zakon

Sojenje je lepilo, ki te drži ujeto na mestu.

So dnevi, ko gre vse malo po svoje.
Ko ugotavljaš, da bi bilo definitivno boljše, če bi se zaprla med štiri stene in se ne bi premaknila.

Ko ugotoviš, da stvari, za katere si mislila, da so urejene, tudi približno niso urejene in sledi soočenje s seboj in s svojo vihravostjo, nepremišljenostjo in s kritiko same sebe.

Saj veš, kako je videti, ko se pribijaš na križ, a ne!?
Ko sodiš sebe in se kritiziraš.
Ko pozabiš na vse kar veš o ljubezni do sebe.
In se zaciklaš v zasramovanju, bičanju in samo-sovraštvu.

Naučila sem se, da v takih trenutkih sedim sama s seboj in sem priča vsemu, kar prihaja v ospredje.
Od tistega impulza, da bi pobegnila.
Do tistega, da bi šla po čokolado in vse skupaj potisnila v globine.
Ko čutiš, kako so vsa tako znana čustva še vedno živa in aktivna, le da jih ne izbiraš več, da bi se v njih valjala kot si se znala.

Iz prve roke vem, kako neudobno in neprijetno je, ko te življenje sooči s skritimi deli v tvoji notranjosti, s tvojo Senco.

Senca je tisti del sebe, ki ga zanikaš, ga skrivaš in ga ignoriraš v sebi.
Vsake toliko te situacije preizkusijo, da vidiš kako stojiš v odnosu s svojo Senco.
Ali te bo zvlekla v stare igre ali ne.

Ena tistih stvari, ki ti takrat, ko si soočena s svojo kritiko, sojenjem in samoomalovaževanjem lahko prav pride je razumevanje, da dokler ne prepoznaš teh teženj v sebi, v resnici ne moreš ljubiti sebe.

Kajti ljubezen do sebe ne more obstajati hkrati s sojenjem, kritiko, popravljanjem ali perfekcionizmom.

Sovraštvo do sebe se kaže skozi omalovaževanje, kaznovanje, discipliniranje, mučenje in pribijanje na križ, kot to poimenuje meni ljuba ženska.

In takrat, ko narediš napako, ko se v svoji vihravosti in želji, da bi stvari čim hitreje uredila, zatipkaš, je zelo boleče prevzeti odgovornost za svoje napake.
Vsaj meni je, ker s tem soočanjem pridejo v ospredje tudi discipliniranje, mučenje in kaznovanje sebe.

Ne glede na vse kar vem in vsa orodja, ki jih imam v roki, sem še vedno soočena s takimi trenutki, ko si moram povedati resnico in prevzeti odgovornost za napake.

In ob tem je varovanje Ljubezni in zavedanje tega, da je to izbira, ki ti je vedno na voljo nekaj, kar me rešuje.
Ena tistih stvari, ki sem jo prepoznala pred kratkim je, kako je sojenje lepilo, ki nas drži ujete.
Ujete v paradigmi strahu in bojevanja.
Ustavi te, da nisi več pretočna.
Zatakneš se in nisi več v toku.

Sojenje vznika iz občutka nemoči.
Iz strahu, da boš zavrnjena in ponovno ranjena.
Ujameš se v tej povratni zanki, kjer sodiš, da bi preprečila to, da bi kdo sodil tebe.

Kadarkoli sodiš s tem prikrivaš nekaj, kar se skriva globoko v tebi.
Nekaj, s čimer se v resnici ne želiš soočiti.
In pomembno je, da prepoznaš, kaj to je.

Največkrat gre za občutek, da nisi dovolj xyz.
Dovolj pametna, dovolj pozorna, dovolj natančna.

Sojenje prepoznaš v odtenkih in niansah.
Lahko ga prepoznaš v strahu, da boš sojena.
Ali skozi sojenje same sebe zaradi stvari, ki bi jih morala narediti, pa jih nisi, saj veš tisti famozni… morala bi…
Skozi sojenje ljudi okoli sebe, ki bi morali ustrezati pričakovanjem, ki jih imaš v sebi do njih.
Pritoževanje glede stvari, ki ne gredo po pričakovanjih, še posebej tistih, na katere v resnici nimaš vpliva. Pritoževanje je prikrito sojenje.
Ko dvomiš v sposobnosti drugih in komentiraš obnašanje drugih okoli sebe v resnici prikrito sodiš.
Ko poskušaš spremeniti, popraviti ali izboljšati svoje življenje, to v resnici izhaja iz prikritega sojenja sebe in svojih izbir.

Sojenje je ogromna tematika.
Prisotno je pogosto tudi takrat, ko meniš, da ti v resnici dobro gre in nisi v sojenju.
Sojenje te drži ujeto na mestu.
Zaradi sojenja se ne premakneš tja, kamor si želiš.

Zato je ena najpomembnejših stvari, ki jih je potrebno narediti, da upočasniš in prepoznaš, kaj se dogaja v tebi. Ker kot sem že rekla, je sojenje le krinka za nekaj globljega, kar je v tebi.

In pomembno je, da prepoznaš kaj se skriva spodaj.
Kaj je potreba ki jo imaš in da poskrbiš zanjo, namesto, da se sodiš.

Kajti sojenje je način skozi katerega so te zdresirali, ko si bila otrok.
Naučila si se da sodiš napake, ko jih narediš.

Sama sebi si najhujši sodnik.

Kar te vodi v to, da sovražiš sebe, ker si taka kot si.
In da se kaznuješ, dokler se ne spremeniš.
Ker si bila naučena, da tako delajo “dobri” ljudje.
In to te drži ujeto v tvoji stari identiteti, ki temelji na mnenju drugih, na idejah drugih o tem kako bi morala živeti in na sodbah drugih ljudi.
Še vedno me osupne, ko razmišljam o tem, kako uničujoča je zapuščina, ki so nam jo predali naši predniki.

In tudi zaradi tega sem se zavezala temu, da varujem ljubezen.

Ker mene niso naučili;
👉 Kako ljubiti sebe.
👉 Pohvaliti sebe.
👉 Biti hvaležna za to, da sem živa.
👉 Zaupati vase.
👉 Se zanesti nase.
👉 Pustiti srcu, da me vodi.

Vse to, so rekli, je sebično.

In ko je udomačevanje zaključeno sploh ne dvomiš v to, da je edino upanje, da si dobra in pridna to, da sebe kaznuješ, ko si slaba.

Verjameš, da bi brez kaznovanja slabo zmagalo nad dobrim.

In to poganja vse sovraštvo na svetu.
Ves rasizem.
Vse vojne.

V resnici pa je to nekaj, kar je laž.
Kar ne drži.

In v zvezi s tem lahko nekaj narediš.
Veš kaj?
Da zavestno začneš varovati ljubezen.

V predavanju sem podelila pet korakov, ki te vodijo v zavestno prakso varovanja ljubezni, namesto uničevanja. Če želiš zaživeti svoj polni potencial Duše in narediti pozitivno razliko, je pomembno, da stopiš v stik s svojo Dušo in zavestno varuješ ljubezen, ki ti si.

Pridruži se mi v druženju, kjer delim več.
Pofočkaš se na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja