Ena najlepših zgodb, ki opiše kako se vračamo nazaj k Sebi, je zgodba Doroteje iz knjige Čarovnik iz Oza. Gre za arhetipsko zgodbo, ki razkriva pot nazaj Domov.

Pogosto se takrat, ko smo v svojem življenju soočeni z izzivi, krizo, z razpadom znanega, vrnemo v prostor mlajšega jaza v sebi in poskušamo najti pomirjenost v mitih in idealiziranih zgodbah. Kajti takrat, ko razpadajo vrednote, prepričanja in realnost, ki jo poznaš, je videti, da ti bo pobeg nazaj v znano pomagal rešiti stvari. Pa jih običajno ne.

Danes je še posebej popularno to, da greš iskati nekoga, ki te bo rešil. Nekoga, ki bo vedel, kako se spoprijeti z razpadom svojega notranjega sveta. Iskanje guruja, ki te bo pozdravil, je najpogostejši način pobega od sebe. V družbi je pogosto tudi iskanje popolnega življenjskega stila, denarja, statusa, ki bi te rešil nezadovoljstva v življenju.

Kriza na kolektivni ravni v katero smo zakorakali z dogajanjem okoli virusa razkriva vse razsežnosti obljub, ki jih je popularno novodobno gibanje s fenomeni kot sta »Skrivnost« in »Zakon privlačnosti« z obljubami, da je vsak lahko bogat, lep in uspešen, ustvaril.

Priča smo številnim peskovnikom, kjer se otroci kregajo za lopatke in kanglice, prelagajo odgovornost za svoje življenje na sistem in upajo, da bodo različne formule razkrile skrivnost boljšega življenja, pritegnile v življenje posameznika vse kar si želi in odgnale vse kar ne deluje. Poleg tega bi vsi morali biti srečni, brez dvomov, skrbi in upravičeni do svojih želja.

Ena stvar drži kot pribita… v svoje življenje pritegneš tisto, kar je v tebi in ne tisto, kar si želiš.
Misli in um niso tako vsemogočni, da bi lahko skozi ideje in prepričanja ustvarjala svoj svet.

V resnici ga ustvarjaš skozi magnetizem tega, kar je v tebi.
Ustvarjaš ga skozi vzorce, ki so zakoreninjeni v tebi.
In tisti, ki vzorcem dajejo magnetično privlačnost so arhetipi.
Arhetipi v tebi k tebi pritegnejo ljudi ali pa jih od tebe odbijejo, v kolikor nisi uglašena z določeno zgodbo.

Dobrodošla na rumeno opečnato pot sodobnega čarovnika iz Oza.

Lyman Frank Baum, ki je leta 1900 napisal zgodbo Čarovnik iz Oza, je z njo želel posvariti ljudi in razkriti pot, ki jo je potrebno prehoditi, da bi se soočili s svojimi ranjenostmi in odrasli v odgovornega in uspešnega odraslega človeka.

Skozi zgodbo naivne Doroteje osvetli izzive na poti zdravljenja in realizacije sebe, da bi resnično odrasla. Skupaj s sopotniki na tej poti, ki v resnici predstavljajo ranjenosti sodobnega človeka v podobi Pločevinastega moža brez srca, Ptičjega strašila brez hrbtenice in možganov ter Prestrašenega leva, ki je pozabil na pogum, spoznavamo štiri preživetvene arhetipe, ki jih vsak od nas nosi v sebi.

Gre za upodobitev ranjenosti, ki smo jih deležni v otroštvu in ki nas zasledujejo tudi kasneje v življenju. Ranjenost, kontrola, zatrtost, posmeh, zanikanje ali oropanost občutka varnosti s teboj potujejo v odraslo dobo. Ustvarjajo realnost v kateri živiš.

Ti arhetipski karakterji iščejo to kar želijo v zunanjem svetu in ob tem svojo moč dajejo v roke drugim, v upanju, da si bodo zagotovili varnost, zaščitenost in preživetje.

Vendar izgubljenih virov in kvalitet kot so ljubezen, svoboda ali radost ne boš našla v zunanjem svetu pri guruju ali čarovniku, temveč v sebi. Na svoji poti se boš morala soočiti z izkrivljenimi prepričanji, mišljenjem in zaključki o sebi in svetu, ki ti v resnici ne služijo.

Vse v življenju so odnosi.

In v prvi vrsti ustvarjaš odnose iz magnetizma preživetvenih strategij, ki si jih prevzela v otroštvu, da bi v svojem življenju preživela.

Dokler teh mehanizmov v sebi ne ozavestiš, boš k sebi pritegnila ljudi skozi magnetizem uglaševanja.

Doroteja v zgodbi predstavlja naivnega otroka, ki želi pobegniti pred okoliščinami v življenju, ki so boleče. Na svoji poti sreča dele same sebe, s katerimi se mora pomiriti v sebi in jih povezati nazaj v celoto, da bi našla svojo pot nazaj Domov.

Tako Pločevinko na rumeni opečnati poti najde svoje srce v sebi, ki začne ponovno biti in ga oživi. Lev začne ponovno rjoveti in najde pogum za soočenje s svetom. Ptičje Strašilo pa začuti hrbtenico in razvije sposobnost razmišljanja z modrostjo in pokončnost.

Vsevedni, vsevidni in vsemogočni čarovnik iz Oza je postavljen v središče. Je odsev samooklicanega guruja in voditelja, ki je narcisoiden, obljublja veliko in v resnici ponudi malo ali nič.

Na svoji poti nazaj Domov Doroteja najde ljubezen in ogenj resnice znotraj sebe.
In ljubezen postane osrednja resnica v njeni Biti. A ji nič ni podarjeno. Prehoditi mora rumeno opečnato pot.

Iz prve roke vem kako je, ko se poganjaš za korenčkom, ki ti binglja pred nosom, v iskanju zadovoljstva in sreče tam zunaj. Vem kako je, ko verjameš gurujem, ki ti obljubljajo, da lahko dosežeš vse kar si zamisliš in se ženeš za uspehom, razkošnim življenjskim stilom in narcisističnim zadovoljevanjem svoje osebnosti.

Mnogi popotniki na svoji rumeni opečnati cesti, bodo svojo moč in denar dajali mnogim čarovnikom, ki bodo obljubljali marsikaj, na koncu pa našli razočaranje, zapuščenost in izdajo. Čarovnik kot predator preži na naivne in nepoučene, ki ne poznajo svoje moči in ne znajo poskrbeti zase.

Kajti vedno, ko iščeš zunaj sebe, te pritegnejo žive barve dežele Oz, ki obljubljajo več kot na koncu lahko dajo.

Zakaj?
Ker je dežela rumene poti v resnici dežela Dorotejinega notranjega sveta, bitja dežele Oz pa predstavljajo bogat spekter njene domišljije, čustev, duha. In to velja tudi zate.

Dorotejin kuža Toto predstavlja instinkte, ki se jim sodobni človek zlahka odpove zavoljo perfekcionizma, ki ga terja podoba družbe.
Toto predstavlja senčni arhetip zatrtih impulzov in instinktov, ki ni zaželen in jih zato raje skrijemo v nezavedno. Ker gre za odtujeni del Doroteje, potuje z njo kot ločen del nje.
Ravno Toto je tisti, ki vohlja naokrog in razkrinka čarovnika, saj raztrga zaveso za katero se skriva.
Toto je tisti del v tebi, ki že na začetku ve ali je nekaj zate dobro ali ne in ga običajno ne poslušaš. Naučena, da slediš navodilom glave, racionaliziraš in pogosto povoziš intuitivna sporočila duše in tvojega telesa. Zato vedno znova govorim, da je spust iz glave v telo tako zelo pomemben, da sploh lahko prepoznaš kaj je tisto, kar je zate blagodejno.

Strašilo predstavlja prestrašen del v tebi, ki se boji vsega kar predstavlja temačno, smrt ali zlo in je pozabil na moč, ki jo nosi v sebi. Tako kot ti sabotiraš samo sebe in namesto iz ljubezni kreiraš iz strahu, tudi strašilo ne zaupa vase in se ne zanese nase. Pozabil je na pokončnost in modrost in zaradi osebne krize ne zmore stati pokončno.
Lekcija Strašila je, da zmore stati na svojih dveh nogah in voditi s sočutjem in empatijo.

Lev predstavlja žrtev, ki je zmrznila svojo moč in pogum. Dokler si žrtev, si brez glasu. Ne moreš se v resnici izraziti, dokler se počutiš nemočno. Zato je tako pomembno, da zarjoveš in prideš v stik z jezo v sebi ter jo izraziš. To osvobaja leva v tebi.

Pločevinko je tog, rigiden in njegova čustva so zaklenjena. Najti mora svoje srce. In ko ga najde stopi v ljubimca, ki ljubi življenje v celoti. Toga oseba se identificira s svojim mentalom, s svojo glavo in intelektom, ker ga je strah intimnosti in senzitivnosti srca. Simbolično gledano Pločevinko potrebuje naoljiti svoje zglobe, da bi lahko bil bolj pretočen in v stiku s seboj in s svojim srcem.

Dobra čarovnica Glinda je tista, ki Dorotejo spomni na njene rdeče čevlje, na njene notranje moči, vendar ti to, da nekdo drug podeli svojo modrost ne pomaga dosti, dokler si je ne prisvojiš, jo utelesiš in jo daš v prakso. Nihče ne more narediti tvojega dela namesto tebe. Lahko pokaže pot. Tako kot Glinda Dorotejo usmerja, vendar je na Doroteji, da se zave svojih moči in notranjih virov, ter jih integrira v sebi.

Veliki čarovnik predstavlja iluzijo moči, uspeha in hitrih rešitev, ki jih je dandanes na voljo res obilo. Sodobni človek želi čarobno tableto, formulo, ki deluje, hitro rešitev za težavo, čudež in nekoga, ki mu bo to dal. Čarovnik je v resnici majhen, negotov stari mož, ki se skriva za zaveso in uporablja manipulacijo, trike, laganje, ustvarjanje lažne podobe in projekcijo na druge, da druge vleče za nos. Toliko je ljudi, ki blefirajo in zavajajo, ustvarjajo iluzijo tega kar želiš videti, zato je tako pomembno, da imaš notranjega vodnika, da se naučiš biti starš sama sebi in voditi sama sebe, da znaš poskrbeti zase, upravljati s svojimi čustvi in biti čustveno inteligentna.

Gospa Gulč predstavlja zatrte in potisnjene senčne energije, ki so del nezavednega in ko zatiraš negativne občutke v sebi se prelevijo v jezne, hudobne dele tako tudi gospa Gulč postane hudobna čarovnica. Hudobna čarovnica Doroteji ne more škoditi, ne more je poraziti kot ji tudi ne more dati darila. S hudobno čarovnico se mora spopasti v sebi in vzeti svojo moč nazaj, poklicati delčke svoje duše nazaj in se opolnomočiti.

Pogosto je tisto, kar te osvobodi kriza ali intervencija.

Ker kriza razkrije lažni jaz, persono, ki si jo zgradila za javnost, da bi ustregla, da bi preživela.

Lažni jaz je potrebno razkriti in razgraditi, da bi lahko v polnosti razkrila izvorni jaz, ki je v tebi.
Zato je potrebno odrasti.
Vzeti svojo moč nazaj.
Se postaviti zase in prevzeti odgovornost zase.

Doroteja se opolnomoči skozi soočenje s čarovnikom in v procesu pozdravi sebe.
Najti mora dele sebe, ki se jim je odpovedala in jih povezati nazaj v celoto.
V stiku s svojim notranjim virom, s polnim potencialom, ki ji je na voljo prevzema polno odgovornost za svoje izbire in poti, ki jih ubira.

Na koncu ugotovi, da je njena pot nazaj Domov z rdečimi čevlji, ki jih je vedno imela s seboj.
Ne gre za eno stvar, ki jo imaš ali jo dobiš. Tisto, kar te pozdravi in opolnomoči je pot, ki jo prehodiš.

Kajti Dom vedno neseš s seboj kamorkoli greš.

Doroteja na svojem popotovanju prepozna, da žive barve dežele Oz niso tisto, kar jo oživlja, da je ljubezen tista, ki je pomembna in da je njena teta Ema tista, ki jo ima res rada.

In da ga ni mesta na svetu kot je Dom. Da sebe vedno neseš s seboj kamorkoli greš. Kajti Dom je v resnici povsod, kjer se nahajaš, ko srečo ponotranjiš in prepoznaš, da je ne moreš najti v zunanjem svetu.

Soočiti se je potrebno z notranjimi demoni, da bi našla zaklad notranje celovitosti in radosti.
Opustiti je potrebno iluzijo lažnega jaza in lažno realnost, ki jo ustvarjaš skozi magnetizem tega kar je v tebi.
Bolj, ko se zavedaš arhetipskih vzorcev s katerimi se boš srečala na svoji poti, kaj lahko pričakuješ, lažje boš potovala po tej poti nazaj k sebi.

Če so tvoje izbire nezavedne, reagiraš in si v boju, begu ali zmrznjena v zanikanju.
In v tem primeru pustiš, da te ovire na poti odvrnejo od razcveta, zaradi katerega si tukaj.
In to kar iz svojega potovanja vem je, da ti orodja in veščine na tej poti lahko pomagajo in pohitrijo tvoje premikanje.

V resnici je vse že v tebi.
Dejstvo je, da si že dovolj.

To kar je potrebno je, da to ozavestiš v sebi in zaživiš v sebi. Iz sebe v svet tam zunaj.
Kako to narediš?

Da prehodiš svojo pot.
In se vrneš nazaj Domov.

Na voljo je druženje Objemi Sebe, kjer s teboj podelim štiri preživetvene mehanizme, ki zate držijo ključe, ki ti bodo odklepali vrata na tvoji poti nazaj k Sebi, nazaj Domov.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena