Hitiš na delo. Hitiš na delu. Hitiš z dela.
Hitiš domov. Hitiš od doma.
Nimaš časa, da čakaš na semaforju. Rdeča traja čisto predolgo.
Hupaš tistim pred sabo, ker niso takoj speljali.

Juha se je ohladila. Na kavi so nastali mastni madeži.

V čakalnicah ustanov, ordinacij, administracije – gužva.
Težko se obvladaš. Vedno gužva, nimaš časa za to.
Ignoriraš bolečino, žige, izcedke in prebadanja.
Gledaš v telefon, drsaš s prstom po ekranu.
Nimaš neuronov, da bi prebrala nekaj, kar je daljše od treh besed.
Vsebino sodiš po bombastičnih naslovih.

Pogledaš svojega soproga, pojavili so se sivi lasje, ki jih še včeraj ni bilo.
Pa tudi gube okoli oči so se, vsaj tako se ti zdi, poglobile.
Pogledaš otroka, potegnil se je in rokavi so kar naenkrat prekratki.
Pogledaš sebe. Ne predolgo.

Na kave z bližnjimi ne hodiš več, kot si prej, ker… ker se dogaja življenje.
Eni so odšli. Nekoga si presegla. Eni so presegli tebe. Interesi so drugačni.

Greš po nakupih in to te osreči za petnaest minut ali pa za prvi dan nošenja stvari.
Ko je to zgolj še ena jakna, še ena obleka ali še ene hlače na kupu za pranje in likanje.

Greš v hribe, gledaš v telefon.
Gledaš serijo in se medtem dopisuješ s kolegi.
Greš na kavo in preverjaš maile.
Sanjaš papirje, tabele, račune, vojne in pošasti.

DIhaj.
Dihaj, dokler si živa.

Ker te enkrat, naenkrat, v hitenju, čakanju, v tem da nimaš časa, v skrolanju, v negledanju v oči in mežikanju nad potrebami, ki te žrejo znotraj in pod rebri, v sanjarjenju, v nakupovanju – ne bo več.

Odšla si – bolana.
Pa še včeraj si bila tu.

Ostala je ohlajena kava. In ohlajena juha.
Dogovorjen zmenek… sestanek in resen pogovor.
Nepogledana serija.
Neprelistana knjiga.
Neobuti čevlji.
Neizpolnjene obljube sama sebi. Da boš več to in manj ono.

Ostal je zmeden otrok. S prekratkimi rokavi in tono igrač.
Ostalo je vse, razen tebe. In vse je višek.

Skodelica je višek.
Blazina je višek.
Krožnik je višek.
Mobitel je višek.

In TI?
Ti manjkaš.

(Nepoznani avtor)