Ste se kdaj vprašali, kaj vodi našo družbo? Sama se to pogosto sprašujem. In vedno bolj ugotavljam, kajti stvari se razkrivajo same od sebe, da je glavno vodilo številnih ljudi po svetu pomanjkanje. Ljudje se radi pritožujemo, da nimamo dovolj. In morda je videti, da je težava številka ena pomanjkanje denarja, vendar je v resnici stvar precej bolj temeljna, kot si predstavljamo.

Številni posamezniki v sodobni družbi se pritožujejo, da nimajo dovolj časa, varnosti, gotovosti, ljubezni, ženske rade rečemo, da nismo dovolj popolne, iz česar sta se razvili dve zelo močni industriji – modna in kozmetična industrija in najnovejša, ki jo zelo dobro podpihuje novodobno gibanje (New Age) – da nismo dovolj posebni, izredni. Zaradi tega sodobnega trenda, da bi vsi morali živeti posebno življenje, smo razvili tezo, da je “navadno” življenje enačeno z nevrednim življenjem. Sploh se ne zavedamo, koliko zamujamo s svojim iskanjem in potrjevanjem posebnosti. In to se v naši družbi začne že takoj, ko se otrok rodi – je indigo, morda kristalen, je mavričen, v resnici ni pomembno, samo da je nekaj posebnega. Poznate?

To česar se sploh ne zavedamo je, da svoja prepričanja infiltriramo v svojo dnk in to postane sporočilo, ki ga prenašamo iz generacije v generacijo. In zelo očitno je, da smo postali družba pomanjkanja. In to kar smo naredili v odgovor temu pomanjkanju je, da zjutraj vstanemo in prva stvar, ki jo naredimo je, da si nadanemo oklep.

Danes je trend, da se ljudje ščitimo. Treba si je nadeti ščite. In tudi če vas novodobno gibanje sploh ne zanima, je dejstvo, da si zjutraj najprej nadanete svoje ščite. Ščiti nam omogočijo, da nas drugi ne vidijo take kot v resnici smo, kajti prizadevamo si biti takšni, kot drugi želijo od nas. Ščiti nam omogočijo, da mislimo, da smo zaščiteni pred stvarmi, ki bi nas utegnile raniti – sojenje, kritiziranje, graja, zasmehovanje. Ljudje smo prepričani, da če se zaščitimo z oklepom, potem smo varni. Pravzaprav smo mnenja, da je ta oklep nekaj resnično pametnega in tako je razumskost in poduhovljenost skupaj s perfekcionizmom pogosto del našega oklepa, del našega ščita. Ja prav ste slišali, perfekcionizem je naše orodje s katerim ščitimo svoje srce.

Sodobna družba je mnenja, da lahko zaščiti svoj občutek za ljubečnost, sprejetost in vrednost z oklepom. Zelo močno branimo svoje srce. Vendar je dejstvo, ki se ga ne zavedamo to, da s tem, ko se ščitimo pred bolečino, zapremo svoje srce za vse občutke, temne in svetle, grde in lepe. Ko takole hodim po svetu ugotavljam, da je na pohodu epidemija otopelosti. In to kar je najbolj zanimivo v povezavi z otopelostjo je to, da ko si v otopelosti, sploh ne veš, da si v otopelosti, kajti imaš občutek, da je vse kul. No, lahko bi bilo še boljše ampak v bistvu je vse ok. Edina stvar, ki vedno znova sporoča, da si v otopelosti je preplavljujoč občutek pomanjkanja in strahu, ki vsake toliko predre oklep. Smo družba, ki je razočaranje vzela za svoj način življenja. Veliko lažje je živeti življenje razočaranja, kot občutiti razočaranje. Veliko raje delamo stvari za katere vemo, da niso tiste, ki nas navdušujejo, kot da bi delali to kar nas navdušuje in doživeli polom, občutili razočaranje.

Popolnost je teža, ki jo nosimo s seboj, iz katere ugajamo, ustrežemo drugim in poskušamo poskrbeti za to, da je vse narejeno popolno.

Ljudje smo pozabili na ranljivost. Ko vodim seminarje in druženja za ženske vedno znova prepoznavam, kako enačimo ranljivost in ranjenost ali ponižnost in ponižanost. In ljudje ne prepoznavamo, da je ranljivost rojstno mesto ljubezni, pripradnosti, intimnosti, kreativnosti in spremembe. Brez ranljivosti ne moremo izkusiti tega, kar si naše srce srčno želi. In ja, seveda s tem ,ko odpremo svoje srce in smo ranljivi tvegamo tudi to, da bomo ranjeni, vendar je moje osebno opažanje, da če se soočimo s svojimi ranami in se pomirimo z njimi v sebi enostavno nimamo tistih gumbov, ki bi v nas sprožili reakcije in ki bi nas vodili v stres in zanikanje samega sebe.

In včasih kar težko verjamem, kako nepopularno je soočenje s svojimi ranami, s svojimi ranjenostmi, kajti velika večina ljudi je mnenja, da bo to nekako izvenelo, da se bo pozdravilo samo od sebe. Nismo se voljni soočiti s svojimi ranjenostmi, da bi skozi to razvili svojo ranljivost. Nismo voljni odložiti svojih ščitov, preveč dobro nam služijo. In vendar nas energije in predvsem evolucija silijo v to smer. Odložiti bo potrebno ščite, če hočemo zapustiti to vojno polje in izbrati mir v svojem življenju. Kajti glavna izbira, ki nam je dnevno na voljo je; mir ali vojna.

In tisto, kar nam pomaga odložiti ščite, tisto, kar nas popelje v sam center ranljivosti, avtentičnosti v naši notranjosti je empatija. Empatija je občutenje, ko čutiš to, kar čuti oseba na drugi strani, ko ga vidiš in ga čutiš. To kar empatija zahteva od nas je, da se odpremo, da odložimo svoje ščite in samo smo. Da smo v tej poziciji čutenja. Kar od nas zahteva, da v sebi najdemo to isto mesto, kjer se nahaja oseba na drugi strani, ko smo bili mi ponižani in razžaljeni, ko smo bili ranjeni, kajti le na tem mestu lahko stojimo z osebo, za njo, ji damo podporo in razumevanje, da vemo kje se nahaja in da stojimo z njo in za njo, da imamo v sebi to vero, da bo premagala to s čimer se sooča. Z empatijo izražamo vero v druge. In empatija od nas zahteva resničnost, iskrenost, avtentičnost. Empatije ne moremo ponarediti. Ali je prisotna ali pa ni. In to čutimo.

Ko se ne odpremo, ko imamo na sebi svoje ščite, ne moremo biti empatični, ne moremo čutiti, ne moremo se povezati, čutimo se nekako ločeni. In to so simptomi sodobne družbe. Večina ljudi danes se čuti izgubljene, izdane, zanikane, izolirane, zapuščene, ločene, osramočene, zasmehovane. Sploh se ne zavedamo, kako močno sram vodi naša življenja, kako močno smo vpeti v okove sramu in kako močno poskušamo ustrezati in ugajati, da bi bili sprejeti in potrjeni iz zunajega sveta.

Na svoji poti sem ugotovila, da edina pot v srce vodi skozi polje ranjenosti. Rane s katerimi se moramo pomiriti in jih sprejeti v sebi, začutiti empatijo do sebe in do tega dela v sebi, drugače se nikoli ne premaknemo onkraj tega polja ranjenosti. Moramo prevzeti odgovornost za svojo zgodbo. Brez sojenja in obsojanja drugih, brez zvračanje krivde in obtoževanja kaj so nam naredili in kako grozno otroštvo smo imeli.

Priznati si moramo svojo zgodbo. Naša je! In DivineFlow je lahko orodje, ki vam na tej poti pomaga. DivineFlow nas vodi v srce, da začutimo sebe, da prepoznamo empatijo, jo začutimo, da prepoznamo in si priznamo svoje rane in se z njimi pomirimo na naraven način, skozi božanski tok občutkov. Res je čas, da se pomirimo sami s seboj, da končamo svoje notranje vojne in da stopimo v mir, v notranjo pomirjenost.

Ranljivost je mesto, iz katerega rojevamo sami sebe in pomembno je, da vstopimo na to svoje notranje mesto pomirjenosti s seboj, kjer čutimo ljubezen in mir, kjer smo vse tisto, kar smo in od koder zavestno izbiramo kako se bomo pokazali v svetu. Da bi lahko bili na tem mestu ranljivosti moramo razviti razsodnost in namesto omejevanja, postavljanja omejitev in ščitov spoznati, kaj so moje potrebe, kje so moje osebne meje in se tega držati, skleniti zavezo sam s seboj, da ceniš sebe, da spoštuješ sebe in svoje potrebe in to postaviš na prvo mesto v svojem življenju.

Vendar vsega tega ne moremo narediti brez da se soočimo s svojimi ranjenostmi, brez da objamemo svojo ranljivost v sebi. Rada rečem, da so pomembni vsi štirje nivoji, da se zavedaš, da razumeš, da čutiš in potem lahko zavestno izbereš.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Objavljeno na mojem blogu decembra 2013 … http://divine.si/blog/moc_ranljivosti/