Arhiv Značk: hrana za dušo

Knjiga je sijajno darilo

Knjige so edinstvene kot snežinke.
Niti dve nista identični.

Različni dialogi, karakterji, pogledi, scenariji, okoliščine in okolja vsako naredijo edinstveno in enkratno. Nikoli ne boš iste knjige doživela na enak način, kot si jo prejšnjič, ne glede na to, kolikokrat jo primeš v roke in prebereš.

Večina knjig je priročnih tudi, ko potrebuješ usmeritev ali iščeš odgovor.
Enostavno odpreš na na-ključ-ni strani in voila, zagotovo se ti utrne kakšen aha moment ali navdih za naslednji korak.

Knjiga je popolno darilo tudi za nekoga, za katerega meniš, da ima vse.
Ne verjameš?

Tukaj je deset razlogov zakaj je knjiga sijajno darilo…

1. Knjiga je darilo, ki se razkriva iz strani na stran. Darilo dobiš na vsaki novi strani, skozi vsak nov karakter, ki v knjigi nastopa.

2. Knjiga ti omogoči, da sebe spoznavaš na nove načine. Skozi svet, ki ga knjiga razodeva se učiš o novih delih v sebi. In vsakič, ko knjigo ponovno vzameš v roke, spoznaš nekaj novega. Kot bi se ti razkrila nova dimenzija, ki je prej nisi opazila.

3. Knjiga vedno razkriva več možnosti. Ko jo prebereš, jo lahko dodaš k svoji najljubši kolekciji, jo predaš naprej prijateljici, jo zamenjaš za kakšno novo ali jo doniraš v lokalni knjižnici. Seznam je seveda še daljši. Božični škratje so si složni, da so knjige vredne zlata.

4. Knjiga ni darilo le za prejemnika, temveč za vse s katerimi pride v stik. Lahko jo na-ključ-no odpreš in dobiš sporočilo, ki je v tistem trenutku zate pomembno.

5. Knjigo lahko vedno avtentično personaliziraš. Lahko vanjo vpišeš posebno posvetilo. Ali zapišeš sporočilo, ki bo živelo in navdihovalo še leta ali desetletja.

6. Knjiga vsakomur ponudi nekaj edinstvenega in enkratnega. Niti dva človeka ne bosta iste knjige doživela na identičen način. Vsaka knjiga v sebi skriva čaroben svet. S seboj nosi potencial, da se dotakne srca. In ni ga lepšega darila kot je nekaj, kar gane tvoje srce.

7. Darilo v pisani obliki je večno. Tudi, če osebe ne nagovori v tem trenutku, pride trenutek, ko knjiga zasije kot lučka in osebo povabi v svet, ki ga nosi v sebi. Besede oživijo in kar naenkrat ima vse skupaj smisel.

8. Knjiga je kot svetilka, ki posije na določeno področje v tvojem življenju. Lahko nagovori tvojega notranjega otroka, raziskovalca, avanturista, umetnika ali upornika. Opogumlja te, da pogumno in drzno stopiš v stik z delom v sebi in ustvariš odnos, ki bo večen.

9. Knjige so kot snežinke – enkratne in edinstvene. Karakterji v knjigi so kot arhetipi, ki razkrivajo dele v tvoji notranjosti. Bolj, ko se te knjiga dotakne, bolj oživi tvoje notranje svetove. Poleg tega ima to sposobnost, da te vsakič nagovori na malce drugačen način. Zato je nikoli ne boš doživela na enak način, kot si jo prejšnjič, ne glede na to, kolikokrat jo primeš v roke in prebereš.

10. Knjigo lahko kupiš preko spleta. Brez gužve, brez pritiska, brez hitenja. Zvita v klopčič na svoji najljubši zofi, oblečena v pidžami, s čajem v roki, s samo nekaj kliki naročiš in dobiš dostavljeno na dom. Ali pa jo naročiš direktno na naslov bodočega bralca. Saj veš, knjiga je lahko tudi odlično presenečenja za nekoga, ki ga želiš obdariti kot skriti Božiček.

Knjiga nima roka trajanja.
Kot dobro vino je, ki s staranjem dobiva nov okus in aromo.
Vendar jo moraš izkusiti in skozi oči novo pridobljenih izkušenj, se razkriva njeno bogastvo.
To bogastvo vsakič, ko jo vzameš v roke, oplemeniti tudi tebe.

Mojo naročiš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu!
Taja Albolena

Vilinska pravljica o zimskem solsticiju

Pravljica te bo ponesla v čaroben svet vil in škratov ter pojasnila skrivnost zimskega solsticija, ki v sebi nosi misterij življenja…

Majhne vile so se stiskale v svojemu domu pod hrastovimi koreninami. Bile so varne v svoji votlini, kjer jih je grelo perje in posušen mah. Zunaj je pihal veter in sneg je mehko padal ter prekrival tla.

“Danes sem videla Sončnega Kralja,” je dejala vila po imenu Vrtinca. “Videti je bil zelo star in utrujen, ko se je sprehajal skozi gozd. Le kaj je narobe z njim?”

“Veliki Hrast je dejal, da umira,” odgovori vila Narcisa.
“Umira? Oh ne, kaj bomo pa sedaj?” je zajokala Vrtinca. ”Če Sončni Kralj umre, naše prijateljice rože ne bodo več rastle, ptice se ne bodo vrnile in nikoli več ne bodo pele. Večno bo tema in zima!”

Vse vile so bile otožne. Nakar zaslišijo trkanje na njihovih majhnih vratcih.

“Vile, odprite vendar, zakaj se skrivate? Pridružite se nam na praznovanju zimskega solsticija,” je kričal nekdo zunaj.
Vrtnica je odprla vrata in pred njimi je stal Škrat, ki si je otepal snežinke iz rjavega plašča in klobučka.
“Oh Škrat, preveč smo žalostne, da bi praznovale,” je s solznimi očmi odvrnila Narcisa. “Ali nisi slišal, da Sončni Kralj umira?”

“Seveda, umrl je,” se je zasmejal mali Škrat. “Sedaj pa pohitite ali pa boste zamudile praznovanje!”

Vile so bile ogorčene: “Kako si lahko vesel in se smejiš? Če je Sončni Kralj zares umrl, bo večno zima. Nikoli več ne bomo videli sonca. Kako bomo živeli v večni temi?”

“Otroško trapaste ste vile,” je rekel Škrat in prijel Narciso za roko, da se je dvignila na noge. “Zimski solsticij ima skrivnost. Ne želite izvedeti, kakšno?”

Vile so ga presenečeno pogledale. “Skrivnost? Kakšno skrivnost? Smo mlade vile, ti trapasti Škrat, nikoli še nismo bile na praznovanju zimskega solsticija in ne vemo, o čem govoriš.”

“Potem pa le urno pograbite svoja ogrinjala in se mi pridružite, pa boste videle,” je odskakljal mali Škrat.
Vile so zapustile svoj dom in s Škratom odšle po snežni poti do svetega hrastovega gozdička, kjer je bilo praznovanje. Gozd je bil temen, le luna je svetila skozi gole veje. Težko so hodile po visokem snegu in še veter je pihal.

Srečale so lisico. “Kam pojdete majhne vile?” jih je vprašala lisica.
“Do svetega gozdička,” so odgovorile premražene vile.
“Splezajte na moj hrbet, vas peljem tja, bo hitreje,” se prijazno ponudi lisica.

Ko so se bližale svetemu gozdičku, so zaslišale radostno petje. Česa tako lepega še niso slišale. V krogu so plesale živali in ljudje. Videle so tudi Mati in Starko. Vsi so bili nasmejani in veseli. “In zakaj vsi gledajo Mater?” je malce prestrašeno zašepetala Narcisa.

Vile so se približale trem gospodičnam, ki so sedele na skalah pri oltarju. Mati je imela v naročju zavito odejo in se nasmihala proti njej. Sklonila se je proti vilam in jim pokazala, kaj ima v naročju.
“Dojenček!” so vzkliknile vile. “Čisto nov dojenček in kako sije!”
“To je nov Sončni Kralj,” je odvrnila Mati.

“Ampak Škrat je rekel, da je Sončni Kralj mrtev! Kako je lahko ta otrok Sončni Kralj?” so bile zmedene vile.

“To je skrivnost zimskega solsticija,” je povedala Starka. “Vsako leto na najtemnejši dan Sončni Kralj pride v sveti gozdiček, kjer umre. Jaz pošljem njegovo dušo materi, ki mu da novo življenje. To velja za vsa bitja, ne le za Sončnega Kralja.”

“Torej vse živi in umre in nato zopet živi?” so ob pogledu na dojenčka vprašale vile.
“Tako je male moje vile,” je odvrinla modra Starka. “Življenje se nikoli ne konča. Zimski solsticij je čas za novo rojstvo. To je njegova velika skrivnost.”

Vile so se smejale od sreče.

Vrtnica je dejala: ”Majhnemu Sončnemu Kralju bom pokazala, kje cvetijo divje vrtnice spomladi.”
“Jaz pa ga bom naučila, kako priklicati ptice in poslušati pesmi vetra,” je dodala Narcisa.

“Ko bo starejši in močnejši, bodo rože cvetele pod njegovim dotikom, ptice se bodo vrnile in pele, zrak bo topel pod njegovim dihom in zima bo odšla. Takrat se bo z vami igral in tekal po gozdu,” je povedala Mati malim vilam.
Vsi v svetem gozdičku so peli in se veselili, saj se bodo kmalu lahko igrali s Sončnim Kraljem.
Sedaj so vsi poznali veliko skrivnost zimskega solsticija.

Vir: http://www.jamesclairlewis.com/pages/gremlin/solstice.html
avtor zgodbe: nepoznan
priredila: Ana Vehovar

Pogovorni Judo z belim ekstremistom

Včeraj zvečer sem dan po volitvah blizu Bele hiše v Washingtonu sedel na klopci.
In čisto pravi ekstremist bele rase (s potrdilom) je sedel poleg mene (zase je rekel, da je ponosen belec).

Zdaj, jaz sem zapriseženi gej in to mi piše na obrazu.
Očitno je, da nisem njegove sorte tip, vendar sva kljub vsemu pokramljala.

Z menoj je podelil svoje ekstremne rasistične ideje in pogled na življenje.
Jaz sem poslušal in mu tudi povedal, da se z njim ne strinjam.
Vendar ni bilo ločevanja med nama.
V tistem trenutku, v pogovoru, je bila prisotna intimna ranljivost deljenja in poslušanja.

Moj poskus tega, da bi nadziral ali spreminjal njegov pogled na stvari bi se zagotovo zaključil s tem, da bi zaprl svoje srce, ker bi čutil, da ga ne poslušam.
Z ljudmi moraš biti v teh časih zelo psihološko kreativen.
On je triletni otrok ujet v telesu tridesetletnika in vse na njemu kriči, da potrebuje ljubezen in pozornost.

Nobene možnosti ni, da bi triletnika lahko prepričal v bolj ugodno pozicijo, da bi me lahko vzljubil.
Vedel sem, da bi se »vrgel ob tla«, če govorim o prispodobi in kričal, samo da bi ga slišal.
Takšen izpad je sporočilo, ki pravi »samo poslušaj me«.

Podzavestni strah mnogih je, da zgolj s poslušanjem pritrdijo njihovemu pogledu na svet, vendar je resnica ta, da osebi nameniš pozornost in ne njegovemu pogledu na svet.

Nižja, ko je kapaciteta nekoga, da je sočuten, manj je njihovo srce prepoznano in spoštovano, kar v praksi pomeni, da njihov pogled odslikava zapuščenost in zavrnjenost, ki jo čutijo. Mnenja s tem postanejo zgolj način, kako na nekoga odložijo svojo bolečino.

Ločevanje se pojavi, ko poskušaš spremeniti pogled nekoga drugega in ne spoštuješ počasnega in pogosto mučnega izraza njihovega potovanja v realizacijo ljubezni.
Enost je, ko nekomu ponudimo sočutno mesto, kjer osebi prisluhnemo in to je tisto mesto, ki ustvari spoštovanje srca, za katerega običajno sploh ne vedo več, da ga imajo. (Zakaj me to spominja na Ceferina in zvezdico zaspanko?)

Gre za pogovorni judo.

Tip je celo rekel, da pričakuje od mene, da ga bom zavrnil in se mu uprl.
Rekel je, da je pričakoval, da si bom o njemu ustvaril mnenje, da je strašljiv, če bo delil sebe z menoj.
Preveč sem bil zaposlen s tem, da bi ugledal njegovo ranjenost v njemu, da bi se ukvarjal s tem, kar je govoril.
In preveč jasno mi je bilo, da ga je strah in zato sem prisluhnil tistemu, kar se je skrivalo v podnapisih. Nisem se ukvarjal z idejami, ki jih je delil z menoj, česar bi se mnogi prestrašili.

Ko si preveč zaposlen s poslušanjem, so ideje zgolj načini na katere srce nekoga drugega ali tvoje poskuša dobiti pozornost; dlje časa ko mu nihče ne prisluhne, bolj so strašljive ideje.

Ko nekdo k meni pride z divjim osebnim vedenjem in zanimivim moralnim kompasom, ni moje popravljanje tisto, ki preobrazi njihov odnos z življenjem, temveč moje sočutje do srca v njih, ki nikoli ni videlo svetlobe dneva in je popolnoma prestrašeno, da bi ga prepoznali kot manjvrednega ali kakorkoli so bili kot otroci udomačeni, da gledajo nase.

Čas je, da prepoznamo, da se v odraslem svetu v glavnem srečujemo z otroci (veš kolikokrat rečem, da je politika kot en velik peskovnik). Tukaj ne gre za poniževanje, da se razumemo. Vsi ti otroci v telesih odraslih ljudi iščejo mamo, ki bo pozdravila bolečino, ki je jasno vidno zamrznjena v njih in ki jo projicirajo na druge kot način, da dobijo pozornost na najbolj nezavedne načine.

Zato ne, v resnici ne vidim tega sveta ljudi s slabimi osebnimi mejami in polomljenimi moralnimi kompasi.

Vidim svet kjer ljudje niso srečali svojega notranjega jaza in generacije, ki prenašajo bolečino na naslednjo generacijo.

In jaz sem tisti s katerim se to zaključuje in se poraja nov svet.

Na koncu sva si segla v roke in zagledal je moje na črno polakirane nohte – ugledal sem iskro nezavednega gnusa v njemu. V tistem trenutku bi lahko prevzel nase čustveno energijo zavrnitve ali pa prepoznal, da kot vsako empatično bitje, kar vsi smo, čutim njegovo podzavestno prepoznavo znamenja, ki označuje tisto »poznano« kategorijo nečesa, kar je izven njegove zone udobja.

Ker, če bi jaz zavrnil njega, se začel z njim prerekati ali kregati, se ta odprtost njegovega živčnega sistema, ki sem jo čutil ob koncu najinega pogovora, ne bi zgodila. Glede na to, da je bila njegova kapaciteta, da postane bolj domač z nečim zunaj njegove zone udobja, nična, pravzaprav sploh ni obstajala.

Ta beli ekstremist se v resnici počuti najbolj ogroženega, zaradi česar je rekel: »Lahko bi ti zaupal stvari ob katerih bi zagotovo menil, da sem strašljiv.« Nihče, ki mu je udobno v lastni koži ne bi izjavil česa podobnega.

Njegova občutljivost na zavrnitev je bila zelo visoka in čuvajo jo psi, ki se imenujejo njegovi pogledi in perspektive.

S poslušanjem sem te pse negoval dokler niso zaspali in potem sem kot faking Ninja vstopil v njegov živčni sistem in deaktiviral tono sranja.
Zgolj s tem, ker sem bil dovolj sočuten, da sem poslušal brez sojenja njegove, legitimno gledano nore poglede, se je njegov živčni sistem dovolj sprostil, da ni sprožilo njegovih nezavednih obrambnih mehanizmov, da bi me zavrnil kot očitno zelo drugačnega posameznika.

Namesto tega, da bi zavrnil njega in bi on zavrnil mene, sem razširil sočutno poslušanje z globoko prisotnostjo in on je začutil odpiranje njegovega srca. To je skupaj z odpiranjem njegovega živčnega sistema omogočilo, da je lahko vsrkal popolnoma novo vibracijo kot »varno« in »poznano«, ker mi je bilo toliko mar, da ga nisem zavrnil ali ga zasmehoval kot skrajno smešnega ali čudnega.

To, da imaš prav te nikoli ne bo pripeljalo tako daleč kot spoštovanje tistega, ki več kot očitno še ne vidi ali pozna samega sebe.

Ko si drzneš biti priča bolečini, ki aktivira sovraštvo v človeku, kar v zadnjem času izražajo mnogi, moč tvojega zavedanja začne preobrazbo v njih na celični ravni in na nivoju živčnega sistema. In v zvez s tem ne morejo narediti čisto nič.

Zato bodi faking NINJA samorog v svetu, kjer ljudje deskajo na svoji bolečini v poskusih, da bi imeli prav.

Samo poslušaj.

Tip je odšel kot bi ga nekaj zadelo, namesto da bi se trmasto zasidral še globlje v svojih omejenih perspektivah.

Želim ti izjemen dan.

Avtor: Barrett Lee
Prevod: Taja Albolena

Sporočilo sveta 13 avtohtonih babic

Ko se premikaš skozi te spreminjajoče se čase, bodi nežna s seboj in vzemi stvari na lahko. Na začetku nečesa novega si. Učiš se novih načinov biti. Ugotovila boš, da deluješ manj v jang modelih delovanja na katere si navajena.

Nehala boš delovati na trdo, se truditi, potiskati, da bi prišla iz točke A v točko B, ko si to počela v preteklosti. Namesto tega boš več časa preživela v izkušanju sebe v celoti in v tvojem mestu na svetu.

Namesto da potuješ k cilju tam zunaj, boš potovala globoko vase. Mame tvoje mame so to znale. Tvoji predniki so vedeli kako to narediti. Poznali so principe ženstvenosti in ker v svojem telesu nosiš njihov DNK, je ta modrost in način bivanja v tebi.

Povabi jih v ospredje. Pokliči jih. Povabi svoje prednike v ta trenutek.

Ko se navade in propadajoče institucije, ki temeljijo na jang energiji začenjajo rušiti, poglej navzgor. Prihaja veter sprememb. Začuti sonce na svojih krilih.

Prevedla: Taja Albolena

Original je na voljo na povezavi https://www.planetalentejo.com/2019/consciousness/message-from-the-council-of-13-indigenous-grandmothers/

Umik Vase – Zase

Ko sva se slišali mi je rekla, da bi potrebovala umik od vsega. Da bi odpotovala nekam stran od okolja, od ljudi, ki jih pozna, od vsega. In je šla na dopust. Za 14 dni.
In ko je prišla nazaj se ni nič spremenilo, ker jo je vse počakalo.

Iz izkušenj vem, da je umik vase pomemben, še posebej v času preplavljenosti, prenasičenosti, ko je vsega preveč. Umik vase je oblikovan z namenom, da ustvari varen prostor, sveti prostor ki ti omogoči stik s seboj, s svojo kreativnostjo, s svojim izvornim jazom.

Umik Vase je oblikovan kot starodavni obred iniciacije. Ko zapustiš znani prostor, greš na novo lokacijo, ki ti omogoči, da stopiš v nov prostor, v katerem se počutiš varno, da se spogledaš z delom sebe na določeno temo in preobraziš stvari v svoji notranjosti. Nato se vračaš nazaj v znano okolje z orodji, ki ti pomagajo držati tvoj prostor, svoje meje, da si navdih za druge.

Umik od sveta, umik vase je ključnega pomena, ko čutiš si izgubila svoj kompas, stik s svojim centrom in potrebuješ varen prostor v katerem se lahko ponovno uglasiš na to kar je zate pomembno in blagodejno.

Umik Vase je nekaj, kar narediš zavestno.
Umakneš se od svojega vsakdana, od vsega, kar terja tvojo pozornost in tekmuje za tvojo energijo.

Energijo zbereš v sebi in se usmeriš na nekaj, kar je blizu tvojemu srcu in tvoji duši.
Povabilo v stik z dušo ti omogoči, da vidiš svoje življenje iz novega mesta, da dobiš drugačno perspektivo.
Da se prenoviš, obnoviš svoje energijske rezerve in preobraziš ovire, ki jih prepoznaš v sebi. To je čas razstrupljanja. Ko narediš prostor za novo.

Skozi pretočnost, ki se vzpostavi stopiš v stik z navdihom, s kreativno iskrivostjo, ki te poveže z ljubeznijo.

10 stranskih učinkov umika vase
na neznani lokaciji, v srčnem krogu z ženskami, ki so uglašene na frekvenco ljubezni ti bo dalo:

1. Naredi prostor

Ko se umakneš od vsega poznanega, lahko ugledaš tisto, kar je zate res pomembno.
Stopiš si s poti.
Zbereš se v tem trenutku, tukaj in zdaj.
Svojo energijo lahko potegneš iz vseh strani v svoje telo.
Ustvariš prostor. Zadihaš.

Ta prostor, sveti prostor ti omogoči, da se počutiš varno. In varnost ti bo omogočila, da se sprostiš. Sprostitev bo odprla vrata tistim delom tebe, do katerih nimaš dostopa. Začutila boš kreativnost, navdih, živost.

Zato te v letu 2020 vabim na umik Vase – Zate, na Kanarske otoke, kjer bova skupaj pogledali kako zasijati kot Biser. V 7 dneh bom s teboj delila osnove, kako ustvariš prostor zase, prideš v stik s svojo kreativno energijo, se iz glave spustiš v telo in naravnaš svoj notranji kompas na svojo zvezdo severnico.

2. Zadihaj s polnimi pljuči.
Ko se sprostiš in globoko vdihneš, narediš prostor za navdihe.
Vedno znova me osupne, kako takrat, ko greš sama sebi s poti, narediš prostor za navdihe. Tvoja duša komunicira s teboj nenehno. Preko svojega intuitivnega jezika komuniciraš z njo. Vendar moraš zaupati vase in narediti prostor, da bi sporočila, ki jih dobivaš dnevno tudi slišala.

Ko greš s tokom med jutranjo jogo, greš na sprehod ob vodi, začutiš tok navdiha v obliki pisanja ali dobiš uvide, ki si jih čakala tedne ali mesece skozi spontani pogovor v ženskem krogu.

Zato je Umik Vase idealna priložnost, da upočasniš in se umiriš navznoter. Da svoj pogled od zunaj usmeriš v svojo notranjost. Kajti navdih je šepet, ki ga slišiš le, ko upočasniš in se umiriš. Ko zadihaš s polnimi pljuči in v sebi začutiš prostranost.

3. Čas Zame

Prostranost , širjenje, občutek svobode je povezan z živostjo. Ko čutiš, da si živa. In to prostranost lahko začutiš, ko se umakneš od rutine tvojega vnaprej začrtanega dne in stopiš v čas in prostor, kjer ti je na voljo čas in prostor zate.

Čas Zate je ključen čas, izjemno dragocen čas, ko se posvetiš samo sebi.
Sodobna ženska s svojo energijo drži družino, otroke, posel, partnerja, dom, prijatelje in pogosto se ne zaveda, kako pomembno je, da ne pozabi nase.

Vsake toliko enostavno potrebuješ ta občutek prostranosti, širjenja, da začutiš Sebe, celoto Sebe in svobodno zadihaš. Umik Vase – Zase je prostor, kjer si podariš čas, da se povežeš z navdihom in stopiš v pretočnost. Začutiš ta brezmejni tok, ki ti je vseskozi na voljo.

4. Razstrupljanje

Številnim ženskam se zgodi, da takrat, ko upočasnijo, zbolijo. Naš Umik Vase ne bo osredotočen na razstrupljanje, vendar ti iz izkušenj povem, da takrat, ko upočasniš, telo začne raztovarjati to, česar prej, ko si hitela in bezljala skozi svoj vsakdan ni uspelo razpakirati in počistiti.

Ene potrebujejo ekstra dozo spanja, druge imajo močne in žive sanje, spet tretje sedijo v tišini in na začetku sploh ne morejo komunicirati.
Sistem se najprej izprazni, da bi se lahko resetiral in ponovno napolnil.
Z veliko gotovostjo lahko rečem, da boš odšla iz tega Umika Vase bolj lahkotna, z večjo jasnostjo, prenovljena, bolj sveža in bolj prisotna. Nov pogled, nova perspektiva ti omogoči, da skozi njo pogledaš na vsa področja svojega življenja in običajno vidiš pot tam, kjer je prej ni bilo.

5. Prisluhni tišini v Sebi
Umik Vase je tvoja priložnost za poslušanje navznoter. Da prisluhneš notranji tišini.
Ker okoli sebe nimaš običajnih motilcev v obliki telefona, televizije, otrok, sodelavcev lahko slišiš ta šepet svoje Duše, ki je vedno s teboj. Veter, zvoki morja in mir, ki ga boš čutila v sebi, ti bodo omogočili, da se boš spočila.

Kajti ne glede na to, tudi če si ekstrovertirana, vsake toliko potrebuješ mir, da se povežeš s svojim notranjim kompasom in da začutiš stik s svojo zvezdo severnico. Vsake toliko potrebuješ prostor, kjer se lahko povežeš z mirom v svojem srcu.
In ta Umik Vase ti bo ponudil čas in prostor Zate.

6. Opazuj Lepoto, ki te obdaja.
Umik Vase smo z namenom postavili v okolje, ki te s svojo živostjo in lepoto navdihne.
Lepota je tista, ki te odpre. Lepota je hrana za dušo. Lepota te prebuja, dotakne se tvoje Duše. Je kot krhka ptica, ki potrebuje notranji sveti prostor za svoj polet. Potrebuje notranjo nego in dnevno prakso, da bi lahko preživela močan vpliv iluzije, ki jo dnevno lovi v zunanjem svetu.
Lepota je občutenje, ki ga aktiviraš v sebi. Je svetloba, ki se prižge v tvoji duši in iz tebe sije v svet. Lepota je način življenja. Začutiti jo moraš v sebi in postati ta sila, ki hodi z Lepoto in v Lepoti. In v tem procesu ti okolje v katerem si lahko pomaga.
Narava te navdihne, da se povežeš s svojo notranjo izvorno naravo.

7. Spomni se kdo SI
V svojem življenju igraš številne vloge; si mama, žena, prijateljica, ljubimka, poslovna ženska. In pogosto živiš kot da si človeški stroj (ki je nenehno v pogonu in delovanju) in ne človeško bitje.
Umik Vase je mesto, kjer lahko samo SI. Samo obstajaš.
Opustiš lahko vse svoje vloge. In na tem mestu, ko spustiš maske in svojo osebnost pustiš pred vrati, imaš priložnost, da odkriješ Sebe, svojo Bit. Svoj izvorni Jaz.
S to namero pripravljamo posebne tematike Umika Vase.

8. Poveži se z enako mislečimi
Ista tematika vedno skupaj pritegne tiste, ki imajo nekaj skupnega. Ne glede na to, da je vsaka edinstvena in enkratna imamo vse nekaj skupnega, skupna zanimanja, podobne zgodbe. Druga od druge se lahko učimo in druga drugi pomagamo pri soočanju z izzivi na poti.
Bolj smo si podobne, kot različne. In to te navdihne, da se v sebi spoznavaš z deli, ki jih morda še ne poznaš. Zagotovo boš srečala izjemne ženske, ki so zavezane temu, da živijo čudovito življenje. Imela boš priložnost za druženja, povezavo in izmenjavo z ženskami, ki se želijo povezati s svojo žensko dušo, tako kot Ti.

9. Vsi potrebujemo podporo
Vse je na-ključ in v skupini se zberejo ženske, ki se podprejo v preobrazbi skozi katero se premikajo. Življenje se preoblikuje. V tebi in zunaj tebe.
Pogosto tisti, ki so ti najbližje šele takrat, ko te ni, ugotovijo, kaj imajo. Brez tebe, brez da zanje kuhaš, pospravljaš, delaš stvari, ugotovijo kaj vse je urejeno, ko si prisotna.
Resnica je, da vsi potrebujemo prostor. In včasih hvaležnost vznikne iz mesta prepoznave česa vse nimaš na voljo, ko nekoga ni ob tebi.

Vsi potrebujemo podporo in pomembno je, še posebej, če si podporni steber svojim najbližjim, da si podariš prostor, kjer drugi podprejo tebe. Življenje bo drugačno, ko se boš vrnila nazaj v staro okolje, ker boš ti v sebi naredila prostor za novo.
In to je rast. To je razcvet. Ko se lahko odpreš še malo bolj, sprejmeš še malo več, se neguješ in si bolj pretočna za življenje.

10. Nove navade

To bo priložnost, da začneš v svoje življenje uvajati nove načine, da poskrbiš najprej zase, ljubiš sebe in slediš svoji resnici.
Nove navade precej lažje uvedeš v svoj vsakdan v novem okolju. Imela boš priložnost spoznati in uvesti nove rituale v svoj vsakdan v družbi žensk, ki Te bomo držale in podprle. Dobro počutje, radost in navdih sestrstva ti bo v podporo, ko boš nove navade nesla v svoje domače okolje.

In kdo si ne bi želel tega v praksi!?

Pridruži se mi na Umiku Vase Zase v osrčju Jadranskega morja za vikend od 2. do 4.10.2020, ki je namenjen temu, da ustvariš varen prostor za stik s svojo žensko Dušo. Tvoja ženska Duša se želi izraziti, želi ustvarjati in želi voditi z zgledom. Da bi lahko navdihovala druge s svojim Darilom, moraš najprej postaviti trdne temelje v Sebi. Na tebi je, da utelesiš svojo ženstvenost, da utelesiš izvorne kvalitete svoje ženske Duše, da bi se razcvetela in jih v polnosti delila z ljudmi in s svetom.
Utelešenje ženstvenosti gre z roko v roki z odpiranjem srca. Kajti tvoja ženska Duša, tvoja ženstvenost in srce so neločljivo povezani.
Da bi lahko v polnosti zaživela kot Ženska, za katero si se rodila, da si, so potrebne dnevne prakse potapljanja v globine tvoje ženske Duše in nabiranja biserov, ki jih tvoje globine skrivajo v sebi.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Zgodba o Originalu in Kopiji

Nekoč je živel Original.
Kjerkoli se je pojavil, je okrog njega sijala bleščeča Svetloba.
Ljudje so ga oboževali, saj so se iskrice Svetlobe dotikale njihovih Duš in jih spreminjale.

Posebna Vrata so bila odprta zanj in kadarkoli je vstopil, je iz Svetega Prostora prinašal še več Svetlobe.

Njegov Navdih je bil neomejen in neskončen.
Živel je svoje čisto in blagoslovljeno življenje.

Ni se oziral na druge, da bi iskal potrditve, vedel je namreč, odkod prihaja njegova Svetloba in ji popolnoma zaupal.

Iz daljave je vse to opazovala Kopija.

Iz svojega udobnega naslonjača, kjer je preživljala večino časa, je opazovala Sijaj in Blišč Originala.

Vse, česar se je do tedaj lotila, je padlo v vodo.
Želela si je nekaj trajnega, a nenapornega, da bi lahko še več časa preživela v naslonjaču in uživala v sadovih svojega dela.

Ob opazovanju Originala se ji je zdelo, da bi lahko bila on.

Zaželela si je lahkotnosti, s katero je Original utiral nove poti in vedno znova in znova navduševal ljudi.

Vstala je iz naslonjača, za hip opazovala Original in si rekla:
“To lahko tudi jaz.”

Jemala je ideje iz njegove bogate zakladnice in jih vstavljala v svoje izdelke. Ni se ustavljala, dokler ni bila prepričana, da je postala Original.

Ko se je pojavila v prostoru, polnem ljudi, je v svoji domišljiji že videla uspeh in priznanje, navdušenje ljudi ob njenih stvaritvah.

Čakala je.
Čakala je in se prepričevala, da bodo opazili.
Bila je prepričana, da so njene umetnine tako podobne Originalovim, da ljudje ne bodo prepoznali razlike.

Čakala je, toda ljudje so hodili mimo.

Potrudila se je, da bi še bolj natančno kopirala Original, prepričana, da ji bo naslednjič uspelo.

Spet se je pojavila.

In spet čakala.

Ljudje so spet hodili mimo.

Mrzlično je razmišljala, kaj lahko še stori, da bi presegla Original in se ob tem borila sama s seboj, saj vendar ni hotela biti neopažena.

Original pa je ves ta čas sijal v Svetlobi, ne da bi se enkrat samkrat ozrl na njo.

Bolj ko se je trudila posnemati Original, bolj je postajala nevidna ljudem, ki so hodili mimo nje, da bi prišli k Originalu.

Čeprav se je postavila tja, kjer se je on, se ni zgodilo nič.

Iz obupa je ustvarjala še več posnemanj, toda edino, kar se je skozi to rojevalo, je bilo globoko razočaranje.

Njene stvaritve so bile prazne, brez sijaja, narejene iz obupa in težnje, da bi bila “nekdo”.

Nekega dne se je razbesnela in zakričala Stvarstvu:
“Zakaj mi ne uspe, pa čeprav delam vse tako kot Original?”

Stvarstvo je odgovorilo:
“Ne more ti uspeti, draga Kopija. To, kar počneš, ni odeto v Svetlobo, ker ni iskreno, predvsem pa ni tvoje.”

“In kaj lahko naredim, da bo nekaj moje?” vpraša Kopija.

Stvarstvo mirno odgovori:

“Ne išči pri drugih, ki so že dosegli svoj uspeh.

Ne išči lažje poti, kajti v resnici ne veš, kakšno pot so prehodili oni in kaj vse so naredili, da se njihova pot danes zdi lahkotna.

Pojdi globoko vase, se tam ustavi, ponikni, utihni … in morda, če boš dovolj mirna, uzreš svojo pot, svojo Svetlobo.
Samo to te bo zares osrečilo.
In samo to je vredno vsakega koraka.”

“Toda … minila bodo leta, preden mi lahko uspe, jaz pa si želim uspeti takoj …” moleduje Kopija.

Stvarstvo zašepeta:”Si kdaj vprašala Original, koliko časa je preteklo, da danes tako sije?”

Kopija odgovori:”Nisem”

Stvarstvo:
“No vidiš.
Ničesar nimaš, s čimer bi lahko pokazala, potrdila, oplemenitila svoj obstoj.

Vračamo te na začetek, do tistega razpotja, kjer si nekoč že bila.
Imela si izbiro med na videz lažjo in Tvojo Potjo.
Izbrala si lažjo,
saj je tvoja lenoba premagala vse ostale so-tekmovalce.

Tokrat ti dajemo možnost, da izbereš svojo pot.
Edina je, ki te bo res osrečila.
In edina, ki bo dala smisel tvojemu življenju.

In če želiš sijati, moraš najprej odkriti svoj Vir Svetlobe.”

Kopija je utihnila.

Vse v njej se je upiralo modrosti Stvarstva, toda globoko v sebi je vedela, da ima prav.

Molčala je dolgo časa.

Prepoznala je vse demone, strahove in dvome, ki jih je nosila v sebi.

In nekega dne se je pojavila pred Stvarstvom ter vprašala za dovoljenje, če si lahko spremeni ime.
Takrat se je sprostilo ogromno energije in v Vesolju je zasijala nova Svetloba.

Vesna Neferamis
spletna stran https://neferamis.si/

Ko se znajdeš na križišču…

Zdaj zagotovo že veš, da je čas v katerem živimo poseben.
In vem, da veš, da si tukaj z namenom.
Pa tudi, da nisi nemočna, ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas.

Leto 2020 je karmično leto.
Leto, ki nas ne bo spustilo naprej brez da bi se nas globoko dotaknilo, nas razgalilo in razkrilo kaj ima v svoji malhi za nas.

To je to.
To je ta čas o katerem se pogovarjamo že desetletja.
In mi smo tisti, ki jih čakamo.

V življenju vsakega posameznika pride čas, ko stoji na križišču in se mora odločiti po kateri poti bo nadaljeval svoje življenje.

Čutim, da je leto 2020 pomembno križišče v življenju tako posameznikov kot tudi na kolektivni ravni.

In zdaj ni čas, da bi si zatiskali oči pred spremembami, ki se razkrivajo.
Ki so že tukaj.

Ena tistih stvari v katero globoko verjamem je, da čisto vsak preden pride na ta prelep modro-zelen planet izbere zase dva pomembna dogovora, ki se skozi življenje posameznika udejanjata.

Eden je Usoda.
In drugi je dušni namen.

Da bi lahko izpolnila svoj dogovor in soustvarjala svoje življenje skozi zavestno izbiro, potrebuješ določena orodja, ki ti pomagajo na poti. Ti si tista, ki izbira svojo izkušnjo in v teh nemirnih in negotovih časih se morda sprašuješ; Zakaj sem tukaj? In zakaj zdaj?

Tvoj odnos z Usodo in s tvojim Dušnim namenom usmerja kako se tvoje življenje odvija.
Obe sta pomembni in vendar pogosto ne vemo kaj je kaj.

Veš tisto, ko ti rečejo, da je v tvojih zvezdah zapisana tvoja Usoda!?
Usoda je ime za razumevanje dogodkov, ki naj bi jih vnaprej in brez človeškega vpliva določale božje sile ali naključja, ne pa človekova svobodna volja.

Usodo naj bi določale sojenice (tudi rojenice, jesenice, rožanice). To so tri vile, ki ob otrokovem rojstvu odločajo o sreči in nesreči v življenju, premoženjskem stanju ter času in načinu smrti. Grška mitologija je usodo poosebila v tri stare ženice (mojre): prva sojenica Kloto naj bi nasnula niti življenja, Lahezis naj bi jih predla, Atropa pa ob smrti prerezala.

Usoda predstavlja tisti del tvojega dogovora, ki določa okoliščine tvojega življenja in kako si vtkana v tkanino Kozmosa. Kako se zliješ s cikli planetov, zakoni Vesolja, matriko družine v katero si se rodila, širše družbe in države. Tvoja usoda je povezana z izbiro rase, spola, časa in okolja v katerega si se rodila in v katerem odraščaš ter živiš svoje odraslo življenje.
Usoda skozi vse tvoje življenje vpliva na tvoj pogled nase, tvoje opolnomočenje, zdravje in kvaliteto tvojega življenja.

Dušni namen je na drugi strani duševna usmerjenost k uresničitvi tvoje poklicanosti, tega zaradi česar si tukaj. Tvoj dušni namen je povezan s tvojim potencialom in tvojo kapaciteto, da svoj polni potencial Duše odkleneš, ga v sebi aktiviraš in v polnosti zaživiš skozi svoje življenje.

Tvoj dušni namen je nekaj, kar ne pride samo od sebe. Terja tvojo zavestno prisotnost, izbiro in pripravljenost, da opustiš svojo identiteto, da bi naredila prostor za svojo Dušo.
Dušni namen je povezan z učenjem, kako se soočaš s svojimi izzivi v življenju, da lahko v polnosti zaživiš svojo poklicanost in si v služenju celotnemu človeštvu.

Dušni namen je povezan s tem, da postaneš svetilnik, zgled za druge in da vodiš z zgledom.
Dušni namen je mesto, kjer soustvarjaš z božanskim jazom, s svojo dušo z uporabo moči, ki jih imaš na voljo v sklopu svoje usode.

Tvoj dušni namen je udejanjanje tvojega potenciala in polna izraženost tvoje esence.
Tvoj dušni namen je tisto kar ustvariš s tem, kar ti je na voljo znotraj usode, ki ti je bila dana.

Lahko bi rekli, da so karte, ki si jih dobila v tem pokru življenja tvoja usoda. Kaj pa boš naredila z njimi pa je tvoj dušni namen, ki vključuje tvojo poklicanost.

Vsak od nas je poklican, da svojo usodo preobrazi v nekaj, kar podpira življenje in ustvari pozitivno razliko v svetu v katerem živimo.

Dušni namen je tvoja kapaciteta, da pleteš svoje življenje z nitmi Usode na edinstveno enkraten način, ki ga zmoreš samo TI in s tem pustiš energijski odtis na energiji planeta in Duše Sveta.

V tem izjemnem času imaš izbiro skozi svojo svobodno voljo… lahko se v danih okoliščinah odpoveš izbiri, ki jo imaš na voljo in predaš občutkom nemoči. Lahko se odpoveš tvoji sposobnosti soustvarjanja s tem, ko sprejmeš, da so okoliščine večje kot ti in se vdaš v Usodo. Vdaja, nemoč in predaja svoje moči v roke drugim so vedno izbira. In v teh časih je to izbira mnogih.

Lahko pa izbereš, da se povežeš s svojo Dušo in skozi dušni namen sama zapišeš, kako bo tvoja pot potekala. Dušni namen je tvoja izbira, ko izbereš, da ne boš žrtev okoliščin, da ne boš nemočna in da se boš premaknila skozi okoliščine ter vodila s svojo Dušo.

Ta izbira te sooča s tem, da sooblikuješ svoje življenje, da opustiš vse tisto, kar ti ne služi več. In to je tisto, kar so mistiki poimenovali Temna noč. Temna noč te sooči s tem, kaj je potrebno opustiti, da bi naredila prostor za potencial tvoje Duše, ki se želi izraziti skozi tebe kot TI. In na tebi je, da izbereš.

Na voljo je zemljevid, kako potuješ skozi Temno noč Ega na osebni ravni in kako skupaj potujemo skozi Temno noč sistema Dominance v kateri smo. Duša Sveta terja, da se skozi tole temno noč premaknemo skupaj na kolektivni ravni.

In globoko verjamem v to, da na tej poti vsi potrebujemo orodja, ki nam lahko pomagajo.
V 12-urnem intenzivu sem podelila kako iz nemoči stopiš v polno moč Duše in svojo usodo preobraziš v svoj Dušni namen.

V kolikor potrebuješ vodstvo so podrobnosti na voljo na povezavi…http://divine.si/program/prebujena.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ne morem ostati

Ne morem ostati, mama.
Rada te imam, a nisem se rodila, da bi ti ugajala,
nisem se rodila, da bi te osrečevala,
ali da bi dajala smisel tvojemu življenju.
Nisem se rodila, da bi gnila pod tvojimi perutmi,
kot neizvaljeno jajce.

Ne morem ostati, učitelj.
Nisem se rodila, da bi živela v tvojih okvirjih,
da bi mislila po tvoje ali da bi memorirala gola dejstva.
Rodila sem se, da bi razmišljala neodvisno.

Ne morem ostati, ljubezen moja.
Nisem se rodila, da bi zadovoljevala tvoje potrebe
ali da bi skrbela zate ali da bi se skrivala v tvojem naročju.
Nisem se rodila zato, da bi se delala manjšo, kot sem,
ali da bi me imeli za samoumevno.

Ne morem ostati, šef.
Nisem se rodila, da bi služila denar za druge.
Nisem se rodila, da bi izpolnjevala ukaze,
ali da bi znova in znova živela en in isti dan.
Nisem se rodila za dolgčas.

Ne morem ostati, duhovni učitelj.
Nisem se rodila, da bi sledila tvojim idejam o resnici
ali da bi živela po tvojih dogmah.
Rodila sem se, da bi našla svojo resnico
in ustvarila svoja lastna pravila.

Rodila sem se, da bi se v popolnosti soočila z življenjem,
da bi se izgubila na indijskih vlakih,
da bi se pustila zapeljati nevarnim moškim,
da bi srečala različne obraze, kraje in kulture,
da bi preživela vso noč zunaj v pragozdu,
da bi tekla z volkovi,
da bi bila popolnoma prevzeta,
da bi se pustila odnesti nevihti,
da bi ostala s strtim srcem,
uničena, omamljena, šokirana,
izgubljena in vržena v globino.

Rodila sem se, da bi si umazala roke,
da bi dobila pesek v usta,
blato na rokave,
trne pod podplate,
rodila sem se, da bi skočila v prepad.

Rodila sem se, da bi srečala Nezemljane,
da bi izvajala rituale,
da bi se odprla na ceremonijah,
da bi segla preko časa in prostora,
da bi z odprtimi rokami sprejela magijo,
da bi se popolnoma izgubila.

Rodila sem se, da bi vse občutila,
da bi vse okusila,
grenek okus žalosti,
polni okus prevare,
sladek okus ljubezni.

Rodila sem se, da bi se naučila ravnati s spremembami,
rodila sem se, da bi spoznala resnico,
da bi se naučila leteti.

Rodila sem se, da bi se naučila jezika ljubezni,
kako razvezati in osvoboditi srce,
kako prepustiti vse, da odteče,
kako izpustiti pričakovanja.

Rodila sem se, da bi spoznala občutek,
ko vse izgubiš, razen tistega, kar je resnično pomembno.
Rodila sem se, da bi živela življenje,
ki bo z mene odstranilo vse, kar ni resnično.
Kar nisem jaz.

Jaz sem feniks.
Rojena sem, da razprem peruti in poletim proti soncu.
Da zgorim in se spremenim v pepel.
Da padem nazaj na Zemljo in se zopet dvignem.

Ko bom stara,
bom ponosna na svoje brazgotine,
svoje gube, svoje spomine,
svoje zgodbe, svojo modrost,
svojo svobodo.

Rodila sem se, da bi bila svobodna.
Zato ne morem ostati.

~ Sanne Burger ~
(prevedla Mojca Platinovšek)

Življenje, ki sem si ga sam izbral

Hermann Hesse
ŽIVLJENJE, KI SEM SI GA SAM IZBRAL

Preden sem prišel v to zemeljsko življenje,
sem videl, kako naj bi potekalo:
tu so bile skrbi pa tudi žalost,
bila je revščina in breme trpljenja.

Tu je bila razvada, ki naj bi se me polastila
in zmota, ki sem ji zapadel,
videl sem naglo jezo, ki sem jo kuhal
pa še sovraštvo in domišljavost, ponos in sramoto.

Toda gledal sem tudi veselje tistih dni,
ki so bili polni svetlobe in lepih sanj,
ko ni bilo več tožb in težav
in je povsod tekel vrelec darov.

Kjer ljubezen podarja tistemu, ki je
še vezan v zemeljski obleki, blaženost osvobajanja;
kjer je človek premagal človeške muke
kot izbranec višjih duhov.

Pokazal mi je slabo in dobro,
pokazal mi je kopico mojih slabosti.
Pokazal mi je rano iz katere krvavim,
pokazal mi je dolino pomočnikov angelov.

In ko sem tako gledal svoje prihodnje življenje ,
sem zaslišal neko bitje, ki me je vprašalo,
kajti ura odločitve bije zdaj.

Še enkrat sem pretehtal vse hudo –
»TO JE ŽIVLJENJE, KI GA ŽIVETI HOČEM!«
sem odgovoril z odločnim glasom
in tiho sem vzel nase svojo novo usodo.

Tako sem se rodil v ta svet,
tako je bilo, ko sem stopil v NOVO življenje.
Ne tarnam, čeprav mi večkrat ni všeč,
saj sem ga pred svojim rojstvom SPREJEL.

Pridna punčka

Bila sem kot ta punčka na sliki zgoraj, preden so me udomačili…
Razposajena.
Nasmejana.
Živahna.
Divja.

Plezala sem po drevesih in tudi padla s kakšnega.
Z Rexom (nemški ovčar moje babice) sva skupaj zakopavala kosti.
Kričala sem tako kot to počnejo mali otroci.
Poplesavala.
Pela.

Ja, bila sem živ otrok.
Kot živo srebro.

In potem se je nekaj zgodilo.

Nekaj, kar je povzročilo, da je ta punčka v meni umrla.
Postala je pridna punčka.

Mirna.
Resna.
Odgovorna.
Preveč odgovorna.

Nase je prevzemala odgovornost vseh okoli sebe.
Mislila je, da je ona kriva za vse.
Zato se je trudila, da bi stvari popravila.
Zelo se je trudila.

Bila je odličnjakinja.
Pomagala doma in na njivi.
Delala. Delala. Delala.

Ni se ustavila.
Dokler je ni ustavilo življenje.

Ko sem prišla do trenutka, ko ne glede na ves trud in vse vloženo delo in vse kar sem naredila nič več ni delovalo.

Ravno kontra…
Bolj, ko sem se trudila, bolj je vse začelo razpadati.

Bolj, ko sem delovala in delala, slabše je bilo.

Dokler me življenje ni prisililo v to, da sem se ustavila.

Ampak to je bilo že 30+ let kasneje.
Dobra tri desetletja sem živela tako, kot je narekoval svet okoli mene.

In nisem bila srečna.
Nisem bila zadovoljna.
Bila sem popolno nasprotje te punčke, Čarobne, Magične male punčke, ki je še vedno živela v meni, skrita nekje pod ogromnim kupom obveznosti, neskončnega seznama obveznosti, opravil in “to pa nujno moram do jutri” stvari.

In ko se ustaviš, se ti pred očmi zavrti celo tvoje življenje.
Ugotoviš, da ga sploh nisi živela.
Da si želiš nekaj več.

In moja težava je bila, da nisem vedela kaj si sploh želim.
Ker sem se tako uspešno prilagodila v želji da bi ustregla, da sem popolnoma izgubila stik s seboj.

Sledila so leta, pravzaprav celo desetletje najprej iskanja in nato povezovanja.

Ustvarjanja odnosa s seboj, v sebi.
Zato danes lahko rečem z vso živostjo, celovitostjo in z vsem srcem – odnos s seboj je najpomembnejši odnos na celem svetu.

Nikoli ni bilo bolj pomembnega odnosa in nikoli ga ne bo.
Najpomembnejši odnos je tvoj odnos s seboj.

In zanj se je vredno ustaviti in naširoko odpreti oči.
Se sprostiti in sprejeti.
Nahraniti sebe.
Praznovati življenje.

Danes jo spet čutim.

Obožuje vodo.
In veter v laseh.
Pa vonj potonike na vrtu.
In okus jagod v ustih.
Obožuje turkizno barvo.
Pa vožnjo z avtomobilom.
Rada potuje.

In danes, danes jo slišim.
Moja čarobna punčka je tukaj z menoj.
Pa tvoja?

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
TajaA

Če potrebuješ malo pomoči, da jo spet najdeš, me pocukaj za rokav. Lahko ti pomagam na tvoji poti nazaj k Sebi! Več najdeš v programu Objemi Sebe. Več najdeš >>>tukaj<<<