Arhiv Značk: Navdih

Ljubezen do Sebe

Ko se otrok rodi nima nobenih možnosti za preživetje, če zanj ne poskrbijo starši ali skrbniki. In ena najpomembnejših potreb otroka je ljubezen. Zato otroci razvijejo strategije kako dobiti vsaj minimalno količino ljubezni, ki jo potrebujejo dobesedno za preživetje. In te strategije, kako si pridobimo ljubezen, niso zgolj otroške strategije, ko odrastemo jih nesemo s seboj in delujemo po njih tudi če se jih ne zavedamo. To predstavlja osnovo s katero vstopamo v partnerske odnose in pogosto od partnerja pričakujemo, da bo izpolnil naše potrebe glede ljubezni, kajti ljubezen povezujemo s preživetjem.

In ko smo mnenja, da potrebujemo ljubezen se v nas zbudi mehanizem preživetja, ki operira v najstarejšem delu naših možganov. In ko nam grozi, da bomo izgubili ljubezen ne moremo biti razumni glede tega, kajti oglasi se najstarejši del možganov, ki zaseže celotno kapaciteto možganov in vaš logični razumski del vam ni več na voljo, zdaj delujete iz strategij vašega otroka, ki ste jih razvili v samem začetku vašega življenja.

Ljubezen do sebe je razumevanje, da si ljubezen, kajti Jaz je ljubezen. Gre za to, da objameš celega sebe, vse aspekte sebe, celoto. Praksa ljubezni do sebe je da delaš stvari ob katerih se dobro počutiš, ki jih delaš rad. V katerih uživaš. In to vsak dan. Pomembno je, da imaš stvari, ki povzročijo, da se počutiš dobro, da si zadovoljen, srečen, radosten in ob katerih se počutiš pomirjujoče. Kadar mi gre res slabo so moje dnevne prakse topla kopel, topel čaj, moja najljubša glasba … nežna sem s seboj.

Ljubezen do sebe je temelj za odpiranje tvojih darov, tvoje intuicije. Pomembno je, da se prenehaš primerjati z drugimi in začneš brezpogojno ljubiti sebe, tako kot si. Ljubi svoje telo. Ljubi svojo Dušo.

To kar opažam pri veliko ženskah in kar je bila dolgo časa moja hiba je bilo iskanje potrditve v zunanjem svetu, iskanje ljubezni v zunanjem svetu. Dolgo časa sem verjela, da če bom shujšala, če bom bolj delovna, bolj pridna, bolj pametna, bolj lepa, bolj… karkoli, potem me bodo imeli radi, potem bom vredna ljubezni. In ko iščemo diete, obliko telovadbe, ki bi nam pomagala postati boljši kot sem v tem trenutku, s tem pravzaprav kažemo, da ne ljubimo sebe brezpogojno, kajti postavljamo si pogoje. Radi se bomo imeli šele, ko bomo shujšali, ko bomo usvojili veščine, … ponavadi iščemo stvari okoli sebe, zunaj sebe, ki bi nam pomagale narediti nekaj v zvezi s tem. Sama pravim, da je resnično čas, da se usmerimo navznoter. Ko gledamo okoli sebe in se primerjamo z drugimi, se sodimo v svojih glavah in si govorimo, da bi morali nekaj narediti v zvezi s tem … shujšati je verjetno najpogostejša napaka, ki jo ženske najdemo na sebi, s tem izražamo kako pogojna je naša ljubezen do sebe v resnici.

Ljubezen do sebe pomeni, da si ok, taka kot si. Sprejemaš sebe. Čisto ok si, točno taka kot si. Pravzaprav je resnica ta, da ne le, da si ok, lepa si taka kot si. Ali lahko to sprejmeš? Ali se takoj v tvoji glavi oglasi tisti glas, ki začne naštevati razloge, zakaj to zate ne drži?

Pogosto se takrat, ko se odločimo, da se bomo ljubili brezpogojno oglasi notranji otrok, tisti del nas, ki v sebi nosi ranjenosti še iz otroštva, kajti želi si biti ljubljen in sprejet. In takrat se pogosto pokaže to, da zgolj moč volje ne zadošča. Stres naših ranjenosti nas preplavi in posežemo po sladkarijah, po hrani, pijači, gremo nakupovat ali se skrijemo v svet zabave ali virtualni svet igric. Skozi prakso sem ugotovila, da se je s tem delom sebe enostavno potrebno soočiti, če želimo napredovati, rasti, kajti vedno znova se ustavljamo na enih in istih zgodbah. Da smo izigrani, izdani, nesprejeti, zlorabljeni, zapuščeni.

Smo energijska bitja, kar misliš o sebi, pošiljaš iz sebe in to dobiš nazaj. Rešitev? Ljubi sebe brezpogojno. Nič od zunaj te ne more “popraviti” ali “spremeniti”. V resnici lahko le v sebi najdeš zadovoljstvo, srečo, radost in izpolnjenost. Čas je, da vzljubiš sebe, brez kakšnega posebnega razloga. Ne rabiš razloga, da se ljubiš brezpogojno. Tvoj obstoj zadošča. Vse že imaš na voljo. Ljubi se zdaj, taka kot si. Brez potrebe, da bi morala biti 20 kg lažja ali manj siva, bolj polikana ali manj utrujena.

Oblikovala sem  13 tedenski izziv, ki je namenjen zavedanju, kaj je potrebno, da se zavedaš ljubezni do sebe. Poimenovala sem ga Ljubi Sebe. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Članek je bil objavljen na blogu septembra 2013.

Zakaj potrebujemo skupnost?

Pogosto me ženske sprašujejo, kako ohraniti prisebnost v tem norem svetu, kjer so tekmovanost, zavist in to kdo bo koga zaj**** nacionalni šport. Moj odgovor je vedno enak; čas za negovanje sebe in sestrstvo. Vsakič, ko se stvari v mojem življenju zalomijo, postanejo motne, nerazpoznavne, ko začutim, da izgubljam tla pod nogami, je moja sestra tista, ki me opogumlja, mi pokaže kako ljubiti sebe, me spomni na pomembne stvari, ki jih pozabim, me navdihne ali pa mi pokaže kje slepim samo sebe in česa ne zmorem videti v sebi. In tovrstno sestrstvo je v moje življenje vstopilo po tem, ko sem doživela razpad življenja kot sem ga poznala in sem ugotovila, da enostavno ni res, da zmorem biti samozadostna, neodvisna in da lahko čisto vse naredim sama. Dojela sem, da se slepim in da imam v resnici velik problem s tem, da sprejmem stvari v svoje življenje, vključno s pomočjo, ki so mi jo ponudile moje sestre. Dojela sem, koliko nepotrebnega stresa si ustvarjam s tem, ko držim stvari v sebi in si ne dovolim, da jih skomuniciram in kako osamljeno se v resnici počutim na svojem samotnem otoku. Medtem ko sem poskušala vsem ustreči in biti z njimi si nisem dovolila, da bi bili oni z menoj.

In tako sem vstopila v svojo prvo žensko skupnost, počasi, nezaupljivo, kajti številne skupine, katerih del sem bila v preteklosti so me pogosto prizadele, zato na začetku nisem zaupala. Vendar so me ženske tako toplo sprejele in takoj sem se počutila njim enaka. Brezmejno sem uživala v njihovi družbi in četudi je večina njih daleč stran čez lužo, so bile z menoj v mojem srcu 24/7. Čutila sem, da me držijo in da me bodo ujele, tudi če na svoji poti padem. Vedela sem, da mi bodo pokazale Celoto mene same v vseh pogledih, kar me je tolažilo, čeprav je to občasno pomenilo, da sem bila soočena s svojim “ka-ka” zelo neposredno.

Ljubim sestrstvo. In ko sem po vztrajnem prigovarjanju duše lani v sestrski krog povabila 12 žensk, sem z navdušenjem opazovala, kako se je oblikovala čisto prava skupnost Razcveta.

Zakaj ženske potrebujemo skupnost?

Dejstvo je, da smo ženske po naravi povezovalke. Rade smo v skupnostih in v svojih genih nosimo spomin na družbe v katerih so ženske skupaj prale perilo, skupaj kuhale, vzgajale otroke in skupaj praznovale tako vzpone kot padce v življenju. Ko smo ženske prevzele moško paradigmo individualizma smo prevzele idejo ognjevite samozadostnosti, neodvisnosti, kar je postalo vodilo močne ženske. Pred leti sem izstopila iz plemena močnih, neodvisnih žensk, ki zmorejo vse same, ker me je to pripeljalo v izčrpanost, nezadovoljstvo, zagrenjenost in notranjo praznino. Od življenja želim nekaj več. Želim izkušati radost in strast, uživati življenje in praznovati in ko sem med svojimi sestrami v skupnosti, ki jo ustvarjamo, me to vedno znova navdihne, napolni, čutim vrednost življenja in smisel obstoja. Zato je skupnost za žensko ključnega pomena, da bi resnično postala ženska, ki ti je namenjeno postati.

Naslednje dejstvo je, da si bolj prijazna do moža in otrok, do ljudi okoli sebe takrat, ko poskrbiš zase, ko neguješ sebe, ko napolniš svoje notranje baterije. Pogosto težave, ki jih imamo v vsakodnevnem življenju izgubijo težo in postanejo rešljive, ko jih delimo s sestro v krogu. Ženske ti pomagajo stvari postaviti v drugačno perspektivo, pogledati na stvari, ki jih delamo z drugimi očmi in se odzvati na potrebe ljudi s čisto drugačnega zornega kota, biti bolj sočutna in v podporo. Dragocene izkušnje, ki jih delimo druga z drugo pogosto olajšajo težke izbire in pomagajo v prepoznavanju, da nismo same in da se to ne dogaja samo meni.

Resnica, ki jo mnoge ženske pozabijo je, da preveč pričakujejo od svojih moških. Ženske od njih pričakujemo podporo, da nas bodo poslušali, se z nami pogovarjali, da bodo z nami jokali in nam brisali solze. Vendar se moški pogosto, ko ima ženska čustvene izlive raje umaknejo in pogosto ženske ne razumejo dejstva, da moški niso poraščene ženske, da so drugačni in da jim je ženska čustvena pokrajina enostavno prenaporna, da bi lahko sledili dogajanju. Ženske potrebujemo ženske. In moški niso poraščene ženske, kot pogosto menimo. Zato resnično moraš poiskati sestre, ženske, s katerimi lahko deliš celoto sebe. Ženske v skupnosti ti pomagajo odkriti sprožilce v tebi, držijo ti podporo, ko se soočaš z njimi in vse kar se dogaja eni je zdravilo za vse. Skupnost je mesto radosti, globoke povezanosti, razcveta in pomoči druga drugi.

Pravijo, da smo povprečje 5 ljudi s katerimi preživljamo največ časa. Skupnost ti omogoči, da spoznaš ženske, ki so tvoje sestre. Omogoči ti, da so ti sestre vzgled, da prepoznaš svoja srčna hrepenenja in da začutiš podporo, veter v krila, da greš za njimi. Sestre so tiste, ki ti ne bodo pogledale skozi prste in te bodo soočile z vso resnico tega, kdo si. Skupnost ti pomaga videti lastno sranje, kajti le ko vidiš kje imaš izzive, jih lahko presežeš in zato je sestrstvo neprecenljivo. Ko s sestrami deliš svoje sanje in hrepenenja, te vedno znova spomnijo, ko bi sabotirala priložnosti za razcvet, vendar le soočena sama s seboj lahko narediš pozitivno razliko v svojem življenju.

Življenje nam dnevno postreže s številnimi priložnostmi za glavobole, stress, preplavljenost ali depresijo. Tega nikoli ne zmanjka in nikoli nisi čisto imuna na tovrstne občutke. Vendar so radost, smeh in povezanost tiste sestavine, ki uspešno razsvetlijo tvoj dan. In ženska druženja so brez dvoma najboljše mesto za smeh in igrivost.

Dejstvo je, da pogosto ne moremo videti svojih slepih peg in da več oči več vidi. Seveda nas včasih nervira dejstvo, da ne moremo skriti svojega sranja pred drugimi in vendar je veliko olajšanje, ko se ti razkrije v čem je težava. Pogosto sestre intuitivno dvignejo ogledalo in ti pokažejo tisto, kar te najbolj boli, vendar se v praksi vedno znova pokaže, da je skupnost tista posoda v kateri se duhovna alkimija lahko zgodi ne le za tisto, ki prepoznava stvari v sebi, s tem, ko sestre stvari delijo druga z drugo, je dogodek, težava, izziv zdravilo za vse udeležene. To je moč skupnosti, da ena dela za vse in vse za eno. Z besedami moje sestre smo v resnici vse Ena ženska.

Svet zna biti neizprosen, grd, trd in krut. Morda narediš napako, dobiš kruto lekcijo v službi, ponižanje s strani sodelavcev, vendar ti bo skupnost žensk, ki so sestre, vedno ponudilo varno, sveto mesto za tvoje ranjeno srce. Sočutje, umirjenost in podpora sestrskega kroga ti bo omogočila, da boš globoko vdihnila vse, kar se ti zgodilo in presegla izkušnjo brez sojenja in kritiziranja. Opogumljanje in negovanje s strani sestra ti bo omogočilo rast in premik naprej.

Resnica je, da ne moreš vsega sama, četudi bi si to pogosto želele in tudi poizkusimo same. Ženske bi bile rade superženske, rade bi dokazale, da zmoremo same in pogosto pozabimo na moč skupnosti. Podpora na fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem nivoju je kot varna mreža, ki drži vsako, ki je del skupnosti. In drži tudi, da si podpore ni potrebno zaslužiti z dejanji, preprosto tvoj obstoj zadošča. Iskrenost, odprtost, sprejemljivost so ključne sestavine zdrave skupnosti.

In deliš lahko samo to, kar imaš. Najprej si moraš dopustiti, da sprejmeš, kajti šele, ko si voljna sprejeti imaš, da deliš. Ti rabiš najprej vedeti kaj potrebuješ, da bi to lahko sprejela. In ni na drugih, da vedo kaj potrebuješ, ti moraš izraziti svojo potrebo in biti voljna sprejeti, da se lahko napolnišz vsem tistim, kar potrebuješ, da bi lahko to delila s svojo družino, partnerjem, otroci, strankami, sodelavci. In zaslužiš si čisto vse, kar potrebuješ. Pogosto imamo ženske strah pred tem, da bomo sebične, če bomo povedale kaj potrebujemo.  Negovanje sebe, vlaganje vase, v svojo dobrobit, v svojo blaginjo je nujno, v kolikor želiš vse to deliti z drugimi. Zato je pomembno, da znaš napolniti svojo notranjo posodo, da bi lahko z ljudmi, ki so pomembni v tvojem življenju delila najboljšo Sebe!

Vabim Te, da se mi pridružiš v svetem krogu ženstvenosti!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S. Hvala Organic Tribe za navdih.

Navdih meseca: Shaun Attwood

Ko sem pred mesecem nekega večera vstopila v dnevno sobo, se je na televiziji razvijala zgodba Shaun Attwooda. Ponavadi ne gledam televizije, tokrat pa sem sedla k mojemu dragemu na zofo, on na tablici, jaz pa sem se zatopila v ekran.  Shaun je pripovedoval svojo zgodbo, kako je iz Anglije prišel v Arizono v Ameriki in kmalu postal milijonar na borzi.
Hkrati pa je živel dvojno življenje. Kot eden prvih navdušencev britanske rave scene,  je začel z organizacijo rave zabav, kjer so distribuirali tudi  Ecstasy. V naslednjih letih je postal poznan FBI-ju kot kralj ekstazija. Shaun se je na neki točki kljub divjemu načinu življenja in obilici denarja odločil, da zaključi s svojim poslom, ki je na tej točki vključeval nekaj sto ljudi, ker so mu na prste stopili konkurentje, mehiška mafija s Sammy the Bull Gravano na čelu. Ustrašil se je za svoje življenje, razprodal  svoje imetje, drage avtomobile in ogromno hišo in se odselil na drug konec Amerike. Vendar je preteklost prišla za njim. 16 maja 2002,  je zgodaj zjutraj k njemu vdrl SWAT tim. Aretirali so ga in grozilo mu je 200 let zapora.
Dve leti je trajal sodni proces, ki mu je dosodil 9let in pol.
V epizodi Locked-Up/Banged-Up Abroad  “Raving Arizona,” je delil kako je z majhnim svinčnikom, ki ga je šilil na vratih svoje celice napisal svoj prvi zaporniški blog, Jon’s Jail Journal. Zapis je iz zapora na skrivaj prenesla njegova teta, ga pretipkala in začela voditi njegov blog. Na blogu je opisoval razmere v zaporu, kjer je bila smrtnost najvišja v celi Ameriki. In ti zapisi so pritegnili pozornost medijev, ki so po letih vztrajanja dosegli, da so se razmere v zaporih spremenile.

Preden so ga zaprli je bral samo obvezno čtivo, v zaporu pa je prebral vse kar mu je prišlo pod roko, preko 1000 knjig, veliko izvornih tekstov psihologije in filozofije mu je odprlo oči, da je lažje razumel svoje preteklo obnašanje. Ko so ga decembra 2007 spustili iz zapora je nadaljeval svojo kampanijo proti šerifu Joe Arpaio. Ohranil je blog, ki se je nadaljeval z zapisi njegovih zaporniških kolegov. Izgnali so ga iz Amerike in vrnil se je nazaj v UK. Julija 2008 je prejel nagrado Koestler za kratko zgodbo, ki jo je prebral občinstvu v   Royal Festival Hall.
Kar me je od vsega najbolj presunilo je dejstvo, da je ob vsem, kar je v zaporu dnevno preživljal, s svojimi zapisi na blogu dosegel, da se je zganil celoten sistem in so razmere v zaporih po vsej Ameriki spremenili po njegovi zaslugi.
Seveda v tej zgodbi mnogi vidijo mamila in sodijo, češ prav  je, kar se mu je zgodilo. To kar sem spremljala sama je zgodba enega človeka, posameznika, ki je s svojimi dejanji spremenil celo Ameriko. Osupljivo, kaj zmoremo. Z vztrajnostjo in s tem, da delimo resnico. Resnično nas resnica lahko osvobodi. In preobrazi nas. Ob tej zgodbi sem dojela, kako nas Božansko, Vesolje, Energija vedno postavi tja, kjer ji lahko najbolje služimo. Nikoli ne moremo vedeti kako se bodo stvari razpletle in kakšen je lahko naš domet.
Vendar ko brezpogojno stopiš v svoje Darilo in deliš sebe s svetom, pustiš sled. Nekaj se spremeni. Morda je tvoj domet družina, lahko je soseska, lahko je celo mesto ali cela država, lahko pa je tvoj domet celoten svet. Nikoli ne moreš zares vedeti, dokler ne narediš prvega koraka in hodiš, delaš korake vedno znova in znova, Hodiš po svoji poti.

Shaun, hvala za lekcijo!

Taja Albolena