Stala sem v kuhinji in solze so mi tekle po licih.
Ponovno sem se počutila zapuščeno in tako zelo samo.

Ponovno se mi je potrdilo, da tudi, ko si upam in na glas prosim za pomoč, ostanem brez.
In bila sem na tem, da zdrsnem v svoje znane mehanizme pobega.

Vendar sem ostala.
Dovolila sem si solze.
In dopustila sem si, da sem v polnosti čutila.
Bolečina je bila neznosna. In imela sem občutek, da me bo razparala na pol.
Vendar sem ostala v stiku z njo.
Jokala sem. In čutila vso bolečino.

Dovolila sem si prepoznati svojo potrebo.
Hkrati pa sem vedela, da sem zamudila še eno priložnost, da se v polnosti izrazim. Jasno in glasno.

Ponosna sem bila nase, ker sem povedala kaj čutim.
Hkrati pa sem zaznala svoja pričakovanja, ki so se pokazala v ozadju.

Vsak dan znova prihajam v stik s pričakovanji, ki jih imamo v medsebojnih odnosih.
Vendar danes vem, da v resnici “ni fer”, z besedami mojega moškega, da od njega pričakujem karkoli.

Razložil mi je, da je takrat, ko delam usluge, za katere me nihče ni prosil, kot bi dala darilo in potem pričakovala, da mi bo dal nekaj v zameno. Vendar on takega darila noče.
Noče čutiti obveze. In pričakovanja ga vedno poženejo v beg.

Sodobna ženska ogromno pričakuje od svojega intimnega partnerstva.

Tudi sama sem že pisala o tem kaj si prebujena ženska zasluži s strani prebujenega moškega. Veliko govorim o tem.
In ja, vem, vse si želimo junaka, bojevnika, kavalirja, mojstra prisotnosti, ki ti namenja svojo nedeljeno pozornost.

Vendar iz izkušenj vem, da moški ni in ne more biti vse to ves čas. In s tem se moraš pomiriti.
Ti moraš pri sebi sprejeti, da smo vsi na koncu samo ljudje z vsemi izzivi, s katerimi te življenje sooči.

Večina moških, ki jih srečam so ljubeči, čudoviti moški, zavezani svoji rasti in hkrati z vsemi ranami, ki jih imajo v sebi. In tega ne smeš pozabiti.

In to kar vedno znova vidim je, kako pomembno je, da snameš svoja rožnata očala pričakovanj in se odklopiš o novodobne pravljice o dušah dvojčicah in popolnem odnosu, kjer so na koncu vsi srečni do konca svojih dni.

Pričakovanja ubijajo odnose. Vedno.

Odnos z moškim raste iz semena, ki ga skupaj posadita.
Večina bi želela imeti sadež, končni rezultat že na začetku.

Pozabimo na to, da vsaka rastlina potrebuje čas in nego, da zraste in zacveti, ter ustvari plodove.

Odnos je potrebno negovati, če želiš izkušati globoko povezanost, intimnost, odprtost in ranljivost.

Potrebno je ustvariti prostor v katerem oba čutita povezanost, domačnost, toplino in nežno sočutje.
Vse to moški še posebej potrebuje, da ob tebi postane najboljši moški, ki lahko je.

Rada rečem, da je ženska tista, ki iz svojega moškega izvabi najboljše ali pa najslabše.
Lahko si varuhinja ljubezni ali pa uničevalka ljubezni. To je vedno izbira.

Kamorkoli usmerjaš svojo pozornost, to raste. Tvoja pozornost je kot gnojilo, hranilo za tvoje navade.
Če se osredotočaš na strahove, pomanjkanje, izgube in neuspehe v svojem odnosu pritegneš situacije in okoliščine, ki temu pritrjujejo.
In če se osredotočaš na moč, uspeh, ljubezen, razkošje življenja in zaupaš v življenje so tudi situacije in okoliščine tiste, ki temu pritrjujejo.

To razloži zakaj sta tako uspeh kot neuspeh rezultat navade.

V naravi ima vsako okolje svojo vibracijo in vse, kar je del določenega okolja se mora tej vibraciji prilagoditi, se uglasiti nanjo. Zato tropska drevesa ne rastejo na Aljaski.

Človek je edino bitje na Zemlji, ki ima svojo voljo in s tem moč, da ustvari svojo uglasitev na karkoli izbira v svojem življenju skozi navade.

Vendar je ustvarjanje nove navade vse prej kot enostavno.
Terja čas in doslednost. Nenehno ponavljanje, nenehno izbiranje tega na kar se uglašuješ.
Zavestna kreacija gre z roko v roki z vztrajnostjo, zaupanjem vase in zvestobo svoji izbiri.

Majhni koraki te vodijo tja, kamor izbiraš. Zato je dnevna praksa ključnega pomena.

Ženska ustvarja vibracijo okolja, ki mu pravimo odnos.
Ko odnos ustvarjaš zavestno, lahko ustvariš okolje, ki neguje in varuje ljubezen.

In da bi lahko varovala Ljubezen je pomembno, da najprej poskrbiš zase, si radikalno iskrena, pogumna, da nahraniš svojo žensko dušo, si povrneš svojo moč, da Ti postaneš alkimistka ljubezni.

Ustvarjanje navade, ki varuje in neguje ljubezen terja čas, potrpežljivost in vztrajnost. Tega nihče ne more narediti namesto tebe.

Iz lastnih izkušenj vem, da so težave v odnosu hranila za rast in lastno evolucijo. Da je vsak neuspeh v resnici mesto, kjer se skrivajo semena uspeha in izjemne povezanosti.

Vendar moraš ta semena negovati in jih hraniti, da zrastejo v močno rastlino.

In da bi zraslo močno drevo ljubezni potrebuješ okolje povezanosti, domačnosti, topline in nežnega sočutja, ki ga moraš ustvariti.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja

“Nega sebe pogosto sploh ni videti lepo.

Pomeni, da izdelaš razpredelnico svojih dolgov ali uveljaviš jutranji red ali si sama kuhaš zdrave obroke in nič več ne bežiš od svojih težav in ne razglašaš, da je tisto, kar te zamoti, rešitev.

Pogosto pomeni, da narediš najbolj sitno stvar, ki jo moraš narediti, kot na primer, da se spet spotiš med telovadbo ali strupeni prijateljici poveš, da se nočeš več dobivati z njo, ali da si priskrbiš dodatno delo, da lahko odpreš varovalni račun, ali da ugotoviš, kako se lahko bolj sprejemaš, da nisi več stalno izčrpana od poskusov, da bi bila ves čas vse in potem potrebuješ posebne, od zunaj odrejene odmore od življenja, da lahko narediš osnovne stvari, kot je to, da si v kopalno kad kaneš kapljico olja in bereš žensko revijo in za en dan izklopiš telefon.

Svet, v katerem mora biti nega sebe taka moderna tema, je bolan svet. Nega sebe ne bi smela biti nekaj, k čemur se zatečemo, ker smo tako do kraja utrujeni, da potrebujemo malo olajšanja od stalnega notranjega pritiska.

Prava nega sebe niso solne kopeli in čokoladna tortica, ampak odločitev, da si zgradiš življenje, od katerega ne bo treba redno bežati.

In to pogosto zahteva, da narediš stvar, ki jo najmanj hočeš.

To pogosto pomeni, da pogledaš svojim porazom in razočaranjem v obraz in prirediš strategijo. To ne pomeni, da zadovoljuješ svoje trenutne želje. Pomeni, da se prepuščaš. Izbiraš novo. Pomeni, da včasih razočaraš ljudi. Pomeni, da živiš tako, kot drugi ljudje nočejo, zato da boš lahko zaživela tako, kot drugi ne morejo.

Pomeni, da si pustiš, da si normalna. Navadna. Nič posebnega. Pomeni, da imaš včasih umazano kuhinjo in da se odločiš, da končni cilj tvojega življenja ni imeti dodelanih trebušnih mišic in biti na tekočem z lažnimi prijateljicami. Pomeni, da se odločeš, koliko tvoje tesnobe izhaja iz tega, da ne uresničuješ svojega spečega potenciala, in koliko iz privzgojenega načina razmišljanja, ki ti je bil vcepljen, še preden si vedela, kaj se dogaja.

Če ugotavljaš, da si moraš redno priskrbeti potrošniško nego sebe, je to zato, ker nisi povezana s pravo nego sebe, ki ima le malo skupnega s tem, da “si privoščiš” in veliko skupnega s tem, da postaneš sama svoj starš in sprejmeš odločitve za svojo dolgoročno dobrobit.

To pomeni, da ne izrabljaš več svojega hektičnega in nerazumnega življenja kot izgovor za samosabotažo v obliki omame in odlašanja. Pomeni, da se naučiš prenehati s “popravljanjem sebe” in začneš skrbeti zase … in morda ugotoviš, da skrb zase ljubeče reši ogromno težav, ki si jih hotela že prej odpraviti.

Pomeni, da postaneš junakinja svojega življenja, ne žrtev. Pomeni, da na novo preurediš, kar imaš, dokler tvoje vsakdanje življenje ni več nekaj, od česar si moraš opomoči na terapiji. Pomeni, da ne izbiraš več življenja, ki je dobro videti, pred življenjem, v katerem se dobro počutiš. Pomeni, da zaprmej opustiš nekatere cilje, zato da se lahko posvetiš drugim. Pomeni, da si iskrena, tudi če to pomeni, da te ne bodo vsi marali. Pomeni poskrbeti za svoje potrebe, da ne boš več tesnobna in odvisna od drugih ljudi.

Pomeni, da postaneš takšna, kot želiš biti in kot ti je namenjeno biti. Nekdo, ki ve, da so solne kopeli in čokoladna torta za to, da v njih uživamo življenje – ne da od njega bežimo.”

Brianna Wiest

prevedla: Ana Pavec, december 2019

Za privlačne ustnice govorite prijazne besede.

Za ljubke oči iščite dobro v ljudeh.

Za vitko postavo delite svojo hrano z lačnimi.

za lepe lase otrokom dovolite, da se s svojimi prsti enkrat na dan sprehodijo skozi nje!

Za lepo držo hodite z zavedanjem, da nikoli ne hodite sami!

Ljudje, več kot zgolj stvari je potrebno obnoviti, oživiti in prebuditi.

Ne zavrzite nikogar.

In zapomnite si, kadarkoli potrebujete pomoč, jo boste našli na koncu vsake od vaših rok.

Zrelost bo razkrila, da imate dve roki: eno, da pomagate sebi, in drugo, da pomagate drugim.

Lepota ženske ni v oblačilih, ki jih nosi, postavi ali načinu, kako si počeše lase.
Lepota ženske se odraža v njenih očeh, ker so to vrata v srce, kjer najdemo ljubezen.

Lepota ženske ni v modnih ličilih, resnična lepota se zrcali v njeni duši. To je skrb, ki jo ljubeče daje, strast, ki jo kaže.

Lepota ženske je z leti večja.

Sam Levenson
Objavljeno oktobra 1999

V nasprotju s tem, kar mnogi mislijo, Audrey Hepburn ni napisala te čudovite pesmi, Sam Levenson je napisal “Time Tested Beauty Tips” za svoje vnuke, in to je bila ena Audreyenih najljubših pesmi. Pripisalo so ji to pesem po njeni smrti, ker jo je rada brala svojim otrokom.

Danes zjutraj sem doživela pravi trenutek ‘streznitve’.

Na poti iz trgovine sem govorila po telefonu s prijateljico, s katero se nisva videli že res dolgo. Ob koncu najinega pogovora sem rekla: »Ja, samo še ta projekt uredim do konca, potem se pa res ujameva na dooolgi kavi.«
Ko sva se poslovili in sem pospravljala v torbico telefon, sem za sabo zaslišala slaboten, ampak zelo odločen glas.

»Gospodična! Gospodična, počakajte.«

Obrnila sem se in zagledala starejšega gospoda, po starosti bi lahko bil moj dedek, ki se mi je počasi približeval. Z radovednostjo sem ga počakala.

»Veste, gospodična, celo življenje sem govoril: samo še to. Samo še hišo zgradimo, potem bomo pa uživali. Vmes se je obrnilo 6 let, moji trije otroci so bili že skoraj v najstništvu.
Zamudil sem njihova najlepša otroška leta. Leta, ko so me najbolj rabili.
Potem sem govoril: samo še firmo zaženem, kot je treba, potem bom imel pa čas za družino in za sebe.

Ko se je to končno zgodilo, so moji otroci že odhajali na faks.

Potem sem govoril, samo še kredite poplačamo do konca, potem bomo mirno spali.
Vmes je bilo živčnosti, prepirov z ženo, neprespanih noči.
Žena je hudo zbolela. Potem sem govoril, samo da ozdravi.
Pa ni, pri 54 sem ostal vdovec.

Vmes so se otroci poročili in potem sem rekel, samo še vnuke počakam, ki mi bodo prinesli nekaj srečnih dni.
Pa so se otroci odselili – eden na drug konec Slovenije, druga dva skoraj na drug konec sveta.

Naenkrat sem postal star in sam.

Prekleti samo še to!!

No, zdaj pa ni več nobenega samo še to. Ampak šele zdaj na starost vidim, kakšen bedak sem bil.
Nikoli ni konca, ko rečeš samo še to. Zaradi tega vse zamujaš. Vse. Družino, druženja, prijatelje, čas za sebe.

Zato gospodična, vrži te besede stran.
Ne spregovori jih nikdar več.
Ugrizni se rajši v jezik.

Pa srečno, gospodična. Ti imaš še čas za vse, jaz ga nimam.«

Uspela sem reči samo še, hvala. Z veeeelikim cmokom v grlu. Deloma zaradi njegove zgodbe, še bolj pa zaradi bolečega zavedanja, kako resnično je njegovo sporočilo. Pomislila sem na vse moje ‘samo še to’. Koliko časa že odlašam z zame pomembnimi stvarmi. Koliko srečanj čaka na boljše čase. Koliko klicev in pristnih pogovorov. Koliko druženj. Kako velik del Življenja čaka, da jaz uredim ‘samo še to’.

Ko sem prišla domov, sem takoj dvignila telefon. Moj urnik za ta teden je poln … srečanj z ljudmi, ki jih imam rada in mi ogromno pomenijo, uric, namenjenih mojim najbližjim, ter času za tiste stvari, ki jih rada počnem. Vem, da ne more biti življenje samo takšno, zato bom tudi vse ‘moram’ seveda opravila, ampak z drugačnim odnosom in čisto drugačno perspektivo.

Hvala, gospod iz parkirišča, meni si danes odprl oči!

Zapisala: Nina Divina
Vir: FB

Vse v življenju temelji na odnosih.
In prvi ter najpomembnejši odnos je s seboj.
Zase vem, da se tega dolgo časa nisem zavedala.

Odgovornost za to, kako sem se počutila sem prelagala na druge. Največkrat na svojega moškega.
Na začetku sem mislila, da je na njemu, da me osreči.
Kasneje sem ugotovila, da ne samo da me ne more osrečiti, to ni njegova naloga.

Na meni je, da ustvarim ljubezenski odnos s seboj. Da ljubim sebe. In da osrečim samo sebe.

In ko se v svojem življenju zavežeš temu, da želiš čutiti in izkušati ljubezen, se najprej srečaš z vsemi načini, kako to ljubezen v sebi uničuješ.

Izdaje same sebe je ena največjih ranjenosti sodobne ženske. Poleg zanikanjea sebe, zlorabe same sebe, zapuščanja sebe in ločevanja sama od sebe.
V zadnjih 4 mesecih s skupino žensk plujemo skozi 4 arhetipske rane ženske, ki jih enostavno moraš ugledati v sebi in se z njimi pomiriti v sebi – oskrunjenostjo, zasramovanjem, demoniziranjem in izobčenostjo. In zares boli, ko ugotoviš, kje ti oskruniš sebe, zasramuješ sebe, demoniziraš sebe in se izobčiš, ker ne ustrezaš svojim predstavam o tem, kdo bi morala biti in kako bi morala delovati v tem svetu.

Uničevanje ljubezni je stvar vsakdana sodobne ženske. Skozi samo-kritiko, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi.

Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA?
In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe.
In večino smo ženske izmojstrile do konca. Resnično obvladamo to, kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Danes si večina žensk poskuša občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu.
Razproda svojo ženstvenost za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost.
Trend družbe je, da skušaš okrepiti občutek lastne vrednosti s stvarmi v zunanjem svetu, nova hiša, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi okrepila notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala tudi piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve. In verjemi mi, da si tako dobro udomačena v ti dve vlogi, da si v svojem življenju nenehno na gugalnici.

In dokler tega ne prepoznaš in si priznaš tega, dokler ne ozavestiš sama sebe sploh ne veš, da si na tej gugalnici. Ko si v samoljubju, projiciraš svojo senco na druge, da bi sebe osvetlila in se daješ na piedestal. Obstaja cela vrsta prefinjenih načinov, kako se prepričaš, da ti dobro gre in da si zmagala. I
In ko čutiš, da si žrtev, se vsa ta senca usmeri nazaj nate in sebe daš v klet, se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva. In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj. In to je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.

Vse dokler se ne daš v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo so. In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju, odnos s seboj.

Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.
In pomembno je razumevanje, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš. Negovanje sebe je povezno s tem, da si v sprejemanju sebe in se nahraniš in napolniš s tem, v čemer uživaš.

Da lahko neguješ sebe, se moraš najprej odpreti negovanju in sprejeti celo sebe. Točno tako kot si, z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago in točno tam, kjer si.

Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to »negativno« ni nič zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi in da je »modro«, če se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.
Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.
Negovanje sebe pomeni, da dopustiš, da te izkušnja, ki si jo sprejela neguje. Te nahrani in napolni.

Kako imeti rad sebe je izjemno priljubljena tema knjig za samopomoč, ki te učijo, da se lahko naučiš vzljubiti sebe. Vendar je resnica, da se ni potrebno ničesar naučiti, kot tudi ne spremeniti ali rezati, ali zamenjevati, kot smo pogosto prepričani.

Ljubiti sebe je v prvi vrsti samosprejemanje sebe v popolnosti in ob tem se ti ni treba prepričevati, da »boš od jutri naprej rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali  da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala, super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdrvo in se imela rada.«

Ljubiti sebe ni prepričevanje na miselni ravni.
Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, ob tem pa si vedno bolj nesrečna, ker te nihče »tukaj noter« ne posluša in ker nihče nič ne naredi. ZaTe.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi jemanja in dajanja.
Nekomu ali sebi moraš vzeti, da lahko daš.
In to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar si si zamislila, da potrebuje.

Ženska paradigma je paradigma sprejemanja in izžarevanja/širjenja/praznovanja/negovanja. Nič ti ni treba vzeti, ker vse že je, le odpreti se moraš in sprejeti. In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.

In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.
In ko opazujem ženske, kako so v krču in če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi, ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na tvoji poti, kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.
In ne gre za to, da karkoli spreminjaš Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi, ter izberemo drugače.
Ne gre za to, da se s čemerkoli boriš. Gre za to, da sprejemeš in samo si s tem.

Vendar to ni pasivnost.
Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo, medtem, ko takrat, ko si srcu greš s tokom.
Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Žal je bila večina žensk udomačena v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Zato še vedno misli, da najprej ljubiti sebe pomeni, da je sebična.
Vendar je potrebno razumeti, da sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih.
Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni ali ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš spremeniti, tudi če bi hotela.

In vse se začne pri vprašanju; Kdo sem?

Seveda je lažje prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.
Lažje je pričakuvati od zunanjega sveta, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej te ne ljubiš sama sebe.

Glede na družbeno klimo je sicer razumljivo, da imamo tak izziv na tem področju.
In vendar gre na koncu za eno stvar; izbiro. Kaj izbiraš v svojem življenju?

Potrebno je izbrati, da ustvariš ljubezenski odnos z najbolj pomembno osebo v tvojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo. Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali si resnično zavezana temu, da ljubiš sebe brezpogojno.
In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje. V obliki človeka, ki pride v tvoje življenje in te preizkusi.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme.
In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.

Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ. In vendar nikamor ne gredo.
Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Globoko verjamem, da se vsi odnosi začnejo z odnosom do sebe.
Ko ti vzljubiš sebe, v popolnosti sprejmeš sebe, neguješ sebe, lahko iz notranje polnosti sebe podeliš z ljudmi in s svetom. Zadovoljna, nasmejana, izpolnjena.

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh.
Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ne zanima me, s čim se preživljaš.
Hočem vedeti, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati
o izpolnitvi svojega srčnega hrepenenja.

Ne zanima me, koliko si star.
Hočem vedeti, ali boš tvegal,
da te bodo imeli za norega na ljubezen, sanje,
na pustolovščino, ki se ji pravi biti živ.

Pred kakšnim tednom sem na meni zelo ljubem blogu Brainpickings brala o zanimivem projektu Američanke Susan O’Malley, ki je stotim povsem običajnim, a v vseh pogledih različnim ljudem zastavila neobičajno vprašanje: “Kakšen nasvet bi vaš 80-letni jaz dal vašemu današnjemu jazu?” Če si zamislite sebe pri osemdesetih, kaj bi si svetovali? Presunilo me je branje odgovorov, tako polnih preproste, a žive modrosti, za katero trdno verjamem, da jo vsi nosimo v sebi.

Seveda sem zadevščino takoj preizkusila in se v sproščenem stanju v meditaciji odpravila na srečanje s svojo 80-letno podobo. Zaznala sem, da se je ob tej nameri najprej pojavilo nelagodje, strah, kaj bom zagledala – se mi bo prikazala od življenja uničena, razočarana starka brez življenjske moči? Ko pa sem izdihnila ta strah in pustila, naj se spontano pojavi, kar se bo pač pojavilo, me je oblilo nekaj toplega in zagledala sem zelo dobrovoljno, navihano sivolaso gospo v bordo rdeči trenirki. “O, lepo, da si prišla, ravno prav, sem ravno zaključila z jogo,” me je pozdravila. Stisnila mi je roke – njene so bile zelo tople. V očeh mir, ampak tudi iskrivost. Rekla pa je tole:

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Vajo smo ta teden poskusili tudi na mojih tečajih joge – nekateri so bili nad njo navdušeni, drugim se ni zdela nič posebnega 🙂 Splošna ugotovitev je bila, da so nam naše 80-letne različice povedale, kar že vemo. Skratka, nič novega. Včasih naravnost nesramno podobno čemu, kar nam, recimo, pripovedujejo tudi naše starejše sorodnice (recimo, bog ne daj, mame).

OK, torej že vemo. Pa tudi živimo?

Ne. Ali vsaj ne dovolj.

In v tem je bistvo.

Modrost, ki jo imamo, pa ne živimo, je kot topel plašč, ki bi nam sredi zime visel v omari, medtem ko bi po svetu hodili v poletni obleki – in se pritoževali zaradi ozeblin. In če nam bi kdo ponudil plašč, bi odgovorili: “Ne, hvala, točno takšnega že imam v omari.”

Modrost je v nas zato, da nas greje. Ni treba čakati na starost, da bi jo začeli živeti. Ne vemo, kako dolg bo ta hip, ki je naše življenje. Moja babica, ki je doživela častitljivo starost sto let in pol, je v dneh pred smrtjo nenehno ponavljala: “Kako hitro je minilo!” Tudi sto let hitro mine. Čas je zelo relativen. Danes je treba obleči svoj plašč. Na to me je v tem času, ki vremensko sicer ni ravno hladen, prevečkrat spomnil mrzel piš novic o odhodu kašnega velikega človeka, za katerega se je še včeraj zdelo, da je nesmrten … Tako krhko je življenje. In vendar je vsak hip živosti lahko neizmerno veličasten.

“Tukaj smo le za kratek hip. Opusti zamere. Živi ljubeče.”

Kaj pa vam svetuje vaša 80-letna različica?

Tina Košir,
učiteljica joge in meditacije

Več podobnih vsebin najdeš na spletni strani www.tinakosir.si

»Imeti več, nikoli ni dovolj. Imam 78 let in menim, da mi ne ostaja več veliko časa. V banki imam milijone dolarjev, vendar si ne morem kupiti zdravja. Imam družino in na milijone oboževalcev po vsem svetu, zdaj pa sem sam. Življenje sem živel na napačen način, in ne želim, da se to zgodi tudi vam. Poslušajte me in storite nekaj, če želite spremeniti svojo prihodnost.

Želel bi si, da bi to, kar bom zdaj jaz povedal vam, nekdo meni, ko sem bil mlad.
Denar sam po sebi ni zlo. To je samo papir precenjene vrednosti, ki nam omogoča, da dobimo stvari, za katere menimo, da so vredne.

Če denar ni zlo, kaj potem je? Zlo je nezavedna, obsesivna in moralna strast, ki nas žene, da si želimo vedno več.

Zlo je brezosebna, obsesivno-kompulzivna potreba za kozarcem, polnim zlata na koncu mavrice, ki ne obstaja. Zlo je, ko nalepko na srcu in duši zamenjamo za finančni uspeh za vsako ceno. Zlo je, ko vedno znova skušamo kupiti srečo, ne zavedamo pa se, da je to le iluzija, ki bo nekega dne izpuhtela.

Predstavljajte si, da imate prav vse, nato pa vse izgubite. Predstavljajte si, da ste popolnoma brez vsega. Edina rešitev za vas pa je, da zaslužite še več denarja. Ničesar nimate, da bi ustvarili lažno srečo. Kdo ste zdaj?
Kje so zdaj vsi ti ljudje, ki ste jih imeli za prijatelje, ko ste imeli denar?

Tisti, ki niso bili z vami zaradi denarja, so vas verjetno že zapustili, saj menijo, da ste egocentrični kreten.
Zakaj?
Ker vas je vaša brezmejna želja za denarjem oslepela in vas zvabila na stranpoti.

Ali vas to dejstvo žalosti? To vam sporočam zato, ker vam želim pomagati, da postanete boljši človek …

Lahko ste finančno zelo uspešni, to kar vam želim sporočiti je, da v življenju obstajajo pomembnejše stvari kot samo težnja za finančnim uspehom.

Spremenite se lahko že danes, če se vprašate, kaj za vas pomeni uspeh. Svoje »poškodovane« odnose lahko popravite in zgradite nove. Odpustite sebi in tistim, ki ste jih prizadeli. Postanete lahko boljši človek, tisti, ki bo s svojim mišljenjem spremenil, vodil in pomagal drugim.

Znova ugotovite, kaj so prioritete v vašem življenju. Še lahko rešite svoj zakon, okrepite ljubezen, pa čeprav ste menili, da to ni več mogoče. Postanete lahko najboljši starš na svetu, vendar ne čakajte, da pridete v moja leta. Vedno boste imeli priložnost zaslužiti več denarja, vendar časa nikoli ne boste mogli vrniti.
Vsi bomo nekega dne umrli. Po čem želite, da se vas spominjajo? Kaj lahko storite, da bo svet lepši? Kakšna je vaša naloga?

Vsi umremo, a le malo nas zares ŽIVI.

Stopite iz sence na svetlobo. Ustvarjeni ste bili za velike stvari. Veliko večje od tega, da delate za življenje.
Ste bitje, ki je ustvarjeno, da navdihuje svet in pomaga vsem. Naredimo končno pravo stvar.

Zakorakajte v svet prave ljubezni in končno boste spoznali, da je pravzaprav ljubezen vse, kar ste si želeli celo življenje.

Samo ljubezen, veliko in še več ljubezni. Nikoli se ne predajte, ne glede na to, kaj se vam zgodi. Svet vas danes potrebuje bolj kot kdajkoli prej.

Samo z ljubeznijo, sočutjem, odpuščanjem in vero v človeštvo lahko premagamo zlo enkrat za vselej.«
Morgan Freeman