sredisce

Praznuj Življenje

Izgubljena, nesrečna in osamljena je prišla na druženje, kjer je podelila svojo zgodbo…
»Sem mamica trem otrokom. Ne vem več, kje se me drži glava.
Vsi me potrebujejo, vsak ima svoje obveznosti, kjer moram prisostvovati.
Sem tajnica, taksi voznica, kuharica, sobarica, učiteljica.
Perem, likam, kuham, pospravjam, učim se z njimi, delam naloge. Mene sploh ni.

Sploh ne vem več kdo sem. In ko mi mož reče, če bom imela kaj časa zanj bi kar popenila, ker kdo si bo pa vzel čas zame!?«

»Ne glede na to kako zelo se trudim, nikoli nisem dovolj.
In občasno imam občutek, da sem čisto preveč za okolico.
Še posebej takrat, ko se pritožujem, ker ne zmorem več.«

»Res se trudim, da bi zmogla biti vse za vse.
Trudim se, da ustrežem ljudem okoli sebe, a je vedno kaj, kar se ne izide.
Ne glede na to, kako zelo se trudim.

In skušam biti prijetna in prijazna in strpna, samo enostavno ne zmorem več.
In ko znorim in se razpizdim se zaradi tega kritiziram in napadam samo sebe.

Vem, da moram postaviti mejo, o tem berem povsod.
In res se trudim, da bi bila odločna, a se je ob tem počutim plašno kot srna.

Želim si biti to kdor jaz sem in želim biti svobodna.
Samo ko naredim korake v tej smeri, se vedno znova najde kdo, ki me utiša.

Kar skočila bi iz svoje kože.«

Tina ni več vedela kam naj se usmeri, kaj naj podpre s svojo energijo, ker je bilo vedno znova videti kot da so bili vsi poskusi sabotirani.

Sama zase je trdila, da je neorganizirana, raztresena in zmedena.
Da je težava v tem, ker se ne more osredotočiti.
In da v resnici sploh ne ve, kaj bi sploh rada.

Trudila se je vedno bolj.
Delala vedno več.
Vstajala bolj zgodaj, da bi uspela narediti vse, kar je življenje terjalo od nje.
In ne glede na vse poskuse je imela vedno znova občutek, da je zguba.

Ko sem ji rekla, naj naiše vse kar se spomni, da je naredila tisti dan na list papirja, je pisala kar nekaj časa.

Sledilo je navodilo, da pred vsako stvarjo, ki jo je napisala, napiše praznujem, da…

Bila je osupla.
»Čakaj malo, kako to misliš, da napišem, da praznujem, ker sem peljala najmlajšo v vrtec!? In da napišem, da praznujem, ker sem šlaa do veterinarja po tablete za našo Ajo!? In da praznujem, ker sem šla do Lidla v nabavo!?«

»JA, točno to,« je bil moj odgovor.

Da praznuješ, da si bila točna, ko si jih peljala v šolo. Da ste prišli pravočasno.
Da praznuješ to, da si uspela pred tem zložiti perilo in peljati psa na sprehod.
Da praznuješ to, da si imea svojih pet minut za kavo.

Da praznuješ svoje življenje v majhnih odmerkih. Vsak trenutek v dnevu.

Ker naučeni smo, da so praznovanja rezervirana za velike stvari.
Ženske specifično smo naučene, da je praznovanje samo za posebne primere.

Moški na drugi strani praznujejo kar naprej
Koliko zgodb si slišala o veeeelikih ribah, ki so jih ujeli.
Ali o kilometrih, ki so jih prevozii tisti dan s kolesom.
Moški praznujejo male zmage vsak dan.
Tako smo jih naučile mame.
Moški so pohvaljeni in praznujejo.
Ženskam se zdi to patetično.
Brezvezno.

Verjamemo, da se bomo spremenile, če se bomo počutile dovolj krivo.
In se napadamo, ko stvari ne gredo kot si želimo.
In verjamemo, da bomo s tem napadanjem sebe in zasramovanjem sebe, ker kako sem lahko tako neumna, da tega ne znam ali ne zmorem, prišle tja, kamor si želimo.

Eden najbolj toksičnih načinov, kako Patriarhat spodkopava žensko je izolacija, ki jo ženska čuti, ko izkuša preplavljenost opravil in nevidnega dela, ki ga opravlja za druge, pa le-to ni niti prepoznano, niti ugledano. Veš zakaj!?
Ker se ženski ne zdi nič posebnega vse kar počne.
Ker je vse kar dela in lahko naredi samo-po-sebi-umevno.

Ker ženska ne ceni in ne opazi, kaj šele da bi praznovala vse, kar naredi.

Ženska naredi 97% in se napada za tiste 3% ki jih ni uspela narediti.
Ženska ustreza 97% kriterijem, ki jih neko delovno mesto terja in se sekira zaradi tistih manjkajočih 3%.
Žensko na predstavitvi pohvali 97% ljudi, pa bo vso pozornost dala tistim 3%, ki jo bodo skritizirali.

Ženska svojo pozornost usmeri na 3%, ki niso uspeli.
Zakaj?

Ženska stvari vzame osebno.
Identificira se s tem, da ji stvari nikoli ne uspejo. In da stvari nikoli ne naredi prav.
Da nikoli ni dovolj.

Samo-napadanje je vgravirano v žensko psiho.
Nevidno je za večino žensk.

»Kako sem lahko tako neumna, da tega nisem pogruntala sama!?« je komentar večine žensk, ko dobijo informacije, ki jih delim s tabo.

Praznovanje Življenja je praksa, ki ti pomaga prepoznati in zaupati v to, da si dobra. Da si dovolj.

Ko se začneš osredotočati na praznovanje, namesto na samo-napadanje, v sebi ustvariš identiteto, ki stvari naredi prav.
Praznovanje sebe sporoča tvoji podzavesti, da lahko zaupaš vase in v to, kar si želiš v življenju. Da lahko zaupaš v to, da se ti v življenju dogajajo dobre stvari.

Ko si zapisuješ kaj praznuješ in prepoznaš svoje dosežke, okrepiš signal v svoji notranjosti za zmagoslavje, za praznovanje, to začutiš v svojem telesu in to vpliva na izbire, ki jih delaš v svojem življenju.

Praznovanje Življenja je praksa, ki ti pomaga negovati sebe.

V družbi, kjer je ženska naučena, da kritizira sebe, sodi in se pritožuje, je globoko zdravilno, če praznuješ namesto tega.

Skozi to, ko v svojem telesu začutiš občutek praznovanja in ga vedno znova ponavljaš reorganiziraš svojo notranjost, da se osredotoča na zmage in stvari, ki jih lahko praznuješ v svojem življenju, namesto na izgube in na to zaradi česar sebe napadaš, kritiziraš in se obsojaš.

Praznovanje te vodi v to, da
… prepoznavaš dobre stvari v svojem življenju
… uživaš v sedanjem trenutku
… se veseliš prihodnosti

Več o praksi bom s teboj delila na Mena Kafeju 17.5.2024.
Pofočkaš se na povezavi >>> http://divine.si/aktualno/kafe.html

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja