“Je čas, ko ocean ni ocean – ni moder, niti ni voda, je nasilna eksplozije energije in nevarnosti: divjost, ki jo lahko prikličejo samo bogovi. Znese se nad otoki, vodo prši čez vrhove svetilnika, kruši koščke klifov. In zvok besnenja pošasti, katere jeza ne pozna omejitev.”
~ M. L. Stedman – The Light Between Oceans

»Jaz sem lani zmrznila.
Šla sem v beg.

Pritiski v službi katerim nisem bila kos, nisem se znala postavit zase, slab partnerski odnos… vse to je povzročilo, da so se moji možgani “skisali”.

Bila sem v depresiji, pa si jo nisem priznala.
Prepozno sem šla po pomoč k zdravnikom.

Ko sem šla, pa sem bila napotena na Center za mentalno zdravje.
Tam so me spustili, čeprav so vedeli, da sem tisto jutro že poskušala s samomorom.

Da je moj oče pred 20 leti naredil samomor.
Pa sem bila spet na kratki bolniški.

Mislila sem, da bom s hojo vse premagala … pa nisem.

Prišel je 20. 11. in nisem zmogla več … mož mi žal ni zmogel pomagati … končala sem pod vlakom, preživela, a sem invalid, brez obeh nog.

Bila sem športna ženska. Vedno družabna… le zase nisem znala poskrbeti.
Prosim, podelite mojo zgodbo med ženske, naj tega ne delajo, naj iščejo rešitve… naj ne naredijo tega svojim otrokom.

Če rešimo 1 življenje, v naši državi so duševne stiske velik problem, ne govorimo o tem, ker nas je sram. Meni pa se je sedaj že toliko ljudi zaupalo, da so na antidepresivih.
Tudi jaz bi bila rešena, če bi me pravilno obravnavali.

Avgusta bom dopolnila 51 let. Težko mi je zelo, a se borim.
Se moram zase in za svoja dva otroka.

Hvala vam za vse. Jaz sem vas že prej spremljala, lani pa je name vplivala tudi korona.
Zaprla sem se vase, svoje stiske nisem delila s prijateljicami. Bodite še naprej tako čudovita.«

Helenina zgodba se me je zelo dotaknila in delim jo, ker iz izkušenj vem eno stvar… tukaj si, da si svetilnik.

In vendar imaš vedno izbiro.
Lahko podležeš pritiskom valov razbesnjenega oceana.
Se počutiš kot žrtev okoliščin.

Ali pa stojiš kot stoji svetilnik.
Ker s seboj prinašaš svojo dušno izbiro in življenjski namen zaradi katerega si tukaj točno v tem času in prostoru.

Če greš skozi težek čas v svojem življenju ali si v težkih odnosih, potem je tala objava zate.

In kljub temu, da bom govorila o svetilnikih, ne bom govorila o novodobnem gibanju, o pozitivizmu in temu da moraš biti vseskozi pozitivna in primer brezpogojne ljubezni, miru in sreče, ko si v življenju soočena s svojo temno nočjo.

Dejstvo je, da smo v obdobju, ko kolektivno potujemo skozi temno noč sistemov.
Stvari razpadajo.

In kljub temu, da mnogi govorijo o temu, kako je potrebno samo biti pozitiven in bo vse ok, največkrat žal ni tako.

So stvari, ki jih vsak nosi v sebi, s katerimi se je potrebno soočiti in ki v tem času, ko je vsak izgubil življenje za katerega je upal, da ga bo živel, prihajajo na površje z divjostjo, ki mnoge preseneča.

Vendar je vse del vsakega posameznika… tako luč kot tema.
Tako pozitivno kot negativno.

In od tvoje sposobnosti, kako se soočaš in kako zmoreš držati prostor za oboje in predelati stvari v sebi je odvisno kako jo boš odnesla v tem času.

Boleče mi je, ko berem ali poslušam zgodbe kot je Helenina.
Veliko jih je.

Ljudje izgubljajo upanje.
In to vodi v izbire, ki so boleče za vse, ne samo za posameznika.

Že desetletja govorim o tem, kako pomembno je dojeti, da je vse v tebi.
In da se vse dogaja zate.

Kar je v tem norem času vse težje prepoznati.
In vendar je to odsev vsega kar človeštvo nosi v sebi.

In to, kar potrebuje preobrazbo ne bo kar samo od sebe šlo.
Tega ne moreš izbrisati ali se temu s pobegom v iluzijo izogniti.
Ne bo kar minilo.

Zato so vprašanja v stilu kdaj bo to mimo, iluzija.

Tukaj si z razlogom.
Za tole si se utelesila.

In spomniti se je treba, da imaš v sebi vse, kar potrebuješ, da se premakneš skozi tole obdobje.

Stabilnost v sebi.
Stik z zdravo pametjo v sebi medtem ko vse nori tam zunaj… to so stvari, ki so v teh časih res pomembne.
In ljubezen.
Ljubezen do sebe.

Kar tisto, kar najbolj vidim je to, kako ljudem meče ven ranjenosti…
….izdajo
…zanikanje
…nasilje in zlorabo
…zapuščenost
…ločenost

Ta zadnja je še posebej aktivna.

Da se izklopiš.
Greš raje v duhovne obvoze, kjer bo vse super in bo nekdo drug poskrbel za vse.
Ali pa igrat igrice, ker se tam ni treba soočati z vsem kar s seboj prinaša življenje.
Romantičen mit o rešitelju, ki te bo rešil zla je utopija.

Zlo je v tebi, je v vsakem od nas.
In na tebi je, da izbereš ljubezen namesto strahu.

Vedno bolj ključno je, da si Varuhinja Ljubezni namesto da se kot ujeta žival bojuješ v prvi vrsti s seboj.

In da ne bo pomote, tudi sama imam preizkušnje v prvem planu.
Hkrati pa vem, da je na meni kako se odzivam.

In paradoksalno je v teh časih nenavezanost na karkoli in neupiranje toku življenja umetnost, ki jo je potrebno usvojiti. To so veščine, ki jih svetilnik daje v prakso.

Jaz vidim in čutim, da vse, vsa orodja, vse kar učim že res dolgo zdaj terja prakso.
Da vse to resnično živiš.

Ker ti izbiraš ali si nemočna ali si močna.
In na tebi je, da držiš svoj sveti prostor.

Videti je kot da se stvari podirajo, ampak vedeli smo, da brez tega, da se podrejo ne moremo priti do temeljev, da bi izgradili novo.

Težava je v romantičnih predstavah kako bi se to moralo zgoditi.
Vendar vsak porod poteka v bolečinah.
Ali to bolečino doživljaš kot kazen ali pa kot prinašalko sporočil je pa stvar notranje naravnanosti.

In tukaj stvari ne moreš posladkati, jih posuti s cukrom in bo boljše.
V sebi se moraš soočiti s svojimi ovirami in s svojo bolečino.
Ona je vodnica skozi tole obdobje.

Žal še vedno nismo na dnu.
Potujemo skozi temen čas.
In tema se poglablja.
Vendar še nismo na dnu.

To govorim že celo leto in pol.
Še vedno nismo na dnu.

In stvari se ne bodo kar čudežno spremenile.

In to, da si kot noj in daš glavo v pesek te ne bo vodilo skozi ta čas brez da bi se bilo potrebno soočiti s tem, kar so ovire, ki jih imaš v sebi.

Veliko tega je programiranje družbe in nedokončane zgodbe na dušni ravni zaradi katerih se vračamo nazaj na Zemljo.

In v takih temnih časih je najboljši nasvet, ki ti ga lahko dam – bodi svetilnik.

Svetilnik stoji.
Tudi takrat, ko okoli njega divja nevihta in valovi pljuskajo čez njegov vrh, svetilnik stoji.

Tole je čas, ko je resnično pomembno, da držiš svoj prostor.
Da si pripravljena na izpade ljudi okoli sebe in držiš meje svojega osebnega prostora.
Da veš, da vsaka nevihta mine.

Svetilnik se ne zapleta z nevihto.
Ne prepričuje je, da naj neha.
Ne moleduje, se ne bojuje niti ne beži pred nevihto.
Svetilnik stoji tam na bregu. Vztraja.

In v vsaki nevihti spoštuje svojo naravo in nevihto, ki divja.

In v času kot je ta, se je pomembno spomniti na to, da si svetilnik.
Ni tvoja vloga da poskušaš popraviti ljudi ali situacije.
Ni na tebi, da kogarkoli rešuješ.
Ni modro, da odkorakaš stran.

So stvari v tvojem življenju od katerih ne moreš preprosto odkorakati.
So odnosi, služba, bolezen, kjer ne moreš pobegniti.

Namesto tega moraš ostati in najti način, kako se soočiš s situacijo ali s človekom.
V sebi je potrebno najti moč, da vztrajaš.

Najti je potrebno načine, kako se soočiti z vse prej kot idealnimi okoliščinami.
Stati v nevihti.

Biti svetilnik v nevihti.

To terja veščine.
Da zapreš okna in vrata.
Poskrbiš, da voda ne pride v svetilnik medtem, ko zunaj divja nevihta.
Da poskrbiš za tisto, kar potrebuješ, da imaš na voljo vžigalice, sveče, toplo obleko in tople odeje, pa dobro knjigo. Modro je imeti ob sebi koga za podporo.

Pomembno je, da imaš skupnost ob sebi.
Skupnost enakomislečih.
Skupnost, ki drži sveti prostor in ga ne razsuva.
Skupnost, ki ve, da ne glede na to, kaj se dogaja v zunanjem svetu, ti izbire odločanja v tebi nihče ne more odvzeti.

Zdaj je čas, ko je modro, da narediš vse kar je v tvoji moči, da ostajaš varna in ustvariš kar se da sijočo prihodnost zase.

V življenju pride čas, ko je potrebno, da si svetilnik ZASE.
Ne za druge, ZASE.

Da siješ luč zase in nase.
Da svojo luč usmeriš navznoter.
Da poskrbiš zase in za svoje potrebe.
Da neguješ najprej sebe.
Zdaj je tak čas.

In ko bo nevihta mimo in bo nebo jasno se lahko pogovarjava tudi o brezpogojni ljubezni in mavricah in pozitivnemu razmišljanju. Prav!?

Dokler pa smo v nevihti, ker ni druge opcije kot ta, da gremo direktno skozi njo, pa je resnično pomembno, da poskrbiš zase in da narediš vse kar je v tvoji moči, da v sebi začutiš varnost in stabilnost. Da si svetilnik.

Če potrebuješ pomoč, da si ta svetilnik, pa me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena