Pljučnik

PLJUČNIK (Pulmonaria officinalis L.)
Ob prehodu zime na pomlad v svetlem in spočitem gozdu cvetijo tla. Ob vetrnicah, pasjem zobu, petelinčkih, jetrniku, vraničniku in lapuhu, cveti tudi pljučnik. Pljučnik je rahlo oščetinjena trajnica in ga z lahkoto prepoznamo zaradi belih madežev, posutih po njegovih listih. Spada v družino srhkolistnic (kot boreč, gabez …). Razširjen je predvsem po svetlih, listnatih, vlažnih gozdovih. Cveti marca in aprila. Cvetovi so na 8 – 30 cm visokih, malo olistanih stebelcih. Cvetni nastavki so zasnovani že v zgodnji jeseni in tako pripravljeni preživijo zimo, zaščiteni z nekaj listi, ki pa odmrejo, preden rastlina zacveti. Ko se cvetovi odprejo, se njihova sprva rožnata barva, zaradi s staranjem pogojene, spreminjajoče se pH vrednosti, spremeni v škrlatnomodro (iz kislega v bazično). Po cvetenju zrastejo pritlični listi, ki so veliko večji kot tisti na cvetnem stebelcu. So dokaj grobi, dlakavi, ovalne ali srčaste oblike, posuti z značilnimi belimi madeži. Ko pljučnik povonjamo, opazimo, da ima prijeten, nežno travnat in komaj zaznaven vonj. Okus je blag, trpek in nekoliko sluzav. Razmnožujemo ga spomladi ali jeseni s semeni, kot tudi z delitvijo starejših rastlin.
Nabiramo celotno zel, sprva v marcu cvetove, kasneje v maju in začetku junija pa tudi liste, ki vsebujejo veliko kremenčeve oz. silicijeve kisline, rudninskih soli, smol in čreslovin. Korenine se ne uporabljajo. Pljučnik uporabljamo po potrebi, nikakor pa naj ne bo naš dnevni čaj. V manjših količinah vsebuje pirolizidinske alkaloide, zato je priporočljiva pazljiva uporaba.
Pljučnikov čaj je učinkovit pri vnetjih želodca in prebavil, zasluzenosti in vnetjih dihalnih poti, ustnih sluznic, pri kašlju, hripavosti, pljučnih boleznih – pljučnici, bronhitisu in astmi, tudi tuberkolozi. Posušeno zelišče prelijemo z vrelo vodo, pustimo 10 minut, precedimo in osladimo z medom. Pijemo 2 do 3-krat na dan ali po požirkih preko dneva. Čaj ima rahlo trpek okus. Dajemo ga lahko tudi v čajne mešanice, z npr. ozkolistnim trpotcem, koprivo, slezom …
Cenil ga je tudi velik poznavalec rastlin, župnik Kneipp, on ga je poleg omenjene uporabe svetoval tudi pri vnetju vratu in krvavem urinu. V starih, antičnih botaničnih spisih, pljučnika ni bilo najti. Prva ga je opisala sv. Hildegarda, iz časa okoli l. 1600 pa ga najdemo pod imenom mleko sv. Marije, saj bi naj po ljudskem verovanju, lise na pljučniku nastale takrat, ko je nanje kapljalo Marijino mleko. Po podobnosti, pa bi pljučnikove liste lahko primerjali s pljučnimi krili, od tukaj tudi izvira uporaba pljučnika za pljučne bolezni.
Ker se pljučnik suši zelo počasi, moramo biti zelo pozorni, da pri sušenju ohrani lepo zeleno barvo, sicer se izgubi tudi njegova učinkovitost. Priporočljivo ga je posušiti čim hitreje, nad kakšno krušno pečjo ali v sušilnikih pri nizki temperaturi. Preden ga shranimo mora biti popolnoma suh, saj ga hitro napade plesen.

Pljučnikovo vino po receptu sv. Hildegarde
30 g suhega ali 50 g svežega pljučnika 8 minut kuhamo v litru vina. Precedimo in hranimo v temni steklenici. Pijemo ga zjutraj na tešče in pred vsakim obrokom šilce, ogretega na sobno temperaturo. Pomaga pri pljučnih težavah.

Sirup
Skuhamo zelo močan pljučnikov čaj, ga precedimo in mu primešamo 1/3 medu. Jemljemo po žličkah ob kašlju. Sirup si pripravimo po potrebi, sproti.

Čaj pri bronhitisu
Žlico suhega pljučnika, žlico posušenega trpotca, žlico preslice, žlico kopriv stresemo v liter vrele vode in po desetih minutah precedimo. Popijemo oslajenega z medom, nekaj skodelic dnevno.

Pljučni čaj
V enakih količinah pomešamo pljučnik, list sleza, lipo, bezeg, islandski lišaj, sladki komarček, trobentico. Na skodelico vrele vode dodamo žličko mešanice in malo ohladimo. Dodamo med, limono in popijemo nekaj skodelic dnevno.

Patricija Šenekar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja