Leta 2009 sem prvič vodila seminar Manifestacija z delfini iz vedenja in razumevanja, ki sem ga pridobila skozi leta izobraževanj, kjer sem v predavanje vključila tudi razumevanje tega, kako strukture, ki jih ustvarjamo od majhnega, jih negujemo celo svoje življenje, vodijo naše življenje. Moje izobraževanje je poglobilo razumevanje, kako stvari delujejo na celičnem nivoju. Kajti kot sem spoznala kasneje je eno mojih glavnih vodil v življenju, da raziskujem mehanizme zadaj, kako stvari delujejo in zakaj ljudje reagiramo, delujemo iz notranje avtomatike, kako lahko stvari spremenimo. Moja fascinacija je preobrazba, razcvet, rast, da življenje izboljšujemo, da živimo vedno bolj kvalitetno življenje. Ja, brez dvoma čutim močan klic, da vodim v spremembo. Hočem, da svet postane boljše mesto za vse ljudi sveta. In ta moja brezmejna želja pomagati ljudem, da živijo boljše življenje me je vodila k številnim učenjem. Največji vtis pa je name naredilo učenje o tem, kako travme, ki smo jih doživeli, oblikujejo naše življenje. V svojem večletnem raziskovanju sem dojela, da je telo tisto, ki ga je potrebno osvoboditi travm, ranjenosti, bolečine. Kajti, ko stvar pogledamo na celični zgradbi je stvar fascinantna. Travma zamrzne prepričanja, občutke, čustva, dogodek v celično membrano in od tam se ustvarja zgostitev, vedno več energije je ujete v tej strukturi, ki strukturo samo še ojača. Se potem čudite, da se določenih stvari ne morete rešiti?

Primer; Če ste bili vzgajani v družini, kjer si niste mogli privoščiti počitnic, kjer vam kot majhnemu otroku niso kupili igrač, ki ste si jih želeli, se je vaš občutek pomanjkanja vedno znova povečeval. Potem so vas prijatelji kdaj izpustili iz svojega pogovora, ker niste imeli neke igrače in kasneje, ker si niste ogledali določenega filma, ker niste imeli računalnika in dostopa do najnovejših igric. To je v vas ustvarilo še večji občutek pomanjkanja, hkrati s tem pa občutek nepravičnosti in jezo nad svetom. Potem ste imeli nekaj partnerjev, ki so želeli stvari, ki jim niste mogli ugoditi in se je vaš občutek pomanjkanja le še stopnjeval. In ne glede na to, koliko denarja ste uspeli prigarati, vedno se je v vaši bližini našel kdo, ki vam je dal občutek, da nikoli ni dovolj. In po 20-letih garanja ste uspeli ustvariti premoženje, potem pa se je zgodil zlom borze, podjetje v katerem ste delali je šlo v stečaj in po vseh letih garanja ste ugotovili, da si ne morete privoščiti počitnic, kupiti otroku igrač. In zgodba se je ponovila. Običajno je zadaj genetsko prenesena travma pomanjkanja.

Pomanjkanje… sliši se kot prekletstvo. In res veliko ljudi verjame v ta mit, da če nimaš, ti pač ni usojeno, da imaš. Udomačeni smo v iluzijo, da so viri na svetu omejeni, da ni dovolj za vse, da je na voljo zgolj omejena količina česarkoli, da si moraš prigrabiti svoje delež, ker drugače ti bo to vzel nekdo drug. Ujeti smo v pomanjkanju, kjer nikoli ni dovolj, kjer smo prepričani, da je več boljše in da se sreča nasmehne samo tistim, posebnim, izbranim, tistim drugim, ne meni. In dokler nismo voljni pogledati, kako zelo verjamemo v pomanjkanje, se ne moremo premakniti drugam, vedno znova kreiramo iz pomanjkanja.

To, kar me je v vseh letih, kar sem učila o manifestaciji in kasneje o kreaciji, presenetilo, je bilo dejstvo, da vedno kreiramo. Vedno. Vedno. Naša izbira je le ali kreiramo iz pomanjkanja ali iz blaginje. In doooolgo časa sem bila ujeta v paradigmi pomanjkanja, poznam jo zelo od blizu in vem tudi, kako uničujoče so travme in ranjenosti, ki jih nosimo v sebi. Vedno znova nas silijo v to, da uničimo svoje kreacije, da splavimo svoje zamisli, da se zakrčimo, pomanjšamo, nehamo dihati v upanju, da bomo nevidni in neopazni. In vedno, ko smo si drznile svoje lepe rdeče makove glave potisniti ven iz povprečja se je našel kdo, ki nam je našo lepo makovo glavo odstrigel. Poznano?

Meni osebno zelo. Vsakič sem se prestrašila, vklopil se je moj notranji mehanizem preživetja in šla sem nazaj tja, kamor sem verjela, da sodim. Zato vedno znova rečem, če želimo preseči to kar izkušamo v tem trenutku, je potrebno spoznati, kaj pravzaprav izkušamo, se s tem spogledati, namesto, da se umaknemo, pobegnemo ali se skrijemo, kar so naši preživetveni mehanizmi. Pogledati je potrebno kakšne so omejitve, v katere verjamemo, kako izkušamo pomanjkanje, da bi ga lahko presegli. V tebi je notranja moč, da presežeš samega sebe.

To,  kar verjamemo je, da nismo dovolj… Vedno znova dvomimo vase in v svoje sposobnosti. Vedno znova smo premajhni, preveliki, prastari, brez pravih priporočil, brez pravih šol, brez izkušenj, nismo pravega spola, skratka nikoli nismo dovolj. In tako vedno znova dvomimo vase, vedno znova izkušamo pomanjkanje in kar je najhujše, resnično verjamemo temu. Verjamemo, da je to resnica in da se tega pač ne da spremeniti.

In vedno znova se v našem življenju najde kdo, ki je presegel tovrstne dvome, ki je presegel prepričanja, da se ne da in nam je navdih, poskušamo mu slediti, sledimo navodilom, delamo točno tako, kot je delal on, le, da še enkrat ugotovimo, da je njemu uspelo, meni pa pač ni usojeno. Skrivnost, kako spremeniti življenje, je v vašem namenu. Namen je tisti, ki te vodi. In namen ni nekaj zunaj tebe, namen za tvoje življenje poznaš le ti. In znotraj tebe je aspekt, tvoj notranji modri del, ki ima vedenje in zavedanje, ki enostavno ve, zakaj si tukaj. Potrebno je zaupati tej nevidni inteligenci, temu vodstvu, ki prihaja iz tebe.

To kar je moja Sofija, ko sem ji končno prisluhnila delila z menoj je brezmejna modrost, da je velika laž, da lahko v svojem življenju stvari dosežem samo skozi odrekanje, mukoma in s trudom. S tem je pridobila mojo pozornost, kajti že leta sem se trudila, da bi stvari delala lahkotno. Pisalo se je leto 2009, ko mi je začela prigovarjati, da je dovolj, da samo sem. »Samo bodi!« je zvenelo zelo ezoterično. In sem se borila z njo, da kako to misli, da vendar nekaj moram delati.

Seveda sem se upirala z vsemi štirimi in čakala na navodila, kako bom zdaj dosegla to, kar si želim. Trmasto bitje kot sem, sem čakala zaman, kajti potrebno je bilo zaupati in enostavno narediti prvi korak, in temu je sledil naslednji in temu naslednji in vsi ti koraki so me naučili hoditi v neznano. Življenje me je naučilo pomembne lekcije, naj ne iščem zunaj sebe, kajti vse je že v meni.

Pomislite na ljudi, ki so prestopili iz revnih okoliščin v bogate okoliščine. Če greste preučevati njihove zgodbe, kaj je povzročilo to spremembo, boste vedno znova ugotovili, da se je sprememba zgodila iz njih navzven. Mnogi to interpretirajo, da so se spremenila njihova prepričanja, da se je spremenil njihov odnos do sveta. Sama sem po letih raziskovanja te teme manifestiranja in kreiranja, razlik med njima prišla do zaključka, da blaginje ne moremo ustvariti, dokler verjamemo v pomanjkanje.

Ker smo udomačeni v pomanjkanje, ker smo se vsega, kar vemo naučili skozi mehanizem kaznovanja in nagrajevanja, ker so nas leta učili motivacije s pomanjkanjem, je to, da se tega odučimo vse prej kot enostavno. Živimo z navado, rutino pomanjkanja. Družba v kateri živimo hrani to pomanjkanje, pravzaprav mediji, pop-kultura, trendi vedno znova ustvarjajo pomanjkanje, in nam potem ponudijo nekaj, da zapolnimo to praznino, ki jo pomanjkanje ustvarja.

Moja pot v blaginjo se je začela skozi hvaležnost. Hvaležnost je bila tista moja vodnica, ki me je leta 2009 rešila iz brezna depresije, nezadovoljstva, temačnosti v katero sem zabredla. Hvaležnost me je spomnila na radodarnost, na veličastno izpolnjenost, ki samo je. In ko sem spoznala, da samo s tem, ko se dotikam življenja ljudi, s tem, ko sem srčna in delim sebe, odpiram prostor za to, da vse, kar potrebujem pride k meni, se je začelo moje življenje dramatično spreminjati.

Seveda drži, da so akcije potrebne, vendar je razlika od kje prihajajo navodila za akcije v tvojem življenju. Naučeni smo, da se primerjamo z drugimi in trdno verjamemo, da je to del človeške narave. Tekmujemo, se primerjamo, negujemo ljubosumje in vse to izhaja iz strahu. Iz strahu, da zame ne bo dovolj. Navodila za akcijo lahko pridejo iz osebnosti, ki jo je strah, da ni dovolj ali s strani tvoje duše, ki pozna blaginjo in ve, da je vsega v izobilju. Kreiraš iz strahu ali iz ljubezni? To je edina izbira, ki določa, kaj imaš v svojem življenju. In pomembno je svojo pozornost iz tega kaj imajo drugi, kaj so dosegli, iz primerjanja z drugimi prenesti nase, na to, kar imaš, kar je del tebe.

Amazonka je tisti del v tvoji notranjosti, ki usmerja tvojo pozornost sledi idejam, navodilom in pomembno je, da se zavedaš od kje prihajajo navodila za kreacijo. Veliko ljudi verjame, da je bogastvo posledica sledenju trikov in strategij, vseh tistih »sijočih, svetlečih« stvari, ki jih nujno moraš imeti in obvladati, če želiš biti bogat. Vendar je v resnici finančna stabilnost in obilen denarni tok povezan s tem kaj čutiš v sebi. Tvoja notranja polnost ustvarja polnost v tvojem zunanjem svetu. Vedno se zgodi energijsko ujemanje, ko to, kdo ti si, živiš v svojem vsakodnevnem življenju.

Največ me je o blaginji naučila moja Hetaira. Ko sem končno dojela, da je pomembno, da jo vključim v igro in začnem uživati v tem, kar počnem. To kar čutim, to izkušam. Ona je tista, ki me je spomnila na magijo magnetiziranja, magijo občutenja, ko čutim to kar si želim v sebi in se uglašujem na to frekvenco. Sem to, kar pritegnem k sebi. Gre za to, da samo razumevanje ni dovolj, potrebno je začutiti. Ko veš, da si to, kar si želiš, ko postaneš ta ženska, ki že živi to življenje, ki si ga želiš, to pritegneš k sebi. Ne gre za to, da se delaš, da nekaj že imaš in do tega prideš. Ta koncept »fake it till you make it« me je vedno frustriral. Ker če jaz ne verjamem temu, ker je laž, se počutim sleparka in ne morem se delati, da nekaj že imam, če tega nimam. In vendar je resnica, da je vse že v nas. Ko prepoznaš kako je to že del tebe, je vsa umetnost v tem, da povečaš glasnost temu, da se vedno bolj uglašuješ na to, kar že imaš v sebi in s tem magnetiziraš, pritegneš to do sebe v zunanjem svetu. Gre za čutenje, s tem se je treba povezati v sebi. Gre za to, da se morate spogledati s tem, kaj čutite npr. do denarja. Če si želite več denarja, je potrebno spoznati, kaj ti stoji na poti, da ves ta denar še ni v tvojem življenju. Kaj čutiš v sebi?

Denar je energija. Tok denarja sledi tvojim občutkom. Verjameš, da si ga moraš zaslužiti, si ga moraš vzeti? Ga moraš vzeti nekomu drugemu? Potem si v pomanjkanju. V paradigmi blaginje veš, da počastiš sebe, da si podariš to, kar potrebuješ. In ko si podariš to, kar potrebuješ ,se še bolj odpreš, še bolj si polna, še več lahko deliš. Če pa verjameš, da si denarja ne zaslužiš, in da simbolizira vse, kar je neduhovno, potem si zapreš njegov pritok. Ena največjih pasti novodobnega gibanja je mišljenje, da se moramo čemurkoli odpovedati. Hetaira me je naučila, kako pomembno je, da znaš uživati v stvareh, da znaš prepoznati kdaj je dovolj in postaviti mejo sebi, namesto, da se odpoveduješ.

Če verjameš, da kultura določa, kdo si in kakšna oseba moraš postati, potem je to tvoja stvarnost.

In največja potrditev vsega, kar sem spoznala v zadnjih letih je prišla skozi učenje Lynne Twist, ki pravi: »Ko opustimo potrebo po tem, da imamo več tega, česar v resnici ne potrebujemo, osvobodimo ogromne količine energije, ki je bila ujeta v tej gonji po več. Lahko se zberemo in preusmerimo energijo in pozornost k hvaležnosti za to, kar že imamo in naredimo spremembo s tem. Ko narediš razliko s tem, kar imaš, se to širi.«

Arhetip Gaie je tisti, ki postavlja strukturo, sistem, ki uteleša naše ideje, vizije in strasti. Če ustvarjamo iz pomanjkanja vedno znova ustvarjamo v fizičnem svetu strukture, izkušnje pomanjkanja. Ko stvar spustimo skozi vse ostale nivoje, je zadnji test na zemlji, ali to živiš ali ne!? Zemlja me je naučila izjemne svetosti. Moj dragi mi je pred dnevi rekel: »Ko živiš v blaginji, to je svetost. V tej milini se vse širi, raste, se oplaja, poglablja. Tukaj vstopiš v veličastno izpolnjenost, ko je vsega dovolj in iz tega mesta lahko deliš z drugimi.«

Blaginja te neguje, nežna je, blaga, mehka, poskrbi zate. Polna je priložnosti za razcvet in predvsem je polnost. Je vse kar je. Vsega je dovolj. In resnično izkušaš izpolnjenost.

Skozi svoje popotovanje sem si postavilo novo strukturo, ustvarjam nove sisteme v svojem življenju, postavljam nova pravila in predvsem sem pozorna na to, kaj si govorim, kaj izražam, kaj čutim, kaj izbiram… vsak dan znova. Zato si ustvari svojo dnevno prakso blaginje, svoje rituale, ki te vedno znova spomnijo na to, da si blaginja, da je vse že v tebi.

Kajti kot vsaka druga stvar je tudi blaginja nekaj, kar potrebuje tvojo pozornost, dnevno je potrebno vanjo usmerjati svojo energijo, povečevati glasnost tej izpolnjenosti, jo vedno znova zavestno izbirati. To ni enkratna odločitev, to je način življenja.

Bodi SIjajno!

Taja Albolena