Arhiv Značk: ko zadiši

Bela omela

BELA OMELA (Viscum album)

Le kdo ne pozna zimzelene, grmičaste rastline, ki raste kot polzajedalka skoraj na vseh vrstah dreves, predvsem v ne vzdrževanih sadovnjakih? Polzajedalka se imenuje zato, ker črpa vodo in hranila iz gostujočega drevesa, v katerega požene korenine, ga s tem nekoliko izčrpava, a s pomočjo fotosinteze v zelenih listih sama tvori sladkor in druge organske snovi, ki jih potrebuje. Usnjati, suličasti listi in rahlo olesenelo steblo imajo značilno zeleno ali rumeno barvo. Rastlina je dvodomna, torej so na enem grmičku samo moški ali pa samo ženski cvetovi, iz katerih jeseni nastanejo plodovi.

Včasih so iz njenih sladkih, belih, lepljivih jagod s strupenim semenom izdelovali lepilo, ki so ga, predvsem Rimljani, uporabljali za lovljenje ptic. Od tod izvira tudi njeno latinsko ime viscum – ptičje lepilo. Stari narodi so jo častili kot sveto rastlino, za Kelte je bila zdravilec vsega, predvsem pa omela iz hrasta. Do nje so imeli poseben odnos in zelo so pazili, da ne pride v stik z zemljo, kajti kot rastlina, ki raste na drevesu, na zemljo ne sodi.

Že pri Keltih je veljala za zelo staro rastlino, prištevamo jo k davnemu času, ki je že minil. V Angliji še danes ni Božiča brez omele in zaljubljenci se poljubljajo pod njo, kar naj bi jim prineslo srečo v dvoje. Tudi stari zdravilci, kot so Hipokrat, sv. Hildegarda, Kneipp in mnogi drugi so pisali o njej. Bela omela je rastlina, ki jo nabiramo pozimi – novembra, decembra, januarja in februarja. S škarjami odrežemo grmičke iz dreves, pazimo, da ne pade na tla, nato pa potrgamo mlade vejice z lističi. Pri tem pazimo, da ne nabiramo belih jagod, saj povzročajo želodčne težave. Lističe posušimo na toplem, zračnem prostoru. Zelo počasi se sušijo, zato moramo biti pozorni, da so res suhi, preden jih shranimo. Omelo pobiramo predvsem z listavcev (npr. jablan), jelk in smrek. Ne pobiramo je z oreha in tudi omela s hrasta ima nekaj teoretičnih nasprotnikov, a tudi privržencev – ti so pretežno starodobni zeliščarji in poznavalci.

V tradicionalnem ljudskem zdravilstvu jo uporabljajo za podporno zdravljenje povišanega krvnega pritiska (pravzaprav uravnava pritisk), za zdravljenje vnetnih sprememb na sklepih (artroz, protina, obolenj medvretenčnih ploščic), za podporno zdravljenje rakavih obolenj, tudi pri preprečevanju ponovitev in nastanka zasevkov. Ugodna je njena uporaba pri boleznih srca in ožilja (tudi arterioskleroze), saj krepi srčno mišico, s čemer se ureja tudi krvni tlak in posledično navale krvi v glavo, šumenju v ušesih, omotici, neurejenem mesečnem perilu, vpliva pa tudi na krvavitve v poporodnem obdobju …
Predvsem pa bela omela povečuje presnovo in dviguje dejavnost žlez. Poskrbi za zmanjšano izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke ter lajša bolezni, ki so posledica premočnega delovanja ščitnice. Deluje tudi diuretično, vendar je v čajnih mešanicah za odvajanje vode zaradi drugačnega postopka priprave ne uporabljamo. Lahko pa jo pripravimo posebej in jo pred uživanjem pomešamo z že pripravljenimi zeliščnimi napitki.

Čaj iz lističev in drobnih vejic bele omele pripravljamo po hladnem postopku in med pripravo, ko ga segrevamo, nikakor ne sme zavreti. Lističe omele nadrobimo in jih prelijemo s hladno vodo, v kateri naj se namakajo 6 – 10 ur. Nato precedimo in malo pogrejemo. Čaj pripravimo vedno sproti, torej zdrobljene lističe namočimo zjutraj in zvečer, če ga bomo uživali dvakrat dnevno. Priporočena uporaba je okoli dva tedna, nato naredimo vsaj tako dolgo pavzo, preden ga ponovno uživamo.

Tudi tinkturo bele omele si lahko pripravimo sami. Po posvetu z zdravnikom jo jemljemo 2-3x dnevno po 15 kapljic, in to pri motnjah ščitnice, blagi srčni aritmiji, sladkorni, povišanem pritisku in holesterolu. Pripravimo jo tako, da 10 g posušene bele omele nadrobimo in jo za tri tedne namočimo v 1 dl žganja s 55 odst. alkohola. Precedimo in hranimo na temnem prostoru.

Pripravki iz bele omele se v času nosečnosti ne uporabljajo. Prav tako se posvetujte z zdravnikom, če imate zelo povišan krvni tlak ali se že zdravite za katerokoli srčno boleznijo. Tudi čaj lahko negativno vpliva na naše telo, če je postan ali nepravilno pripravljen.

Belo omelo proučujejo s pomočjo znanstvene medicine in je ena najbolj raziskanih rastlin. Tudi Rudolf Steiner, utemeljitelj walfdorske pedagogike, biodinamičnega kmetovanja, antropozofske medicine, je razvil metodo zdravljenja raka – omelino terapijo, ki jo še danes uporabljajo v antropozofskih medicinskih krogih. Zelo uspešno jo uporabljajo predvsem za zdravljenje raka dojk. Omela deluje na tudi na dušo, rahlo protidepresivno in daje pogum, da človek svojo bolezen sprejme in se odloči za boj proti bolezni, katere del je tudi strah, ki se širi. Tukaj pomaga omela, da človek s svojim stanjem bolje shaja. Pri tumorjih so celice preveč povezane s telesom, jaz se identificira z zemeljskim telesom in ne z dušo (materializem?). To je stanje za-dušitve. Moderen človek tudi več vdihuje, kot izdihuje, kar povečuje našo napetost. Zato je zelo pomemben izdih, ki sprošča, čisti. Naša čutila so preveč usmerjena v zunanji svet. Če tako ostane, se duša ne more naprej razvijati, ker bi se »za-zemljila« in človek prejme zdravilo za dušo – bolezen. In duši, ki je preveč navezana na materialno, omela, kot nezemeljska rastlina lahko zelo pomaga.
Zakaj ravno bela omela in kako jo antropozofi povezujejo z rakom?

Njeni enostavni listi rastejo iz ene točke. Tako se začne, ko seme, ki sta pravzaprav klična lista, pristane na drevesu. Omela ni del drevesa, je nekaj tujega na njem. V naslednjem letu iz rozete zraste steblo, ki s seboj dviguje liste. Je okrogla, pri njej ne poznamo zgoraj in spodaj. Raste iz centra v vse smeri. Zgleda, kot rastlina, ki znova in znova kali, le da s temi “kličnimi listi” raste vedno naprej. Je preprosta rastlina, list je enoten. Cel grm zgleda, kot, da je zloženka kalečih rastlin, ki ne pridejo naprej, ne zrastejo dalje, kot do kličnih listov. In s tem oblikuje večletno rastlino.

Cveti minimalistično, na sredini med listoma z drobnimi luskami. Cvet je zelo provizoričen – dozdeven. Dela dve različni obliki cvetov, eni grmi imajo le cvetove s cvetnim prahom, na drugih pa se oblikujejo plodovi, te grmičke radi uporabljamo kot dekoracijo za božič. Na začetku tri do štiri leta samo raste, ne cveti. Ko zacveti, pa izgubi svojo »normalno« podobo rastline in preide v kroglo. Zacveti februarja, marca in takrat jo obiščejo mravlje, muhe, če je toplo tudi čebele.

Pozimi se oblikujejo jagode, ki jih oblikuje pod cvetom. Jagoda je pravzaprav del stebla, ki se je oblikoval v plod. V plodu pod kožo je tanek sloj, ki je sladkega okusa. Je zelo lepljiva in v tem lepilu sta dve semeni, ki sta v bistvu kalčka in ne semena. Ležita v sredini prosojne mase, sta zelena in zelo odvisna od svetlobe. Vidimo torej, da ima zelo poseben odnos do sonca, ne pa tudi do zemlje. Ptič, ki je zelo pomemben za razvoj omele, poje to jagodo in čez petnajst minut pride zadaj ven. Kar mu tekne zadrži, kar pa pride ven, se nalepi na vejo. Lepljiva snov se posuši s kličnimi listi pa se dolgo na videz ne zgodi nič. V naslednjem obdobju požene korenina. Je aktivna in se trudi prebiti v kambij, s katerim bo povezana z drevesom. Zunaj kambija teče voda od zgoraj navzdol (sladkor od sonca nosi s seboj) a bela omela se povezuje s tisto vodo, ki prihaja od zemlje in s seboj nosi sol. Kjer raste bela omela postane drevo debelejše.
Omela tvori enost z drevesom in raste z njim. Raste na drevesu in tam ostaja. R. Steiner opisuje omelo kot rastlino, ki je brez, da bi se kaj dosti spremenila, prišla iz davne preteklosti in je na tedanjem razvoju tudi ostala.

Kako se razvija v toku leta?
V celem letu ji zraste stebelce in dva lista, okoli cele krogle. Tudi omela na novo odžene spomladi. Raste od spodaj navzgor do junija. Potem je Janezovo, ko je sonce najvišje, dnevi se pričnejo krajšati. Med rastjo začne obračati poganjke sem in tja, vsak dan so drugače obrnjeni. To dela zaradi rasti in nato se oblikuje v grm. Kmalu je čas, ko zaključi vegetativni razvoj in razvija cvetove, ki zacvetijo naslednje leto pozimi. Je drugačna, kot druge rastline in je neodvisna od reda drugih rastlin. Bela omela diši. Če je veliko prahu, diši kot mango. Listi na grmičkih, kjer se razvijejo plodovi so zeleni in tam, kjer rumenkasto cveti, so tudi listi rumeni. Takrat se grmički med seboj ločijo, po dveh mesecih, po zaključku cvetenja, se več ne.

Kako prepoznamo, katera omela bo zdravila raka?
Omela od svojega drevesa tudi nekaj vzame. Vzame živost drevesa in ta eteričnost oz. živost je pri drevesu zelo komplicirana. Vsako drevo ima svoj »stil«. Stil živega med lipo, se na primer zelo razlikuje od hrasta ali jablane. Omela prevzame del te drevesne »organizacije«. V Avstraliji npr. srečamo omele, ki tako povzamejo stil drevesa, da celo prevzamejo njegovo podobo. Pri nas omele tega ne delajo. Torej z drugimi besedami, bela omela lahko to sposobnost drevesa prenese v zdravljenje. In pomembno je, katero omelo vzamemo za zdravljenje in katero je drevo, na katerem raste. To potem primerjajo s konstitucijo in karakteristikami človeka.

Vzamejo poletni sok in zimski sok bele omele. Poletni sok je še preden se začne obračati na eno in drugo stran, pred Janezovim. Zimski sok, do januarja, ko je rastlina pred cvetenjem in je najbolj »pri sebi« in močna, da se lahko uveljavi v mrzli zimi in zacveti. Ta dva sokova privedejo v »odnos« in šele nato, po posebnih postopkih naredijo zdravila. Zdravila injicirajo direktno v tumorje. Kadar je človek izčrpan in »iz sebe« je temelj za raka. Takrat del telesa, nekaj v njem, samostojno dela. Kot, da sile življenja padejo narazen. Nekje se oblikuje organ, ki ni del nas. In svojo organizacijo okrepimo z omelo, ki ima svojo organizacijo, saj je omela centrirana na samo sebe in s to svojo značilno rastjo ustvari notranji prostor, ki simbolizira neke vrste duševnost.

Pri zdravem človeku je jaz prisoten v vsaki celici. Omela spodbuja tudi toploto. Toplota = ljubezen. Zdravljenje raka z belo omelo pri nas še ni možno. V sosednji Avstriji in npr. Nemčiji, pa je to stalna antropozofska praksa.

Patricija Šenekar

Cimet

CIMETOVEC (Cinnamomum spp.)
Kjerkoli se pojavi – ali v čaju, v kosmičih ali v čajni lučki – povsod ima cimet topel, blag okus in vonj. Pravzaprav je vroč in pekoč, zato se dobro obnese pri vseh hladnih stanjih, od običajnega prehlada naprej.

Cimetovec je tropsko zimzeleno drevo, ki zraste do 10 m visoko, ima svetlo, debelo in gladko lubje, ovalne zelene liste, s svetlejšo spodnjo stranjo in majhne bele cvetove. Lubje, listi in modrikasti plodovi imajo omamno dehteč vonj. Notranje lubje vej se uporablja kot začimba za čaje, kuhano sadje, za začinjanje medu, sladic, nekaterih mesnih in ribjih jedi, punčev, kuhanih vin …

Na zahodu raje uporabljamo predvsem mleto ali v paličice zvito posušeno lubje vrste Cinnamomum zeylanicun oz. cejlonski cimet, ki je kvalitetnejši, na Kitajskem dajejo prednost C. cassia, ki pa je gojen zelo intenzivno, drevesa so prepogosto lupljena, neodporna, polna škodljivcev, ki jih kemično uničujejo, prav tako pa ima tudi višjo vsebnost kumarinov, ki lahko škodijo ledvicam in jetrom.

Kot laiku nam je najlažje prepoznati kvaliteten cimet takrat, ko je še v palčkah, mletega težko, čeprav je cejlonski cimet svetlejši od kasije. Pri cimetu, mora biti skorjica tanka in zvita po plasteh, pri kasiji imamo večkrat dokaj debelo skorjo, ki je temna in ni večplastna. Razliko bomo občutili tudi med ekološko in konvencionalno pridelanim. Konvencionalno pridelan cimet ima zelo močno aromo, in če ga uporabimo malo preveč, jedi močno pogrenijo. V grlu pusti pekoč in neprijeten okus. Ekološki je bolj prefinjenega vonja, svetlejši in tudi, če ga dodamo veliko preveč, jedi ne bo pogrenil.

Cimet vsebuje več snovi, ki lajšajo bolečine. Hlapljivi eterični olji cimetovca in kasijevca vsebujeta veliko cinamaldehida, ki botruje večini zdravilnih učinkov obeh rastlin. Za to snov je klinično dokazano, da uničuje bakterije, viruse, kvasovke in odpravlja zajedavce. Eterično olje skorje cimeta velja v aromaterapiji za najmočnejše olje s protibakterijskim učinkovanjem, deluje pa tudi proti virusom. Kot inhalacijo (5 kapljic v skodelico vode) ga lahko uporabljamo pri vnetju obnosne votline, pri nabrekli nosni sluznici, polipih, zamašenih ušesih in drugih težavah v predelu nosu in ušes.

V ajurvedski medicini ga cenijo zaradi krepitve imunskega sistema. Sv Hildegarda je zanj dejala, da kdor ga uživa, zmanjšuje slabe sokove v telesu in krepi dobre. Cimet poživlja periferni krvni obtok, zato naj ga uživajo ljudje, ki imajo nižjo telesno temperaturo in jih rado zebe v roke in noge. Dober nasvet sta tudi dve kapljici eteričnega olja v vsak copat, pri mrzlih nogah. Uvrščamo ga tudi med začimbe, ki preverjeno delujejo proti revmi in putiki. Lubje uporabljamo predvsem za odpravljanje krčev in slabosti, lajšanje motenj v prebavilih.

Cimet ogreva in krepi delovanje ledvic in daje telesu veliko energije, tudi npr. pri astmi ali v menopavzi. Pomaga tudi pri vnetju sečil in blaži drisko. Opravili so študije, ki so potrdile delovanje cimeta proti sladkorni bolezni. In veliko je sladkornih bolnikov, ki si pomagajo tudi s cimetom. Priporočena terapevtska količina je od 1 – 6 g cimeta dnevno. Nosečnice naj se cimetu v terapevtskih odmerkih izogibajo, saj lahko povzroči krčenje maternice. Tudi pri pregretosti telesa in drugih vročinskih stanjem, se cimetu izognimo.

Cimet z medom
1 žlička mletega cimeta na žlico medu je odlična prva pomoč pri vnetjih grla in prehladnih obolenjih, gripi, oslabljenemu imunskemu sistemu, kronični utrujenosti, artritisu, povišanemu holesterolu, slabosti srca in slabemu zadahu.

Čaj za zniževanje krvnega sladkorja
– 60 g semen sabljastega triplata
– 50 g korenine navadnega potrošnika
– 50 g ceylonskega cimeta
– 20 g klinčkov
– 10 g kurkume
2 žlički mešanice za 5 minut pokuhamo v pol litra vode in pijemo 2x dnevno po skodelico čaja.

Čaj proti bolečinam
– 2 žlički klinčkov
– 2 žlički kurkume
– 1 žličko koriandrovih semen
– 1 žličko cimeta
– 1 kos svežega ingverja
– ščep bazilike
– 1 liter vode
– limonin sok, med
V vodi skuhamo vse začimbe, ko zavre, zmanjšamo temperaturo in kuhamo še 5 minut. Precedimo in po želji dodamo med in limono. Pijemo po potrebi.

Cimetov prašek za zobe
Za prašek, ki lošči in pobeli zobe, ob enem pa ima protimikrobni učinek, potrebujemo:
– 2 žlici jedilne sode bikarbone
– 1 žlica kalcijevega karbonata ali citrata
– 1 žlička prahu rastlinskega oglja
– pol žličke cimeta
– pol žličke prahu neema
– 5 kapljic eteričnega olja klinčkov
– 5 kapljic eteričnega olja žajblja
Vse sestavine med seboj zelo dobro premešamo in večkrat presejemo. Shranimo v zrakotesno posodo. Zmočimo mehko ščetko za zobe, jo pomočimo v prašek in nežno očistimo zobe.

Poživljajoč cimetov peeling
– 2 žlici drobno mlete kokosove ali mandljeve moke
– 2 žlici riževe moke
– 2 žlički kokosovega sladkorja
– pol žličke mletega cimeta
Suhe sestavine pomešamo med seboj in jih dobro zaprte hranimo v lončku.
Ko želimo iz obraza očistiti oz. odluščiti suhe odmrle celice, vzamemo žlico pripravljenega prahu in dve žlici navadnega jogurta. Naredimo pasto, ki jo nanesemo na obraz, vrat in dekolte ter s krožnimi gibi blago masiramo. Peeling izboljša izgled vseh tipov kože, kožo poživi, očisti in zmehča. Kožo po dveh minutkah dobro umijemo, jo osvežimo s tonikom in nato nanjo nanesemo še kremo.

Olje za masažo trebuha pri črevesnih in želodčnih krčih
– 50 ml mandljevega olja
– 5 ml cimetovega olja

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Beli vratič

BELI VRATIČ (Tanacetum parthenium) je okoli 50 cm visoka trajnica, ki spada v red košarnic. Ko zacveti, ima na prvi pogled videz sploščenih kamilic in zelo močno diši po eteričnem olju. Ima zelo razvejana stebla, ki nosijo pernato deljene liste. Njegove kobule tvorijo beli jezičasti in v notranjosti rumeni, cevasti cvetovi.

Za razliko od navadnega, rumeno cvetočega vratiča, ne vsebuje strupene spojine tujona. Je zelo nezahtevna rastlina, čeprav se zelo dobro odziva na dobro in odcedno zemljo, sončno lego in tudi redno zalivanje. Zelo dobro prenaša mraz, v ne predolgih zimah ostane celo zimzelen, sicer pa hitro spomladi požene mlade vejice. Zlahka ga vzgojimo iz semen, po vrtovih se rad zaseje tudi sam, s potaknjenci in tudi z delitvijo korenin. Všeč mu je, če ga po cvetenju obrežemo. Ima malo bolezni in škodljivcev, rade ga imajo le listne uši, zato ga sama najraje sadim v bližino kamilic, ki ob vratiču ostanejo skoraj ne-ušive. Izvira iz Male Azije in ima dolgo zgodovino v evropski zeliščni medicini.

Uporabljali so ga predvsem proti glavobolom in mu predpisovali, da je zdravilo proti mrzlici, od koder izvira tudi njegovo angleško ime – feverfew. Zmečkano rastlino so navezali okoli zapestij še preden so se pričeli mrzlični krči. Uporabljamo pa ga tudi za odganjanje moljev in bolh. V koreninah vsebuje snovi, kot so inulin, smole in piretrin, substanco, ki je zelo strupena za hladnokrvne živali in črve. Njegovo ljudsko ime glistnica pa kaže tudi na njegovo nekdanjo uporabo proti glistam.

Že od nekdaj je bil beli vratič cenjen kot varovalno zdravilo proti migrenam, uporabljali pa so ga tudi proti drugim glavobolom. Zaradi prepričanja, da je pregrenak, so ga uporabljali predvsem za zunanjo uporabo. Priljubljen je bil tudi pri porodnicah, saj so z njim pomagale izločiti posteljico po porodu, odpravljal pa je tudi druge motnje v rodilih. Za ta namen so si pripravile »čepeče parne kopeli«.

Listi belega vratiča so zelo grenki in aromatični in jih nabiramo tik pred cvetenjem. Danes jih uporabljamo predvsem za blaženje migren in menstrualnih bolečin.
Lajša tudi spremljajoče simptome migrenskih napadov, kot sta slabost in bruhanje. Deluje protivnetno, sprošča krvne žile, spodbuja prebavo, lajša menstruacije in uničuje notranje zajedavce.
Odsvetuje se sočasna uporaba pri zdravilih za redčenje krvi. Žvečenje enega do treh manjših lističev belega vratiča na dan je priporočljiv odmerek za preprečevanje migren. Ker pa sveži listi lahko povzročijo razjede v ustih, svetujem uporabo tinkture ali čaja. Priporoča se pitje blagega poparka po porodu, da se pospeši čiščenje in tudi okrepi maternico, pa tudi za blaženje menstrualnih bolečin, ki so povezani z počasno prebavo in zaprtjem.

Proti glavobolom in migrenam je učinkovitejša tinktura, ki jo je potrebno pričeti jemati takoj ob prvih znamenjih in sicer v rednih, manjših odmerkih, 5 – 10 kapljic v 1 dcl vode na vsakih 20 – 30 minut. Tudi pri akutnem stanju revmatoidnega artritisa se priporoča uživanje tinkture trikrat dnevno po 30 kapljic, kot dodatek drugim zeliščnim zdravilom. Njegov značaj je grenak, topel in suh.

Poparek belega vratiča
pripravimo tako, da 500 ml vrele vode prelijemo čez 15 g listov. Po petih minutah precedimo in spijemo po požirkih čez dan.

Parna kopel pri boleči menstruaciji
Po pest ognjiča, belega vratiča, pravega pelina, rmana, kamilice, sivke, materine dušice, deljenolistne srčnice, trpotca damo v lonec s tremi litri vrele vode, pomešamo in nato vse skupaj vstavimo v wc školjko ter sedemo nad paro. V zadnjem tednu menstrualnega cikla (teden pred krvavitvijo) opravimo parno kopel trikrat po dvajset minut. Nato 1 uro počivamo. Bodimo previdni, saj je para na začetku zelo vroča. Ponavljamo nekaj mesecev.

Blazinice za odganjanje moljev v omarah
Izkoristimo naravne lastnosti številnih zelišč, ki niso všeč mrčesu in moljem. Platnene ali vrečke iz organze napolnimo s suho mešanico sivkinih cvetov, navadnega in belega vratiča, nemškega rožmarina, pravega pelina. Vrečke spravimo v predale ali jih obesimo na obešalnike v garderobni omari.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Žajbelj

ŽAJBELJ (Salvia officinalis)
Žajbelj je rastlina, ki ga poznajo tudi tisti, ki se na zelišča sicer ne spoznajo najbolje. Manjka na redko katerem vrtu, redno pa ga srečujemo tudi na našem dopustu ob morju. Tisti, majhen in bel, ki se bori med vročim kamenjem, skorajda brez vlage in zemlje, ima še posebno vrednost. Vzgojimo ga lahko iz semena ali s potaknjenci, zgodaj poleti.

Grmičke po cvetenju porežemo, saj ga tako ohranjamo mladostnejšega in bolj kompaktnega. Liste obiramo tik pred cvetenjem in tudi poleti, za hranjenje jih posušimo. Tudi iz cvetov si lahko pripravimo lahek balzamičen čaj. Suhe liste lahko dajemo med perilo, kar odganja mrčes, kadar jih zažgemo z njimi razkužujemo prostore.

Uporabljamo ga zaradi njegovih protimikrobnih in protivnetnih lastnosti. Poparek iz listov lahko uporabimo za čiščenje obraza, za grgranje in razkuževanje ustne votline in grla, za kar je zelo primerna tudi razredčena tinktura.

Žajbljev čaj spodbuja prebavo, spodbuja izločanje žolča in pomaga zdraviti diarejo. Žajbljev čaj in vino krepita živce in krvni obtok, čaj blaži tudi kašelj in prehlade ter uravnava motnje v menstrualnem ciklusu in menopavzi. Vendar ga zaradi vsebnosti toksičnega tujona ne smemo uživati v večjih količinah. Tujon lahko sproži tudi epileptične napade pri epileptikih, povzroča tudi slabost, krče v želodcu in črevesju, zadrževanje urina, v resnejših primerih lahko poškoduje ledvica. Tujona je veliko v alkoholnih izvlečkih in eteričnem olju, v vodnih izvlečkih pa malo. Nekateri priporočajo, naj bi žajbljev čaj vreli 3 minute, da tujon izhlapi, vendar sama nisem prepričana, da to drži. Nosečnice ga naj uživajo le, kot občasen dodatek k prehrani. Tudi njegov hidrolat lahko uporabljamo kot ustno vodico.

Nekatere vrste kadulj se v kitajski medicini uporabljajo za zdravljenje neplodnosti. Tam uporabljajo korenino žajblja (dan šen) tudi za zastajanje krvi in ker poganja kri, ga uporabljajo tudi pri nekaterih vrstah menstrualnih bolečin in težav s srcem . Spodbuja krvni obtok in umirja.

Naziv rodu Salvia izhaja iz besede salvare, kar pomeni rešiti, zaceliti. V starih časih je to bila rastlina, ki je imela ugled in njegovo spravilo je bil zato posvečen obred. Pri delu so se izogibali kovinskemu orodju, saj so verjeli, da železo ni združljivo z občutljivim žajbljem.

A žajbelj, kadulja, ki so jo opisovali v antičnih časih, ne govori o vrsti Salvia officinalis, zdravilnem žajblju, temveč je govora o grški kadulji S. fruticosa, katere eterično olje vsebuje zelo malo nevrotoksičnih ketonov in je primernejša in varnejša vrsta za infekcije dihal. Dolgo so mu pripisovali, da podaljšuje življenje in izboljšuje spomin pri starejših ljudeh. Kitajci so v začetkih izvažanja pravega čaja v Anglijo, bili pripravljeni zamenjati dva zavoja čaja, za zavoj posušenega žajblja.

Tudi v zeliščarskem izročilu je poznano, da kjer je v vrtu žajbelj (in se ta seveda uporablja), so ljudje trdnejšega zdravja. V družini usnatic s svojimi več kot 500 vrstami ustvarja zelo pisano paleto primerkov, v svojem rodu.

Žajbljeva dežela so gole apnenčaste skale Dalmatinske obale, neplodna pobočja Balkana, Grčije in Španije. Tam je žajbelj, kot kadilo na oltarju narave, s svojim slovesnim vonjem, podobnim rožmarinu le, da bolj grobim, bolj zemeljskim.

Je tipična poletna rastlina, s »trmastimi« olesenelimi stebli, močnimi, debelimi gubastimi, žametnimi listi, ki imajo zelo lepo izražena rebra in žile in so ozki in suličasti. Impozantna socvetja se odločno dvigajo nad listnati pol grm, veliki aromatični cvetovi so polni nektarja in narava jih je oblikovala za telesa čebel. Toplota ga hitro dvigne v cvet, tako sprosti svoj vonj, svoja hlapna olja skozi njih, a po drugi strani tudi v listih kopiči tanine, aromatične smole in nekaj mineralov (kalcijev oksalat).

Posušen žajbljev list vsebuje okoli 2 % hlapnih olj, ki imajo zelo visoko vsebnost tujona, 5 – 6 % smol in 5 % taninov. Tako mu s toploto ustvarjena hlapna olja, smole in tanini, dajejo stabilnost in čvrstost.

Njegove adstringentne lastnosti zato s pridom uporabimo pri negi kože in vnetih sluznic in zanimivo, zavira tudi potenje, solzenje, slinjenje ter izločanje mleka.

V kulinariki da določenim jedem bogat okus. A pri začinjanju jedi moramo biti nadvse občutljivi, kajti prehitro želi prevzeti okus. Cenimo ga predvsem zato, ker pomaga prebavljati mastno in sladko hrano. Dodajamo ga lahko k mesnim jedem, v zeliščno maslo, k sadnim kupam, v sendviče, v kis, včasih je bilo priljubljeno tudi kaduljino pivo. Njegov značaj je pekoč, grenak in suši.

Žajbljev poparek
Poparek iz 20 g listov v 500 ml vode krepi in spodbuja jetra, izboljša delovanje prebavil, spodbudi krvni obtok pri oslabelosti. Če ga popijejo doječe matere, bo zmanjšal izločanje mleka, kar je dobrodošlo ob odstavitvi otroka. Ublaži tudi potenje ob menopavzi. S poparkom lahko tudi spiramo lasišče, če imamo prhljaj.

Tinktura
200 g žajblja namočimo v 1000 g 45 % tropinovca in pustimo namočeno 3 tedne. Uporabljamo jo za grgranje in izpiranje ustne votline.

Žajbelj v kulinariki:

Piščančje prsi z žajbljem
4 – 6 žajbljevih lističev damo v ponev z maslom, ko je vroče, na njem popečemo 3-4 fileje piščančjih prsi iz obeh strani. Ko so pečena posolimo in dolijemo suho belo vino (50 ml), ščep timijana, popra in karija. Na slabem ognju dušimo še 5 minut.
Bruskete z žajbljem
Nasekljamo šopek peteršilja in nekaj lističev svežega žajblja, 2 stroka česna, sol, zalijemo z olivnim oljem, da prekrije zelišča in s tem namažemo popečene rezine kruha.

Z žajbljem lahko začinimo paradižnikovo omako, uporabimo ga lahko v omletah, v marinadah za meso, ribo in zelenjavo, v zeliščnih maslih …

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Arnika

ARNIKA (Arnica montana)

Prezimno trdna trajnica, arnika (Arnica montana), zraste od 20 – 60 cm visoko. Razširjena je skoraj po celotni Evropi, na višjih predelih vse do skoraj 2000 m. Raste na zemlji, ki ne vsebuje veliko apnenca, na svetlih, odprtih področjih z dovolj vlage.

Ovalni, z dlačicami prekriti listi tvorijo križno rozeto, iz katere proti poletju požene visoko, čvrsto, ne preveč razvejano steblo, na katerem sta še eden do dva para nasprotnih stebelnih celorobih listov.

Rodovno ime Arnica izhaja iz grške besede arna, kar pomeni ovca in opisuje njene mehke, dlakave liste.
Na vrhu stebla se razveja in običajno najdemo na njej po tri cvetne koške s toplo rumeno-oranžnimi socvetji, ki se odpro proti koncu junija in v juliju.

Socvetje obdajajo ostri ovojkovi listi, pokriti z rumenkastimi dlačicami. Cvetovi v socvetju so cevasti in jezičasti. Cevasti v sredini so dolgi okoli 15 mm, jezičasti pa okoli 30 mm, z dobro vidnimi vzdolžnimi žilami in se zaključijo s tremi zobci. V cvetovih vsebuje veliko karotenoidov, ki ji dajejo barvo. Vsaka cvetna glavica, ki jo pogledamo na gorskem travniku je drugačna, razgibana, saj vrtinči jezičaste cvetove.
V sebi zadržuje veliko eteričnih olj.

Vonj se preobraža, tako ima arnika na vsakem delu drugačen vonj. Zgoraj v cvetu je meden, na košarici zelo začimben, balzamičen, smolnat in rahlo oster v korenini. Tudi po sestavi so eterična olja v posameznih delih rastline zelo razlikujejo. Eterično olje v glavici je masleno, oranžne barve in ima okoli 15% maščobnih kislin, medtem ko ima eterično olje iz korenin svetlo rumeno barvo, močan vonj in ni tako mastno.

Za zdravljenje je pomembna celotna rastlina. Obstaja veliko vrst arnike, nekateri jo tudi gojijo. Vendar je kljub temu, da imajo podobno kemično sestavo, le ena, arnika, Arnica Montana, ki je najpomembnejša tudi v homeopatskem in antropozofskem zdravljenju.

Deluje protivnetno in analgetično. Uporablja se predvsem za notranje poškodbe in rane. Pospešuje celjenje in deluje protibolečinsko pri udarninah, podplutbah, zvinih, zlomih. Najpogosteje uporabljamo obkladke, ki smo jih naredili z razredčeno tinkturo. Redčimo jo vsaj 1 : 50, sicer nam lahko povzročijo draženje in vnetje kože. Obkladki ali nežni polivi z razredčeno tinkturo delujejo zelo ugodno pri abcesih, tvorih, zanohtnicah, vnetih in krčnih žilah.

Uporabljamo jo predvsem pri zaprtih poškodbah. Če pa želimo z arniko razkužiti rano, pomešamo 2 žlici arnikine tinkture s pol do tričetrt litra prekuhane hladne vode in z njo polivamo rano. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo tako imenovani »arnikin cvet« kot vtiralo pri mišičnih bolečinah in revmatičnih težavah z mišicami in sklepi, kot tudi pri vnetjih na mestu pikov žuželk. Razredčena tinktura se uporablja tudi za izpiranje ust, pri vnetjih ustne sluznice, vnetjih dlesni in aftah. Daljša uporaba arnike v obliki obkladkov (pri oteklinah, nategnjenih mišicah, zvinih) lahko izzove kožna vnetja, kar bomo preprečili, če bomo na prizadeta mesta večkrat na dan nanesli kakšno mazilo ali olje. Mazilo iz arnike se dobro obnese tudi pri kroničnem venskem popuščanju.

Pri revmatičnih težavah se bolje obnesejo pripravki iz arnike v gelu. Pripravki iz arnike so zaradi toksičnosti seskviterpenskih laktonov v glavnem omejeni na zunanjo uporabo. Notranje se lahko uporabljajo le homeopatski in antropozofski pripravki iz arnike, ki pa so zelo razredčeni, jemljejo pa se za zmanjšanje krvavitev in hitrejše celjenje, pri bolečinah v mišicah po preobremenitvi, pri obolenjih venskega in arterijskega sistema. Arnike v obliki čajev ali tinkture ne uživamo, saj lahko pri predoziranju pride do bruhanja, bolečin v trebuhu, palpitacij, težav z dihanjem in s srcem, krvavega bruhanja in pri večji količini celo smrti.

Zanimivo je, da so zdravilne učinke arnike odkrili relativno pozno, šele v šestnajstem stoletju. A kljub temu, da ima v ljudski medicini relativno kratko zgodovino je arnika eno izmed najbolj poznanih in najpogosteje uporabljanih zelišč za zdravljenje vsakdanjih poškodb. Danes je arnika zaščitena v skoraj vseh evropskih državah.

Arnikina tinktura
10 dag drobno narezanih cvetov prelijemo s pol litra 50% alkohola. Tako namočeno pustimo 3 tedne.
Po treh tednih alkohol odlijemo, na cvetove pa lahko še enkrat nalijemo novo žganje.

Kopel za sprostitev
200 g sladkorja, 100 g grenke (Epsom) soli, 3 žlice arnikine tinkture

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Kamilica

PRAVA KAMILICA (Chamomilla recutita)

Na negnojenih, zapuščenih njivah se rada razbohoti nežna enoletnica kamilica. Na 20 – 50 cm visokih, razvejanih steblih najdemo cvetne koške, značilnega vonja. Cvetni koški imajo bele obrobne lističe z rumeno, votlo stožčasto sredico. Kamilica je občutljiva na gnojila in druge kemične snovi v zemlji. Za uporabo je ne nabiramo, če raste na pognojeni zemlji. Kadar raste na zapuščenih njivskih predelih vsebuje največ eteričnih olj in zdravilnih učinkovin. Cvete od maja do avgusta.

Nabiramo jo v sončnih dnevih, saj imajo ob vlažnih in oblačnih dnevih cvetni koški manj eteričnih olj, tudi posušimo jih ne tako lepo. Suhe kamilice rade vežejo vlago nase, tako, da jih moramo dobro posušene skrbno hraniti.
Glavna zdravilna učinkovina v kamilici je eterično olje, značilno temno modro barvo mu daje azulen. Tudi eterično olje kamilice je temno modre barve. Več je v rastlini olja in azulena, bolj učinkovito preprečuje vnetja. Seveda so v njej še druge učinkovine, ki združene koristno vplivajo na razne tegobe.

Njena uporaba je mnogostranska, je eno najbolj poznanih in uporabljanih zdravilnih zelišč. Grenke sestavine kamilice spodbujajo prebavo in blažijo slabosti. Z njo si lajšamo vse mogoče težave želodca in črevesja, od želodčnih krčev, katarjev, napenjanja, črevesnih težav, kot tudi težav s slabšo prebavo, jetri, ledvicami, prehladi, pospešuje celjenje ran, lajša vnetja kože, prebavil, sluznic, deluje protibakterijsko. Ima blag, pomirjujoč učinek na živčni sistem.

Koristna je tudi za ženske reproduktivne organe in blaži menstrualne krče. Uživanje kamiličnega čaja po požirkih učinkuje zelo blažilno. S čajem ali namočenimi cvetnimi koški, ki jih polagamo na trebuh si lahko še dodatno pomagamo. Če nekaj pesti kamilic zavremo v treh litrih vode in jo dodamo kopeli si s to kopeljo lahko lajšamo težave z vnetim mehurjem, materničnimi krči, nečisto ali srbečo kožo in kožnimi vnetji, prekomernemu potenju nog … takšna kopel krepi celoten organizem. Obkladke iz kamilic lahko dajemo tudi na rane, čire, pripravimo pa si lahko tudi inhalacije. Ker je delovanje kamilice zelo blago, je primerna tudi za otroke.

Močan kamilični čaj lahko uporabimo tudi za čiščenje nečiste in vnete kože, kot prelivek za lase, preganja neprijeten telesni zadah, saj nežno dezodorira. Uporabljamo ga lahko tudi v gospodinjstvu, kot blago čistilno sredstvo, ki preganja neprijetne vonjave. Odlična je tudi za nego mastne in mešane kože, saj deluje proti vnetno in pomirjevalno. Nežno adstringentno deluje tudi na široke kožne pore. Eterično olje kamilice lahko uporabimo v kremah za obraz ali mešanici olj, ki so primerja za nego mastne kože (npr. jojoba). Pozorni moramo biti le, če imamo alergijo na košarice (vratič, rman, arnika, ognjič…).

Za biodinamični kompostni preparat 503 potrebujemo cvetne koške prave kamilice. Cvetovi morajo biti mladi, saj so preveč odprti neuporabni, ker že semenijo. Cvetove kamilic nabiramo v sončnem dopoldnevu, ob dnevu za cvet. Cvetove dobro posušimo in shranimo do Mihelovega, ko bomo izdelovali in zakopavali preparate.

Za izdelavo preparata 503 potrebujemo še črevo goveda in kamilični čaj, s katerim bomo posušene kamilice navlažili pred polnjenjem. Pred zakopom v zemljo, polnjeno črevo osušimo na zraku. Zakopava se na sončno lego, povito v žaklovino, lahko tudi v glinenem loncu in čez približno pol leta, nekje v maju je preparat zrel.
Takrat ga izkopljemo in osušimo, preden ga shranimo v šoto. Uporabimo ga za prepariranje kompostnega kupa. Lahko ga uporabimo tudi za namakanje semen pred sejanjem, ugaja metuljnicam in križnicam. Vegetabilna različica izdelave preparata 503 je polnjenje in zakopavanje izdolbljene skorje macesna.

Preparat iz kamilice prinaša energije podsončnega planeta Merkurja, ki deluje s toploto na rastline in jim omogoča dober razvoj in zdravo reprodukcijo, torej kvalitetna semena (plod). Zato je pomembno, da je v tleh dovolj humusa, ki zadržuje vlago v tleh, preko katere deluje Merkur na semena in seveda tudi gline, ki omogoča prenos iz korenin v nadzemni del rastline. Torej apnena substanca (humus) posreduje sile podsončnih planetov, ki delujejo preko kalcija v tleh s pomočjo vlage.

Merkur ima večji vpliv na enoletne rastline. Merkur je planet, ki vpliva na obliko rastlin. S preparatom iz kamilice, ki ga dajemo v kompost, omogočimo, da bo zemlja, ki ji ga bomo primešali imela moč hraniti rastlino s kalcijem, seveda v sinergiji z ostalimi elementi, ki je nujen za njeno rast in zdravje.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Divja Ščetica

DIVJA ŠČETICA (Dipsacus Sylvester)
Iz temno zelene rozete, ki kar od poletja do aprila navidezno miruje nad zemljo, prične v aprilu svojo eksplozivno in bujno rast divja ščetica (Dipsacus Sylvester).

Vedno bolj iskana in priljubljena v svetu zelišč. V zadnjem času jo iščejo ljudje, ki so okuženi z limsko boreliozo http://hiskazelisc.com/p…/bio-tinktura-divja-scetica-100-ml/. Vendar njena uporaba ni omejena zgolj na to. Ta visoka, trdna, pokončna in nenavadna rastlina se uporablja tudi za nego razpokane kože, vplivala pa bi naj tudi na celjenje zlomov in natrganih mišic. Tudi na jetra in ledvice ima močan učinek.

Njena azijska različica Xu Duan (Dipsacus Asperoides) je po celem svetu poznana rastlina, ki ima močno celilno delovanje na natrgane mišice, rane, zlome, podpira jetra in ledvice, spodbuja cirkulacijo krvi, deluje proti izčrpanosti, šibkosti, pri bolečinah v hrbtu, kolenih, pri otrdelih sklepih in nestabilnih sklepih, šibkih nogah, zaustavlja premočne krvavitve. Že njeno ime (Xu – dokončati, obnoviti in Duan – zlom) se prevaja kot »celi, kar je zlomljeno«.
Uživa se jo v obliki 20-minutnih prevretkov iz korenine.
Ščetica je dvoletna rastlina. V prvem letu naredi počasi rastočo listno rozeto iz katere v drugem letu odločno požene v višave. Temeljni oz. rozetni listi so gubasti, z zelo svetlo, bodičasto, spodaj izbočeno glavno žilo, bodičasti so tudi na površini. Ti bazni listi odmrejo kmalu, ko se rastlina prične dvigovati.

Ko v zreli in pozni pomladi opazuješ divjo ščetico, te prevzame njena svetla, močna, sočna in bujna rast. Ko se rastlina dviguje iz rozete, tvori močno, visoko in votlo steblo z vzdolžnimi robovi, ki so posuti s kljukastimi trni. Iz stebla parno izraščajo veliki, dokaj grobi, na površini in na glavni listni žili spodaj trnati listi, kasneje pa od tam izraščajo tudi stranski, pecljati poganjki. Nasproti ležeča si lista, sta okoli stebla povezana med seboj in formirata »skodelico«, v katero stekata deževnica in rosa (ta tekočina naj bi po ljudskih pripovedih celila »zlomljenega duha«). Ta nežno grenka tekočina s sladkastim priokusom, ostaja v teh listnih skodelicah vse do poletja, ko ščetica prične s svojim nenavadnim cvetenjem.

Ščetinasta, jajčasto oblikovana cvetna glavica je lahko dolga preko 10 cm in spominja na okroglo ščetko. Pojavi se na koncu vsakega stebla. Cvetovi so vijoličnih odtenkov, odpirajo se v krogih od sredine navzgor in navzdol. Pod cvetnimi glavicami so ostri, suličasti listi, ki segajo preko cvetne glavice. Cveti od julija do septembra, oktobra. Rastlina po cvetenju zasemeni in odmre.

Pri nas najdemo še dve vrsti ščetice, to sta deljeno listna ščetica (Dipsacus laciniatus) in dlakavo listna ščetica (Dipsacus pilosus). Deljenolistna ščetica, ki je po rasti zelo podobna divji ščetici, cveti od julija do septembra. Cvetovi so bele barve. Nasproti sedeči listi so veliko večji in mehkejši, kot pri divji ščetici. Listi so na glavni žili spodaj bodičasti, spodnja stran lista je močno žilnata in v celoti prekrita z grobimi dlačicami. Zgornja stran ni tako močno poraščena, a še vedno groba. Rob lista je neenakomerno in topo nazobčan.

Njeno ime »ščetica« izvira iz začetkov predilstva, saj so z njenimi otrdelimi, bodičastimi socvetji česali predivo in blago. V 19. stoletju so jo tudi gojili kot industrijsko rastlino. Že davno pa jo je poznala tudi ljudska medicina. Z njo so zdravili presnovne bolezni, artritis, artrozo, putiko, uporabljali so jo za odvajanje seča, pospeševanje potenja in spodbujanje prebave.
Tudi po TKM ščetica pospešuje presnovo in razgiba energijo oči. Krog njenega delovanja so ledvica in jetra. Ker je grenkega okusa, učinkuje odvajalno, razstrupljevalno, razgiba kri in zavira vnetja.
Za uporabo je primerna prvo-letna korenina, ki jo izkopljemo v času mirovanja, to je pozno jeseni, še bolje pa zgodaj pomladi, marca, ko nakopičena energija v korenini že nabira moči za svoj zagon.

V današnjem času nam je uporabo divje ščetice najbolj približal dr. Storl, ki je z njo pozdravil boreliozo, s katero se je okužil, kar je podrobno opisal v njegovi knjigi o naravnem zdravljenju limske borelioze (Healing lyme disease naturally). Po izkušnjah avtorja te knjige, v boju proti bakteriji borelije učinkuje tinktura divje ščetice http://hiskazelisc.com/p…/bio-tinktura-divja-scetica-100-ml/. Po njegovem nasvetu se jemlje največ eno žlico tinkture ščetice tri krat na dan. Količina je odvisna od posameznika in njegove reakcije, saj kot pravi, je to odvisno od človeka do človeka, kajti ni standardiziranih ljudi.
Tinkturo se užije pol ure pred jedjo, malo se jo podrži še v ustih. Kura traja tri mesece. Nato pravi, je potrebno še eno leto ob polni luni jemati tinkturo še tri dni vsak mesec, da se prepreči razvoj bakterij. Kot pravi, se borelije razmnožujejo na 28 dni, v luninem ciklu. Odmerjanje pravi, naj bo prilagojeno telesni zgradbi, duševnosti, starosti, teži ipd. Kdor ne prenaša alkohola, lahko užije čaj (prevretek) iz korenine in prežveči tudi usedlino.
Dr. Storl pravi, da je za uspešno zdravljenje potrebno umiriti telo in duha in prisluhniti svojim odzivom na zdravilo. Opustiti je potrebno razvade, kot so kava, alkohol, sladkor, meso, skratka premisliti je potrebno o zdravem načinu prehranjevanja in se tega tudi držati. Prav tako je potrebno popiti veliko tekočin, očiščevalnih čajev in vsaj dvakrat tedensko uživati v solni kopeli, savni, da se telesne tekočine čim temeljiteje prečiščujejo.
Tinktura ščetice je uporabna tudi pri zlomih in popokani koži v obliki obkladkov.

Divja ščetica spada v družino ščetičevk (Dipsacaceae), kamor sodijo tudi naše bolj poznane travniške rastline: grabljišče, obloglavka, izjevka, objed in grintavec.

Avtor: Patricija Šenekar

Home HZ

Trobentica

ZDRAVILNI IN NAVADNI JEGLIČ (Primula veris/Primula vulgaris)

Pogled na ti dve pomladni cvetlici zmeraj razveseli. Navadni jeglič, poznan kot trobentica, se pojavi prvi. Je zelnata trajnica, s kratko, rjavo koreniko. Listi so jajčaste oblike, valoviti in nazobčani. Njena privlačnost je v preprosti popolnosti njenih rumenih cvetov, ki zgodaj pomladi prekrijejo travnike.

Visoko kimajoči zdravilni jeglič, nežno dišeč po medu, pa je malone iztrebljen. Ker je divji zdravilni jeglič zaščiten, lahko sejemo ali sadimo tudi bolj prilagodljive udomačene vrste, tako, da bomo še naprej lahko uživali ob pogledu na čudovito rumeno barvo cvetočih preprog na domačih travnikih.

Raste na deloma senčnih in sončnih travnikih. Trobentica ima raje vlažne travnike, medtem, ko zdravilni jeglič uspeva na ilovnatih tleh. Pri zdravilnem jegliču se iz pritlične listne rozete steblo z zlatorumenimi venčnimi in zelenimi čašastimi listi dvigne 10 – 20 cm od tal, medtem, ko so trobentičini cvetovi posamično na tankih stebelcih, visokih okoli 5 cm. Jeglič cvete od marca do začetka maja, takrat ga tudi nabiramo. Sveži cvetovi so prijetnega medenega vonja in sladkobnega okusa. Cvetovi visokega jegliča so manj aromatični.

V zdravilne namene uporabljamo celotno zel obeh trajnic. Trobentičine korenine pa tudi za umirjanje glavobolov živčnega izvora. Sicer nabiramo cvetove in liste obeh jegličev, ki jih lahko uživamo presne v solatah ali jih sušimo za čaj. Cvetove lahko dajemo zaradi lepšega videza tudi v razne čajne mešanice, saj pri sušenju ohranijo lepo rumeno barvo. Posušimo jih v tanki plasti in hitro, da ne porjavijo.

Pri nabiranju listov moramo biti pozorni, da so le-ti zdravi, brez glivičnih okužb. Nekateri ljudje dobijo ob nabiranju jegliča izpuščaje ob stiku z njegovimi dlačicami. Če ste med njimi, ga ne nabirajte ali pa se zaščitite z rokavicami.

Jeglič je, kot ena prvih spomladanskih rastlin, pomemben pri premagovanju zdravstvenih težav, ki se nas rade lotijo ob koncu zime, saj pozdravi vse katarje, zasluzenje in kašelj. Korenina in cvet tudi čistita kri, Po Kneipu pomaga tudi pri protinu in revmi, če pijemo dve skodelici jegličevega čaja dnevno. Čaj blaži glavobol, pomirja, krepi živce in srce. Cvetovi namočeni v vinu krepijo srce. V mešanici s sivko, meliso, hmeljem, baldrijanom in šentjanževko je učinkovito uspavalo. Kadar ga mešamo z mladimi brezovimi listi, mladimi koprivnimi listi in regratom dobimo odličen pomladanski čaj za čiščenje krvi. Čaj, ki ga pripravimo iz hitrega prevretka korenin pomaga zdraviti ledvice in ledvične kamne.

V jegliču je kar nekaj učinkovin, najpomembnejši so gotovo saponini, ki rahljajo in odpravljajo sluzi, zato ga največ uporabljamo pri katarjih zgornjih dihalnih poti in kroničnem bronhitisu.

Saponini in flavonoidi delujejo diuretično, zato lahko jegličev čaj uporabljamo tudi za odvajanje vode. Saponin se nahaja v glavnem v korenini, vsebujejo pa ga tudi zelene cvetne čašice in listi, zato cvetove pobirajmo s čašami, ki vsebujejo tudi nekaj C vitamina, vred. Odrasli in otroci po desetem letu starosti lahko dnevno 1,5 g jegliča, pripravljenega kot čaj. Uživa se večkrat dnevni v manjših količinah. Težave z njim pa lahko imajo ljudje z gastritisom in želodčnimi razjedami, zato naj se mu izogibajo. Previsoki odmerki pa lahko povzročajo slabost z bruhanjem in drisko.

Cvetove lahko namočite tudi v destilirano vodo, to naj bi odpravljalo pege, obliž iz lista pa bo pospešil celjenje ran, blažil otekline in bolečine.
Skratka, če nič drugega, posrkajte nekaj sladkega nektarja iz njegovih cvetov in svojim otrokom pokažite, kako se oglašajo trobentice.

Spomladanski čaj za čiščenje krvi:
– 50 g jegliča
– 50 g korenin regrata
– 50 g mladih kopriv
Poparek pijmo 2 – 3 x dnevno.

Čaj pri dolgotrajnem kašlju:
– 50 g korenine jegliča
– 30 g strtega plodu komarčka
– 30 g strtega plodu janeža
– 30 g pljučnika
– 30 g islandskega lišaja
Skuhamo liter in pol čaja in pijemo čez cel dan.

Patricija Šenekar

Home HZ

Ameriški slamnik

AMERIŠKI SLAMNIK (Echinacea purpurea)

Ehinaceje niso le žuželkam in metuljem privlačne rastline, ampak so tudi eno od najpomembnejših in najbolj uporabljanih zelišč. Na široko se uporabljajo za spodbujanje oz. krepitev imunskega sistema. Učinkujejo pa tudi proti virusom, glivicam, bakterijam, strupom in tudi vnetjem.

Mislim, da je ameriški slamnik eno najboljših sredstev za krepitev našega imunskega sistema.

Obstaja veliko vrst ehinacej, ki vse izvirajo iz Severne Amerike. V zdravilne namene uporabljamo le tri. Škrlatna ehinaceja (Echinacea purpurea), je med vsemi najbolj znana gojena vrsta. Medicinsko močnejši, a manj poznani pa sta ozkolistna ehinaceja (E. angustifolia) in bledo škrlatna ehinaceja (E. pallida). Kot izredno spoštovano in velikomogočno zelišče, so ga od nekdaj uporabljali ameriški Indijanci, zato, da je poznan v naših krajih, pa je zaslužen v veliki meri A. Vogel.

Ehinaceje so trajnice, ki jih lahko razmnožujemo z delitvijo korenin jeseni ali s setvijo (semena naj zaradi lepšega kaljenja »doživijo zimo«, cca 1 mesec v hladilniku).

Slamniki, razen voluharja, nimajo resnih škodljivcev, ne bolezni. Všeč jim je zemlja, ki dobro odvaja vodo in je polno obsijana s soncem. Tudi zmerno sušo dobro prenašajo. Spadajo med nebinovke (košarice), katerih značilnost so cvetni koški, v katerih so drobni, komaj opazni cevasti cvetovi. Opazimo jih, če dobro pogledamo bodičasto, izbočeno sredico slamnika (ali aster, ognjiča, ivanjščic, glavinca, krizantem …).

Ima meter visoka, dlakava stebla z ovalnimi, nazobčanimi listi. Na vrhu je koškasto socvetje, podobno veliki marjetici, obdajajo ga jezičasti, škrlatni cvetni lističi, ki so na začetku in vrhuncu cvetenja postavljeni vodoravno, kasneje se povesijo, ježičasti košek pa se dvigne in izboči.

Korenine imajo najmočnejše učinke, a v zeliščarstu se uporabljajo tudi cvetovi in listi. V raziskavah se je izkazalo, da slamnik vsebuje učinkovine, ki lajšajo bolečine, zdravijo gripo, celijo rane, delujejo proti vnetjem, glivicam, bakterijam in delujejo na splošno krepilno in ugodno vplivajo na odpornost telesa.

Opravljali so mnogo raziskav, pri mnogoterih težavah človeškega in tudi živalskega organizma, rezultati so bili večinoma spodbudni. Veliko se je raziskovalo njegovo antibakterijsko in antivirusno delovanje, vedno se ugotavlja, da ljudje, ki dobivajo dovolj velike odmerke ameriškega slamnika okrevajo hitreje, dobre rezultate imajo po mnogih raziskavah tudi ženske z glivičnimi okužbami, ki so podporno uživale tudi preparat iz ameriškega slamnika.

Mnoge raziskave so pokazale, da rastlina nima stranskih učinkov, razen manjše odrevenelosti jezika ob velikih odmerkih, kar pa ni skrb zbujajoče.

Večina strokovnjakov svetuje, da naj bi ameriški slamnik uživali takrat, ko čutimo, da bomo zboleli ali smo že bolni. Priporoča se uživanje slamnika ob prehladih, gripi, bronhitisu, pri infekcijah sečil. Takrat ga uživamo v večjih odmerkih, npr. 30 kapljic tinkture na štiri ure. Kadar ga jemljemo preventivno za krepitev odpornosti, ga uživamo 3 x dnevno, 1 mesec.

Ker pa krepi imunski sistem, ga nikakor, v nobeni obliki ne smemo uživati pri hujših boleznih, avtoimunih boleznih , kot so aids, multipla skleroza, avtoimunsko neravnovesje (lupus, revmatoidni artritis, skleroderma), tuberkoloza.

Še vedno razumevanje delovanja ameriškega slamnika na imunski sistem ni preveč dobro. In pri boleznih, ki izhajajo iz prevelike dejavnosti imunskega sistema, lahko stanje še poslabšamo. Ob jemanju imunosupresivnih zdravil se mu moramo ogniti. Tudi v nosečnosti in med dojenjem slamnika ne uporabljamo.

Najprimernejši odmerek je odvisen od uporabljenega dela rastline. Pripravke iz korenine se jemlje trikrat dnevno po okoli 1 g. Za poparek vzamemo 2-3g posušene celotne rastline in jo polijemo z 3 dcl vrele vode. Lahko naredimo tudi sok, ki ga pripravljamo vedno sproti, saj slamnik zelo hitro oksidira. Jemljemo 3 cl soka 3 x na dan.

Za naročilo čaja klikni  http://hiskazelisc.com/product/bio-zeliscni-caj-ameriski-slamnik/
Za naročilo tinkture klikni http://hiskazelisc.com/product/bio-tinktura-ameriski-slamnik/

Antivirusni čaj:
– Ameriški slamnik
– Citronska melisa
– Navadni ožepek
– Astragalus (grahovec, korenina)
– Šisandra – plodovi

Sok za krepitev odpornosti:
V mešalniku zmešamo liste tolščaka, meliso, ožepek, strok česna s paradižnikovim ali korenčkovim sokom, dodamo še sok ameriškega slamnika.

Tinktura:
40 g svežega ameriškega slamnika, 200 ml 45 – 70 % alkohola. Po treh tednih precedimo. Hranimo do jeseni. Novembra v to tinkturo namočimo še 20 g sveže izkopane korenine in po treh tednih precedimo.

Sprej za vneto grlo:
Zmešamo enaka dela tinkture slamnika in timijana. Nalijemo v stekleničko s pršilko in uporabimo ob vnetjih grla.

Patricija Šenekar

Melisa

MELISA (Melissa officinalis)

Pred veliko leti sem si posadila grmiček citronske melise. Sedaj jih imam že cel kup, ki so se same posejale po mojem vrtu. Če bi hotela to preprečiti, bi jih mogla porezati takoj po cvetenju, tako pa jo pustim preko zime, suhe poganjke na 5 cm skrajšam šele spomladi.
Citronska melisa je trajnica iz rodu usnatic, ki odmre ob prvi zmrzali, naslednjo pomlad pa požene nove, mlade poganjke. Zlahka jo vzgojimo iz semena, z delitvijo korenine ali pa s potaknjenci.

Lepše, kot na vročem soncu, uspeva v polsenci. Če jo bomo v rastni sezoni obrezali, bo znova naredila mlade poganjke. Za sušenje nabiramo cele vejice, jih povežemo in obešene posušimo na toplem, senčnem in vetrovnem prostoru. Če z vejic trgamo samo liste, moramo biti previdni, da jih ne stiskamo ali ne sušimo v debeli plasti, saj zelo radi počrnijo.

Njena aroma je najboljša do začetka cvetenja, zato jo le porežimo na 7 – 10 cm, čim doseže 30 – 50 cm. Z rednim rezanjem se bomo izognili tudi temnim madežem na njenih listih in za nekaj časa odložili pepelovko, na katero je zelo občutljiva in jo hitro napade sploh na območjih, kjer ni dobrega pretoka zraka.

Meliso lahko, posušimo za čaj, vendar s sušenjem izgublja svojo aromo. Njena prelepa in mila aroma pride do izraza, kadar uporabljamo svežo. Melisin okus je rahlo pekoč in sladek. Njena uporaba je mnogostranska, iz nje lahko pripravimo čaj, sorbet, limonade in napitke, poda se v sladice s sadjem, kompote, dodamo jo solatam, frtalijam, v zeliščne namaze, zeliščne kise, z njo lahko začinimo ribe, nadev za perutnino, naredimo zeliščno maslo.

Zelo lepo se ujame z aromo pehtrana, z baziliko, ingverjem, limonsko travo, meto, vrtnico, koprom, timijanom. Posušene liste lahko dodajamo tudi v blazine z zelišči, poparek pa lahko uporabimo za spiranje mastnih las, močan čaj dodamo kopeli, z dišečimi listi lahko zdrgnemo leseno pohištvo …

Melisa je že od nekdaj povezana s čebelami. V grški mitologiji je bila Melisa ena od nimf, ki je skrila Zeusa pred očetom Kronosom in ga hranila z mlekom in medom. Ko je Zeus zavladal Olimpu, jo je spremenil v čebeljo matico. Danes melisa v grškem jeziku pomeni čebela.

Tudi njeni drobni, beli cvetovi, polni nektarja, privlačijo čebele, vse od sredine junija pa vse do avgusta. Da je njen vonj čebelicam zelo všeč, priča tudi podatek, da se čebelji roji zelo radi naselijo v panje, ki smo jih od znotraj natrli s šopkom melise.

Tudi v srednjem veku je bila priljubljen eliksir mladosti, dobrega spomina in volje. Paracelsus je sestavil melisin zvarek, ki so mu še v 18. stoletju pripisovali, da vrača mladost, upočasnjuje staranje, preprečuje bolezni in duševno propadanje. Tudi takrat so poznali njene dobrodejne učinke pri težavah z nervozo, pri nespečnosti in s srcem. Prepričani so bili, da tolaži srce in iz njega izganja žalost, preganja melanholijo.

V aromaterapiji se njeno eterično olje še danes uporablja za premagovanje »pobitosti«.
Poznana je tudi vodica karmeličanskih menihov iz 17. stoletja, katere receptura se ohranja v pripravku imenovanem »Klosterfrau Melissengeist« še danes in poleg melise vsebuje še limonino lupino, muškat, klinčke in cimetovo skorjo.

Pravo eterično olje melise je zelo dragoceno in cel hektar rastlin (okoli 10 ton) je potrebnih, da se pridobi kilogram olja, ki ga dajo le sveže rastline, zato je pridobivanje še zahtevnejše. A skriva veliko zakladov. Na splošno melisa deluje preko živčnega sistema in pomaga, kjer živčevje moti delovanje organov ali hormonskega sistema. Pomaga pri napetostih, ki povzročajo nespečnost, živčnost, boleče menstruacije, težave s prebavo, slabenje srca in vranice. Ko smo pod stresom jo je priporočljivo uporabiti v obliki čaja in kopeli. Pomaga pri živčno pogojenih srčnih motnjah in izčrpanosti.

Ob uživanju čaja se izboljša tudi miselna sposobnost, koristi tudi bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo. Izboljša se kratkoročni spomin. Ljudsko zdravilstvo priporoča čaj tudi nosečnicam, ki jim je v prvih mesecih slabo in bruhajo. Melisa pospešuje prebavo, preprečuje napenjanje, pospešuje izločanje žolča, pospešuje znojenje, lajša glavobole. Priporočajo jo tudi pri žolčnih in jetrnih boleznih.

Čaj iz citronske melise koristi tudi pri prehladih, gripi, kašlju in vseh vnetnih stanjih, saj je njeno delovanje tudi protivnetno, protibakterijsko in protivirusno. Čaj pijmo tudi ob težavah z revmo in pri sklepnih bolečinah. Za primer protina lahko pripravimo topel obkladek, namočen v melisin čaj. Uporablja se tudi proti virusu herpesa simpleksa. Krepi odpornost organizma. Melisa tudi čisti kri in jo redči. Tinktura ima podoben, a močnejši učinek kot poparek.

Sv. Hildegarda je takole opisala melisin način delovanja: »Melisa je topla in oseba, ki jo uživa, se rada smeji saj razveseljuje srce in vranico.« Zanimivo je, da melisa boljše deluje v manjših količinah. Melisinega čaja naj ne uživajo osebe s preslabim delovanjem ščitnice in v primeru, da jemljejo učinkovino tiroksin, saj se oslabi absorbcija le-tega. Z eteričnim oljem, ki ga vedno primešamo k osnovnemu olju (na 100 ml olja, 5 – 10 kapljic eteričnega olja melise), lahko blažimo pike žuželk, kožne alergijske reakcije …

Po tradicionalni kitajski medicini je melisin značaj hladen, kisel, suh, lahno grenak. Pripisujejo ji jetra, želodec, srce. Melisa naj bi pomagala odstraniti blokade energije (či). Energijsko delovanje melise je po ajurvedi rahlo hladilno in uravnava vse tri doše, kar pomeni, da je primerna za vsako telesno konstitucijo.

Čaj, ki prežene budnost
– pet pesti posušene melise
– Pest kamilice
– pest baldrijanovih koreninic
– pest hmeljevih storžkov
– nekaj sivkinih cvetov

1 – 2 žlički mešanice prelijemo z 2 dcl vode in popijemo pred spanjem z žličko medu.

Nežen pomirjevalni čaj
– 2 skodelici vode
– 3 vejice sveže ali ščep suhe melise
– 4 socvetja sivke ali ščep suhe sivke
Zelišča prelijemo z vrelo vodo, po petih  minutah precedimo, dodamo malo limoninega soka in med.

Pomirjujoča kopel
50 – 60 g melisinih listov poparimo z dvema litroma vrele vode. Po desetih minutah precejen čaj dodamo kopeli, v njej ostanemo 15 minut.

Melisin sirup
3 litre vode
3 kg sladkorja
Toliko narezane melise, kot jo spravimo v vodo
10 dag citronske kisline

Meliso očistimo, operemo in narežemo skupaj s stebli.
Sladkor raztopimo v vodi in zavremo, odstavimo in pustimo stati 15 minut.
Nato dodamo meliso, premešamo in pokrito pustimo stati 24 ur.
Naslednji dan precedimo in primešamo 10 dag citronske kisline.
Nalijemo v čiste steklenice.

Skutina torta z meliso
7 dag sladkorja
1 jajca
10 dag stopljenega masla
20 dag moke
1/2 pecilnega
malo soli, lupina limone

Naredi testo, ga porazdeli po dnu pekača in prelij z zmesjo iz:

½ kg skute
1 kisla smetana
10 dag sladkorja
1 sladka smetana
5 jajc
4 dag moke
4 dag narezane melise
limonin sok

Peci 45 min na 180° C

Patricija Šenekar

Vir: http://hiskazelisc.com/2016/05/23/melisa-melissa-officinalis/

Home HZ