Ko sem bila majhna, sva jo nabirali z mojo babico…
ŠENTJANŽEVKA (Hypericum perforatum)
Verjetno ni primernejše rastline, ki zaznamuje poletni čas, kot je to šentjanževka. Ko nas sonce obsije z najvišje točke neba, prav živahno porumeni naše travnike, poseke, zaraščene gozdne robove. Razširjena je tudi drugod po svetu, saj najdemo več kot 400 vrst rastlin z rodovnim imenom Hypericum (krčnice). Pri nas poznamo okoli 11 vrst krčnic, večina je okrasnih rastlin. Vsi pa dobro poznamo in tudi uporabljamo eno samo šentjanževko, z njenim vrstnim imenom perforatum, kar pomeni preluknjano. Zakaj tako, boste ugotovili, če boste njene jajčaste liste, ki skorajda nimajo peclja, pogledali proti svetlobi. Te prosojne pikice so žleze z eteričnim oljem.
Stara krščanska legenda pravi, da je zrasla iz kapljic krvi sv. Janeza Krstnika, po katerem jo pri nas poimenujemo. Sicer pa je ta ljubka rastlinica je svoje latinsko ime dobila po grškem bogu Hiperionu, bogu sonca. Ljudje so bili od nekdaj prepričani, da odganja čarovnije in zle duhove, zato so jo radi obešali nad verske ikone. Verjeli so tudi, da seme v čevljih kaže pot iskalcem vodnih izvirov in zakladov. Številni narodi so jo uporabljali v obredih proslavljanja solsticija.
Šentjanževka zraste nad 60 cm visoko. Je trajnica, ki pa nima dolge življenske dobe, zato jo moramo večkrat saditi ali sejati. Njena stebla so delno olesenela, dvoroba in včasih rdečkaste barve. Stebla so razvejana, z nasprotno nameščenimi listi. Ob koncih vejic so socvetja z zlatorumeni, zvezdastimi cvetovi, ki imajo pet zelenih čašnih in pet venčnih listov ter številne prašnike. Če zmečkamo cvetove in popke, se iz njih pomezi temno rdeča tekočina, katere najbolj poznane zato odgovorne učinkovine so hipericini. Hipericin zaznamo po temnih pikah na cvetovih, popkih in listnih robovih. Šentjanževkinim pripravkom daje značilno rdečo barvo. Hipericini v največji meri povzročajo preobčutljivost kože na UVA in UVB, zato se, kadar uživamo ali zunanje uporabljamo šentjanževko, ne smemo izpostavljati soncu!
V rastlini je še veliko drugih blagodejnih snovi, kot so flavonoidi, smole, pektinska kislina, fitosterin, eterično olje, koristne čreslovine, grenčine, kar skupaj daje šentjanževki veliko uporabno vrednost. V ljudski medicini je najbolj poznano in uporabljano šentjanževo olje, ki ga pridobimo z maceracijo cvetov.
Šentjanževo olje se uporablja za nego suhe in razpokane kože, celjenje manjših ranic, pri turih, opeklinah. Odlično je za masažo bolečih sklepov in hrbtenice, poškodovane mišice. Boleče predele masiramo dvakrat dnevno. Lahko ga uporabimo tudi za mehčanje pooperativnih brazgotin. Ker je roža, ki kopiči veliko sončne svetlobe oz. energije jo uporabljamo tudi za nego mrzlih rok in nog. Prav tako je odlična za nego kože telesa pozimi, saj so ugotovili, da hipericini izboljšajo delovanje svetlobe na nas. Šentjanževo olje pa lahko občasno tudi popijemo. Polovico čajne žličke ga vzamemo, kadar imamo kolike in vnetje črevesja.
Šentjanževka pa je zelo učinkovita tudi v pripravkih za lajšanje depresij. Sicer depresija sama po sebi ni usodna bolezen, toda obup, ki ga povzroča, lahko ljudi pahne celo v samomor. Za antidepresivni učinek šentjanževke so poleg hipericina odgovorne tudi druge učinkovine, predvsem derivat hiperforin. Hiperforin je zelo neobstojna učinkovina in ga pred razpadom v sami rastlini varujejo flavonoidi. Zato so izvlečki, v katerih so izolirali le hiperforin šibki. Pomembni za zdravljenje depresij so torej tudi drugi izvlečki iz šentjanževke, ki sinergijsko delujejo med seboj tako, da ena učinkovina podpira drugo. Šentjanževka je rastlinski antidepresiv, ki zmanjšuje občutek utrujenosti, izčrpanosti, potrtosti in brezvoljnosti, izboljšuje razpoloženje in spanje, predvsem v zimskih mesecih, ko pomanjkanje sonca in sivina okoli nas, povzroči tesnobna občutja. Antidepresivno delovanje nastopi počasi, po nekaj tednih jemanja pripravkov v obliki čajev ali tinktur. Tudi pri jetrnih in žolčnih težavah jo lahko dodamo čajnim mešanicam.
Vendar uporaba šentjanževke ni povsem brez nezaželenih posledic. Poleg preobčutljivosti na svetlobo (fotoksičnost) je potrebna previdnost tudi pri sočasni uporabi drugih zdravil. Njena uporaba se odsvetuje pri jemanju ostalih antidepresivov. Ne jemljemo je, kadar jemljemo tablete za povišanje serotonina (serotoninski sindrom), prav tako se ne uporablja ob jemanju zdravil za epilepsijo, imunosupresivov. V nosečnosti se njeni pripravki odsvetujejo. Ker izničuje oz. zmanjšuje njihovo delovanje je nezdružljiva tudi z vsemi hormonskimi zdravili, vključno z kontracepcijo.
Šentjanževo olje
Napolnimo kozarec s svežimi cvetovi šentjanževke, ki jih prelijemo s hladno stiskanim olivnim oljem. Do roba napolnjen, zaprt kozarec postavimo na sončno mesto. Olje kmalu dobi rubinasto rdečo barvo. Po mesecu dni ga precedimo in hranimo na temnem prostoru. Za sprotno uporabo ga prelivajmo v manjše stekleničke.
Čaj
Žličko ali dve posušene šentjanževke prelijemo z 2,5 dcl vrele vode, pokrijemo in čez 10 minut precedimo. Zjutraj in zvečer ga pijemo vsaj šest tednov, še posebno v zimskih dneh.
Tinktura
200 g svežih cvetov
800 g 60% alkohola
Alkohol prelijemo čez cvetove, zapremo kozarec in ga dnevno stresamo. Precedimo po najmanj treh tednih. Jemljemo 20 – 30 kapljic dnevno 3 – 4 tedne.
Čaj za napete in razburjene
1 l vode, žlica cvetov šentjanževke, žlica melise, žlica bazilike, nekaj koreninic baldrijana, malo majarona in par klinčkov.
Patricija Šenekar
www.hiskazelisc.com