Bila sem kot ta punčka na sliki zgoraj, preden so me udomačili…
Razposajena.
Nasmejana.
Živahna.
Divja.

Plezala sem po drevesih in tudi padla s kakšnega.
Z Rexom (nemški ovčar moje babice) sva skupaj zakopavala kosti.
Kričala sem tako kot to počnejo mali otroci.
Poplesavala.
Pela.

Ja, bila sem živ otrok.
Kot živo srebro.

In potem se je nekaj zgodilo.

Nekaj, kar je povzročilo, da je ta punčka v meni umrla.
Postala je pridna punčka.

Mirna.
Resna.
Odgovorna.
Preveč odgovorna.

Nase je prevzemala odgovornost vseh okoli sebe.
Mislila je, da je ona kriva za vse.
Zato se je trudila, da bi stvari popravila.
Zelo se je trudila.

Bila je odličnjakinja.
Pomagala doma in na njivi.
Delala. Delala. Delala.

Ni se ustavila.
Dokler je ni ustavilo življenje.

Ko sem prišla do trenutka, ko ne glede na ves trud in vse vloženo delo in vse kar sem naredila nič več ni delovalo.

Ravno kontra…
Bolj, ko sem se trudila, bolj je vse začelo razpadati.

Bolj, ko sem delovala in delala, slabše je bilo.

Dokler me življenje ni prisililo v to, da sem se ustavila.

Ampak to je bilo že 30+ let kasneje.
Dobra tri desetletja sem živela tako, kot je narekoval svet okoli mene.

In nisem bila srečna.
Nisem bila zadovoljna.
Bila sem popolno nasprotje te punčke, Čarobne, Magične male punčke, ki je še vedno živela v meni, skrita nekje pod ogromnim kupom obveznosti, neskončnega seznama obveznosti, opravil in “to pa nujno moram do jutri” stvari.

In ko se ustaviš, se ti pred očmi zavrti celo tvoje življenje.
Ugotoviš, da ga sploh nisi živela.
Da si želiš nekaj več.

In moja težava je bila, da nisem vedela kaj si sploh želim.
Ker sem se tako uspešno prilagodila v želji da bi ustregla, da sem popolnoma izgubila stik s seboj.

Sledila so leta, pravzaprav celo desetletje najprej iskanja in nato povezovanja.

Ustvarjanja odnosa s seboj, v sebi.
Zato danes lahko rečem z vso živostjo, celovitostjo in z vsem srcem – odnos s seboj je najpomembnejši odnos na celem svetu.

Nikoli ni bilo bolj pomembnega odnosa in nikoli ga ne bo.
Najpomembnejši odnos je tvoj odnos s seboj.

In zanj se je vredno ustaviti in naširoko odpreti oči.
Se sprostiti in sprejeti.
Nahraniti sebe.
Praznovati življenje.

Danes jo spet čutim.

Obožuje vodo.
In veter v laseh.
Pa vonj potonike na vrtu.
In okus jagod v ustih.
Obožuje turkizno barvo.
Pa vožnjo z avtomobilom.
Rada potuje.

In danes, danes jo slišim.
Moja čarobna punčka je tukaj z menoj.
Pa tvoja?

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
TajaA

Če potrebuješ malo pomoči, da jo spet najdeš, me pocukaj za rokav. Lahko ti pomagam na tvoji poti nazaj k Sebi! Več najdeš v programu Objemi Sebe. Več najdeš >>>tukaj<<<