Včeraj zvečer sem dan po volitvah blizu Bele hiše v Washingtonu sedel na klopci.
In čisto pravi ekstremist bele rase (s potrdilom) je sedel poleg mene (zase je rekel, da je ponosen belec).

Zdaj, jaz sem zapriseženi gej in to mi piše na obrazu.
Očitno je, da nisem njegove sorte tip, vendar sva kljub vsemu pokramljala.

Z menoj je podelil svoje ekstremne rasistične ideje in pogled na življenje.
Jaz sem poslušal in mu tudi povedal, da se z njim ne strinjam.
Vendar ni bilo ločevanja med nama.
V tistem trenutku, v pogovoru, je bila prisotna intimna ranljivost deljenja in poslušanja.

Moj poskus tega, da bi nadziral ali spreminjal njegov pogled na stvari bi se zagotovo zaključil s tem, da bi zaprl svoje srce, ker bi čutil, da ga ne poslušam.
Z ljudmi moraš biti v teh časih zelo psihološko kreativen.
On je triletni otrok ujet v telesu tridesetletnika in vse na njemu kriči, da potrebuje ljubezen in pozornost.

Nobene možnosti ni, da bi triletnika lahko prepričal v bolj ugodno pozicijo, da bi me lahko vzljubil.
Vedel sem, da bi se »vrgel ob tla«, če govorim o prispodobi in kričal, samo da bi ga slišal.
Takšen izpad je sporočilo, ki pravi »samo poslušaj me«.

Podzavestni strah mnogih je, da zgolj s poslušanjem pritrdijo njihovemu pogledu na svet, vendar je resnica ta, da osebi nameniš pozornost in ne njegovemu pogledu na svet.

Nižja, ko je kapaciteta nekoga, da je sočuten, manj je njihovo srce prepoznano in spoštovano, kar v praksi pomeni, da njihov pogled odslikava zapuščenost in zavrnjenost, ki jo čutijo. Mnenja s tem postanejo zgolj način, kako na nekoga odložijo svojo bolečino.

Ločevanje se pojavi, ko poskušaš spremeniti pogled nekoga drugega in ne spoštuješ počasnega in pogosto mučnega izraza njihovega potovanja v realizacijo ljubezni.
Enost je, ko nekomu ponudimo sočutno mesto, kjer osebi prisluhnemo in to je tisto mesto, ki ustvari spoštovanje srca, za katerega običajno sploh ne vedo več, da ga imajo. (Zakaj me to spominja na Ceferina in zvezdico zaspanko?)

Gre za pogovorni judo.

Tip je celo rekel, da pričakuje od mene, da ga bom zavrnil in se mu uprl.
Rekel je, da je pričakoval, da si bom o njemu ustvaril mnenje, da je strašljiv, če bo delil sebe z menoj.
Preveč sem bil zaposlen s tem, da bi ugledal njegovo ranjenost v njemu, da bi se ukvarjal s tem, kar je govoril.
In preveč jasno mi je bilo, da ga je strah in zato sem prisluhnil tistemu, kar se je skrivalo v podnapisih. Nisem se ukvarjal z idejami, ki jih je delil z menoj, česar bi se mnogi prestrašili.

Ko si preveč zaposlen s poslušanjem, so ideje zgolj načini na katere srce nekoga drugega ali tvoje poskuša dobiti pozornost; dlje časa ko mu nihče ne prisluhne, bolj so strašljive ideje.

Ko nekdo k meni pride z divjim osebnim vedenjem in zanimivim moralnim kompasom, ni moje popravljanje tisto, ki preobrazi njihov odnos z življenjem, temveč moje sočutje do srca v njih, ki nikoli ni videlo svetlobe dneva in je popolnoma prestrašeno, da bi ga prepoznali kot manjvrednega ali kakorkoli so bili kot otroci udomačeni, da gledajo nase.

Čas je, da prepoznamo, da se v odraslem svetu v glavnem srečujemo z otroci (veš kolikokrat rečem, da je politika kot en velik peskovnik). Tukaj ne gre za poniževanje, da se razumemo. Vsi ti otroci v telesih odraslih ljudi iščejo mamo, ki bo pozdravila bolečino, ki je jasno vidno zamrznjena v njih in ki jo projicirajo na druge kot način, da dobijo pozornost na najbolj nezavedne načine.

Zato ne, v resnici ne vidim tega sveta ljudi s slabimi osebnimi mejami in polomljenimi moralnimi kompasi.

Vidim svet kjer ljudje niso srečali svojega notranjega jaza in generacije, ki prenašajo bolečino na naslednjo generacijo.

In jaz sem tisti s katerim se to zaključuje in se poraja nov svet.

Na koncu sva si segla v roke in zagledal je moje na črno polakirane nohte – ugledal sem iskro nezavednega gnusa v njemu. V tistem trenutku bi lahko prevzel nase čustveno energijo zavrnitve ali pa prepoznal, da kot vsako empatično bitje, kar vsi smo, čutim njegovo podzavestno prepoznavo znamenja, ki označuje tisto »poznano« kategorijo nečesa, kar je izven njegove zone udobja.

Ker, če bi jaz zavrnil njega, se začel z njim prerekati ali kregati, se ta odprtost njegovega živčnega sistema, ki sem jo čutil ob koncu najinega pogovora, ne bi zgodila. Glede na to, da je bila njegova kapaciteta, da postane bolj domač z nečim zunaj njegove zone udobja, nična, pravzaprav sploh ni obstajala.

Ta beli ekstremist se v resnici počuti najbolj ogroženega, zaradi česar je rekel: »Lahko bi ti zaupal stvari ob katerih bi zagotovo menil, da sem strašljiv.« Nihče, ki mu je udobno v lastni koži ne bi izjavil česa podobnega.

Njegova občutljivost na zavrnitev je bila zelo visoka in čuvajo jo psi, ki se imenujejo njegovi pogledi in perspektive.

S poslušanjem sem te pse negoval dokler niso zaspali in potem sem kot faking Ninja vstopil v njegov živčni sistem in deaktiviral tono sranja.
Zgolj s tem, ker sem bil dovolj sočuten, da sem poslušal brez sojenja njegove, legitimno gledano nore poglede, se je njegov živčni sistem dovolj sprostil, da ni sprožilo njegovih nezavednih obrambnih mehanizmov, da bi me zavrnil kot očitno zelo drugačnega posameznika.

Namesto tega, da bi zavrnil njega in bi on zavrnil mene, sem razširil sočutno poslušanje z globoko prisotnostjo in on je začutil odpiranje njegovega srca. To je skupaj z odpiranjem njegovega živčnega sistema omogočilo, da je lahko vsrkal popolnoma novo vibracijo kot »varno« in »poznano«, ker mi je bilo toliko mar, da ga nisem zavrnil ali ga zasmehoval kot skrajno smešnega ali čudnega.

To, da imaš prav te nikoli ne bo pripeljalo tako daleč kot spoštovanje tistega, ki več kot očitno še ne vidi ali pozna samega sebe.

Ko si drzneš biti priča bolečini, ki aktivira sovraštvo v človeku, kar v zadnjem času izražajo mnogi, moč tvojega zavedanja začne preobrazbo v njih na celični ravni in na nivoju živčnega sistema. In v zvez s tem ne morejo narediti čisto nič.

Zato bodi faking NINJA samorog v svetu, kjer ljudje deskajo na svoji bolečini v poskusih, da bi imeli prav.

Samo poslušaj.

Tip je odšel kot bi ga nekaj zadelo, namesto da bi se trmasto zasidral še globlje v svojih omejenih perspektivah.

Želim ti izjemen dan.

Avtor: Barrett Lee
Prevod: Taja Albolena