnjah v delovanju jeter in žolčnika, kakor tudi pri prsni in trebušni vodenici ter pri sladkorni bolezni.

Prve pritlične liste požene v zgodnji spomladi. Močno nazobčani listi tvorijo listno rožico. Enostavno votlo steblo ima v preseku obliko kroga, na njem pa je le en cvetni košek z rumenimi cvetovi. Čas cvetenja je običajno druga polovica aprila in začetek maja, zaradi vse toplejših pomladi pa ponekod vzcveti že konec marca. Cvetišče se preoblikuje v značilno regratovo lučko, ki jo tvorijo številna semena. Semena so lahka, zato jih veter lahko raznaša, kar je zelo hiter način razmnoževanja.

Korenina naj bi bila kot zdravilo najbolj učinkovita. Priporoča se nabiranje maja in junija ter od avgusta do oktobra. Pražena je učinkovit kavni nadomestek.
Če želimo pripraviti izvleček korenine, med nabiranjem pazimo, da ne poškodujemo korenine, rastlini pa ne populimo zelenega dela, saj bi tako povzročili iztekanje zdravilnega mlečka, pač pa liste odrežemo nekoliko više nad korenino. Zelenje odstranimo šele, ko je korenina povsem suha. Korenine naj ne bi oprali, pač pa le grobo očistili, saj nekaj prsti imunskemu sistemu lahko le koristi. Seveda pa regrat nabiramo le tam, kjer je okolje povsem čisto, kjer ni v bližini prometnih poti ali gnojenja.

Korenino sušimo poleti na soncu, pozimi v pečici pri temperaturi sto stopinj. Posušene korenine v leseni posodi ali železni ponvi ob pritiskanju s kladivom zdrobimo v prah, električnega mlinčka naj ne bi uporabljali. Ker je posušena korenina zelo trda, jo je treba vztrajno treti vsaj dvajset minut. Zdrobljene korenine hranimo v temni, stekleni posodi na suhem mestu.
Dnevno dobro polovico čajne žličke korenine raztopimo v kozarcu mlačne vode in mešanico popijemo naenkrat. Že ozdravljeni bolniki naj bi napitek pili še vsaj pol leta. Če ob pitju zvarka nastopijo bolečine v trebuhu, zmanjšajte dnevno količino.

Čaj iz štirih do desetih gramov posušenih listov pripravimo kot poparek, čaj iz korenine pa kot prevretek; uporabimo od dveh do osmih gramov posušenih korenin in čaj pijemo do trikrat na dan.

Regrat krepi tudi splošno odpornost, zato tisti, ki ga uživajo, povedo, da se ne prehladijo. Steroli v listih spodbujajo nastanek in izločanje žolča, to pa pospeši izločanje strupov. Zato je regrat učinkovito očiščevalno sredstvo.

Regratov izvleček je primerljiv sintetičnemu diuretiku furosemidu. Izogibajo pa naj se mu bolniki z žolčnimi kamni in z drugimi s tem povezanimi boleznimi, medtem ko ga pri ledvičnih kamnih priporočajo. Ugotovili so tudi, da spodbuja izločanje beta celic trebušne slinavke in tako znižuje krvni sladkor. Z njim lajšajo začetne stopnje ciroze ter mišičnega revmatizma, bolečine obrabljenih sklepov, ledvenega useka in vnetja išiasa. Spodbuja hujšanje in pomaga odpravljati celulit.

Regrat razstruplja telo…

Najbolj znan učinek regrata je spodbujanje odvajanja vode. Raziskave na živalih so za zdaj potrdile diuretične sposobnosti regrata.
Učinkuje na žolčnik in jetra, spodbuja nastanek ter izločanje žolča, kar pomaga pri razstrupljanju in čiščenju telesa. Zaradi razstrupljevalnega učinka naj bi regrat ugodno vplival tudi na kožo in na nekatere revmatične težave.
Ker regrat spodbudi jetrne sposobnosti za odstranjevanje odvečnega estrogena iz telesa, naj bi pomagal ženskam, ki jih mučijo tovrstne zdravstvene težave (endometrioza, ciklične bolečine v dojkah), povrniti hormonsko ravnovesje.
Regratova korenina deluje kot blago odvajalo, zato si lahko kot ne premočno zdravilo proti zaprtju pripravimo regratov čaj.
Rastlina tudi poveča telesne sposobnosti za vsrkavanje železa, bodisi iz hrane bodisi iz prehranskih dopolnil, zato je v nekaterih primerih koristna pri slabokrvnosti.
Starejše raziskave nakazujejo, da bi utegnil biti regrat koristen tudi pri zdravljenju raka. Japonci so patentirali suho zamrznjeni izvleček regratove korenine, s katerim zdravijo tumorje. Kitajci pa regratove izvlečke uporabljajo za zdravljenje raka dojk (ta pristop so potrdili pozitivni izidi študij na živalih). A za dokaz učinkovitosti pri različnih vrstah raka bi bile seveda potrebne nadaljnje raziskav in klinične študije.
Z raziskavami na živalih so leta 2001 ugotovili, da zeliščni pripravek, ki vsebuje regrat, pomaga pri zniževanju krvnega sladkorja in bi torej utegnil koristiti pri zdravljenju sladkorne bolezni.

Lekarnarji na splošno menijo, da ni dovolj znanstvenih izsledkov in zato zdravilnosti rastline ne smemo precenjevati. Svetujejo pa spomladansko in jesensko kuro pri žolčnih in revmatičnih težavah.

Vir: splet

Presna čokolada

Saj vem, saj vem, zdaj si bodo eni oddahnili, drugi pa se bodo razburjali, kako je to mogoče.

Vendar drži. Presna čokolada je namreč živilo, ki vsebuje visoke ravni antioksidantov. V praksi to pomeni, da je zdrava. Vendar pozor, govorimo o temni čokoladi in ne mlečni. Temna čokolada je namreč brez mleka. Vsebuje veliko kakava, ki je glavni “krivec” za njeno zdravilnost. O kakavu sem v Namarie že pisala, zato se ne bom ponavljala. Kakavova semena so za telo še dodatno dobra, če jih zaužijete kar v presni obliki. Kakav naj bi vseboval, podobno kot semena chia, višjo raven antioksidantov kot borovnice. Prav tako ima veliko mineralov, kot so cink, krom, magnezij, ter vitaminov in beta-karotena. Kakav poskrbi za dvig nivoja važe energije in vpliva na hormon sreče.

Za čokolado boste potrebovali:

  • 100g kakavovega masla
  • 6 žlic presnega kakava v prahu
  • 3-4 žlice presnega kokosovega sirupa
  • 1 žlička presne vanilije v prahu
  • ščepec himalajske soli

Kakavovo maslo stopite na nizki temperaturi, dodate kakav v prahu, vanilijo v prahu, himalajsko sol, ter sladite z kokosovim sirupom. Sestavine med sabo dobro pomešate, ter vlijete v modelčke! Postavite v hladilnik za nekaj ur, da se masa strdi!

Voila in imate čisto svojo presno čokolado.

Namesto kakavovega masla včasih uporabim tudi kokosovo mast, mešam pol kakavovega masla in pol kokosove masti. V članku ko zadiši Zima pa lahko preberete še o začimbah, ki seveda pašejo tudi v čokolado.

Dober tek!

Taja Albolena

 

 

Superživila, ki grejejo.

Ingver ob prehladu, mrazu, za dobro cirkulacijo, proti vnetjem; je prava pečka za celo telo.

Cimet, diši po zimi, nas greje, hujša, dezinficira, topi celulit, uničuje glivice v telesu, znižuje holesterol in nivo sladkorja v krvi. Ne marajo ga bakterije coli, ki povzročajo vnetja mehurja, topi in preprečuje strdke v krvi, pospešuje delovanje možganov in dobro vpliva na spomin.

Kurkuma greje kri, celice in je odličen borec proti infekcijam, vnetnim stanjem tako za sklepe, kot pri grlu, zlomih, poškodbah ali po kemo terapiji. Čudežno rumeno rastlinico pa polagamo tudi na kožo za čisto polt, proti luskavici ali kot obred pri indijskih porokah. Z njo topimo žolčne kamne in pomirjamo premočno delovanje žolčnika.

Kakav, vedno nas je grel in zdravil. Presni ima milijonkrat več antioksidantov, pa še osrečuje nas. Greje srce in telo, ter poganja energijo.

Šiladjit mineralizira in vzpostavlja napetost v celicah. Pretok je z njimi nemoten in v celicah ni zastojev, tako naš strojček deluje s polno paro.

He še wu greje ledvička, ki se morajo čez zimo napolniti z življenjsko energijo, saj hranijo z njo cel organizem.

Šisandra bo ogrela s petimi okusi prav vsak organ posebej. Uporabite jo tudi v kuhinji za divjačino, punč in omakice.

Yacon sladilo

Posebnež med podzemnimi gomolji in sladilo, kot ga še niste videli, je prav gotovo yacon. Rastlina, za katero marsikdo ne ve, da je v sorodu z našo sončnico, raste visoko v Andih (tam so očitno res dobro založeni s superhrano!), čeprav v nasprotju z večino ostalih andskih rastlin ni tako občutljiv in ga v zadnjem času veliko gojijo tudi v nižjih nadmorskih višinah tropskih krajev.

Zraste v višino do dveh metrov in cveti s prikupnimi majhnimi rumenimi cvetovi, njegova prava posebnost pa se skriva pod zemljo. Podzemni gomolji, ki rastlini služijo kot založni organ, so hrustljavi in sestavljeni večinoma iz vode in inulina, kar jim daje sladak okus. Večinoma ga opisujejo kot podobnega okusu jabolka, zaradi česar domačini gomolju pravijo kar “zemeljsko jabolko”, nekatere pa okus rahlo spominja tudi na vonj cvetlic, npr. vijolic.

V Andih, kjer ga gojijo že več kot 3000 let, se večinoma uživa surov, mi pa ga poznamo predvsem v obliki sirupa in prahu. Po tem, ko gomolje poberejo iz zemlje, jih posušijo na soncu in pazljivo zmeljejo v prah, ali pa iz gomoljev iztisnejo sirup.

Prebivalci Andov ostalih delov rastline seveda ne zavržejo, največkrat iz njenih listov kuhajo čaj. Tega uporabljajo za uravnavanje sladkorja v krvi, izboljšanje prebave, krepitev oslabelih ledvic, in verjetno še za marsikatero stvar. Tudi sveže gomolje hrustljajo v podobne namene in za splošno krepitev imunskega sistema, poleg tega, da se z njimi sladkajo, seveda. Tako pridemo do tja, kjer se yacon v zahodnem svetu največ uporablja – za sladkanje. Smoothijev, sokov, sadnih solat, presnih in drugačnih sladic, čokolade, solatnih prelivov …

Yacon je verjetno edino naravno sladilo, ki ga naše telo enostavno ne zazna. Gradi ga večinoma inulin – polisaharid, ki se v tankem črevesju ne razgradi na manjše sladkorje in posledično tudi ne vsrka v krvni obtok. Inulin se v našem telesu razgradi na fruktooligosaharide (FOS), krajše verige fruktoze, ki ne vplivajo na porast sladkorja v krvi. Ptialin in amilaza, človeška encima za škrob, sladkorjem v yaconu namreč nista kos, zato ostanejo skorajda nedotaknjeni. To pomeni, da njihova prisotnost v našem telesu ne vpliva na dvig krvnega sladkorja, kar še posebno cenijo diabetiki. Prav tako je (v primerjavi s sladkorjem) smešno nizka kalorična vrednost yacona – 50 kalorij na zvrhano žlico (15 g) yacona v prahu– zaradi česar je odličen za ljudi s preveliko telesno težo.

Razgradnja FOS se začne šele v debelem črevesju, pri čemer se sproščata ogljikov dioksid in metan, zato je pri uživanju yacona kljub vsemu potrebna zdrava mera (kot pri vsem, mar ne?), saj lahko prevelike količine povzročajo vetrove.

Inulin oziroma FOS (njuna kemijska sestava je namreč praktično enaka, razlika je le v dolžini sladkornih verig) je odličen in zelo učinkovit prebiotik – več kliničnih študij je potrdilo, da v črevesju spodbuja rast koristnih probiotičnih bakterij. Ker se v tankem črevesu le delno razgradi, je črevesni flori v debelem črevesu na voljo v vsej svoji sladkosti. Te bakterije FOS razgradijo v maščobne kisline, ki nižajo pH vsebine v debelem črevesu in zagotavljajo optimalno delovanje celic sluznice.

Yacon tudi poveča absorbcijo nekaterih mineralov – kalcija, magnezija in fosforja, ter še večih elementov v sledovih (železa, bakra, cinka). Izboljšana absorbcija naj bi bila posledica treh mehanizmov: povečana topnost kalcija zaradi spremembe mikroflore in vrednosti pH, povečanje transcelularnega prehoda elementov zaradi direktnega vpliva maščobnih kislin, in pospešena rast celic, kar poveča razpoložljivo površino za vsrkavanje.

Kot da vse to še ni dovolj, naj bi yacon z vsebovanim inulinom tudi zniževal nivo holesterola v krvi, to pa ima preventivno vlogo v razvoju arterioskleroze in zapletov, povezanih z njo (srčni infarkt, možganska kap).

Ob vsem tem je yacon popolnoma naraven in brez potencialnih nevarnih učinkov na zdravje, kot se rado zgodi pri mnogih umetnih sladilih. Njegova uporaba je cenjena predvsem med diabetiki, ljudmi s povečano telesno težo in vegani oziroma vsemi, ki se izogibajo belemu slakorju.

Katero od oblik yacona – sirup ali prah – boste izbrali, je stvar vaše odločitve. Okus sirupa spominja na karamelo in med, uporabljate pa ga lahko povsod, kjer ste do zdaj uporabljali katerokoli drugo tekoče sladilo. Izvrsten je, če ga prelijete čez poljubno sadje. Prah je morda bolj primeren za uporabo v sladicah, kjer ne želite dodajati vlažnih sestavin, vmešate pa ga lahko seveda tudi v smoothieje in sokove.

Le pri odmerjanju ste lahko malo bolj skromni, saj je yacon veliko slajši od večine ostalih sladil. Uživajte torej v zmernih sladkostih, brez skrbi, da bi škodile vašemu zdravju!

Odličen preliv za solato

  • 4 žlice konopljinega olja
  • 4 žlice oluščenih konopljinih semen
  • 1 žlica miso paste
  • 2 žlici jabolčnega kisa ali limoninega soka
  • 1 žlica yacon sirupa

Vse sestavine premešajte v blenderju in prelijte po solati.

Če želite iz preliva narediti omako za testenine, v blender dodajte še pest peteršilja in manjšo šalotko. Prelijte omako čez testenine (lahko presne bučke, spiralizirane s spiralnim rezalnikom) in jim dodajte na koščke narezan svež paradižnik, drobno nasekljano cvetačo, olive in svežo baziliko.

Sladki prigrizek

  • 2 skodelici oreščkov (mandlji, indijski oreščki, orehi ali kombinacija)
  • 1/2 skodelice yacona v prahu
  • nekaj vode

Zmešajte vodo in yacon v prahu, da dobite gost preliv. Prelijte ga čez oreščke in dobro premešajte. Nato vse skupaj razgrnite po pladnju dehidratorja. Sušite, dokler niso oreščki hrustljavi. In sladki.

 Karamelni sladoled

  • 1/2 skodelice lucume v prahu
  • 1 skodelica indijskih oreščkov
  • 1 žlička vanilije v prahu
  • 1/4 yacon sirupa
  • 1 skodelica vode

Vse sestavine zmešajte v močnem blenderju. Kremno maso lahko nato vlijete v aparat za sladoled in ravnate po navodilih proizvajalca, ali pa jo vlijete v posodo in postavite v zamrzovalnik čez noč. Pred uporabo sladoled za nekaj časa postavite na sobno temperaturo, da se rahlo odtaja.

Čoko smoothie:

  • zelo zrela banana
  • 2 dcl mandljevega mleka (ali namočenih oreščkov + 2 dl vode)
  • 2 žlici kakava v prahu
  • žlica yacon prahu
  • žlička mace

Smoothie, ki nas razvaja in hkrati napolni z energijo. Odličen za zajtrk, prileže pa se tudi zvečer, ko si po napornem dnevu privoščite počitek na kavču …

Eva Žontar, SvetJeLep&PlanetBIO

vir: planetbio.si

 

Aloja vera

Iz svoje neznane domovine se je rastlina (pa tudi njene sorodnice)že pred mnogimi stoletji razselila po svetu.

O njenih blagodejnih in lepotnih učinkih so marsikaj vedeli že Egipčani, Grki, Rimljani, Kitajci. Včasih je bila priljubljeno odvajalo, danes pa njen prečiščen sok v kupljenih pripravkih radi uporabljamo kot krepčilo, saj izboljšuje presnovo, razstruplja, krepi telesno obrambo, uničuje viruse…

Aloja je sočnica, ki ni zahtevna za vzgojo, zato si lahko brez skrbi priskrbiš sadiko in jo imaš pri roki vse leto Potrebuje le svetlobo in zelo malo vode. Od pomladi do jeseni je lahko na prostem, čez zimo pa bo zadovoljna na okenski polici – pa še kak podmladek bo nastal ob takšnem razkošju. Občasno odrezani list ji tudi ne škoduje.

Učinkovito naravno odvajalo

V zunanjem delu suličastih, ob robovih rahlo bodečih listov, je učinkovina aloin, alkaloid, ki deluje močno odvajalno. Iz z v prah zmletih listov pridobivajo tinkture in kapsule, ki jih uporabljajo kot odvajalo pri močnem zaprtju. V notranjosti lista je prozoren gel, ki ga lahko uporabimo kot anestetik, saj vsebuje encim, ki lajša bolečine, je antibiotik in deluje kot prva pomoč pri manjših opeklinah. Zato vedno, ko se opečemo v kuhinji, odrežemo košček alojinega lista, iz katerega iztisnemo gel in ga vsaj trikrat dnevno nanesemo na opeklino. Prav tako gel aloje zaščiti pred sončnimi opeklinami, če ga nanesemo na kožo tedaj, ko zaščitne kreme nimamo pri roki, saj blokira UV žarke, hkrati pa sproži proces obnavljanja kože. Lajša tudi druge težave s kožo, kot so akne, prhljaj, suha koža, lišaji, nekatere vrste dermatitisa…

Sinergijski učinko aloje

V gelu aloje je kar devetindevetdeset odstotkov vode, ostalo pa vsebuje več kot sedemdeset različnih substanc, kot so vitamini (A, C, E, nekaj iz B skupine, folna kislina …), encimi, minerali (Na, Mg, Zn, K, Cu, Fe …), aminokisline, sladkorji, odvajala… Četudi so te sestavine večinoma prisotne le v sledovih, so tako zelo učinkovite zaradi medsebojnega sinergijskega delovanja .
Torej pogumno naprej. Prav nič ne bo narobe, če mesnat list po dolgem prerežete in iz njega nežno postrgate prozoren gel, ki ga lahko nanesete neposredno na kožo ali lasišče. Ker pa je gel precej lepljiv, svetujem uporabo v kopalni kadi. Pa tudi če nimate težav s kožo, vam zelo priporočam 15-minutni hladen užitek z gelom aloje na obrazu, vratu in dekolteju. Seveda ne pozabite na roke. Vaša koža bo osvežena, kot že dolgo ne. Aloja pospešuje nastajanje fibroblastov v koži , ki so potrebni za obnovo kolagena, elastina in preprečevanje gub. Zmanjšuje tudi tvorbo pigmentnih madežev, ki se pojavijo na koži kot posledica staranja.

Nikoli ne uporabljajte suhega lista aloje. List, ki ga odrežete, mora biti svež, saj gel hitro izgublja svojo sestavo.

Alojin tonik prepustite strokovnjakom

Kar pa zadeva uživanja aloje kot krepčilnega tonika, pa zadevo raje prepustimo strokovnjakom. Oni vedo, kako gel termično obdelati, sterilizirati in konzervirati. Ta gel se nato dodaja v pijače, kreme, tonike, tabletke … Izdelki morajo vsebovati točno količino določenih alojinih substanc kot tudi dodatke, da so varni in tako lahko pridobijo tudi ustrezni certifikat.

Avtor: Patricija Šenekar

Magnezij

Magnezij spada med najbolj osnovne minerale, ki pogojujejo naše zdravje. Predvsem je pomemben za živčni sistem in mišice. In ker je srce tudi mišica, je magnezij tisti, ki preprečuje nastanek srčnih obolenj, Ne samo, da preprečuje, ampak tudi zdravi!

Človeška kri (hemoglobin) in klorofil pri rastlinah, imata identično molekularno zgradbo s to razliko, da je Fe (železo) osrednji atom v molekuli hemoglobina, pri klorofilu pa je to Mg (magnezij). Torej večino prepotrebnega magnezija dobimo skozi hrano in največ ga imajo rastline. Bolj, ko je rastlina zelena, več ima klorofila.

Magnezij so znanstveniki poimenovali antistresni mineral in balzam za živce in mišice.

Magnezij je pomemben del v molekuli klorofila tako kot železo v molekuli hemoglobina. Dnevna potreba našega telesa po magneziju znaša 12,3 do 20,6 mmol (300 do 500 mg). Telo iz hrane absorbira 24 do 75 odstotkov Mg, odvisno od količine Mg v telesu in vrste hrane. Ob pomanjkanju ga črpa več.

Magnezij je med intracelularnimi minerali po pomembnosti takoj za kalijem.

Telo odraslega človeka vsebuje cca 864 do 1152 mmol (21 do 28 g) magnezija okrog 60 odstotkov vsega Mg je v telesu deponiranega v kosteh. Magnezij je sestavni del krvne plazme. Najdemo ga v skeletnih mišicah, v srčni mišici, v živčnem sistemu in zelo veliko v jetrih. Okoli 80 odstotkov serumskega magnezija je ioniziranega in razpršljivega, ostanek je vezan z beljakovinami.

Magnezij omogoča več kot 300 različnih življenjsko pomembnih funkcij v organizmu. Uravnava celotni živčni in mišični sistem. Omogoča normalno prevajanje impulzov po živčnih vlaknih.

Je zelo pomemben katalizator mnogih encimskih sistemov.

Brez Mg ni mogoča presnova ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.

Stabilizira trombocite (preprečuje njihovo zlepljanje). Je zaščitni faktor proti trombozi.

Preventivno deluje proti srčnemu infarktu (znižuje količino maščob v krvi), preprečuje motnje srčnega ritma in krepi srčno mišico.

Preprečuje tvorjenje ledvičnih kamnov.

Zmanjšuje toksičnost raznovrstnih snovi v jetrih in pospešuje regeneracijo jeter.

Ugodno vpliva na trebušno slinavko in izločanje njenih sokov.

Deluje kot sredstvo za naravno uravnavanje prebave, zato je koristen pri zaprtosti.

Posebno vlogo ima v ginekologiji in porodničarstvu, saj lahko pride do prezgodnjega poroda tudi zaradi pomanjkanja magnezija. Uporablja se za zdravljenje nekaterih zapletov pri nosečnosti in porodu.

Vpliva na plodnost moških, saj je eden izmed pomembnejših elementov v glavici semenčic. Kadar je pri njih motena presnova magnezija ali ga je premalo, se njihov pogon ustavi. Preprosto omrtvijo.

Zaradi modernega življenja, ki nas ogroža z nevarnimi izpuhi, ozonom, tobačnim dimom ter konzervirano in rafinirano prehrano, je treba omeniti še antioksidacijsko delovanje magnezija, ki varuje celice pred poškodbami. Številne snovi se lahko v telesu preobrazijo v nevarne proste radikale, majhne molekule, ki okvarjajo celice. Zdravo telo razpolaga s številnimi varovalnimi mehanizmi, vendar mu pogostnost zgodnjega nastanka raka, bolezni srca in ožilja ter degenerativnih bolezni prepričuje, da ne deluje vedno tako, kot bi si želeli.

Telo potrebuje magnezij in večino drugih mineralov in vitaminov vsak dan. Z magnezijem ravna razsipno, saj ga črevo vsrka iz zaužite hrane le delno, običajno ne več kot 30 odstotkov, preostanek pa se izloči z blatom. Za natančnejšo regulacijo skrbijo ledvice, ki ga izločajo v urin.

Strokovnjaki z raziskavami ugotavljajo, da danes trpijo za pomanjkanjem magnezija sicer še zdravi ljudje. Bolj kot z očitnim pomanjkanjem se srečujemo s skritim, in sicer s približno 15-odstotnim prenizkim dnevnim vnosom. Analize v Nemčiji so pokazale, da ima 40 odstotkov prebivalstva nad 18 let pomanjkanje Mg in 85 odstotkov bolnikov, ki so preboleli srčni infarkt. V Franciji pa je takega prebivalstva v starosti nad 18 let, več kot 25 odstotkov. Podatkov za Slovenijo žal ni.

Znaki pomanjkanja magnezija

Količina tako pomembnega elementa, kot je magnezij, se v telesu načrtno uravnava. Če ga prične primanjkovati v celicah, ga telo nadomešča iz lastnih rezerv – iz kosti in jeter. Če so izgube večje kot nadomestila, se pojavijo znaki pomanjkanja. Hudo pomanjkanje se pokaže takrat, ko telo Mg ni več sposobno nadomeščati iz lastnih rezerv.

Pomanjkanje magnezija pogosto spremlja pomanjkanje kalija in fosfata, v hujših primerih tudi kalcija.

Hudi primeri pomanjkanja magnezija so redki. Splošni znaki: zaprtost, izguba apetita, splošno slabo počutje, utrujenost, hitra utrudljivost, mišični krči, mravljinčenje, razdražljivost, motnje spanja, glavobol, slabša koncentracija in psihične spremembe.

Nevrološki simptomi

apatija, depresija, motnje spomina in koncentracije

težja pomanjkanja – razvije se zmedenost, halucinacije, paranoidne ideje in celo koma

Nevromuskularni simptomi

mišične fascikulacije (krči), zvonjenje v ušesih

težje pomanjkanje sproži tremor, mišične krče, mišično slabost, ataksijo nistagmusa in tetanijo

Gastrointestinalni simptomi

pomanjkanje apetita, bolečine v trebuhu, driska ali zaprtje

Kardiovaskularni simptomi

supraventrikularne tahikardne motnje srčnega ritma, ventrikularne ekstrasistole

ventrikularne tahikardije ali celo fibrilacija ventriklov pri težjih pomanjkanjih

Kaj je lahko vzrok za pomanjkanje Mg?

Naša prehrana vsebuje manj magnezija kot nekoč. Če ni bolezenskih razlogov, so največji krivec za pomanjkanje slabe prehrambne navade. V vsakdanjem jedilniku je navadno premalo živil, ki vsebujejo dovolj magnezija, kot so npr. mandeljni, sojina moka, praženi arašidi, fižol, kakav, lešniki, orehi … Ljudje se jim tudi namerno izogibajo zaradi shujševalnih diet.

Sodobna pridelava hrane na zemljiščih, ki so umetno gnojena z kalijevimi in dušičnimi gnojili, izčrpava zemljo, v kateri začne primanjkovati magnezija; in tako ga je vedno manj tudi v živilih. Poleg tega pobere sodobna predelava sladkorja, žit in soli iz živil več kot 80 odstotkov magnezija in drugih oligoelementov.

Pri kuhanju izgubimo 38 do 67 odstotkov, pri zamrzovanju do 38 odstotkov, pri rafiniranju pa do 99 odstotkov magnezija.

Splošno pomanjkanje Mg lahko zasledimo tudi na območjih, na katerih je že sestava tal revna z magnezijem in ga je tako v pitni vodi in hrani manj.
Vzroki za pomanjkanje magnezija:

hujšanje z enostransko prehrano

premastna hrana

nepravilna prehrana (veliko sladkarij in živil iz bele moke, veliko kuhane in pečene hrane)

hrana, zelo bogata s kalcijem, oz. pomanjkanje vitaminov B1, B2 in B6

alkoholizem, kajenje, hranjenje po sondah in infuzijah (dalj časa)

nezadostna resorbcija magnezija ali pretirana izguba magnezija pri resekciji črevesja, uporabi odvajal in vnetnih črevesnih boleznih z diarejami (Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis)

endokrini vzroki so sladkorna bolezen, nekatere bolezni ščitnice in obščitnice, bolezni ledvic in nadledvične žleze

jemanje diuretikov in nekaterih antibiotikov

ekstremni športi, nosečnost, dojenje,

stresne situacije

Vir: www.holist.eu

Konopljini proteini v prahu

Konoplini proteini so pridobljeni s hladnim stiskanjem konopljinih semen, pri katerem se izloči olje. Kar ostane, posušijo in zmeljejo v proteinski prah. Prah še vedno vsebuje vse pomembne sestavine samega konopljinega semena, le da je še bolj koncentriran v vsebnosti proteinov (odvzet mu je večji del maščob in vlaknin). Zato je idealen za športnike, predvsem po vadbi.

Glavna prednost konopljinih proteinov je v tem, da niso izolirani od ostalih hranilnih snovi, ampak so dostopni v obliki, ki nam jo je namenila narava – torej skupaj z ostalimi hranili, ki poleg na pridobivanje mišične mase ugodno vplivajo še na lase, kožo, oči, imunski sistem in prebavo.

Nepogrešljivi niso le pri regeneraciji mišičnega tkiva, temveč tudi pospešujejo izgorevanje maščob. Ko se enkrat absorbirajo v kri, povzročijo sproščanje hormonov, ki omogočajo bolj učinkovito porabljanje maščobnih rezerv – posledica sta boljša vzdržljivost in hitrejša izguba telesne maščobe (seveda v kombinaciji s telesno vadbo).

Jedilna konoplja na telo deluje alkalno, ker ima visoko pH vrednost. Ohranjanje alkalnega ravnovesja v telesu je zelo pomembno, saj zakisanost negativno vpliva na celoten organizem, kar se kaže tako pri slabšem počutju in izčrpanosti kot pri izgubljanju mišične mase in kondicije. Ker je bogat z antioksidanti preprečuje škodo, ki jo lahko povzročijo prosti radikali v našem telesu. Je tudi nepogrešljiv za ljudi z aktivnim življenjem. Proteinski prah konoplje je idealen kot dodatek smoothi-jem in sokovom. Najbolje je, da ga zaužijemo s sokovi, mlekom (rastlinskim najbolje), v smoothie-jih, shakih, solatah, omakah….

Proteinski prah jedilne konoplje je bogat vir esencialnih aminokislin, esencialnih maščobnih kislin, antioksidantov ter proteinov, zato je visoko cenjen pri športno aktivnih ljudeh. Ta prehranski dodatek pomaga tudi pri hujšanju in oblikovanju mišičevja, nepogrešljiv pa je za ljudi, ki so občutljivi na gluten ali sojo.
Proteinski prah konoplje vsebuje:

  • Optimalne količine omega-3 in omega-6 osnovnih maščobnih kislin in visok odstotek antioksidantov kot so klorofil, tokoferoli in tokotrierioli.
  • Kar 65 odstotkov globulina in 35 odstotkov albumin proteina, kar je več kot katerakoli druga rastlina, in ki se enostavno absorbira v telo.
  • Ne vsebuje opijatov (THC), poleg zgoraj naštetega pa vsebuje še magnezij, kalij, žveplo, fitosterole, askorbinsko kislino, beta karotene, kalcij, vlaknine, histidin, železo, fosfor, riboflavine, niacin, tiamin in veliko hranilnih snovi, ki pripomorejo k zmanjševanju poseganja po škodljivih sladkih proizvodih.
  • Proteinski prah konoplje pomaga tudi pri hujšanju in oblikovanju mišičevja.

Uporaba:

  • Osnovne maščobne kisline, ki so v proteinskem prahu, lahko drugače najdemo le še v ribjem olju. Ker jih naše telo ne proizvaja, moramo zagotoviti zadosten vnos le-teh skozi prehrano. S tem pomagamo pri vzdrževanju zdravih celic in njihovem delovanju ter pri splošnem počutju.
  • Že 3 g tedensko, oziroma 0,45 g proteinskega prahu na dan pomaga pri ohranjanju odličnega delovanja srca.
  • Ker je bogat z antioksidanti preprečuje škodo, ki jo lahko povzročijo prosti radikali v našem telesu. Je tudi nepogrešljiv prehranski dodatek za vegetarijance in ljudi z aktivnim življenjem.
  • Proteinski prah konoplje je idealen kot dodatek smoothi-jem in sokovom. Najbolje je, da ga zaužijemo s sokovi, mlekom (rastlinskim najbolje), v smoothie-jih, shakih, solatah, omakah….
  • Za splošno počutje je dovolj, če ga zaužijemo 2 žlici na dan. Za športnike z napornim treningom se priporočajo 3 žlice 3 krat dnevno. Za optimalni izkoristek hranil naj športniki zaužijejo prah 30 minut pred treningom in še enkrat 30 minut po končanem treningu.

 Vir: www.kalcek.si in www.super-zivila.si

 

Kopriva

Kopriva je že v davnini uživala velik ugled. Na njej je zdravilno prav vse – korenina, steblo, listi in cvetovi. Seme vsebuje beljakovine, sluzi, maščobna olja z obilico linolenske kisline, keratinoide, vitamine itd. Zeleni deli koprive vsebujejo obilo karotinoidnih sterolov, rudnin, klorofila, sladkorje itd. Korenine so dokaj bogate z rastlinskimi hormoni, čreslovino.

O njihovi zdravilnosti je znanega že veliko, so zastonj in rastejo za skoraj vsako hišo, še vedno pa se ob koprivah verjetno najprej spomnimo na to, da pekoče »kopanje« v njih odganja revmo. Celo latinsko poimenovanje, Urtica, pomeni »skelenje«.


Počasi končno prihaja sezona kopriv! Najboljše za nabiranje in uživanje so namreč spomladi, ko začenjo po obronkih gozda, ob rekah, na njivah in za hišami odganjati mlade rastlinice. Podobno mlade in dobre so koprive tudi jeseni po dežju, rastejo pa seveda tudi poleti, a so takrat bolj trde in cvetoče (pa tudi veliko več druge izbire nam takrat ponuja rastlinski svet).

Nabiranje kopriv

Pri nabiranju ponavadi iščemo veliko koprivo, s prepoznavanjem pa ponavadi ni težav. Ker je včasih vseeno težko ločiti med njo in njeno sorodnico mrtvo koprivo (ki sicer ni strupena, a tudi tako blagodejna za telo ne), si pomagamo z odtrganim steblom – medtem ko ima mrtva kopriva okroglo, je steblo velike koprive štirioglato. Še bolje se bomo prepričali, če se bomo koprivi pustili speči – na spodnjem delu podolgovatih listov jajčaste ali srčaste oblike se nahajajo nežne dlačice, ki se zapičijo v kožo in izločijo blag strup. Ta speče in na koži povzroči rdečico in mehurje, sicer pa je povsem neškodljiv.

Nabiramo jih v velikih količinah – za sušenje, kuhanje, solate in pripravo polivk, ali pa ravno toliko, da jih sproti pojemo na sprehodu v gozdu. Najbolj se obnese tehnika, ki jo na svojih ––delavnicah uči Dario Cortese – vršiček rastline z dvema ali tremi pari listov previdno odtrgamo in liste pogladimo na spodnji strani v smeri vrha. To naredimo nekajkrat in nato koprivo povaljamo med dlanema. Takšna je pripravljena za romanje v usta ali v solato, med ostalo spomladansko rastje, in prav nič ne peče!

Kopriva v prehrani

Koprivo so v prehrani uporabljali že v starem Egiptu, kjer so jo kultivirali v vrtnino, od njih pa so jo za iste namene prevzeli še Grki in Rimljani. O koristnosti uživanja kopriv pišeta že Horacij in Hipokrat, rimski pisec Plinij starejši pa zapiše, da so mlade koprive spomladi najbolj zdrava hrana za telo in ga pred boleznimi varujejo še celo leto.

V prehrani uporabljamo čimbolj mlade vršičke in liste. Najbolj učinkovite in nedotaknjene so surove – v solatah, namazih in polivkah. Prav tako jih surove dodajamo v smoothieje, kjer njihova zdravilna moč pride še posebej do izraza. Lahko jih tudi sočimo, a za to potrebujemo dober polžast sokovnik, takšen sok pa je zelo močan, zato ga pijemo le v manjših količinah, pomešanega s kakšnim drugim sveže iztisnjenim zelenjavnim sokom.

Če smo jih nabrali večje količine, se jih splača tudi posušiti. Posušene zmeljemo v prah in z njim rudninsko obogatimo najrazličnejše jedi.

Pri kuhanju kopriv moramo biti pozorni predvsem na to, da vode, v kateri so se kuhale, ne odlijemo – s tem bi zavrgli mnogo koristnih rudninskih snovi. Najbolje jih je le na kratko podušiti, nekaj minut v vreli vodi. Možnosti je nešteto, uporaba pa podobna kot pri špinači in blitvi. Dodamo jih kuhanemu krompirju ali drugi zelenjavi, iz njih skuhamo juhe in enolončnice, uporabimo kot prilogo, z njimi napolnimo zavitke, jih vmešamo v zelenjavno rižoto ali pa jih skupaj s pinjolami spremenimo v pesto in prelijemo po testeninah. Odlične so že samo blanširane, prelite z olivnim oljem in potresene s čemažem (ta je še ena od čudovitih rastlin zgodnje pomladi).

Naše babice so zelo cenile tudi koprivni čaj iz posušenih ali svežih kopriv. Priprava je preprosta: »Zavremo liter vode, ga odstavimo in potopimo vanjo šopek mladih kopriv. Pustimo pokrito 10 min in odcedimo.« Tak čaj velja za edinstvenega odganjalca pomladne utrujenosti in nerazpoloženja, poleg tega pa pomaga pri vneti ustni votlini, angini, preveliki količini sladkorja v krvi in aftah.

Zunanja uporaba kopriv

Tudi zunanja uporaba ima številne namene in koristi. Odlične so npr. za nego las, predvsem temnih, ki jim lepo poudarijo barvo. V ta namen jih pripravimo isto kot zgoraj opisan čaj – z njim nato po umivanju glave izperemo lasišče in po tem las ne izpiramo. Takšna uporaba pomaga tudi proti prhljaju in redkih ter oslabelih laseh. Njen poparek je odličen tonik za obraz. Pri zoženih žilah in krčih v različnih delih telesa, ki kažejo na motnje v krvnem obtoku, pomaga koprivna kopel, kopriva pa se uporablja tudi za spiranje hemeroidov. Z zunanjo uporabo pripravka iz kopriv so si blizu tudi rastline v biodinamiki, saj tam kopriva velja za eno od najbolj uporabnih rastlin za gnojenje in zaščito rastlin.

Kaj vsebujejo koprive?

Česa NE vsebujejo, bi bilo boljše vprašanje! Sestavlja jih za zelenjavo neverjetnih 7% beljakovin, dopolnjenih z večino pomembnih mineralov in vitaminov. Železa je v njih po nekaterih podatkih 10x več kot v špinači, kalcija 5x več kot v kravjem mleku, po vsebnosti vitamina C pa 6x prehitijo limone. Tu so še kalij, magnezij, silicij, fosfor, beta karoten, vitamin K, vitamini B skupine, karotenoidi in flavonoidi. Mnogi od njih delujejo kot antioksidanti in iz telesa odplavaljajo škodljive proste radikale. Ne pozabimo na klorofil, ki je za telo pravi čudež.

Podobno kot špinača vsebujejo tudi nitrate, ki za telo v večji količini niso najboljši. Na srečo je nitratov zanemarljivo malo, če koprive rastejo na soncu, kar še enkrat potrdi, da je pomlad najboljši čas za nabiranje. Škodljivost nitratov uničuje tudi prisotnost klorofila. Vseeno jedi s koprivami (kot smo tega vajeni že pri špinači), ne pogrevamo.

Kaj prinašajo telesu koprive?

  • boljše počutje
  • močnejši imunski sistem
  • boljšo in čistejšo kri
  • krepkejše in bolj živahno ožilje
  • bolj učinkovito presnovo
  • bogatejšo črevesno floro
  • telo brez odpadnih snovi presnove
  • veliko energije in nič utrujenosti (skupaj s sproščujočim sprehodom v )Jnaravi – vedno jih je treba na srečo prej pač nabrati!
  • manj odvečne vode, ki se nabira v telesu
  • boljše delovanje jeter in žolčnika
  • zdrave telesne žleze

Vse preveč razlogov torej, da bi koprive kar tako spregledali!

Za konec pa še nekaj idej za smoothieje/sokove (mikser, sokovnik), ki jih odlično dopolnjujejo koprive. Naj bo tudi vaš začetek pomladi poln energije in zdravja!

Pomladno prebujanje

  • sok štirih pomaranč (ali kar cele pomaranče)
  • pest mladih listov kopriv
  • pest regrata
  • voda po potrebi

Zelenko

  • 3 jabolka
  • pest mladih listov kopriv
  • voda po občutku
  • žlica ječmenove trave ali alge spirulina v prahu (po želji)

Energik

  • 2 banani
  • pest mladih listov kopriv
  • voda po občutku
  • žlica konopljinih proteinov v prahu (po želji)

Vir: www.planetbio.si

Spirulina

Spirulina je po svoji hranilni vrednosti prava kraljica med algami, zato ni nič čudnega, da že stoletja bogati prehrano številnih ljudi.

Spirulina v sebi skriva številne hranilne snovi kot npr:

Ogljikovi hidrati – Ena jušna žlica spiruline v prahu, kar je približno 7 gramov, vsebuje približno 1,8 gramov ogljikovih hidratov. Od teh je 0,5 gramov kompleksnih ogljikovih hidratov, preostanek pa predstavljajo sladkorji in prehranske vlaknine.
Maščobe – Porcija spiruline v prahu skupaj vsebuje 0,5 gramov maščobe, med katerimi je 0,2 grama nasičenih maščob.
Beljakovine – Porcija spiruline vsebuje 4 grame beljakovin. Tu je pomembno izpostaviti, da spirulina vsebuje vse esencialne amino kisline in je zato popoln rastlinski vir beljakovin.
Vitamini – Spirulina vsebuje veliko tiamina (vitamina B1) in riboflavina (vitamina B2). Bogata je še z vitamini A, C, E, K, B3, B6, B12 in folati.
Minerali – V spirulini najdemo baker, mangan in železo. Vsebuje tudi nekaj magnezija, kalija, natrija, kalcija, fosforja, cinka in selena.

Zaradi prisotnosti antioksidantov v spirulini, jo pogosto hvalijo, da aktivira imunski sistem in v tem pomladnem času nam bo njena moč še kako prav prišla. Manj znano je, da so v raziskavah odkrili, da pomaga pri zmanjševanju alergij in celo pri boju s trdoživimi virusi. Študija z UC Davis je pokazala, da se človeške bele krvničke odzovejo z močnejšim imunskim odzivom v prisotnosti spiruline in da je jemanje  2 g spirulin dnevno močno zmanjšalo simptome pri alergijah.  Študije Dana-Farber Cancer Institute in Harvard Medical School pa so pokazale, da spirulina kaže zelo obetavne rezultate pri boju s HIV in drugimi virusi. Raziskave kažejo na to, da spirulina zavira replikacijo HIV-a. Seveda pa je potrebnih več raziskav, da bi to lahko potrdili v celoti.

Spirulina pa je poznan tudi po tem, da športnikom poveča hitrost, športniku da energijo, izboljša njegovo vzdržljivost, pozitivno pa vpliva tudi na mentalne sposobnosti športnika. Spirulina toksine absorbira bolje kot katerokoli drugo živilo, vsebuje pa vseh devet esencialnih amino kislin in zato velja za popoln vir beljakovin. Še več, spirulina našemu telesu zagotavlja trikrat več popolnih beljakovin kot katerikoli rastlinski vir beljakovin.

Spirulina je tudi odličen vir encimov, probiotičnih kultur , zdravih maščob in železa. Vsa prej našteta hranila športnikom pomagajo do hitrejše obnove mišičnega tkiva, poleg tega pa ta alga tudi zmanjša vnetne procese, spodbudi prebavo, nam daje energijo in čisti naše telo.

Ne glede na to, s katerim športom se ukvarjate – spirulina ni le zakladnica številnih zdravju koristnih hranil, ampak pozitivno vpliva še na vašo vzdržljivost in moč, pomaga pa vam tudi, da se po napornem treningu hitreje regenerirate.

Če ste športu nekoliko bolj predani, potem ste verjetno v nenehni časovni stiski. Kako torej spirulino na čim bolj preprost način vključiti v prehrano?

  1. Žlico spiruline dodajte svojemu zelenemu jutranjemu smoothiju.
  2. V številnih trgovinah z zdravo prehrano je že mogoče dobiti različne energijske tablice in krekerje, ki vsebujejo spirulino. Predlagamo, da malce pobrskate po prodajnih policah.
  3. Spirulino lahko jemljete v obliki kakovostnega prehranskega dodatka.
  4. Tudi sami si lahko pripravite energijski gel, s pomočjo katerega boste lažje kos zahtevnim treningom. Recept vas čaka spodaj.

Vir: bodieko.si

Rastlinsko mleko

Rastlinska prehrana ponuja številne možnosti za kulinarično ustvarjanje in nič drugače ni niti z izdelavo rastlinskih vrst mleka. Čeprav je v trgovinah z živili ponudba rastlinskih vrst mleka čedalje bolj pestra, pa nič ne more prekositi tistega, ki ga pripravimo doma. Izbrali smo le nekaj receptov, saj je možnosti za pripravo rastlinskih vrst mleka še ogromno. Naj se ustvarjanje v kuhinji začne …

Mandljevo mleko
Potrebujete:
pol skodelice surovih mandljev
2 skodelici vode
Mandlje predhodno namakajte od 8 do 12 ur.
Priprava:
Mleko lahko pripravite iz mandljev, ki ste jih predhodno namakali, lahko pa jih tudi popečete v pečici (7 minut na 180 °C). V močan mešalnik stresite mandlje in vodo ter pustite mešati toliko časa, da se mandlji res dobro zmeljejo. Mleko precedite skozi gazo ali gosto cedilo.
Mandljevo mleko odlikuje zelo bogat, a hkrati precej nevtralen okus, zato je to mleko všeč praktično vsem ljudem. Mleko lahko uživate samo, po želji pa ga lahko tudi malce osladite ali mu dodate kakšno vam ljubo začimbo (na primer cimet ali vaniljo). Mandlji so ena najbolj alkalnih vrst oreščkov. Znani so po tem, da zelo uspešno znižujejo raven slabega holesterola v krvi. Bogati so z vitaminom E, enim najmočnejših antioksidantov, ter magnezijem in kalijem.

Mleko iz amaranta
Potrebujete:
pol skodelice amaranta
2 skodelici vode (za bolj sladkast okus lahko uporabite tudi kokosovo vodo)
Amarant predhodno namakajte od 6 do 8 ur.
Priprava:
Za pripravo mleka lahko amarant predhodno namakate ali pa ga popečete v pečici (5 minut na 180 °C). Amarant stresite v mešalnik, prilijte vodo in dobro zmešajte. Mleko precedite skozi gazo.
Mleko, za katerega smo uporabili popečen amarant, ima zelo poseben, oreščkast okus. Dodate mu lahko vaniljev ekstrakt, surov med ali javorjev sirup ter ščep soli. Mleko lahko še dodatno obogatite tako, da mu dodate 2 žlički naravnega trsnega sladkorja, četrt žličke vaniljevega ekstrakta in ščep morske soli. Namesto trsnega sladkorja lahko uporabite tudi melaso. K amarantovemu mleku se odlično poda tudi limetin sok, surovi med, malo vanilje in ščep kajenskega popra. Lahko pa mu dodate tudi naslednje sestavine: javorjev sirup, kakav, malo cimeta in ščep kajenskega popra.
Amarant vsebuje več beljakovin kot katerokoli drugo brezglutensko žito. Poleg odličnega razmerja esencialnih amino kislin je amarant tudi bogat vir kalcija, magnezija, železa ter prehranskih vlaknin.

Mleko iz brazilskih oreščkov
Potrebujete:
pol skodelice surovih brazilskih oreščkov
2 skodelici vode
Brazilskih oreščkov ni treba predhodno namakati.
Priprava:
Brazilskih oreškov ni treba predhodno namakati (oziroma jih lahko namakate samo kratek čas), saj ne vsebujejo nobenih encimskih inhibitorjev, lahko pa jih popečete v pečici (7 minut na 180 °C). Skupaj z vodo jih zmešajte v močnem mešalniku, mleko pa potem precedite skozi gazo ali gosto cedilo (priporočamo, da kar dvakrat). Mleko obvezno shranjujte v hladilniku.

Mleko iz brazilskih oreščkov ima edinstven oreščkast okus in kremasto teksturo. Večina ljudi obožuje to mleko, saj je samo po sebi odličnega okusa. Po teksturi je prav mleko iz brazilskih oreščkov najbližje teksturi polnomastnega kravjega mleka – torej je res zelo kremasto. Mleku lahko dodate četrt žličke vaniljevega ekstrakta, 2 žlici surovega medu ali javorjevega sirupa in ščep morske soli. Lahko ga obogatite tudi s kardamomom in kakavom ali pa z malo nastrgane pomarančne lupinice, malo pomarančnega soka, medom in vaniljevim ekstraktom. Vanj se odlično poda tudi jagodičje. Brazilski oreščki vsebujejo veliko magnezija, še posebej pa moramo izpostaviti selen, ki skrbi za krepak imunski sistem ter podpira delovanje ščitnice.

Mleko iz indijskih oreščkov
Potrebujete:
pol skodelice surovih indijskih oreščkov, ki ste jih namakali od 2 do 4 ure
2 skodelici vode (za še bolj sladkast okus lahko uporabite kokosovo vodo)
Priprava:
V močan mešalnik stresite indijske oreščke, dodajte vodo in res dobro premešajte. Mleko precedite skozi gazo ali gosto cedilo.
Mleko iz indijskih oreščkov je zelo nevtralnega okusa, zato je odlično za pripravo različnih juh in pudingov. Lahko ga obogatimo s četrt žličke vaniljevega ekstrakta, 2 žlicama surovega medu ali javorjevega sirupa ter ščepcem morske soli. Mleku lahko dodate tudi kardamom, kajenski poper in kakav.
Indijski oreščki kljub svojemu imenu niso oreščki, ampak so pravzaprav semena, ki dozorijo na zelo zanimivem drevesu – akažuju. Akažujevo drevo je avtohtona drevesna vrsta severovzhodnega dela Brazilije. Sicer največ indijskih oreščkov pridelajo v Vietnamu, Indiji, Indoneziji, Braziliji in Nigeriji. Na akažujevem drevesu se oblikuje psevdo sadež, ki mu pravimo akažujevo jabolko, na koncu katerega pa se nahaja še ukrivljen prirastek, imenovan akažujev orešček, ki je obdan z zelo trdo lupino.
Indijski oreščki so zelo nevtralnega maslenega okusa. Lahko jih uživamo cele ali pa iz njih pripravimo maslo. Približno 75 % nenasičenih maščob v indijskih oreščkih predstavlja oleinska kislina. Mononenasičene maščobe so tiste, ki pomagajo zniževati raven trigliceridov v krvi. Poleg tega so indijski oreščki še dober vir magnezija, kalija, mangana, bakra, fosforja, cinka in selena.

Vir: bodieko.si