Arhiv Značk: ko zadiši

Potonika

Če niste vedeli: POTONIKA (Paeonia) je magična zdravilka.

Spomladi nas pozdravlja v svoji čudoviti lepoti z velikimi cvetovi, ki se prav bohotijo v grmovju v roza, beli in raznih odtenkih rdeče barve.

Njeni izjemno polni cvetovi merijo od 4 do 6 centimetrov in ne samo, da so lepota brez primere, tudi dišijo opojno.
Potonike odlikuje tudi njihova dolgoživost, saj lahko dočakajo tudi 100 let in več.

Simbol zdravljenja
Potonika je v Grčiji velja za simbol zdravljenja, na Japonskem pa za srečen zakon in mogočnost, obenem pa je emblem za mesec junij/rožnik.
Na Kitajskem jo gojijo že več kot 2000 let in jo imenujejo Sho-yo, kar pomeni “lepo”, pri njih velja za cvet meseca marca.

Mitologija
Po grški mitologiji je potonika poimenovana po bogu Paeonu, grškem bogu zdravljenja oziroma zdravilcu bogov.
Zato so tudi njene zdravilne sposobnosti izjemne.
Legenda pravi, da je Paeon študiral z bogom medicine Asclepiusom.
Ker je Zeus videl, da študent, torej Paeoni, postaja boljši od svojega učitelja, ga je spremenil v čudovito rožo, potoniko.

Potonika sodi pod zaščito Sonca, v sebi, kljub ženski polnosti, nosi moško esenco in element ognja. Klicali so jo tudi blagoslovljena rastlina zaradi vseh svojih čarobnih in medicinskih značilnosti in delovanj.

Magično delovanje
Po tradiciji ima potonika moč, da varuje pastirje in njihove črede, preprečujejo nevihte, izganja in ščiti pred demoni, ohranja pa tudi dobro žetev.
Korenine pod vzglavnikom ali okoli vratu kot ogrlica so zdravilo proti norosti, preprečujejo tudi epileptične napade.
Kot ogrlica varuje otroke, da jih ne bi ugrabile zle sile, v pomoč pa je tudi dojenčkom pri lajšanju tegob v obdobju rasti zob.

Posebno veliko magično moč so jim pripisovali tudi zaradi fluorescentnih lastnosti, saj v mraku potonike prav zažarijo. Le poglejte jih ponoči … 🙂
Zasajene na vrtu ščitijo pred neurjem in zlom. Ker je potonika resnično močna v svojem delovanju, so jo od nekdaj uporabljali tudi za eksorcizme. Korenino, ki so jo uporabili v ta namen, pa je bilo potrebno nabrati ponoči, ko rastlina čarobno sveti.

Barva
Rožnata: najbolj romantična, zaradi česar je idealna barva za poročne šopke in za okras na mizi.
Bela ali zelo bleda roza: osredotočanje na skrivnostni vidik same rastline in sporočanje obžalovanja, če smo koga prizadeli.
Močna rdeča: najbolj cenjena na Kitajskem in na Japonskem, obenem je najbolj povezana s častjo in spoštovanjem. Simbolizira blaginjo in razvoj.

Pomen
. čast, zlasti za ljudi, ki z uspehom prinašajo čast svoji celi družini;
. bogastvo in blaginja;
. romantična ljubezen, še posebej ljubezen med popolnimi neznanci;
. lepota v vseh oblikah.

Njeno sporočilo
Zapomnite si, da se vaša dejanja odražajo v vašem življenju in obenem tudi v življenju drugih, zato si vedno prizadevajte ravnati spoštljivo in častno.
Ne bojte se opravičiti, če naredite napako,
in delite ljubezen ter milino z drugimi.
S tem izboljšujete svet in posledično življenja vseh na našem planetu.

Olje zaščite in razsvetljenja s potoniko
Potrebujete:
nekaj korenin potonike,
½ žličke semen bele gorčice,
½ žličke smole bosvelije,
60 ml baznega olja.
Zmešajte vse sestavine in posvetite olje v svojem ritualu za močno zaščito in zdravljenje.

Zapisala: Nina Kasandra Klun.
Absoulute magickal apothecary

 

Bela omela

BELA OMELA (Viscum album)

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka skoraj na vseh vrstah dreves, predvsem v ne vzdrževanih sadovnjakih? Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje. Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih, lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo. Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino, za Kelte je bila zdravilec vsega, predvsem pa omela iz hrasta. Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na zemljo ne sodi.

Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, prištevamo jo k davnemu času, ki je že minil. V Angliji še danes ni Božiča brez omele in zaljubljenci se poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej. Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke iz dreves, pazimo, da ne pade na tla, nato pa potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo na toplem, zračnem prostoru. Zelo počasi se sušijo, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo. Omelo pobiramo predvsem z listavcev (npr. jablan), jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha in tudi omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb na sklepih (artroz, protina, obolenj medvretenčnih ploščic), za podporno zdravljenje rakavih obolenj, tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov. Ugodna je njena uporaba pri boleznih srca in ožilja (tudi arterioskleroze), saj krepi srčno mišico, s čemer se ureja tudi krvni tlak in posledično navale krvi v glavo, šumenju v ušesih, omotici, neurejenem mesečnem perilu, vpliva pa tudi na krvavitve v poporodnem obdobju …
Predvsem pa bela omela povečuje presnovo in dviguje dejavnost žlez. Poskrbi za zmanjšano izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice. Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku in med pripravo, ko ga segrevamo, nikakor ne sme zavreti. Lističe omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6 – 10 ur. Nato precedimo in malo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, če ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena uporaba je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

Tudi tinkturo bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2-3x dnevno po 15 kapljic, in to pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni, povišanem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dl žganja s 55 odst. alkohola. Precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni tlak ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo proučujejo s pomočjo znanstvene medicine in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj walfdorske pedagogike, biodinamičnega kmetovanja, antropozofske medicine, je razvil metodo zdravljenja raka – omelino terapijo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk. Omela deluje na tudi na dušo, rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme in se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga omela, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih so celice preveč povezane s telesom, jaz se identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve. Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča, čisti. Naša čutila so preveč usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša ne more naprej razvijati, ker bi se »za-zemljila« in človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. In duši, ki je preveč navezana na materialno, omela, kot nezemeljska rastlina lahko zelo pomaga.
Zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. Tako se začne, ko seme, ki sta pravzaprav klična lista, pristane na drevesu. Omela ni del drevesa, je nekaj tujega na njem. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla, pri njej ne poznamo zgoraj in spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Zgleda, kot rastlina, ki znova in znova kali, le da s temi “kličnimi listi” raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, list je enoten. Cel grm zgleda, kot, da je zloženka kalečih rastlin, ki ne pridejo naprej, ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. In s tem oblikuje večletno rastlino.

Cveti minimalistično, na sredini med listoma z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, eni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi, te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja, marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele.

Pozimi se oblikujejo jagode, ki jih oblikuje pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikoval v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiva in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semena. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje. Ptič, ki je zelo pomemben za razvoj omele, poje to jagodo in čez petnajst minut pride zadaj ven. Kar mu tekne zadrži, kar pa pride ven, se nalepi na vejo. Lepljiva snov se posuši s kličnimi listi pa se dolgo na videz ne zgodi nič. V naslednjem obdobju požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom. Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela postane drevo debelejše.
Omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. R. Steiner opisuje omelo kot rastlino, ki je brez, da bi se kaj dosti spremenila, prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala.

Kako se razvija v toku leta?
V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, okoli cele krogle. Tudi omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor do junija. Potem je Janezovo, ko je sonce najvišje, dnevi se pričnejo krajšati. Med rastjo začne obračati poganjke sem in tja, vsak dan so drugače obrnjeni. To dela zaradi rasti in nato se oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je neodvisna od reda drugih rastlin. Bela omela diši. Če je veliko prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi so zeleni in tam, kjer rumenkasto cveti, so tudi listi rumeni. Takrat se grmički med seboj ločijo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, se več ne.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka?
Omela od svojega drevesa tudi nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost oz. živost je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega med lipo, se na primer zelo razlikuje od hrasta ali jablane. Omela prevzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji npr. srečamo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas omele tega ne delajo. Torej z drugimi besedami, bela omela lahko to sposobnost drevesa prenese v zdravljenje. In pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjajo s konstitucijo in karakteristikami človeka.

Vzamejo poletni sok in zimski sok bele omele. Poletni sok je še preden se začne obračati na eno in drugo stran, pred Janezovim. Zimski sok, do januarja, ko je rastlina pred cvetenjem in je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi in zacveti. Ta dva sokova privedejo v »odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila. Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe« je temelj za raka. Takrat del telesa, nekaj v njem, samostojno dela. Kot, da sile življenja padejo narazen. Nekje se oblikuje organ, ki ni del nas. In svojo organizacijo okrepimo z omelo, ki ima svojo organizacijo, saj je omela centrirana na samo sebe in s to svojo značilno rastjo ustvari notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost.

Pri zdravem človeku je jaz prisoten v vsaki celici. Omela spodbuja tudi toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni možno. V sosednji Avstriji in npr. Nemčiji, pa je to stalna antropozofska praksa.

Patricija Šenekar

Cimet

CIMETOVEC (Cinnamomum spp.)
Kjerkoli se pojavi – ali v čaju, v kosmičih ali v čajni lučki – povsod ima cimet topel, blag okus in vonj. Pravzaprav je vroč in pekoč, zato se dobro obnese pri vseh hladnih stanjih, od običajnega prehlada naprej.

Cimetovec je tropsko zimzeleno drevo, ki zraste do 10 m visoko, ima svetlo, debelo in gladko lubje, ovalne zelene liste, s svetlejšo spodnjo stranjo in majhne bele cvetove. Lubje, listi in modrikasti plodovi imajo omamno dehteč vonj. Notranje lubje vej se uporablja kot začimba za čaje, kuhano sadje, za začinjanje medu, sladic, nekaterih mesnih in ribjih jedi, punčev, kuhanih vin …

Na zahodu raje uporabljamo predvsem mleto ali v paličice zvito posušeno lubje vrste Cinnamomum zeylanicun oz. cejlonski cimet, ki je kvalitetnejši, na Kitajskem dajejo prednost C. cassia, ki pa je gojen zelo intenzivno, drevesa so prepogosto lupljena, neodporna, polna škodljivcev, ki jih kemično uničujejo, prav tako pa ima tudi višjo vsebnost kumarinov, ki lahko škodijo ledvicam in jetrom.

Kot laiku nam je najlažje prepoznati kvaliteten cimet takrat, ko je še v palčkah, mletega težko, čeprav je cejlonski cimet svetlejši od kasije. Pri cimetu, mora biti skorjica tanka in zvita po plasteh, pri kasiji imamo večkrat dokaj debelo skorjo, ki je temna in ni večplastna. Razliko bomo občutili tudi med ekološko in konvencionalno pridelanim. Konvencionalno pridelan cimet ima zelo močno aromo, in če ga uporabimo malo preveč, jedi močno pogrenijo. V grlu pusti pekoč in neprijeten okus. Ekološki je bolj prefinjenega vonja, svetlejši in tudi, če ga dodamo veliko preveč, jedi ne bo pogrenil.

Cimet vsebuje več snovi, ki lajšajo bolečine. Hlapljivi eterični olji cimetovca in kasijevca vsebujeta veliko cinamaldehida, ki botruje večini zdravilnih učinkov obeh rastlin. Za to snov je klinično dokazano, da uničuje bakterije, viruse, kvasovke in odpravlja zajedavce. Eterično olje skorje cimeta velja v aromaterapiji za najmočnejše olje s protibakterijskim učinkovanjem, deluje pa tudi proti virusom. Kot inhalacijo (5 kapljic v skodelico vode) ga lahko uporabljamo pri vnetju obnosne votline, pri nabrekli nosni sluznici, polipih, zamašenih ušesih in drugih težavah v predelu nosu in ušes.

V ajurvedski medicini ga cenijo zaradi krepitve imunskega sistema. Sv Hildegarda je zanj dejala, da kdor ga uživa, zmanjšuje slabe sokove v telesu in krepi dobre. Cimet poživlja periferni krvni obtok, zato naj ga uživajo ljudje, ki imajo nižjo telesno temperaturo in jih rado zebe v roke in noge. Dober nasvet sta tudi dve kapljici eteričnega olja v vsak copat, pri mrzlih nogah. Uvrščamo ga tudi med začimbe, ki preverjeno delujejo proti revmi in putiki. Lubje uporabljamo predvsem za odpravljanje krčev in slabosti, lajšanje motenj v prebavilih.

Cimet ogreva in krepi delovanje ledvic in daje telesu veliko energije, tudi npr. pri astmi ali v menopavzi. Pomaga tudi pri vnetju sečil in blaži drisko. Opravili so študije, ki so potrdile delovanje cimeta proti sladkorni bolezni. In veliko je sladkornih bolnikov, ki si pomagajo tudi s cimetom. Priporočena terapevtska količina je od 1 – 6 g cimeta dnevno. Nosečnice naj se cimetu v terapevtskih odmerkih izogibajo, saj lahko povzroči krčenje maternice. Tudi pri pregretosti telesa in drugih vročinskih stanjem, se cimetu izognimo.

Cimet z medom
1 žlička mletega cimeta na žlico medu je odlična prva pomoč pri vnetjih grla in prehladnih obolenjih, gripi, oslabljenemu imunskemu sistemu, kronični utrujenosti, artritisu, povišanemu holesterolu, slabosti srca in slabemu zadahu.

Čaj za zniževanje krvnega sladkorja
– 60 g semen sabljastega triplata
– 50 g korenine navadnega potrošnika
– 50 g ceylonskega cimeta
– 20 g klinčkov
– 10 g kurkume
2 žlički mešanice za 5 minut pokuhamo v pol litra vode in pijemo 2x dnevno po skodelico čaja.

Čaj proti bolečinam
– 2 žlički klinčkov
– 2 žlički kurkume
– 1 žličko koriandrovih semen
– 1 žličko cimeta
– 1 kos svežega ingverja
– ščep bazilike
– 1 liter vode
– limonin sok, med
V vodi skuhamo vse začimbe, ko zavre, zmanjšamo temperaturo in kuhamo še 5 minut. Precedimo in po želji dodamo med in limono. Pijemo po potrebi.

Cimetov prašek za zobe
Za prašek, ki lošči in pobeli zobe, ob enem pa ima protimikrobni učinek, potrebujemo:
– 2 žlici jedilne sode bikarbone
– 1 žlica kalcijevega karbonata ali citrata
– 1 žlička prahu rastlinskega oglja
– pol žličke cimeta
– pol žličke prahu neema
– 5 kapljic eteričnega olja klinčkov
– 5 kapljic eteričnega olja žajblja
Vse sestavine med seboj zelo dobro premešamo in večkrat presejemo. Shranimo v zrakotesno posodo. Zmočimo mehko ščetko za zobe, jo pomočimo v prašek in nežno očistimo zobe.

Poživljajoč cimetov peeling
– 2 žlici drobno mlete kokosove ali mandljeve moke
– 2 žlici riževe moke
– 2 žlički kokosovega sladkorja
– pol žličke mletega cimeta
Suhe sestavine pomešamo med seboj in jih dobro zaprte hranimo v lončku.
Ko želimo iz obraza očistiti oz. odluščiti suhe odmrle celice, vzamemo žlico pripravljenega prahu in dve žlici navadnega jogurta. Naredimo pasto, ki jo nanesemo na obraz, vrat in dekolte ter s krožnimi gibi blago masiramo. Peeling izboljša izgled vseh tipov kože, kožo poživi, očisti in zmehča. Kožo po dveh minutkah dobro umijemo, jo osvežimo s tonikom in nato nanjo nanesemo še kremo.

Olje za masažo trebuha pri črevesnih in želodčnih krčih
– 50 ml mandljevega olja
– 5 ml cimetovega olja

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Beli vratič

BELI VRATIČ (Tanacetum parthenium) je okoli 50 cm visoka trajnica, ki spada v red košarnic. Ko zacveti, ima na prvi pogled videz sploščenih kamilic in zelo močno diši po eteričnem olju. Ima zelo razvejana stebla, ki nosijo pernato deljene liste. Njegove kobule tvorijo beli jezičasti in v notranjosti rumeni, cevasti cvetovi.

Za razliko od navadnega, rumeno cvetočega vratiča, ne vsebuje strupene spojine tujona. Je zelo nezahtevna rastlina, čeprav se zelo dobro odziva na dobro in odcedno zemljo, sončno lego in tudi redno zalivanje. Zelo dobro prenaša mraz, v ne predolgih zimah ostane celo zimzelen, sicer pa hitro spomladi požene mlade vejice. Zlahka ga vzgojimo iz semen, po vrtovih se rad zaseje tudi sam, s potaknjenci in tudi z delitvijo korenin. Všeč mu je, če ga po cvetenju obrežemo. Ima malo bolezni in škodljivcev, rade ga imajo le listne uši, zato ga sama najraje sadim v bližino kamilic, ki ob vratiču ostanejo skoraj ne-ušive. Izvira iz Male Azije in ima dolgo zgodovino v evropski zeliščni medicini.

Uporabljali so ga predvsem proti glavobolom in mu predpisovali, da je zdravilo proti mrzlici, od koder izvira tudi njegovo angleško ime – feverfew. Zmečkano rastlino so navezali okoli zapestij še preden so se pričeli mrzlični krči. Uporabljamo pa ga tudi za odganjanje moljev in bolh. V koreninah vsebuje snovi, kot so inulin, smole in piretrin, substanco, ki je zelo strupena za hladnokrvne živali in črve. Njegovo ljudsko ime glistnica pa kaže tudi na njegovo nekdanjo uporabo proti glistam.

Že od nekdaj je bil beli vratič cenjen kot varovalno zdravilo proti migrenam, uporabljali pa so ga tudi proti drugim glavobolom. Zaradi prepričanja, da je pregrenak, so ga uporabljali predvsem za zunanjo uporabo. Priljubljen je bil tudi pri porodnicah, saj so z njim pomagale izločiti posteljico po porodu, odpravljal pa je tudi druge motnje v rodilih. Za ta namen so si pripravile »čepeče parne kopeli«.

Listi belega vratiča so zelo grenki in aromatični in jih nabiramo tik pred cvetenjem. Danes jih uporabljamo predvsem za blaženje migren in menstrualnih bolečin.
Lajša tudi spremljajoče simptome migrenskih napadov, kot sta slabost in bruhanje. Deluje protivnetno, sprošča krvne žile, spodbuja prebavo, lajša menstruacije in uničuje notranje zajedavce.
Odsvetuje se sočasna uporaba pri zdravilih za redčenje krvi. Žvečenje enega do treh manjših lističev belega vratiča na dan je priporočljiv odmerek za preprečevanje migren. Ker pa sveži listi lahko povzročijo razjede v ustih, svetujem uporabo tinkture ali čaja. Priporoča se pitje blagega poparka po porodu, da se pospeši čiščenje in tudi okrepi maternico, pa tudi za blaženje menstrualnih bolečin, ki so povezani z počasno prebavo in zaprtjem.

Proti glavobolom in migrenam je učinkovitejša tinktura, ki jo je potrebno pričeti jemati takoj ob prvih znamenjih in sicer v rednih, manjših odmerkih, 5 – 10 kapljic v 1 dcl vode na vsakih 20 – 30 minut. Tudi pri akutnem stanju revmatoidnega artritisa se priporoča uživanje tinkture trikrat dnevno po 30 kapljic, kot dodatek drugim zeliščnim zdravilom. Njegov značaj je grenak, topel in suh.

Poparek belega vratiča
pripravimo tako, da 500 ml vrele vode prelijemo čez 15 g listov. Po petih minutah precedimo in spijemo po požirkih čez dan.

Parna kopel pri boleči menstruaciji
Po pest ognjiča, belega vratiča, pravega pelina, rmana, kamilice, sivke, materine dušice, deljenolistne srčnice, trpotca damo v lonec s tremi litri vrele vode, pomešamo in nato vse skupaj vstavimo v wc školjko ter sedemo nad paro. V zadnjem tednu menstrualnega cikla (teden pred krvavitvijo) opravimo parno kopel trikrat po dvajset minut. Nato 1 uro počivamo. Bodimo previdni, saj je para na začetku zelo vroča. Ponavljamo nekaj mesecev.

Blazinice za odganjanje moljev v omarah
Izkoristimo naravne lastnosti številnih zelišč, ki niso všeč mrčesu in moljem. Platnene ali vrečke iz organze napolnimo s suho mešanico sivkinih cvetov, navadnega in belega vratiča, nemškega rožmarina, pravega pelina. Vrečke spravimo v predale ali jih obesimo na obešalnike v garderobni omari.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Žajbelj

ŽAJBELJ (Salvia officinalis)
Žajbelj je rastlina, ki ga poznajo tudi tisti, ki se na zelišča sicer ne spoznajo najbolje. Manjka na redko katerem vrtu, redno pa ga srečujemo tudi na našem dopustu ob morju. Tisti, majhen in bel, ki se bori med vročim kamenjem, skorajda brez vlage in zemlje, ima še posebno vrednost. Vzgojimo ga lahko iz semena ali s potaknjenci, zgodaj poleti.

Grmičke po cvetenju porežemo, saj ga tako ohranjamo mladostnejšega in bolj kompaktnega. Liste obiramo tik pred cvetenjem in tudi poleti, za hranjenje jih posušimo. Tudi iz cvetov si lahko pripravimo lahek balzamičen čaj. Suhe liste lahko dajemo med perilo, kar odganja mrčes, kadar jih zažgemo z njimi razkužujemo prostore.

Uporabljamo ga zaradi njegovih protimikrobnih in protivnetnih lastnosti. Poparek iz listov lahko uporabimo za čiščenje obraza, za grgranje in razkuževanje ustne votline in grla, za kar je zelo primerna tudi razredčena tinktura.

Žajbljev čaj spodbuja prebavo, spodbuja izločanje žolča in pomaga zdraviti diarejo. Žajbljev čaj in vino krepita živce in krvni obtok, čaj blaži tudi kašelj in prehlade ter uravnava motnje v menstrualnem ciklusu in menopavzi. Vendar ga zaradi vsebnosti toksičnega tujona ne smemo uživati v večjih količinah. Tujon lahko sproži tudi epileptične napade pri epileptikih, povzroča tudi slabost, krče v želodcu in črevesju, zadrževanje urina, v resnejših primerih lahko poškoduje ledvica. Tujona je veliko v alkoholnih izvlečkih in eteričnem olju, v vodnih izvlečkih pa malo. Nekateri priporočajo, naj bi žajbljev čaj vreli 3 minute, da tujon izhlapi, vendar sama nisem prepričana, da to drži. Nosečnice ga naj uživajo le, kot občasen dodatek k prehrani. Tudi njegov hidrolat lahko uporabljamo kot ustno vodico.

Nekatere vrste kadulj se v kitajski medicini uporabljajo za zdravljenje neplodnosti. Tam uporabljajo korenino žajblja (dan šen) tudi za zastajanje krvi in ker poganja kri, ga uporabljajo tudi pri nekaterih vrstah menstrualnih bolečin in težav s srcem . Spodbuja krvni obtok in umirja.

Naziv rodu Salvia izhaja iz besede salvare, kar pomeni rešiti, zaceliti. V starih časih je to bila rastlina, ki je imela ugled in njegovo spravilo je bil zato posvečen obred. Pri delu so se izogibali kovinskemu orodju, saj so verjeli, da železo ni združljivo z občutljivim žajbljem.

A žajbelj, kadulja, ki so jo opisovali v antičnih časih, ne govori o vrsti Salvia officinalis, zdravilnem žajblju, temveč je govora o grški kadulji S. fruticosa, katere eterično olje vsebuje zelo malo nevrotoksičnih ketonov in je primernejša in varnejša vrsta za infekcije dihal. Dolgo so mu pripisovali, da podaljšuje življenje in izboljšuje spomin pri starejših ljudeh. Kitajci so v začetkih izvažanja pravega čaja v Anglijo, bili pripravljeni zamenjati dva zavoja čaja, za zavoj posušenega žajblja.

Tudi v zeliščarskem izročilu je poznano, da kjer je v vrtu žajbelj (in se ta seveda uporablja), so ljudje trdnejšega zdravja. V družini usnatic s svojimi več kot 500 vrstami ustvarja zelo pisano paleto primerkov, v svojem rodu.

Žajbljeva dežela so gole apnenčaste skale Dalmatinske obale, neplodna pobočja Balkana, Grčije in Španije. Tam je žajbelj, kot kadilo na oltarju narave, s svojim slovesnim vonjem, podobnim rožmarinu le, da bolj grobim, bolj zemeljskim.

Je tipična poletna rastlina, s »trmastimi« olesenelimi stebli, močnimi, debelimi gubastimi, žametnimi listi, ki imajo zelo lepo izražena rebra in žile in so ozki in suličasti. Impozantna socvetja se odločno dvigajo nad listnati pol grm, veliki aromatični cvetovi so polni nektarja in narava jih je oblikovala za telesa čebel. Toplota ga hitro dvigne v cvet, tako sprosti svoj vonj, svoja hlapna olja skozi njih, a po drugi strani tudi v listih kopiči tanine, aromatične smole in nekaj mineralov (kalcijev oksalat).

Posušen žajbljev list vsebuje okoli 2 % hlapnih olj, ki imajo zelo visoko vsebnost tujona, 5 – 6 % smol in 5 % taninov. Tako mu s toploto ustvarjena hlapna olja, smole in tanini, dajejo stabilnost in čvrstost.

Njegove adstringentne lastnosti zato s pridom uporabimo pri negi kože in vnetih sluznic in zanimivo, zavira tudi potenje, solzenje, slinjenje ter izločanje mleka.

V kulinariki da določenim jedem bogat okus. A pri začinjanju jedi moramo biti nadvse občutljivi, kajti prehitro želi prevzeti okus. Cenimo ga predvsem zato, ker pomaga prebavljati mastno in sladko hrano. Dodajamo ga lahko k mesnim jedem, v zeliščno maslo, k sadnim kupam, v sendviče, v kis, včasih je bilo priljubljeno tudi kaduljino pivo. Njegov značaj je pekoč, grenak in suši.

Žajbljev poparek
Poparek iz 20 g listov v 500 ml vode krepi in spodbuja jetra, izboljša delovanje prebavil, spodbudi krvni obtok pri oslabelosti. Če ga popijejo doječe matere, bo zmanjšal izločanje mleka, kar je dobrodošlo ob odstavitvi otroka. Ublaži tudi potenje ob menopavzi. S poparkom lahko tudi spiramo lasišče, če imamo prhljaj.

Tinktura
200 g žajblja namočimo v 1000 g 45 % tropinovca in pustimo namočeno 3 tedne. Uporabljamo jo za grgranje in izpiranje ustne votline.

Žajbelj v kulinariki:

Piščančje prsi z žajbljem
4 – 6 žajbljevih lističev damo v ponev z maslom, ko je vroče, na njem popečemo 3-4 fileje piščančjih prsi iz obeh strani. Ko so pečena posolimo in dolijemo suho belo vino (50 ml), ščep timijana, popra in karija. Na slabem ognju dušimo še 5 minut.
Bruskete z žajbljem
Nasekljamo šopek peteršilja in nekaj lističev svežega žajblja, 2 stroka česna, sol, zalijemo z olivnim oljem, da prekrije zelišča in s tem namažemo popečene rezine kruha.

Z žajbljem lahko začinimo paradižnikovo omako, uporabimo ga lahko v omletah, v marinadah za meso, ribo in zelenjavo, v zeliščnih maslih …

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Arnika

ARNIKA (Arnica montana)

Prezimno trdna trajnica, arnika (Arnica montana), zraste od 20 – 60 cm visoko. Razširjena je skoraj po celotni Evropi, na višjih predelih vse do skoraj 2000 m. Raste na zemlji, ki ne vsebuje veliko apnenca, na svetlih, odprtih področjih z dovolj vlage.

Ovalni, z dlačicami prekriti listi tvorijo križno rozeto, iz katere proti poletju požene visoko, čvrsto, ne preveč razvejano steblo, na katerem sta še eden do dva para nasprotnih stebelnih celorobih listov.

Rodovno ime Arnica izhaja iz grške besede arna, kar pomeni ovca in opisuje njene mehke, dlakave liste.
Na vrhu stebla se razveja in običajno najdemo na njej po tri cvetne koške s toplo rumeno-oranžnimi socvetji, ki se odpro proti koncu junija in v juliju.

Socvetje obdajajo ostri ovojkovi listi, pokriti z rumenkastimi dlačicami. Cvetovi v socvetju so cevasti in jezičasti. Cevasti v sredini so dolgi okoli 15 mm, jezičasti pa okoli 30 mm, z dobro vidnimi vzdolžnimi žilami in se zaključijo s tremi zobci. V cvetovih vsebuje veliko karotenoidov, ki ji dajejo barvo. Vsaka cvetna glavica, ki jo pogledamo na gorskem travniku je drugačna, razgibana, saj vrtinči jezičaste cvetove.
V sebi zadržuje veliko eteričnih olj.

Vonj se preobraža, tako ima arnika na vsakem delu drugačen vonj. Zgoraj v cvetu je meden, na košarici zelo začimben, balzamičen, smolnat in rahlo oster v korenini. Tudi po sestavi so eterična olja v posameznih delih rastline zelo razlikujejo. Eterično olje v glavici je masleno, oranžne barve in ima okoli 15% maščobnih kislin, medtem ko ima eterično olje iz korenin svetlo rumeno barvo, močan vonj in ni tako mastno.

Za zdravljenje je pomembna celotna rastlina. Obstaja veliko vrst arnike, nekateri jo tudi gojijo. Vendar je kljub temu, da imajo podobno kemično sestavo, le ena, arnika, Arnica Montana, ki je najpomembnejša tudi v homeopatskem in antropozofskem zdravljenju.

Deluje protivnetno in analgetično. Uporablja se predvsem za notranje poškodbe in rane. Pospešuje celjenje in deluje protibolečinsko pri udarninah, podplutbah, zvinih, zlomih. Najpogosteje uporabljamo obkladke, ki smo jih naredili z razredčeno tinkturo. Redčimo jo vsaj 1 : 50, sicer nam lahko povzročijo draženje in vnetje kože. Obkladki ali nežni polivi z razredčeno tinkturo delujejo zelo ugodno pri abcesih, tvorih, zanohtnicah, vnetih in krčnih žilah.

Uporabljamo jo predvsem pri zaprtih poškodbah. Če pa želimo z arniko razkužiti rano, pomešamo 2 žlici arnikine tinkture s pol do tričetrt litra prekuhane hladne vode in z njo polivamo rano. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo tako imenovani »arnikin cvet« kot vtiralo pri mišičnih bolečinah in revmatičnih težavah z mišicami in sklepi, kot tudi pri vnetjih na mestu pikov žuželk. Razredčena tinktura se uporablja tudi za izpiranje ust, pri vnetjih ustne sluznice, vnetjih dlesni in aftah. Daljša uporaba arnike v obliki obkladkov (pri oteklinah, nategnjenih mišicah, zvinih) lahko izzove kožna vnetja, kar bomo preprečili, če bomo na prizadeta mesta večkrat na dan nanesli kakšno mazilo ali olje. Mazilo iz arnike se dobro obnese tudi pri kroničnem venskem popuščanju.

Pri revmatičnih težavah se bolje obnesejo pripravki iz arnike v gelu. Pripravki iz arnike so zaradi toksičnosti seskviterpenskih laktonov v glavnem omejeni na zunanjo uporabo. Notranje se lahko uporabljajo le homeopatski in antropozofski pripravki iz arnike, ki pa so zelo razredčeni, jemljejo pa se za zmanjšanje krvavitev in hitrejše celjenje, pri bolečinah v mišicah po preobremenitvi, pri obolenjih venskega in arterijskega sistema. Arnike v obliki čajev ali tinkture ne uživamo, saj lahko pri predoziranju pride do bruhanja, bolečin v trebuhu, palpitacij, težav z dihanjem in s srcem, krvavega bruhanja in pri večji količini celo smrti.

Zanimivo je, da so zdravilne učinke arnike odkrili relativno pozno, šele v šestnajstem stoletju. A kljub temu, da ima v ljudski medicini relativno kratko zgodovino je arnika eno izmed najbolj poznanih in najpogosteje uporabljanih zelišč za zdravljenje vsakdanjih poškodb. Danes je arnika zaščitena v skoraj vseh evropskih državah.

Arnikina tinktura
10 dag drobno narezanih cvetov prelijemo s pol litra 50% alkohola. Tako namočeno pustimo 3 tedne.
Po treh tednih alkohol odlijemo, na cvetove pa lahko še enkrat nalijemo novo žganje.

Kopel za sprostitev
200 g sladkorja, 100 g grenke (Epsom) soli, 3 žlice arnikine tinkture

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Kamilica

PRAVA KAMILICA (Chamomilla recutita)

Na negnojenih, zapuščenih njivah se rada razbohoti nežna enoletnica kamilica. Na 20 – 50 cm visokih, razvejanih steblih najdemo cvetne koške, značilnega vonja. Cvetni koški imajo bele obrobne lističe z rumeno, votlo stožčasto sredico. Kamilica je občutljiva na gnojila in druge kemične snovi v zemlji. Za uporabo je ne nabiramo, če raste na pognojeni zemlji. Kadar raste na zapuščenih njivskih predelih vsebuje največ eteričnih olj in zdravilnih učinkovin. Cvete od maja do avgusta.

Nabiramo jo v sončnih dnevih, saj imajo ob vlažnih in oblačnih dnevih cvetni koški manj eteričnih olj, tudi posušimo jih ne tako lepo. Suhe kamilice rade vežejo vlago nase, tako, da jih moramo dobro posušene skrbno hraniti.
Glavna zdravilna učinkovina v kamilici je eterično olje, značilno temno modro barvo mu daje azulen. Tudi eterično olje kamilice je temno modre barve. Več je v rastlini olja in azulena, bolj učinkovito preprečuje vnetja. Seveda so v njej še druge učinkovine, ki združene koristno vplivajo na razne tegobe.

Njena uporaba je mnogostranska, je eno najbolj poznanih in uporabljanih zdravilnih zelišč. Grenke sestavine kamilice spodbujajo prebavo in blažijo slabosti. Z njo si lajšamo vse mogoče težave želodca in črevesja, od želodčnih krčev, katarjev, napenjanja, črevesnih težav, kot tudi težav s slabšo prebavo, jetri, ledvicami, prehladi, pospešuje celjenje ran, lajša vnetja kože, prebavil, sluznic, deluje protibakterijsko. Ima blag, pomirjujoč učinek na živčni sistem.

Koristna je tudi za ženske reproduktivne organe in blaži menstrualne krče. Uživanje kamiličnega čaja po požirkih učinkuje zelo blažilno. S čajem ali namočenimi cvetnimi koški, ki jih polagamo na trebuh si lahko še dodatno pomagamo. Če nekaj pesti kamilic zavremo v treh litrih vode in jo dodamo kopeli si s to kopeljo lahko lajšamo težave z vnetim mehurjem, materničnimi krči, nečisto ali srbečo kožo in kožnimi vnetji, prekomernemu potenju nog … takšna kopel krepi celoten organizem. Obkladke iz kamilic lahko dajemo tudi na rane, čire, pripravimo pa si lahko tudi inhalacije. Ker je delovanje kamilice zelo blago, je primerna tudi za otroke.

Močan kamilični čaj lahko uporabimo tudi za čiščenje nečiste in vnete kože, kot prelivek za lase, preganja neprijeten telesni zadah, saj nežno dezodorira. Uporabljamo ga lahko tudi v gospodinjstvu, kot blago čistilno sredstvo, ki preganja neprijetne vonjave. Odlična je tudi za nego mastne in mešane kože, saj deluje proti vnetno in pomirjevalno. Nežno adstringentno deluje tudi na široke kožne pore. Eterično olje kamilice lahko uporabimo v kremah za obraz ali mešanici olj, ki so primerja za nego mastne kože (npr. jojoba). Pozorni moramo biti le, če imamo alergijo na košarice (vratič, rman, arnika, ognjič…).

Za biodinamični kompostni preparat 503 potrebujemo cvetne koške prave kamilice. Cvetovi morajo biti mladi, saj so preveč odprti neuporabni, ker že semenijo. Cvetove kamilic nabiramo v sončnem dopoldnevu, ob dnevu za cvet. Cvetove dobro posušimo in shranimo do Mihelovega, ko bomo izdelovali in zakopavali preparate.

Za izdelavo preparata 503 potrebujemo še črevo goveda in kamilični čaj, s katerim bomo posušene kamilice navlažili pred polnjenjem. Pred zakopom v zemljo, polnjeno črevo osušimo na zraku. Zakopava se na sončno lego, povito v žaklovino, lahko tudi v glinenem loncu in čez približno pol leta, nekje v maju je preparat zrel.
Takrat ga izkopljemo in osušimo, preden ga shranimo v šoto. Uporabimo ga za prepariranje kompostnega kupa. Lahko ga uporabimo tudi za namakanje semen pred sejanjem, ugaja metuljnicam in križnicam. Vegetabilna različica izdelave preparata 503 je polnjenje in zakopavanje izdolbljene skorje macesna.

Preparat iz kamilice prinaša energije podsončnega planeta Merkurja, ki deluje s toploto na rastline in jim omogoča dober razvoj in zdravo reprodukcijo, torej kvalitetna semena (plod). Zato je pomembno, da je v tleh dovolj humusa, ki zadržuje vlago v tleh, preko katere deluje Merkur na semena in seveda tudi gline, ki omogoča prenos iz korenin v nadzemni del rastline. Torej apnena substanca (humus) posreduje sile podsončnih planetov, ki delujejo preko kalcija v tleh s pomočjo vlage.

Merkur ima večji vpliv na enoletne rastline. Merkur je planet, ki vpliva na obliko rastlin. S preparatom iz kamilice, ki ga dajemo v kompost, omogočimo, da bo zemlja, ki ji ga bomo primešali imela moč hraniti rastlino s kalcijem, seveda v sinergiji z ostalimi elementi, ki je nujen za njeno rast in zdravje.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Divja Ščetica

DIVJA ŠČETICA (Dipsacus Sylvester)
Iz temno zelene rozete, ki kar od poletja do aprila navidezno miruje nad zemljo, prične v aprilu svojo eksplozivno in bujno rast divja ščetica (Dipsacus Sylvester).

Vedno bolj iskana in priljubljena v svetu zelišč. V zadnjem času jo iščejo ljudje, ki so okuženi z limsko boreliozo http://hiskazelisc.com/p…/bio-tinktura-divja-scetica-100-ml/. Vendar njena uporaba ni omejena zgolj na to. Ta visoka, trdna, pokončna in nenavadna rastlina se uporablja tudi za nego razpokane kože, vplivala pa bi naj tudi na celjenje zlomov in natrganih mišic. Tudi na jetra in ledvice ima močan učinek.

Njena azijska različica Xu Duan (Dipsacus Asperoides) je po celem svetu poznana rastlina, ki ima močno celilno delovanje na natrgane mišice, rane, zlome, podpira jetra in ledvice, spodbuja cirkulacijo krvi, deluje proti izčrpanosti, šibkosti, pri bolečinah v hrbtu, kolenih, pri otrdelih sklepih in nestabilnih sklepih, šibkih nogah, zaustavlja premočne krvavitve. Že njeno ime (Xu – dokončati, obnoviti in Duan – zlom) se prevaja kot »celi, kar je zlomljeno«.
Uživa se jo v obliki 20-minutnih prevretkov iz korenine.
Ščetica je dvoletna rastlina. V prvem letu naredi počasi rastočo listno rozeto iz katere v drugem letu odločno požene v višave. Temeljni oz. rozetni listi so gubasti, z zelo svetlo, bodičasto, spodaj izbočeno glavno žilo, bodičasti so tudi na površini. Ti bazni listi odmrejo kmalu, ko se rastlina prične dvigovati.

Ko v zreli in pozni pomladi opazuješ divjo ščetico, te prevzame njena svetla, močna, sočna in bujna rast. Ko se rastlina dviguje iz rozete, tvori močno, visoko in votlo steblo z vzdolžnimi robovi, ki so posuti s kljukastimi trni. Iz stebla parno izraščajo veliki, dokaj grobi, na površini in na glavni listni žili spodaj trnati listi, kasneje pa od tam izraščajo tudi stranski, pecljati poganjki. Nasproti ležeča si lista, sta okoli stebla povezana med seboj in formirata »skodelico«, v katero stekata deževnica in rosa (ta tekočina naj bi po ljudskih pripovedih celila »zlomljenega duha«). Ta nežno grenka tekočina s sladkastim priokusom, ostaja v teh listnih skodelicah vse do poletja, ko ščetica prične s svojim nenavadnim cvetenjem.

Ščetinasta, jajčasto oblikovana cvetna glavica je lahko dolga preko 10 cm in spominja na okroglo ščetko. Pojavi se na koncu vsakega stebla. Cvetovi so vijoličnih odtenkov, odpirajo se v krogih od sredine navzgor in navzdol. Pod cvetnimi glavicami so ostri, suličasti listi, ki segajo preko cvetne glavice. Cveti od julija do septembra, oktobra. Rastlina po cvetenju zasemeni in odmre.

Pri nas najdemo še dve vrsti ščetice, to sta deljeno listna ščetica (Dipsacus laciniatus) in dlakavo listna ščetica (Dipsacus pilosus). Deljenolistna ščetica, ki je po rasti zelo podobna divji ščetici, cveti od julija do septembra. Cvetovi so bele barve. Nasproti sedeči listi so veliko večji in mehkejši, kot pri divji ščetici. Listi so na glavni žili spodaj bodičasti, spodnja stran lista je močno žilnata in v celoti prekrita z grobimi dlačicami. Zgornja stran ni tako močno poraščena, a še vedno groba. Rob lista je neenakomerno in topo nazobčan.

Njeno ime »ščetica« izvira iz začetkov predilstva, saj so z njenimi otrdelimi, bodičastimi socvetji česali predivo in blago. V 19. stoletju so jo tudi gojili kot industrijsko rastlino. Že davno pa jo je poznala tudi ljudska medicina. Z njo so zdravili presnovne bolezni, artritis, artrozo, putiko, uporabljali so jo za odvajanje seča, pospeševanje potenja in spodbujanje prebave.
Tudi po TKM ščetica pospešuje presnovo in razgiba energijo oči. Krog njenega delovanja so ledvica in jetra. Ker je grenkega okusa, učinkuje odvajalno, razstrupljevalno, razgiba kri in zavira vnetja.
Za uporabo je primerna prvo-letna korenina, ki jo izkopljemo v času mirovanja, to je pozno jeseni, še bolje pa zgodaj pomladi, marca, ko nakopičena energija v korenini že nabira moči za svoj zagon.

V današnjem času nam je uporabo divje ščetice najbolj približal dr. Storl, ki je z njo pozdravil boreliozo, s katero se je okužil, kar je podrobno opisal v njegovi knjigi o naravnem zdravljenju limske borelioze (Healing lyme disease naturally). Po izkušnjah avtorja te knjige, v boju proti bakteriji borelije učinkuje tinktura divje ščetice http://hiskazelisc.com/p…/bio-tinktura-divja-scetica-100-ml/. Po njegovem nasvetu se jemlje največ eno žlico tinkture ščetice tri krat na dan. Količina je odvisna od posameznika in njegove reakcije, saj kot pravi, je to odvisno od človeka do človeka, kajti ni standardiziranih ljudi.
Tinkturo se užije pol ure pred jedjo, malo se jo podrži še v ustih. Kura traja tri mesece. Nato pravi, je potrebno še eno leto ob polni luni jemati tinkturo še tri dni vsak mesec, da se prepreči razvoj bakterij. Kot pravi, se borelije razmnožujejo na 28 dni, v luninem ciklu. Odmerjanje pravi, naj bo prilagojeno telesni zgradbi, duševnosti, starosti, teži ipd. Kdor ne prenaša alkohola, lahko užije čaj (prevretek) iz korenine in prežveči tudi usedlino.
Dr. Storl pravi, da je za uspešno zdravljenje potrebno umiriti telo in duha in prisluhniti svojim odzivom na zdravilo. Opustiti je potrebno razvade, kot so kava, alkohol, sladkor, meso, skratka premisliti je potrebno o zdravem načinu prehranjevanja in se tega tudi držati. Prav tako je potrebno popiti veliko tekočin, očiščevalnih čajev in vsaj dvakrat tedensko uživati v solni kopeli, savni, da se telesne tekočine čim temeljiteje prečiščujejo.
Tinktura ščetice je uporabna tudi pri zlomih in popokani koži v obliki obkladkov.

Divja ščetica spada v družino ščetičevk (Dipsacaceae), kamor sodijo tudi naše bolj poznane travniške rastline: grabljišče, obloglavka, izjevka, objed in grintavec.

Avtor: Patricija Šenekar

Home HZ

Trobentica

ZDRAVILNI IN NAVADNI JEGLIČ (Primula veris/Primula vulgaris)

Pogled na ti dve pomladni cvetlici zmeraj razveseli. Navadni jeglič, poznan kot trobentica, se pojavi prvi. Je zelnata trajnica, s kratko, rjavo koreniko. Listi so jajčaste oblike, valoviti in nazobčani. Njena privlačnost je v preprosti popolnosti njenih rumenih cvetov, ki zgodaj pomladi prekrijejo travnike.

Visoko kimajoči zdravilni jeglič, nežno dišeč po medu, pa je malone iztrebljen. Ker je divji zdravilni jeglič zaščiten, lahko sejemo ali sadimo tudi bolj prilagodljive udomačene vrste, tako, da bomo še naprej lahko uživali ob pogledu na čudovito rumeno barvo cvetočih preprog na domačih travnikih.

Raste na deloma senčnih in sončnih travnikih. Trobentica ima raje vlažne travnike, medtem, ko zdravilni jeglič uspeva na ilovnatih tleh. Pri zdravilnem jegliču se iz pritlične listne rozete steblo z zlatorumenimi venčnimi in zelenimi čašastimi listi dvigne 10 – 20 cm od tal, medtem, ko so trobentičini cvetovi posamično na tankih stebelcih, visokih okoli 5 cm. Jeglič cvete od marca do začetka maja, takrat ga tudi nabiramo. Sveži cvetovi so prijetnega medenega vonja in sladkobnega okusa. Cvetovi visokega jegliča so manj aromatični.

V zdravilne namene uporabljamo celotno zel obeh trajnic. Trobentičine korenine pa tudi za umirjanje glavobolov živčnega izvora. Sicer nabiramo cvetove in liste obeh jegličev, ki jih lahko uživamo presne v solatah ali jih sušimo za čaj. Cvetove lahko dajemo zaradi lepšega videza tudi v razne čajne mešanice, saj pri sušenju ohranijo lepo rumeno barvo. Posušimo jih v tanki plasti in hitro, da ne porjavijo.

Pri nabiranju listov moramo biti pozorni, da so le-ti zdravi, brez glivičnih okužb. Nekateri ljudje dobijo ob nabiranju jegliča izpuščaje ob stiku z njegovimi dlačicami. Če ste med njimi, ga ne nabirajte ali pa se zaščitite z rokavicami.

Jeglič je, kot ena prvih spomladanskih rastlin, pomemben pri premagovanju zdravstvenih težav, ki se nas rade lotijo ob koncu zime, saj pozdravi vse katarje, zasluzenje in kašelj. Korenina in cvet tudi čistita kri, Po Kneipu pomaga tudi pri protinu in revmi, če pijemo dve skodelici jegličevega čaja dnevno. Čaj blaži glavobol, pomirja, krepi živce in srce. Cvetovi namočeni v vinu krepijo srce. V mešanici s sivko, meliso, hmeljem, baldrijanom in šentjanževko je učinkovito uspavalo. Kadar ga mešamo z mladimi brezovimi listi, mladimi koprivnimi listi in regratom dobimo odličen pomladanski čaj za čiščenje krvi. Čaj, ki ga pripravimo iz hitrega prevretka korenin pomaga zdraviti ledvice in ledvične kamne.

V jegliču je kar nekaj učinkovin, najpomembnejši so gotovo saponini, ki rahljajo in odpravljajo sluzi, zato ga največ uporabljamo pri katarjih zgornjih dihalnih poti in kroničnem bronhitisu.

Saponini in flavonoidi delujejo diuretično, zato lahko jegličev čaj uporabljamo tudi za odvajanje vode. Saponin se nahaja v glavnem v korenini, vsebujejo pa ga tudi zelene cvetne čašice in listi, zato cvetove pobirajmo s čašami, ki vsebujejo tudi nekaj C vitamina, vred. Odrasli in otroci po desetem letu starosti lahko dnevno 1,5 g jegliča, pripravljenega kot čaj. Uživa se večkrat dnevni v manjših količinah. Težave z njim pa lahko imajo ljudje z gastritisom in želodčnimi razjedami, zato naj se mu izogibajo. Previsoki odmerki pa lahko povzročajo slabost z bruhanjem in drisko.

Cvetove lahko namočite tudi v destilirano vodo, to naj bi odpravljalo pege, obliž iz lista pa bo pospešil celjenje ran, blažil otekline in bolečine.
Skratka, če nič drugega, posrkajte nekaj sladkega nektarja iz njegovih cvetov in svojim otrokom pokažite, kako se oglašajo trobentice.

Spomladanski čaj za čiščenje krvi:
– 50 g jegliča
– 50 g korenin regrata
– 50 g mladih kopriv
Poparek pijmo 2 – 3 x dnevno.

Čaj pri dolgotrajnem kašlju:
– 50 g korenine jegliča
– 30 g strtega plodu komarčka
– 30 g strtega plodu janeža
– 30 g pljučnika
– 30 g islandskega lišaja
Skuhamo liter in pol čaja in pijemo čez cel dan.

Patricija Šenekar

Home HZ

Ameriški slamnik

AMERIŠKI SLAMNIK (Echinacea purpurea)

Ehinaceje niso le žuželkam in metuljem privlačne rastline, ampak so tudi eno od najpomembnejših in najbolj uporabljanih zelišč. Na široko se uporabljajo za spodbujanje oz. krepitev imunskega sistema. Učinkujejo pa tudi proti virusom, glivicam, bakterijam, strupom in tudi vnetjem.

Mislim, da je ameriški slamnik eno najboljših sredstev za krepitev našega imunskega sistema.

Obstaja veliko vrst ehinacej, ki vse izvirajo iz Severne Amerike. V zdravilne namene uporabljamo le tri. Škrlatna ehinaceja (Echinacea purpurea), je med vsemi najbolj znana gojena vrsta. Medicinsko močnejši, a manj poznani pa sta ozkolistna ehinaceja (E. angustifolia) in bledo škrlatna ehinaceja (E. pallida). Kot izredno spoštovano in velikomogočno zelišče, so ga od nekdaj uporabljali ameriški Indijanci, zato, da je poznan v naših krajih, pa je zaslužen v veliki meri A. Vogel.

Ehinaceje so trajnice, ki jih lahko razmnožujemo z delitvijo korenin jeseni ali s setvijo (semena naj zaradi lepšega kaljenja »doživijo zimo«, cca 1 mesec v hladilniku).

Slamniki, razen voluharja, nimajo resnih škodljivcev, ne bolezni. Všeč jim je zemlja, ki dobro odvaja vodo in je polno obsijana s soncem. Tudi zmerno sušo dobro prenašajo. Spadajo med nebinovke (košarice), katerih značilnost so cvetni koški, v katerih so drobni, komaj opazni cevasti cvetovi. Opazimo jih, če dobro pogledamo bodičasto, izbočeno sredico slamnika (ali aster, ognjiča, ivanjščic, glavinca, krizantem …).

Ima meter visoka, dlakava stebla z ovalnimi, nazobčanimi listi. Na vrhu je koškasto socvetje, podobno veliki marjetici, obdajajo ga jezičasti, škrlatni cvetni lističi, ki so na začetku in vrhuncu cvetenja postavljeni vodoravno, kasneje se povesijo, ježičasti košek pa se dvigne in izboči.

Korenine imajo najmočnejše učinke, a v zeliščarstu se uporabljajo tudi cvetovi in listi. V raziskavah se je izkazalo, da slamnik vsebuje učinkovine, ki lajšajo bolečine, zdravijo gripo, celijo rane, delujejo proti vnetjem, glivicam, bakterijam in delujejo na splošno krepilno in ugodno vplivajo na odpornost telesa.

Opravljali so mnogo raziskav, pri mnogoterih težavah človeškega in tudi živalskega organizma, rezultati so bili večinoma spodbudni. Veliko se je raziskovalo njegovo antibakterijsko in antivirusno delovanje, vedno se ugotavlja, da ljudje, ki dobivajo dovolj velike odmerke ameriškega slamnika okrevajo hitreje, dobre rezultate imajo po mnogih raziskavah tudi ženske z glivičnimi okužbami, ki so podporno uživale tudi preparat iz ameriškega slamnika.

Mnoge raziskave so pokazale, da rastlina nima stranskih učinkov, razen manjše odrevenelosti jezika ob velikih odmerkih, kar pa ni skrb zbujajoče.

Večina strokovnjakov svetuje, da naj bi ameriški slamnik uživali takrat, ko čutimo, da bomo zboleli ali smo že bolni. Priporoča se uživanje slamnika ob prehladih, gripi, bronhitisu, pri infekcijah sečil. Takrat ga uživamo v večjih odmerkih, npr. 30 kapljic tinkture na štiri ure. Kadar ga jemljemo preventivno za krepitev odpornosti, ga uživamo 3 x dnevno, 1 mesec.

Ker pa krepi imunski sistem, ga nikakor, v nobeni obliki ne smemo uživati pri hujših boleznih, avtoimunih boleznih , kot so aids, multipla skleroza, avtoimunsko neravnovesje (lupus, revmatoidni artritis, skleroderma), tuberkoloza.

Še vedno razumevanje delovanja ameriškega slamnika na imunski sistem ni preveč dobro. In pri boleznih, ki izhajajo iz prevelike dejavnosti imunskega sistema, lahko stanje še poslabšamo. Ob jemanju imunosupresivnih zdravil se mu moramo ogniti. Tudi v nosečnosti in med dojenjem slamnika ne uporabljamo.

Najprimernejši odmerek je odvisen od uporabljenega dela rastline. Pripravke iz korenine se jemlje trikrat dnevno po okoli 1 g. Za poparek vzamemo 2-3g posušene celotne rastline in jo polijemo z 3 dcl vrele vode. Lahko naredimo tudi sok, ki ga pripravljamo vedno sproti, saj slamnik zelo hitro oksidira. Jemljemo 3 cl soka 3 x na dan.

Za naročilo čaja klikni  http://hiskazelisc.com/product/bio-zeliscni-caj-ameriski-slamnik/
Za naročilo tinkture klikni http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-ameriski-slamnik/

Antivirusni čaj:
– Ameriški slamnik
– Citronska melisa
– Navadni ožepek
– Astragalus (grahovec, korenina)
– Šisandra – plodovi

Sok za krepitev odpornosti:
V mešalniku zmešamo liste tolščaka, meliso, ožepek, strok česna s paradižnikovim ali korenčkovim sokom, dodamo še sok ameriškega slamnika.

Tinktura:
40 g svežega ameriškega slamnika, 200 ml 45 – 70 % alkohola. Po treh tednih precedimo. Hranimo do jeseni. Novembra v to tinkturo namočimo še 20 g sveže izkopane korenine in po treh tednih precedimo.

Sprej za vneto grlo:
Zmešamo enaka dela tinkture slamnika in timijana. Nalijemo v stekleničko s pršilko in uporabimo ob vnetjih grla.

Patricija Šenekar