negovanje

Porodna zgodba

Če pomislim za nazaj, sva se za drugega otroka odločila zavestno že davno, kmalu po prvem porodu. A splet okoliščin in vsi izzivi po prvem porodu so to misel na še enega otročka malo “odrinili”. In prišel je čas, ko je bilo več prespanih noči, zobki so zrastli, mama je postala “zrelejša” in bolj prizemljena. Misli so mi včasih ušle k še enemu otročku, včasih pa sem se zalotila, da s partnerjem govoriva tudi o temu…sva si rekla bova še počakala, vsaj še pol leta…torej vedela sva, da si želiva še enega otročka..to sva čutila oba. Če pred prvo nosečnostjo nisem kaj dosti razmišljala o porodu, sem tokrat še pred nosečnostjo prišla v stik z informacijami o naravnih porodih, ženski moči in energiji poroda..srkala sem informacije in porodne zgodbe iz filmčkov na youtubu. Vse to me je hranilo, čutila sem..znotraj sebe sem čutila, da je to moje..da si tega želim…porodne zgodbe…izpolnjenost po porodu, transformacije ženske, rojevanje matere in očeta…srkala sem in pila te informacije…bile so mi tako blizu…a vendar si tudi v sanjah nisem predstavljala, da bi sama lahko to doživela. Nekje znotraj mene pa je tlela želja…a danes ko gledam nazaj vem, da takrat še nisem čisto verjela, da si to tudi sama to zaslužim, čeprav sem si močno in iz srca želela prav takšno izkušnjo. Odločila sem se, da če bom imela še enega otroka ta otrok ne bo “ustvarjen” v trenutku, ko moram spati s svojim parnerjem zato, da bova “naredila” otroka ampak sem zaupala, da bom začutila kdaj bo pravi čas…dala sem možnost tudi otročku, da pove svoje…mu prisluhnila in zaupala v vodstvo. To, da ne želim, da je otrok spočet iz nuje…da se zavedam kako pomemben je trenutek spočetja, misli mame in očeta sem močno povdarjala tudi partnerju. Čeprav se mi je včasih zdelo, da sam ne razmišlja tako, me je presenetilo, kako hitro me je razumel in sprejel moj pogled na spočetje otroka. Zaupala sem si in zaupala sem vodstvu, ki sem ga bila deležna. Verjamem, da je z nama potiho komunicirala tudi duša otroka. Bilo nam je namenjeno. Otrok je bil spočet nenačrtno, v najlepšem možnem trenutku…ko sva oba enostavno začutila to je ta trenutek. Če bi želela ignorirat to sporočilo, ga enostavno ne bi mogla. Spogledala sva se in si rekla: “Marko bo dobil sestrico ali bratca”. To je bil trenutek, ko niso bile potrebne besede, trenutek ko sva se samo spogledala in moje oči so bile solzne. Bilo je hitreje, kot sva mislila in nenačrtovano, v trenutku ko si razumsko otroka še ne bi “dovolila”, a bilo je. Vedela sem, da mi je vesolje poslalo še enega angela. Ko sem z mlajšim sinom prebirala pravljico o “mali duši” sem se samo nasmihala..ja univerzum mi pošilja angele. Prvi me je “prizmeljil” in me postavil na realna tla, le kaj mi prinaša drugi  Nosečnost je potekala brez večjih zapletov…bila sem izzvana na določene trenutke, da ozaveščam svoje strahove in prepričanja…in ja priznam, da sem se odločila za zavestno nosečnost. Če bi rekla, da je bila mirna bi se zlagala, bilo je obdobje razburkanih čustev, padcev in vzponov…notranjega miru in kaosa…vsega je bilo..kot da bi moral en del mene umreti, da se lahko rodi drugi…danes vem in verjamem, da vse z namenom…vse od prvega trenutka dalje me je pripravljalo na porod..na ta veličastni trenutek. Od prvega dne do zadnjega dne..vsi izzivi..vse je bilo z namenom…danes vem. Otroček je iz dneva v dan zahteval mojo prisotnost in učenje, skupaj z njim. Niva vedela katerega spola bo. Tokrat sva se odločila, da se pustiva presenetiti…kar je sprejel tudi Boris in tako sem se devet mesecev spraševala kaj čutim v resnici…kaj mi govori intuicija ..in kaj bo zares? Zadnje dva meseca sem se predala…takrat mi to ni bilo več prioriteta, kajti na prvo mesto je prihajal porod in priprave nanj. Vsa fizična vadba, meditacije, prakse, ki so bile skozi 9 mesecev del mojega vsakdana so kasneje postale del moje porodne zgodbe. Vse kar mi je govorilo moje telo sem srkala, poslušala, se učila in ozaveščala…bila sem prisotna v sebi, povezana. Če sem kdaj za dan dva izgubila povezanost sem jo bila prisiljena najti, to notranje ravnovesje ..kaj čutim kaj, kaj moj otroček…to mi je bilo najbolj pomembno, vse ostalo pa je nekako izzvenelo oziroma dobilo drug pomen. Včasih sem se zdela sama sebi, kot mama volukulja, ki čuva svoj brlog in prostor…danes razumem zakaj..tako močno sem si prisluhnila, da sem resnično lahko začutila vse naravne vzgibe in ritem telesa skozi mesece nosečnosti, ki sem se ga učila poslušati. Telo me je vodilo, notranja intuicija pa mi je bila vsakdanji navdih. Tako globoko, kot sem čutila med nosečnostjo nisem čutila nikoli preje, ne kasneje…globine in širine ki so se mi odpirale so me gredile iz dneva v dan. Rastla sem, negovala sem čudovito bitje, ki je rastlo v meni in me spominjalo na ta dar življenja. Bila sem hvaležna, da sem ženska, da imam to možnost…hvaležna vesolju, da mi je v tem življenju namenilo to izkušnjo. Nositi otroka in biti mama. Hvala, hvala, hvala..še danes ko pišem te vrstice in poleg mene spita dojenčica in malček  si rečem hvala, čeprav so to dragocene minute tišine in si včasih želim, da bi jih bilo še več.

Prišel je zadnji mesec nosečnosti in z njim so se končale priprave na porod pri Nini Jenšterle, ki sva jih obiskovala s partnerjem. Čutila sem, da v drugo potrebujem več, kot le šolo za starše in te priprave so mi dale točno tisto, kar sem najbolj potrebovala…globino in uvid v porod, pogled predvsem iz stališča ženske moči in energije.  Priprave na porod so bile zame kot, da bi odstirali tančice poroda in njegovih globin. Če sem prišla na priprave tudi s kakšnim strahom, sem odšla po zadnjem srečanju z občutkom kakšno moč imamo lahko ženske v sebi, če si jo le dopustimo…in te občutke močii in zaupanja sem si poskušala vtisniti v spomin telesa kar se je le dalo. Pred očmi sem imela besede učiteljice Feldenkraisa, ki mi je nekoč rekla…”čimbolj si vtisni v spomin občutke, ki jih čutiš ..te prijetne in vedi, da ko jih enkrat izkusiš si jih vedno lahko prikličeš nazaj”. Danes vem, da sem srkala vse kar sem občutila in dopuščala živčnemu sistemu in telesu, da to informacijo preneseta tudi možganom. Seveda sem z vsakodnevno prakso te občutke ohranjala in jih vzdrževala, da sem jih znala uporabiti tudi v času poroda. Tokrat sem se poleg priprave na porod odločila,da si za čas poroda in po porodu poiščem žensko podporo in pomoč in doula je bila prava izbira. Izbrala sva Nino, ki je bila predvsem men zelo blizu in mi je še zmeraj po načinu razmišljanja, pogldu na porod in enostavno čutim in vem, da smo se zanjo odločili vsi trije (partner, dojenček in jaz) in da vsekakor ni bila samo moja odločitev. Razgovor in naša srečanja pred porodom so mi pomagala, da sem pustila oz. ozavestila vse kar si pri prvem porodu nisem dovolila. Enostavno sem začutila, da se prvič lahko odprem in spustim vso bolečino in občutke, ki mi jih je pustil porod in čas po prvem porodu. Pa, da ne bo pomote…moj prvi porod se je mnogim zdel šolsko hiter, a ostala je paleta občutkov, ki so ostali nesprejeti. In ja s hvaležnostjo sem jih spustila iz sebe, se zjokala, se prvič odkrito o vsem pogovorila tudi s partnerjem, ki je bil trdno prepričan da je bilo vse super in ok. Kako varljiva so lahko naša prepričanja. Nina je bila točno tisto kar sem potrebovala. S svojo žensko energijo in svetlobo ter toplino, ki jo je oddajala me je spominjala na to kar sem v resnici tudi sama, samo dopustiti si moram. Bila mi je ogledalo in podpora v enem…. Bližal se je čas, december je krepko zakorakal v čas, ko se prižigajo druga in tretja adventna svečka. Bil je čas notranjega obrata, uvida, počitka..čas, da se ljudje poglobimo vase. Močno sem čutila to potrebo, začutila sem željo po umiku, po intimnosti, po svojem prostoru. Ni mi pasala družba, ne ljudje ob katerih sem imela občutek, da mi črpajo energijo…nekje globoko v sebi sem si želela mirno okolje, mirne odnose in čas ter prostor za umik vase. Ja močno sem čutila, da se je telo v začetku meseca decembra intenzivno začelo pripravljati na porod. Tudi prej sem opazila znake, vendar so v zadnjih treh tednih ti znaki postali veliko očitnejši in tudi če bi hotela jih ne bi mogla zanikati. Ta umik vase mi je bil prvi znak, potreba po tem, da se povežem z dojenčkom. Moram priznati, da sem z veseljem predala skrb za starejšega sina partnerju ali komu drugemu…enostavno sem potrebovala stik s seboj. Poleg te potrebe je bila močna potreba po povezanosti s partnerjem in tako sem vztrajala, da je en večer in popoldan na teden samo najin. Pila sem te trenutke, uživala v sprehodih, pogovorih in intimnosti ter čaru lučk, svečk in glasbe. To sem potrebovala…svojega moškega ob sebi..enostavno občutek da je samo moj, da me razume, podpira. Želela sem ga seznaniti z vsem kar se mi je dogajalo, ga vpeti med vse občutke, ga informirati o vsem kar se mi je dogajalo. Kako močno sem si želela, da bi čutil tako kot sem čutila jaz, da bi se z otročkom povezal na način kot sem čutila sama. A to nikakor ni bilo mogoče, zato sem čutila potrebo, da mu prenašam vse kar doživljam sama. Tudi strahove, vprašanja, turbolentna čustva..joj, še dobro da ni ušel. Verjamem, da marsikateri moški ne bi zdržal tega in bi raje šel na pivo  Priznam, da sem bila zelo zahtevna in ni mi žal, niti za trenutek  Ginekologinja mi je postavila dva roka in sicer prvi je bil 15.12. po menstruacijskem ciklusu in drugi 23.12. po velikosti dojenčka, ki je bil od začetka manjši od “standardov” za približno teden dni. Moram priznati, da sem sama čutila, da je bolj pravi rok 15.12. in ko so se bližali dnevi temu datumu sem postajala nemirna. Kdaj bo, kdaj se bo zgodilo, ali bo tako kot se je prvi otrok rodil preje tudi ta otroček odločil priti na svet preje? Tisoč in eno vprašanje, pričakovanja, strahovi in strahci, zavedanje da sedaj gre za res…kmalu otroček ne bo več v trebuščku tiho, varno skrit, dobil hrano avtomatično..ampak da prihaja čas, ko bo to moj vsakdanji izziv in naloga. Zadnje 3 tedne sem opazila, da se je medenica in področje kolkov močno zrahljalo..postalo kar precej bolj gibljivo, dihanje se je začelo spreminjati, ramenski obroč je postal bolj obremenjen, teža trebuščka je zahtevala tudi od telesa, da se prilagodi. Vsak moj gib je v meni puščal zavedanje, da tudi na ta način komuniciram z otročkom v trebuščku. Bilo mi je fenomenalno odkritje, ko sem osvobajala prostor v kolkih in medenici s pomočjo lekcij Feldenkraisa  in čutila kako se je  ob tem premaknil dojenček. Učila sva se, drug od drugega in v takšnih trenutkih sem iz trebuha čutila tiho hvaležnost, igrivost in zaupanje. Poleg vseh sprememb, ki mi jih je kazalo telo, je bila sprememba tudi pri tem katera hrana mi je pasala sedaj in preje. Izrazito mi je upadel apetit, pasala mi je samo tekočina in lahka hrana in če se nisem poslušala mi je hotelo biti slabo, tako da sem hitro dojela, da mi telo nekaj sporoča in ga poslušala  Neučakana sem bila, spraševala sem se kdaj pa bo, kdaj bo…in bila sem na zadnjem pregledu pri moji ginekologinji in CTG je pokazal rahle popadke, sicer mi jih ginekologinja ni omenila in rekla, da ni nič posebnega razen, da sem že cm odprta. Od tega dneva dalje sem popadke celo rahlo čutila, prihajali  so in odhajali..bili in prenehali, kot bi me želeli spomnit ja je čas in bo čas ampak ni še pravi trenutek. Moram priznati, da so mi bile najtežje noči, ko sem se zbudila zaradi popadka in nisem mogla zaspati nazaj. Zgledalo je, kot da se moram soočiti še s strahovi iz časa po prvem porodu, ko skoraj nič nisem spala ker mali ni spal in je bilo zame res težko obdobje. Ponoči sem tako vstajala, delala energijske vaje po Doni Eden za nosečnost in uravnavanje energij v telesu, se sproščala in nato hodila nazaj spat. Ni bilo lahko ponoči vstajat in bedet ampak danes vem, da je bilo vse z razlogom in da sem tako še močneje povezovala z otročkom in krepila vez, ki naju je družila zadnje dni. Prišel je vikend in popadki so bili in niso bili nakar so v nedeljo iz 10 minut padli na 6 minut, se  zgostili povečala se je tudi intenzivnost.…po pogovoru z Nino (doulo) smo se odločili, da glede na to, da je drug porod in želela roditi na Jesenicah, da se odpravimo. S partnerjem sva odšla domov, poskrbela za varstvo starejšega sina in se odpeljala…bila je čarobna pot iz Ljubljane do Jesenic, sneg je naletaval, tema, nežna glasba iz radia in stisk partnerjeve roke ter čudovita energija, ki naju je povezovala. Ja to je to, to sem si želela..take občutke sem si tiho v glavi rekla. Ko sva prišla na Jesenice se je nad porodnišnico svetila skoraj polna luna, ki je to čarobnost še povečala, na oddelku čudovita ginekologinja in babica….kot v sanjah, lepše si ne bi mogla želeti. Bilo bi prelepo, da bi bilo vse tako idealno…sledil je hladen tuš. Popadki so bili, ampak odprta sem bila le 2 cm. Lahko bi ostala, vendar so mi svetovali naj grem raje domov in še malo počakam. Najprej sem si rekla ok, vendar so iskreni občutki prišli za mano, ko sva se s partnerjem peljala nazaj. Ali me je res notranji instinkt izdal? Si lahko sploh zaupam? Občutki krivde, ker je imela tudi doula dvojno pot in moram priznati, da sem cel večer predihavala te občutke in jih sprejemala, objemala samo sebe..nekje globoko v sebi sem doživela poraz, čeprav sem razumsko vedla, da ni to nič takega. In ker sem že pred nosečnostjo sklenila dogovor sama s seboj, da ne bom potlačila nobenega čustva in da si bom dovolila, da vse pride na plan sem se tega dogovora držala. Partner me je opogumil s svojimi besedami, ki niso bile nasvet ali reševanje moje stiske sem jih pa tisti trenutek potrebovala: “Anja vse je za nekaj dobro, tudi to, da sva šla danes na ta izlet…danes še ne veš zakaj, ko bo čas boš vedela”. In kako prav je imel  Dva dni kasneje v torek so bili popadki zopet konstantni na 10 minut in se niso več nehali. V sredo zjutraj sem opazila povečano sluz in malce krvi vmes in popadki so bili konstantni. Noč je bila kljub popadkom prespana in rekla sem si, zdaj pa lahko greva. Dopoldan sem naredila meditacijo za povezovanje z otročkom in maternico in en dolg čustven pogovor z dojenčkom ob katerem so mi tekle solze. Novi mali duši sem prižgala svečko, ji postavila oltarček in zaplesala ples samo za naju. Bili sta čarobni dve uri povezovanja in čutila sem, da se je žalost ki sem jo včasih zadnje dni čutila iz trebuha razpuhtela. Pojedla sem kosilo in šla peš 5 km do ginekologinje. Bila je nadomestna, ker moje ni bilo in že ko sem čakala v čakalnici sem čutila močnejše popadke na 5 minut, ki so se samo stopnjevali. Kot zanalašč CTG ni delal  in moram reči, da sem bila prav vesela, ker mi ni najbolj ljubo tako poslušanje otročka še manj pa mi je bilo ljubo samo pomislit, da moram ležati ob popadkih..to mi tokrat res ni pasalo. Če sem dopoldan lahko še predihavala popadke brez pretirane pozornosti sem se morala sedaj ustavit, prijet za stol…ja bili so intenzivni. Ginekologinja mi je potrdila…ja danes boste rodila, telo je pripravljeno. Poklicala sem partnerja, ki je bil v službi in mu povedala, da naj pride počasi domov. Po posvetu z Nino (doulo) smo se dogovorili, da se slišimo čez uro..nekje v sebi sem čutila strah, da pa slučajno ne bi bili prehitri glede na izkušnjo od nedelje  Pasalo mi je biti na nogah in sem šla še peš prosti vrtcu po sina ampak sem se morala ustavit za vsak popadek. Ne bi daleč prišla, zato sem se pustila peljati partnerju, ki me je prišel iskat.  Odšli smo domov ter poklicali dedka in babico, da sta prišla čuvat sina. Med tem sem sama naredila še varnostni “test” ležanja v vodi in ker se popadki niso nehali, ravno obratno stopnjevali so se…sem vedla: ”To je to, gremo na Jesenice”. Vse je bilo malce kaotično, midva s partnerjem nepovezana vsak iz svoje strani, sinov jok…ko sem se usedla v avto je bila edina misel:” Anja samo od tebe je odvisen tvoj notranji mir” in tako sem predihavala popadke, vožnja ni bila tako romantična kot v nedeljo…vse je bilo tako drugače…sem pa hvaležna da niti za trenutek nisem pustila, da bi me drugačne okoliščine vrgle iz mojega ravnovesja. Ponavljala sem si misli…”samo ti ustvarjaš svoje izkušnje, ti imaš moč”, priklicala sem si občutke izpolnjenosti in jih negovala ne glede na to kaj se je dogajalo zunaj mene. Ta trenutek je zame vse dobivalo smisel, vse kar se mi je dogajalo zadnje leto, vse prakse, veščine, navade ki sem jih razvijala so dobivale smisel. Rahločutnost in notranja osredotočenost na to kaj se dogaja v meni in ohranjanje svojega notranjega prostora je bilo tisto kar sem se nevede učila celo leto.  Že ko sem prišla v porodnišnico sem čutila kako zelo mi paše hodit po stopnicah in biti na nogah..sedaj sem vedela, da sem tukaj in da mi ni treba več nikamor priti. Tudi Nina naju je ujela na stopnicah in njen objem mi je v tistem trenutku pomenil zelo veliko še več pa njena prisotnost. Bila je kot moj drugi steber..na eni strani ona,, na drugi partner, sama pa sem nosila svojega  Od prvega trenutka sem se zavedala, da nihče ne more roditi namesto mene in da ima telo vso moč in modrost, da naredi svoje. Moja naloga je, da ga poslušam in sledim njegovim vzgibom. Dihala sem, predihavala sem svetlobo skozi sebe in vsak popadek sprejemala s hvaležnostjo in potrpežljivostjo z zavedanjem, da je moje malo bitjece vedno bliže. Bila sem potrpežljiva, tega so me naučili popadki prejšnjih dni in mirna. Zaupala sem sebi in svojemu telesu. Vse ostalo je bilo v tistem trenutku zame brez pomena. Globoko v sebi sem čutila, da rabim prostor da čutim sebe, da čutim dojenčka in da je to vse kar potrebujem. Bila sem v svojem svetu iz minute v minuto bolj. Vesela sem, da me iz notranjega ravnovesja ni vrgel niti ginekolog, ki mi je rekel, da če ne bo kmalu bo pa mehur predrl. Da ve kakšne so moje porodne želje, vendar mora vseeno pomisliti, da lahko pride do CR in v tem primeru je bolje da ne jem med porodom. Samo pokimala sem in si mislila svoje. Še dobro, da je bila Nina pri meni in je nežno namignila babici, da če res ni nujno potrebno bi bili raje sami, brez zdravnika  in od tistega trenutka, ko me je prišel iskat na stopnice češ da se boji, da bom rodila preje kot pa izpolnila nek formular ga nisem več videla  Plesala sem, plesala sem s svojim telesom in se predajala notranji modrosti. Čutila sem kako popadki postajajo še intenzivnejši in najlažje sem jih predihala in spustila kar stoje. Pasalo mi je hoditi in biti na nogah, v svojih oblekah. Za oporo pa sem uporabila karkoli mi je prišlo pod roko, najraje pa sem se naslonila na partnerja. Čutila sem poglede ljudi na sebi ampak bila sem odpeljana v svoj čaroben svet in nisem se dala motit. Ni bilo poti nazaj, moje malo bitjece in jaz sva se odločila, da je pravi trenutek in vse je potekalo izrazito hitro. V meni ni bilo prisotno niti malo strahu, temveč notranje zaupanje in mir ter neverjetna moč. Zgledalo je, da sem se pred porodom soočila z vsemi strahovi in strahci. Zdaj sem neverjetno hvaležna vsem solzam, ki so tekle celo nosečnost, moji občutljivosti in zaupanju, da je tako prav. Bilo je kot bi orkane pustila za seboj, da sedaj lahko plujem na mirnem morju. Čutila sem medenico in željo mojega telesa, da jo premikam, se gibam…ponižno sem poslušala in se predajala sili, ki me je vodila. Vedela sem, da je največ kar lahko naredim da se predam..in sem se. S svojim telesom sem plesala ples, ki sva ga poznala le midva. Nisva potrebovala koreografije, niti glasbe…da bi uskladila svoje gibe in ritem. Bila sva eno. Polna radosti sem se mu predajala in zaupala vesolju, sebi, otročku, da gremo vsi po svoje izkušnje.  Prišel je čas, ko moje telo ni moglo več hoditi, ko je od mene zahtevalo, da se ustavim..intenzivnost se je večala jaz pa sem bila čisto “odsotna” in omamljena od vse te intenzivnosti, ki se je dogajala znotraj mene. Premaknili smo se v prodno sobo, med popadki sem počasi postavila venček, ki mi ga je naredila moja mami kot  njeno podporo za moj porod in otročka, Nina je prižgala glasbo, položila sem kristal angelit za otročka kot dobrodošlico na ta svet in se oblekla v svojo porodno oblekco. Nisem mogla več stati, čuvati sem morala svojo moč in najbolj mi je pasal položaj na enem kolenu čepe. Popadki so pretresali moje telo in z največjo hvaležnostjo sem se spredaj opirala na partnerja, ga stiskala in mu dihala za vrat, usmerjala pozornost, da nisem stiskala mišic medeničnega dna in po nepotrebnem ustavljala pretoka energije. Z vso hvaležnostjo sem čutila Ninine roke na svoji medenici, ki so mi lajšale intenzivnost popadkov. Ja bilo je intenzivno, nisem se bala, zaupala sem..kot ne vem če sem že kdaj v svojem življenju. “Nina hvala”, sem ji šepetala, partnerja pa nisem spustila izpred oči ker sem ga močno potrebovala. Ja potrebovala sem njegovo prisotnost in oporo. V to sem ga vabila celo nosečnost, sedaj razumem zakaj. Babica, ki je bila do takrat dežurna (v sobo je prišla samo 1 x) se je prišla poslovit in ko sem na vratih zagledala babico, ki jo je nadomestila se mi je nasmeh zarisal na obraz. Bila je babica, ki je bila prisotna že v nedeljo in babica s katero smo bili v kontaktu že preje, ko smo prišli pogledat porodnišnico. Vse je zgledalo, da nam je namenjeno. V tistem trenutku se mi je zazdelo, kot da bi dodali še piko na i. En ali dva popadka in otekla mi je voda.  Ti trenutki so potem minili tako hitro. Popadki so bili še močnejši, bili so dva ali trije…zaželela sem si, da bi lahko 10 minut počivala in to tiho zašepetala…Nina mi je odgovorila: “ Kako sta se pa to z otročkom zmenila?”. Utrujen nasmeh mi je spreletel obraz. Hvaležno sem predihala popadek in zagledala babico ob sebi. Zadnji počitek je sledil, zdel se mi je “sumljivo” daljši..in… sledil je popadek ob katerem sem začutila to neverjetno silo življenja in moči v enem kako je tresla moje telo..tresla je in tresla, telo je postiskalo…sama sem usmerjala pozornost v dihanje in mišice medeničnega dna..vse je bilo sproščeno…in ja bilo je tako silovito in dolgo, da sem za trenutek začutila v sebi strah pred to močjo…ozavestila sem strah in vem, da je prišel trenutek, ko sem morala izbrati strah ali notranjo moč. Izbrala sem notranjo moč in dopustila popadku, da je z vso silo potisnil otročkovo glavico. V enem samem popadek se je malčica spustila in porodila glavica. Potipala sem glavico, res je bil fenomenalen občutek. S svojim dotikom sem ji zavestno odprla njeno pot na ta svet. Z naslednjim popadkom se je porodilo še telo…ujela sva jo skupaj s partnerjem. In ja bila je ona. Najina mala princeska Leja. Stisnila sem jo k sebi in hvaležno šepetala. “punčko imava”. Rodila se je Leja in z njo sem se na novo rodila tudi sama. Globina in moč poroda ter čudovitih občutkov se me je dotaknila globlje kot bi si upala kadarkoli v sanjah pomisliti. “Bilo je tako popolno” sem šepetala in stiskala malo bitjece k sebi. Kmalu se je porodila še posteljica, ki je odšla skupaj z nami in bo dobila svoj prostor nekje v naravi in nad njo bomo posadili rožico ali drevo. Ko sem brala porodne zgodbe in občutke žensk si nikoli nisem niti v sanjah predstavljala, da bom sama kdaj to doživela. Sem in ne morem skriti hvaležnosti. ki jo čutim, da mi je bilo to dano. Čutim in vem, da me je ta izkušnja za vedno zaznamovala. Leja je dobila ime šele po dveh urah, kajti nobeno ime ji ni pasalo, ki sva ga imela prej v ožjem izboru. Enostavno je bilo le ime Leja tisto, ki sva čutila, da je pravo za njo, njeno energijo, njeno popotnico v tem življenju. Bilo je čarobno in globoko. Presrečna sem, da je Leja lahko prišla na ta svet v miru, soju lučke, nežni glasbi, tišini in intimi..ter da sta jo varno ujeli roki novorojenega očka in mamice. Mislim, da si več ne bi mogla niti želeti. Danes vem, da sem imela v zadnjih mesecih nosečnosti ob sebi prave ljudi, ljudi ki so me podpirali v tem kar sem čutila, da je moje in predvsem verjeli vame ter mi zaupali. Iskrena hvala! Naj povem še to, da sem dolga leta živela izven svojega telesa, ker enostavno nisem želela prisluhniti svojim občutkom..vsemu kar je bučalo iz njega. Zame bi bilo to takrat enostavno preveč, preveč boleče za sprejeti in objeti. Telo mi je služilo za doseganje ciljev, bilo mi je samoumevno do prvega poroda, ko sem prvič začutila kako krhko je v resnici moje telo in kako ranljiva sem sama. Verjamem, da vsako telo nosi svojo zgodbo…zgodbo, ki jo ne moremo skriti pred svetom. Vsak me lahko prepriča z besedami, a telo govori resnico in  nikoli ne laže. Odziva se na naše misli in prepričanja, ki vibrirajo v vsaki celici našega telesa. Zato lahko rečem samo to, da sem iskreno hvaležna, da sem zaupala globini in modrosti svojega telesa in se niti za trenutek nisem ustrašila, da telo ne bi zmoglo. Moje zaupanje vanj se je s porodom še poglobilo in skupaj sva odprla nov list v najinem življenju. Ja po porodu je ta list nepopisan… vse se začne znova, poleg mame, očeta, dojenčka se rodi znova tudi mamino telo. Zato skrbno negujte ta svoj dom, kjer domuje vaša duša.

Anja Weber

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja