Poroka zagotovi preživetje, vse ostalo terja delo…

Velika večina mladoporočencev se ne zaveda, kako bo psihično atmosfero Doma, ki ga ustvarjata preoblikoval arhetip zakonske zveze (v nadaljevanju ga bom imenovala zakon), ko ga povabita v svoje življenje skozi arhetipski ritual poroke.  In to ne glede na to ali se poročita cerkveno, pred matičarjem ali na plaži.

Arhetip zakona ima svojo zgodovino. In z vsako poroko je ta arhetip bolj okrepljen. Tako lahko vidiš, da ima svoje življenje in svojo moč vpliva.

Kljub temu, da večina ljudi danes vstopa v zakon iz ljubezni, temelj zakonske zveze ne izhaja iz ljubezni ali romantike. Poroka je v samem bistvu stvar lastnine, moči in preživetja plemena. Povezana je s prvo čakro preživetja.

In če pogledamo v preteklost (v resnici je drugače morda le zadnji dve generaciji), je bilo življenje včasih trdo in pogosto kratko. Zunanje življenje je bilo nenehna grožnja, polna bolezni, nevarnosti in nesreč. Ljudje so se poročali zaradi preživetja. Romantika ni bila del poroke vsaj ne do Renesanse.

Ljudje niso hodili na zmenke. Zmenki so prišli v ospredje šele konec 19. stoletja, v začetku 20. Okoli leta 1900, ko so ženske po svetu okusile neodvisnost in dobile pravico do udeležbe na volitvah, so se počasi pojavili tudi zmenki. Pred tem je je bila tudi poroka v aristokratskih družinah način za napredovanje in ohranjanje ekonomskega statusa.

Preživetveni mehanizem močno prežema arhetip zakona.

Arhetip zakonske zveze je povezan s preživetjem plemena in vrste. Najboljša strategija za preživetje je bila, da si imel v rokah moč. Zato so se poročali, da bi povečali svojo moč.

Arhetipsko gledano je zakon stvar moči in ne ljubezni. Čeprav se je občasno zgodilo tudi, da je par med seboj čutil tudi ljubezen, to ni bilo običajno.

Dandanes pogosto sodimo starejšega, premožnega moškega, ki je skupaj z mlajšo lepotico. Ob tem pozabimo na dejstvo, da je njena lepota njena moč. Vsem je jasno, da mlada lepotica ne bi hodila poleg starejšega moža, če bi bil reven. Običajno tudi starejši moški brez ficka v žepu ne čuti moči, da bi pristopil k mladi lepi ženski. Ljubezen v resnici nima nič skupnega z zakonom. V zgornjem scenariju bogastvo ponudi lepoti varnost.

Šele po drugi svetovni vojni se je ustvarila drugačna podoba zakona. Skozi idealiziranje zakonske zveze je nastala podoba, kot jo poznamo še danes; varnost, deloven oče, mati, ki skrbi za otroke, dva srečna otroka in Dom, ki je last družine.

Poroka je postala dogodek, ki ga ne praznujemo doma, temveč v restavraciji ali ogromnem dogodku. In konec 20 stoletja je poročna industrija postala posel, kjer se obračajo velike vsote denarja. Hollywood je skozi filme izrabil idejo romantičnosti in dvignil pričakovanja vseh vpletenih. Danes vsi stremijo k popolni podobi zakonske zveze, ki so jo ustvarili trendi, pop kultura in mediji.

Z zavedanjem vsega naštetega sploh ni nič nenavadnega, da se toliko sklenjenih zavez konča z ločitvijo.

Arhetip zakona je veliko več kot popoln poročni dan in ideal popolnega družinskega življenja.

Arhetip zakonske zveze je kot alkemična posoda v kateri se razkriva in preobraža dinamika para. Zakon v resnici ni mesto, kjer sta dva srečna do konca svojih dni. To je paradigma pravljic.

Zakonska zveza je ukoreninjena v preživetju in ne v ljubezni. Seveda sta dva, ki se poročata običajno zaljubljena, vendar gre za partnerstvo, ki bo zagotovilo preživetje.

In ko se stvari v zakonu zaostrijo in postanejo težke, kar se običajno zgodi slej ali prej, dva ostajata skupaj, ker sta odvisna drug od drugega.

Kljub temu, da je ljubezen aktivna substanca odnosa lahko iz osebne izkušnje povem, da se občutenje ljubezni zmanjša na nulo, ko nastopijo težki časi. Na koncu dneva velika večina ostaja v odnosih, ker je njihov dom varno mesto, ne glede na to, da v njem ni več sledu o ljubezni. In mnogi iz prve roke spoznavajo, kako težko je zapustiti varnost doma, še posebej, če so v igri majhni otroci.

Človeka v resnici spoznaš šele, ko se z njim poročiš…

Odnos se spremeni, ko par izmenja poročne zaveze. In mnogi vedo povedati, da zaprisego obžalujejo že na poročni dan. Zakon je arhetip, ki na plano prinaša zavedanje potreb, ki jih par ni imel, dokler se nista poročila. Ko so v igri še kredit za stanovanje ali hišo in otroci, počasi bledi občutek svobode in brezskrbnosti iz časov zmenkov in v ospredje prihajajo odgovornost in skrb za družino. Mnogi na ta prehod niso pripravljeni, kar vodi v toksično okolje, ki ga ustvarjajo s svojim nezadovoljstvom.

Moški se pogosto pritožuje nad dejstvom, da je njegov vsakdan sestavljen iz dela, plačevanja računov in večernega gledanja televizije. Ženske na drugi strani pa pogosto čutijo obžalovanje, da zapravljajo najlepša leta pri menjavi plenic in zamujajo na področju kariere. Večina ne obžaluje tega, da imajo otroke, temveč dejstvo, da so postavile svojo kariero na stran, medtem, ko moški lahko uživa oboje, tako v službi kot doma.

Zakon je entiteta, je tretji del, ki terja nego in pozornost. Samo to, da sta dva poročena, še ne zagotavlja, da se bo partnerstvo obneslo. Ponavadi se ne.

Zakon potrebuje nenehno energijsko nego in psihično pozornost.

Preden so ljudje začeli posvečati toliko pozornosti zadovoljevanju lastnih potreb, so ljudje znali biti prisotni v zakonu na bolj organske načine. Ljudje niso bili tako usmerjeni nase.

Danes ima vsak neskončne sezname opravil, obveznosti in stvari, ki bi jih želel ali jih potrebuje, zaradi katerih divjajo kot obsedeni skozi svoj vsakdan v želji, da bi dobili čimveč.

Internet je kot tretja oseba v odnosu. In poznanstva preko interneta pogosto vodijo v čustveno nezvestobo in s tem v številne ločitve.

Danes človek prioritizira svoje čustvene potrebe in oseba na drugi strani počne enako. Vendar oseba, ki gleda le nase in zakonska zveza nista najboljši par.

Če potegnem črto, zakonska zveza terja pozornost, je kot entiteta, s svojim življenjem, svojimi vrednotami, strukturo in tradicijo. Ne glede na to, da smo podobo zakona polepšali navzven, je v svojem jedru še vedno to, kar je bil stoletja nazaj. In za preživetje zveze je ključnega pomena, da oba razumeta sestavine, na katerih temelji zakon.

Kaj je potrebno v zvezi, da preživi?

1. Zakon pomeni zvestobo — pika. Morda si mnenja, da imaš lahko odprto zvezo ali svobodno politiko zmenkov, vendar ti zagotavljam, da se bo z zakonom vse spremenilo. Ko se poročiš se razkrijejo vse zamere povezane s tem, da ima partner druge partnerje. Arhetipska realnost zakona te bo soočila s tem, da je potrebno zavezo zvestobe jemati resno. Par je sklenil prisego, zavezala sta se, da ne bosta izdala drug drugega, ko pride do težav in slabih dni. Skupaj sta v dobrem in slabem, se spomniš!?

2. Zakon te spomni na tvoje osnovne preživetvene potrebe, ki so povezane z varnostjo, domačnostjo, preskrbljenostjo, ranljivostjo in predvsem, da imaš ob sebi nekoga s komer se staraš. Pomembno je razumevanje, da zakon na obeh straneh terja zrelost tako v finančnem smislu, kot tudi deljenje vseh zadev, ki se tičejo skupnega življenja. In tukaj zelo hitro pogrneš na celi črti, ko od osebe na drugi strani pričakuješ, da bo poskrbel zate, brez da karkoli daš v zameno in da te bo osrečil. V dogovoru nikjer ni pisalo, da te bo osrečil.

3. Ceni svoj zakon kot tudi partnerja. Živimo v času, ko posameznik ceni svoj prostor. Če si oseba, ki želi živeti življenje pod svojimi pogoji, naredi ljudem uslugo in se ne poroči. Veliko bolj boš srečna. Dva človeka, ki verjameta, da so njegove potrebe prioriteta, bosta težko shajala z zahtevami arhetipa Zakona, ki terja sodelovanje, sklepanje kompromisov in medsebojno podporo.

4. Zakon terja čas. Arhetip zakona je ljubosumna ljubica, ki terja nenehno zagotovilo, da je vse ok. Skupno preživljanje časa je za srečen zakon ključnega pomena. »Najin čas« je ključ za srečen zakon. Če življenje posameznika postane preokupirano z aktivnostmi in zmanjka časa za zakon, bo zakon začel razpadati. Iz lastne izkušnje lahko pritrdim temu, da se v zvezi ne obnese, če živita eden mimo drugega. Just sayin…

5. Arhetip Zakona se najbolj obnese, če si z nekom, ki je na podobni ravni zavedanja, kot si ti. Rada rečem, da ženska drži posodo partnerstva. Ko se poročiš, svojo posodo razširiš in vanjo sprejmeš vse vplive družinske dinamike in cel paket njegove zgodbe. Partnerja pritegneš skozi izžarevanje, ki sije iz tebe. Zakon ni potovanje kompenzacije ali zdravljenja. Ne poročiš se z namenom, da postaneš boljša oseba ali da pozdraviš svoje rane. To je tvoje delo in ne stvar zakona.

6. Arhetip Zakona uspeva, ko je vsak v svoji vlogi. In ja, tole mnogim ne bo všeč. In tudi meni sprva ni dišalo. Vendar sem na dolgi rok spoznala, da je moški zaščitnik in skrbnik. Vendar mu mora ženska dati na voljo prostor, da se lahko izrazi. Ena od potreb ženske je, da je moški tisti, ki poskrbi za finančni del. Potrebuje to zagotovitev, da se lahko zanese na moškega, tudi če je sama uspešna. Tukaj je radikalna iskrenost ključna, ker roko na srce, koliko je žensk, ki se mirne duše poročijo z nekom, ki ne zna poskrbeti zase in ji je vseeno ali njen partner dela ali ne!? In na drugi strani moški želi, da ženska poskrbi za dom in družino. Zato je radikalna iskrenost tisto darilo, ki si ga moraš podariti. In si naliti čistega vina preden si natakneš poročni prstan. Ker tudi, če se tebi delitev vlog zdi nekaj seksističnega, ti zagotavljam da arhetip zakona to sploh ne gane.

7. Ljubezen je pomembna za mnoge stvari. Vendar je tudi slepa. In zakon razkrije svojo naravo preživetja že na poročno noč. Bodi iskrena s seboj, radikalno iskrena, ko si odgovarjaš na vprašanje; Ali lahko preživim težke čase s to osebo? Ali si oseba zatiska oči, ko pride do težav? Je oseba odvisnik? JI/mu lahko zaupam? Je iskren-a? Je sposoben/sposobna prenesti razočaranja? Je realistična ali živi z glavo v oblakih? In ja, radikalna iskrenost je tukaj resnično pomembna. Ker če si ne boš povedala resnice, ti jo bo arhetip zakona pokazal zelo hitro in neusmiljeno. Ne pozabi, da se z zakonom zavezuješ za celo svoje življenje. In pomembno je, da je oseba na drugi strani vredna te zaveze.

Veliko ljudi verjame, da ljubezen preživi vse krize, vendar statistika ločitev govori sama zase. Ljubezen ni dovolj. Ljubezen potrebuje družbo modrosti, praktičnosti in zrelosti. Eno od ključnih daril v odnosu je darilo varovanja ljubezni. Na tebi je, da jo varuješ. Vendar je potrebna tudi radikalna iskrenost, negovanje in najin čas, da zakon preživi. Ti moraš pri sebi vedeti ali si želiš zakonske zveze dovolj močno, da boš spremenila svoje življenje in dopustila, da te zahteve, ki jih zakon terja spreminjajo v prihodnosti.

Prihodnost zakona ni v tem, da dobiš to, kar hočeš. Voljna moraš biti, da dopustiš, da se razvija. In če se ne boš zmogla predati toku življenja, kot se ti razkriva, boš uničila to kar se razvija pred teboj.

V kolikor si voljna, da v odnosu postaneš varuhinja ljubezni, te vabim na spletno druženje v 8 delih, kjer delim 4 darila, ki so pomembna, da ustvariš ljubezenski odnos s seboj, kot tudi z moškim svojih sanj.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Povzeto po zapisu Caroline Myss The Archetype of Marriage

Boginja Maia

“Obnova je moja mantra. In rast je moja igra. Z vami sem, da vam predam svoje znanje igre in radosti. Pogosto ste v svojih prizadevanjih preveč resni in čisto pozabite na igro.
Tukaj sem, da k vam prinesem čudovite barve pomladnega cvetja, opojno dehtečo esenco strasti in čutnosti, ki naj v mojem mesecu zaplapola po vaših žilah. Radost je moja barva in mavrica se poda mojim očem.
Metulji so moji prijatelji in skupaj na radosten način transformiramo. Odenite se v cvetlično opravo in zaplešite z menoj divji ples ljubezni in radostne transformacije.
Prepustite se mojim spretnostim povezovanja in ljubeče komunikacije.
Dovolite, da vam pomagam pri radostni manifestaciji stvari, ki si jih želite v svoje življenje. Kajti manifestacija je le transformacija v akciji.
Danes bodite cvetlično razpoloženi in povabite vse barve mavrice v svoje življenje.”

Maia je rimska boginja radoživosti, radosti in igre. Je kraljica cvetja. Njen kristal je smaragd. V rimski mitologiji jo poznajo kot Maia Maiestas (poznana tudi kot Fauna, Bona Dea). Mesec maj je poimenovan po njej. Delala je izključno z ženskami in moškim ni bilo dovoljeno prisostvovati na njenih praznovanjih.

Je boginja pomladi, topline in rasti. Pravijo da naj bi bila par z Vulkanom, saj sta oba božanstvi povezani z vročino. Skozi njeno toplino spomladi cvetlice in rastline vzbrstijo in rastejo, Vulkanova močnejša toplota poletja pa pomaga, da sadeži obrodijo.

Prvi maj je bil star poganski praznik, ki so ga nekoč praznovali tudi naši karantanski predniki. O tem priča lepa stara navada, ki se je ohranila do danes. Pred mnoge vasi postavijo na ta dan mlaj.
Ker je bila srednja Evropa v davnini še pred Kelti domovina slovansko govorečih Venetov sklepamo, da je postavljanje mlaja še zapuščina njihove kulture. Mlaj je prispodoba boginje Maje, ki je boginja narave.

Zlata Maja je božanstvo slovanskega vedizma. Zlata Maja je povezana z rimsko Venero. Je boginja ljubezni in plodnosti, ki poskrbi za rast in razvoj rastlin. Povezana je s cikli plodnosti. V ciklu leta prehaja skozi različne faze cikla plodnosti, zato je ena od interpretacij tudi, da sta dve slovanski boginji- Morana in Živa dva različna obraza Zlate Maje (vir: Aleksandar Asov). Morana, boginja smrti, je zimski obraz Zlate Maje, ki pooseblja naravo v njeni najbolj neplodni fazi. V edem od mitov o katerem govori Asov, Zlata Maja umre in leži v kamnitem sarkofagu, kar simbolično predstavlja sejanje semen v zemljo. Morana v tem času vlada namesto Maje, dokler spomladi boginjo zime zamenja Živa, boginja življenja in drugi obraz Zlate Maje.

Boginjo Maio pa pogosto zamenjujejo z nimfo Maio, ki je poznana iz grške mitologije kot mati boga Hermesa. Nimfa Maia je precej starejša, ima funkcijo dobre matere in je ena od sestra, ki sestavljajo konstelacijo Plejad.

DIVINE.SI

Svetovni dan čebel

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) je decembra 2017 v New Yorku soglasno sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel.

Na ta dan bo svetovna javnost vsako leto opozorjena na pomembnost ohranjanja čebel in drugih opraševalcev, opomnjena na pomen čebel za celotno človeštvo ter pozvana h konkretnim aktivnostim za njihovo ohranjanje.

Slovenija je predlagala, da se svetovni dan čebel zaznamuje v maju, ko so čebele na severni polobli najdejavnejše in se začnejo razmnoževati, obenem pa je v tem času potreba po opraševanju največja, na južni polobli pa je tedaj jesen, čas spravila čebeljega pridelka ter s tem dnevi in tedni medu. 20. maj je tudi rojstni dan Antona Janše (1734–1773), ki velja za pionirja sodobnega čebelarstva in enega največjih strokovnjakov za to področje v tistem času. Bil je prvi učitelj sodobnega čebelarstva na svetu, ki ga je cesarica Rimskega cesarstva Marija Terezija imenovala za stalnega učitelja na novi šoli za čebelarstvo na Dunaju.

Študije Organizacije združenih narodov in Svetovne zveze za varstvo narave kažejo, da se populacije čebel in drugih opraševalcev pomembno zmanjšujejo, zaradi česar čebele in drugi opraševalci postajajo čedalje bolj ogrožene živalske vrste. Na to vplivajo številni dejavniki, ki so posledica človeških aktivnosti: intenzivno kmetijstvo, široka uporaba pesticidov in onesnaževanje z odpadki. Čebele so izpostavljene novim boleznim in škodljivcem, zaradi naraščajočega števila svetovnega prebivalstva se krči njihov življenjski prostor, poleg tega preživetje in razvoj čebel in drugih opraševalcev čedalje bolj ogrožajo tudi podnebne spremembe.

Podatki FAO kažejo, da imajo čebele in drugi opraševalci neprecenljivo vrednost pri zagotavljanju svetovne varnosti preskrbe s hrano. Od opraševanja je namreč odvisna kar tretjina vse pridelane hrane na svetu oziroma vsaka tretja žlica hrane. Po oceni na podlagi mednarodne študije Medvladne platforme o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah iz leta 2016 je letna svetovna proizvodnja hrane, ki je neposredno odvisna od opraševanja, vredna od 235 do 577 milijard ameriških dolarjev. Poleg tega so kmetijske rastline, ki potrebujejo opraševanje, pomemben vir delovnih mest in dohodka za kmete, zlasti za male in družinske kmetije v državah v razvoju. Nenazadnje imajo čebele pomembno vlogo tudi pri ohranjanju ekološkega ravnovesja in biotske raznovrstnosti v naravi. Kot dober bioindikator razmer v okolju nam sporočajo, kdaj se z okoljem nekaj dogaja in da je treba ukrepati.

S pravočasno zaščito čebel in drugih opraševalcev bomo pomembno prispevali k reševanju vprašanj globalne preskrbe s hrano in odpravi lakote v državah v razvoju. Ustavili bomo nadaljnje izgube biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemov in tako prispevali tudi k ciljem trajnostnega razvoja, ki so opredeljeni v Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030.

 

Slovenska pobuda za razglasitev Svetovnega dne čebel

Republika Slovenija je zato na pobudo Čebelarske zveze Slovenije leta 2015 v okviru OZN začela postopke za razglasitev svetovnega dneva čebel in predlagala resolucijo, ki izpostavlja pomen čebel in drugih opraševalcev.

Pobuda je bila sprejeta na 40. zasedanju Konference FAO v Rimu, dne 7. julija 2017; postopek pa je bil uspešno zaključen decembra s soglasnim sprejetjem resolucije o Svetovnem dnevu čebel na Generalni skupščini Združenih narodov.

Slovenija se uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na prebivalca, kjer je vsak 200. prebivalec čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je čebelarstvo način življenja z dolgo tradicijo, čebela, še posebej avtohtona kranjska sivka, pa je del slovenske narodne identitete. Slovenija je edina država članica Evropske unije, ki je zakonsko zaščitila svoje čebele, poleg tega je leta 2011 med prvimi državami članicami EU na ozemlju Slovenije prepovedala uporabo nekaterih čebelam škodljivih pesticidov.

Čebela simbolično predstavlja organiziranost, marljivost, produktivnost, obilje, uspeh, ljubezen, sodelovanje z drugimi / skupnost, čarobnost in moč vere in osredotočenosti, akcijo, komunikacijo, žensko moč, skrite modrosti…

Vir: https://www.worldbeeday.org

Potrebujemo druga drugo

Mlada ženska je sedela na zofi, nekega hladnega dne in pila ledeni čaj, medtem ko je bila na obisku pri svoji mami.

Pogovarjali sta se o življenju, o poroki, o odgovornostih življenja in obvezah odraslih ljudi.

Mati je zamišljeno mešala pijačo in ledene kocke so trkale ob kozarec, ko se je obrnila k hčeri in z jasnim in treznim pogledom v očeh rekla:

“Ne pozabi svojih PRIJATELJEV.
Še bolj pomembni bodo, ko se boš starala.
Ne glede na to, kako zelo ljubiš svojega moža, ne glede na to, kako zelo boš ljubila otroke, ki jih boš imela, še vedno boš potrebovala prijatelje.
Ne pozabi nanje, obišči jih od časa do časa, pojdite skupaj kam, počnite stvari skupaj.”

“Zapomni si, da prijatelj pomeni vse ženske, vsi moški … tvoje prijateljice, tvoji prijatelji, s katerimi se čutiš povezano.
Potrebovala boš prijatelje. Prijatelji se vedno potrebujemo.”

Kakšen čuden nasvet mi je dala, si je mislila mlada ženska.
Ali se nisem pravkar poročila?
Ali se nisem pravkar pridružila svetu parov?

Sedaj sem poročena, za božjo voljo.
Odrasla! Jasno, da je moj mož in družina, ki jo bova osnovala vse, kar bo moje življenje ovrednotilo.
Vendar je prisluhnila svoji materi.

Obdržala je stike s PRIJATELJI in vsako leto imela več PRIJATELJEV.

Ko so se leta prekopicevala eno čez drugo, je sčasoma razumela, da je njena mati vedela, kaj ji govori.

Ko čas in narava naredita svoje spremembe in skrivnosti na ženski, so PRIJATELJI glavna opora v njenem življenju.

V svojem življenju sem se naučila tole:
Čas teče.
Življenje se zgodi.
Otroci odrastejo.
Službe pridejo in gredo.
Ljubezen zbledi in upade.
Moški ne naredijo, kar naj bi.
Srca pokajo.
Starši umrejo.
Kolegi pozabijo usluge.
Kariere se končajo.

VENDAR …
PRIJATELJI so vedno tukaj, ne glede na to, koliko kilometrov je med njimi.
Prijatelji niso nikoli tako oddaljeni, da je potreba po njih ne bi dosegla.
Ko moraš hoditi po tisti osamljeni dolini in hodiš sama, bodo PRIJATELJI v tvojem življenju stali na robu doline, te
spodbujali, molili zate, se potegnili zate, posredovali v tvojem imen in te z odprtimi rokami čakali na koncu doline.

Včasih bodo celo prekršili pravila in hodili s teboj .ali prišli in te odnesli ven.
Prijateljice, prijatelji, hčere, vnukinje, snahe, sestre, matere, babice, tete, sestrične, nečakinje, tvoja razširjena družina, vse blagoslavljajo tvoje življenje.

Svet ne bi bil isti brez PRIJATELJEV
in tudi jaz ne.

Ko začnemo to avanturo, ki ji pravimo ženskost, nimamo prave predstave nad neizmerno srečo ali žalostjo, ki leži pred nami.

Vsak dan potrebujemo druga drugo!

😉 Taja

vir: splet

Arhetip zakona narekuje delitev vlog…

 

Si vedela, da so arhetipi prebivalci kolektivnega nezavednega?
Gre za izvorne vzorce, ki so del naše kode. Gre za našo izbiro, ki jo moramo izkusiti tukaj na Zemlji.
Pogosto pozabljamo, da arhetipi ustvarjajo mite. In miti so zgodbe, ki so del naše podzavesti.

Arhitip predstavlja prvo strukturo, prvi vtis nečesa, ki je na energetski ravni in se nato udejanja v materialnem. Gre za sile, ki vodijo naše obnašanje in oblikujejo našo identiteto.

Na nivoju duše smo določene arhetipe izbrali za naše zaveznike in učitelje. Z njimi imamo dogovor, da z njimi delamo. Da so del naše energijske strukture.

Arhetipi so del naše sence, zato je preko njih precej lažje prepoznati kateri so tisti vzorci, ki jih v svojem življenju preigravamo na čisto nezavednem nivoju.
Ko stopiš v svet arhetipov, se moraš zavedati, da so precej večji od življenja.
Imajo moč in potenco, ki presega tvoj jaz.

Arhetip v senčni plati predstavlja velik izziv. In povsem običajno je, da ga nočemo prepoznati kot svojega.
Vendar je dejstvo, da če stvari namerno zanikamo in jih potlačimo v sebi, še z večjo silo pridejo iz nas in običajno izberejo čas in prostor, ki je najbolj neprimeren.

Zato je orodje prepoznavanja arhetipov v življenju veliko darilo. Pomembno je, da se soočiš s stvarmi v sebi, s svojo senco, ki je nočeš videti. S tem ji odvzameš njeno moč in arhetip spoznaš v njegovi svetli plati. Kot zaveznika, ki ti v življenju lahko pomaga.

Gre za samo-zavedanje! Zato je modro pogledati vase!

Nesporno dejstvo je, da smo Ti lahko spremeniš svoje življenje.
In pogosto arhetipe spoznamo skozi jezik, skozi svoje izražanje.

Tako arhetip zakona prepoznamo po tem, da ljudje pogosto rečejo, da je njihova boljša polovica nekje drugje. Da je boljša polovica tam zunaj nekje in zato iščejo svojo dušo dvojčico.
Se pravi, da na zakon gledamo kot na nekaj, kar nam bo omogočilo celostnost in celovitost.
Tako živimo v paradigmi iskanja nekoga, ki nas bo dopolnil in nas naredil kompletne.

Zakon temelji na iskanju zadovoljitve in izpolnitve zunaj sebe.
Zakon je zelo povezan s preživetjem vrste, s tem, da je nujno potomstvo za ohranjanje vrste.
Pa tudi s tem, da imaš nekoga v lasti.

Arhetip zakona narekuje delitev vlog, ko je žena tista, ki skrbi za potrebe moža, mož pa domov prinaša denar.

Vsi stereotipi izhajajo iz osnovnih vzorcev, ki so postavljeni v arhetipu.
Tisto kar ljudje v zakonu prepoznavajo je dejstvo, da po poroki zanimanje drug za drugega po pravilu upade.

Vprašanje, ki se postavlja samo zase je Zakaj?
Po tem, ko izpolniš namero zakona, torej najdeš svojo boljšo polovico, ki te dopolni, v resnici ne veš, kaj naj z njim/njo počneš sedaj.
Po tem, ko je trdnjava osvojena večini bojevnikov doma postane dolgčas, zato gredo na nove pohode, osvajat nove trdnjave.
To so pogojenosti, ki so tako globoko vpisane v naš celični spomin, da o tem sploh ne razmišljamo.
In ko imajo poročeni pari tisti občutek, da je misija izpolnjena, da je trdnjava osvojena, ni več nobenega napredka, ni rasti.

In tukaj se pojavi osnovni konflikt, saj ob svoji osebni rasti vedno trčimo ob arhetipske vzorce, ki jih moramo sprejeti in se z njimi pomiriti v sebi. To pomeni, da jih prepoznamo, jih priznamo in se z njimi pomirimo.
Mnogi ubirajo drugo pot, ko te vzorce sesujejo in sploh ne vedo kaj se dogaja in za kaj čisto zares gre.

Zato se v zadnjem času pojavlja velika želja po vzpostavitvi novega modela zakona, novega arhetipa, ki nas bo podpiral v našem razvoju in nam dal to, kar si želimo.

Svobodo in hkrati podporo.

Težava je v tem, da nam partnerstvo ne more zagotoviti varnosti, ki si jo želimo. Varnosti ne moreš najti zuanj sebe. Varnost je dušna kvaliteta, ki jo moraš najti v sebi.

Življenje se neprestano spreminja. In edina stalnica je sprememba.

Tvoja duša je na Zemlji zato, da izkuša in raziskuje in ne zato, da bi igrala varno igro.

Partnerstvo je struktura, kjer dve Celoti postaneta Eno. In to strukturo soustvarjata, jo kreirata in oblikujeta skupaj.
Kako ustvariti izpolnjujoče partnerstvo je moja strast v enaki meri kot so moja strast tudi arhetipi.
Arhetipi so moja strast, ker prepoznavam kako močno nam lahko stojijo na poti do samo-uresničitve. In hkrati kako močni zavezniki so lahko na tej naši poti samospoznavanja.

Več o partnerstvu delim v spletnem programu Postani varuhinja Ljubezni, ki je na voljo v maju. Več najdeš na povezavi tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Kopriva

VELIKA KOPRIVA (Urtica dioica)

Njena zdravilna moč je znana že dolgo in je neizmerna. Vsestranska je tudi njena uporaba. Iz nje pripravljamo sok, čaje, tinkturo, mazila, gnojila … Je zeljnata trajnica in uspeva povsod, kjer je v zemlji dovolj dušika. Velikokrat raste po zapuščenih vrtovih, kupih navožene zemlje, vej, odpadkov. Ustvarja red tam, kjer ga ni. Tudi v telesu. Ustrezajo ji tako suha, kot vlažna tla, obsijana s soncem ali ne. Največjo zdravilno moč razvije tik pred cvetenjem.

Je do 150 cm visoka rastlina, z močno razraščenimi koreninami. Ima štirirobo steblo, listi so nasproti ležeči, srčaste oblike, z močno nazobčanim listnim robom. Ves nadzemni del rastline je prekrit z »žgalnimi« laski, ki so trdi, krhki in votli. V teh laskih je več spojin (histamin, mravljična kislina, serotonin, acetilholin), ki povzročajo lokalno vnetje kože. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da so v njenih cvetovih oz. socvetjih, samo moški ali samo ženski cvetovi. Oprašuje jo veter.

Že stoletja različne kulture uporabljajo koprivo za lajšanje bolečin v sklepih. Posebnost tega, je njen način uporabe: z njo se »šibamo«, to pomeni, da držimo v rokah šop kopriv in se z njim tolčemo po bolečem sklepu. Nekateri menijo, da to pomaga zmanjšati bolečino in otrdelost pri osteoartritisu in revmi. Že samo dejstvo, da je ta način že tako dolgo v uporabi, prav gotovo kaže, da, do neke mere učinkuje.

Kaj se dogaja? Ob stiku s kožo, se iz koprive izločita histamin in acetilholin. To potrjuje sloves koprive , saj sta obe snovi na koži dražeči in pekoči. Ker se telo lahko osredotoči le na določeno količino bolečinskih signalov naenkrat, draženje, ki ga povzroči kopriva, blokira bolečino v sklepu. Če se nam šibanje s koprivami ne zdi preveč privlačno, jo lahko pojemo. Seveda bomo liste koprive prej poparili, da izgubijo pekočo moč in postanejo okusna zelenjava, z antirevmatskim delovanjem ali pa zaužijemo žličko tinkture na dan.

Ker vsebuje veliko kalija, deluje diuretično. Povečuje količino urina v telesu in lahko jo pijemo pri vseh vnetnih procesih v telesu. Dobro je uživati poparke pri težavah s prostato, saj zavira določene encime, ki so udeleženi pri povečanju tkiva prostate. Za lajšanje težav benignega povečanja prostate, bi lahko uporabili tudi tinkturo, ki jo naredimo iz korenin kopriv, nabranih pozno jeseni.

Koprivo lahko damo v mešanice čajev za razstrupljanje in prečiščevanje organizma, za zdravljenje sečil, diabetesa, premočnih menstruacij, slabokrvnosti, … Ker vsebuje veliko mineralov (Fe, Mg, Na, K, P, Ca …), obilo vitamina A, rudninske soli je zelo primerna za tako imenovane pomladne čistilne in krepčilne kure, za katere jo lahko mlado sočimo, delamo čaje ali jo uživamo poparjeno.

Svež koprivin sok je učinkovit tudi pri preprečevanju posledic radioaktivnega onesnaževanja ozračja, ki se kaže v naraščanju števila belih krvničk. Pri izpostavljenosti onesnaženju, popijemo 3 kozarčke sveže stisnjenega soka dnevno. Koprivin sok poživlja presnovo. Iz nežnih pomladanskih listov pripravimo »koprivno špinačo«, ali jih le poparimo in jih pripravimo kot solato.

Koprivin čaj, se kot čistilna več tedenska kura uporablja pri lajšanju težav z artritisom, artrozo in drugimi revmatičnimi obolenji, pri jetrnih in žolčnih boleznih, pri boleznih vranice, zasluzenju želodca in dihalnih organov, želodčnih in črevesnih krčih, za čiščenje krvi in splošno krepitev. Kopriva ima v sebi vse, kar potrebujemo za razkisanje in razstrupljanje telesa, kot tudi za izgradnjo močnik kosti, krepi tudi nohte in lase, če jo uživamo na katerikoli način. Mnogi vemo, da izboljša krvno sliko, saj ureja procese železa v telesu. Skratka, je odlično rudninsko-vitaminsko prehransko dopolnilo. Zato bomo zase naredili največ, če jo bomo čimpogosteje, lahko v malih količinah uvrščali na naš jedilni, pili njen čaj ali uživali tinkturo.

Izvleček jeseni izkopanih koprivnih korenin velja kot pripomoček za krepitev in rast las.
Tudi na vrtu se ji težko ognemo, če želimo krepke in zdrave rastline.

Iz kopriv naredimo namok ali prevrelko, ki zelo pospešuje in krepi rast rastlin. Če koprive namakamo le 24 ur, dobimo izvleček, s katerim trikrat v nekaj urah poškropimo rastline, ki so jih napadle gosenice, ličinke in tudi uši. Ob napadu uši (ali tudi sicer), lahko rastline poškropimo tudi s koprivino prevrelko, ki smo jo razredčili v razmerju 1 : 20. Škropimo tri večere zapored. Vendar to škropljenje ne bo pomorilo listnih uši, temveč okrepilo rastlino.
Koprive imajo po 48 urah namakanja najvišjo vsebnost dušika, zato polovico vode odlijemo, jo razredčimo v razmerju 1 : 2 in z njo zalijemo rastline v rasti. V preostalo vodo s koprivami, pa do vrha dolijemo deževnico in pustimo koprive namočene tako dolgo, da se zaključi vretje (vsaj 10 dni). Takšna prevrelka vsebuje več kalija, saj vsebnost dušika po 48 urah ponovno pada. To prevrelko razredčimo v razmerju 1 : 10 in zalivamo oz. gnojimo rastline. Rastline zalivamo vedno po poldnevu, običajno zvečer, ko ni več sonca.

Tudi v biodinamiki je kompostni preparat iz koprive nepogrešljiv. Posreduje energije sonca in mu pripada mesto na sredini kompostnega kupa. Koprive nabiramo na dan za cvet zjutraj, takrat, ko se na vrhu koprive pojavijo nastavki cvetov. Uporabljamo ves nadzemni del rastline, ki pa ga moramo narezati in pustiti, da rahlo oveni. Nato napolnimo velik glinen lonec z narezano koprivo in ga pokritega zakopljemo približno pol metra globoko v zemljo . V njej ga pustimo eno leto, da vsrka vse, kar mu lahko sonce preda. Izkopan preparat 504 posušimo in hranimo v glinenih lončkih v šoti. Preparat iz koprive ne uporabljamo samo kot preparat za pospeševanje kompostiranja, temveč ga posujemo tudi okoli rastlin, za njihov boljši razvoj. Kot predstavnik sonca rastlinam prinaša več vitalnosti. Ureja procese železa. V sebi nosi tudi žveplo, rastlinam posreduje tudi kalij in kalcij. V kompostu podpira tudi delovanje preparatov iz rmana in kamilice in skrbi za enakomerno dober razkroj kompostnega kupa. Zrelemu kompostu daje sposobnost, da deluje prilagojeno na vsako kulturo s svojimi snovmi in silami.

»Kopriva je dobra in veliko zna, človeku bi pravzaprav morala rasti okrog srca« je rekel dr. Rudolf Steiner.

Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Mega anti-stres čaj

Te zanima, kako brez kemije odpraviti stres, depresije, kako okrepiti dobro počutje, se razstrupiti in ob enem izboljšati videz kože, las …
Iz samo treh sestavin od katerih rasteta dve v naši neposredni bližini, si lahko pripraviš mega okusen čaj, ki bo zelo vplival na tvoje celotno počutje.

Prva sestavina čaja je rožmarin, ki je eden najboljših stimulansov in antioksidantov iz našega vrta (ali cvetličnega lonca), kar ga naredi za čudovito anti-aging rastlino. Vsebuje kar nekaj kalcija, ki se zlahka absorbira in deluje protistresno. Rožmarin je čudovit antidepresiv. Komponente v rožmarinu preprečujejo živčno izčrpanost, vplivajo na spomin. Stimulirajo celotno telo, tudi prebavo in presnovo maščob. Stimulira in krepi tudi rast las, če ga uporabiš na lasišču. Zvišuje krvni pritisk, pospeši menstruacijo, preprečuje odlaganje maščob na žilne stene, deluje pa tudi protibakterijsko, protiglivično in protivirusno.

Druga sestavina je bor, ki ga lahko nabereš na naslednjem sprehodu. Morda ga imaš celo na dvorišču. Naberi borove iglice, ki vsebujejo veliko, veliko več C vitamina kot pomaranča. Ker gredo sestavine iz čaja v kri, bor pomaga tudi pri pljučnih infekcijah in drugih vnetjih. Borove iglice so naravni vir žvepla, ki ga naše telo v stresnih časih potrebuje skoraj tako nujno kot vodo. Žveplo je ključna sestavina za izgradnjo tkiv in pri izgradnji kolagena, torej posredno vpliva na nastajanje oz. zmanjševanje gub. Pomaga tudi pri brazgotinah in poškodovani koži. Blaži vnetja, alergije, artritis, gube. Ima dober vpliv na mišice, cirkulacijo, razstrupljanje telesa, odstranjuje anorganski kalcij iz žil, srca, preprečuje nastanek mlečne kisline, preprečuje mišične krče. Žveplo je pomemben mineral za mladosten videz in lepo kožo. Vedno, ko telo razstrupi celico, se iz nje izloči tudi žveplo, ki pomaga nevtralizirati toksine, zato ga nujno potrebujemo zaradi našega modernega stresnega življenja. In eden najboljših naravnih virov MSM je prav gotovo žveplo iz borovih iglic.

Tretja sestavina iz mojega vrta je sladki koren. Korenino sladkega korena najdeš v moji spletni trgovini www.hiskazelisc.com, saj predvidevam, da rastline doma verjetno še nimaš. Je prijetno sladkega okusa. Deluje protivirusno, proti bakterijsko, proti tumorjem, je antioksidant, adaptogen, krepi imunski sistem in na splošno dviguje počutje. Ima pozitiven vpliv na prostato, izgubo las. Vsebuje vitamine B skupine, krepi tudi živce. Čisti ožilje, maščobe, ima dober vpliv na pljuča, krvni sladkor, podpira delovanje jeter in deluje protistresno. Vsebuje veliko fitokemikalij, ki imajo vpliv oz. balansirajo hormone, težave v menopavzi, PMS, nestanovitno razpoloženje, depresije …

Čaj pripraviš tako, da daš vse sestavine (pest na liter vode) v vodo, zavreš, pustiš 20 minut. Dobiš močan in okusen čaj, ki te bo spremljal čez cel dan.

Zapisala: Patricija Šenekar

www.hiskazelisc.com

Uvodnik april 2018

Na ta planet se prišla v oknu velike noči. Moj oče še vedno rad pove zgodbo o tem, da je moja mami šla v porodnišnico na veliki ponedeljek, ker se je preveč najedla potice.

Osebno me ne čudi, da je moja duša izbrala, da pride na ta planet ravno v oknu tega izjemnega časa, ko se spominjamo pomembne zgodbe iz naše preteklosti. Osebno čutim, da se me je drama med moško in žensko energijo, ki jo poosebljata Jezus in Marija Magdalena močno dotaknila tudi zaradi tega, ker je zadaj ljubezenska zgodba, ki je prisotna v naši notranji čustveni arhetipski pokrajini še danes. To bo tudi tema spletnega templja Sistar v tem mesecu.

V praksi vedno znova ugotavljam, da večina ljudi išče ljubezen, srečo in izpolnjenost na napačnih mestih. Pozabili so, da lakote svoje duše ne moreš pomiriti s stvarmi, ki jih lahko kupiš z denarjem, kot tudi ne z dosežki ali šarmom.

Stvari, ki si jih najbolj želiš ne moreš dobiti v zunanjem svetu. Vir vsega kar si želiš se skriva v tebi. Sliši se preprosto, vendar je v praksi, v svetu, ki se osredotoča na zunanjost, stik s svojo dušo vse prej kot enostaven.

Vse skupaj še otežuje balast, ki si ga prevzela nase in ki otežuje stik z notranjo pokrajino tvoje ženske duše. Zato je energijsko čiščenje v tem pomladnem času tisto orodje, ki ti pomaga, da ne izgubiš stika s svojim notranjim GPS sistemom, ki ti kaže, kam se je modro premakniti.

Motnje pogosto povzročajo toksini in smeti na čustvenem in mentalnem nivoju. Neizrečene stvari, nerazrešeni odnosi, iskanje krivde pri drugih, čustvena manipulacija… vse to ti preprečuje, da bi ujela isto frekvenco tvojega notranjega vodstva. Ker si edina oseba, ki jo lahko spremeniš samo ti je modro, da ta čas zgodnje pomladi izkoristiš, da razrešiš nesoglasja, najdeš kje sklepaš kompromise sama s seboj, se razprodajaš in prevzameš odgovornost za svoja dejanja.

Nepotrpežljivost v tem mesecu ni tvoja zaveznica. April bo terjal čuječnost. Zato je ključnega pomena, da si pozorna na to kaj si govoriš in kaj izražaš navzven. Pa tudi kako se izražaš. Potrpežljivost bo ključnega pomena v tem mesecu, saj stvari po vsej verjetnosti ne bodo šle v smeri v kateri bi si želela, da bi šle.

Spomladanska utrujenost na plano prinaša pomen notranjega pogovora, opazovanja sebe in samoizpraševanja. Kar brez dvoma terja upočasnitev. Ne moreš na polno brzeti skozi življenje in upati, da boš nekako zvozila. Če se ne ustaviš tvegaš ples z izgorelostjo ali popoln zlom tvojega notranjega sistema. Kar se odraža v bolezni.

April je mesec premika iz ženske polovice leta, ko se osredotočaš na notranji svet in svoje občutke, v moško polovico leta. To v ospredje prinaša moške kvalitete jasnosti, usmerjenosti, zaščitenosti, volje, izbire, agresije, neodvisnosti, velikodušnosti in drugih. Tukaj ne gre za sojenje ali deljenje na pozitivne in negativne, ključnega pomena jih je opaziti, prepoznati, jih sprejeti in predvsem uravnovesiti v sebi. Šele ko jih prepoznaš in sprejmeš, lahko zavestno izbiraš katere boš uporabljala in se skozi njih izražala.

To je mesec novih začetkov, ki terja budnost in prisotnost.

Kajti retrogradni Merkur kot prinašalec sporočil tvojega notranjega sveta prinaša v ospredje sporočila, ki jih je modro upoštevati in dati v prakso, da bi v tej aktivni polovici leta lahko resnično v polnosti zaživela.
Če ne boš vzela lekcije, te lahko čakajo reaktivnost, impulzivnost in nepotrpežljivost.

Ker smo naenkrat prestavili v najvišjo prestavo praktično čez noč, lahko trpijo tvoje nadledvične žleze, kar te lahko zelo hitro vodi v izčrpanost in te položi v posteljo. Umirjenost in sledenje notranjim navodilom duše je v tem mesecu zeeeelo pomembno.

Želim ti čim bolj umirjen prehod in veliko miline v notranjem svetu.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v svetu!
podpis

Čustva so kot barvice, ki obarvajo tvoje življenje.

Sedeli sva na njeni zofi. Svetloba je bila pridušena in v ozadju je bila nežna glasba. Čutnost je bila v zraku. Otipljiva. Ko dihaš in čutiš vsako noto, vsrkavaš vsako besedo.

In v tistem me je začudena vprašala, če je možno, da nekdo ne čuti. Najina tema se je vrtela okoli čutenja z vsakim vlaknom in kako smo ženske tiste, ki imamo čutenje zapisano v svojem DNK-ju.

»Ampak saj dela z duhovnostjo,« mi je rekla. »Saj že leta dela na sebi. Kako je mogoče, da ne čuti?« Njene velike, nežne oči so vprašljivo zrle v moje. In vedela sem, da potrebuje tehten odgovor.

Vedela pa sem tudi, da se odgovor skriva tam, kamor sila neradi pogledamo.
Ko si kot otrok prizadeta, zapuščena, nesprejeta, to interpretiraš kot; Nihče me ne potrebuje.

In pogosto iz tega vzgiba nepovezanosti poskušaš dokazati, da si dobra, da zmoreš sama.
Postaneš uspešna zdravnica ali pa odvetnica.

Vedno znova me fascinira koliko žensk, ki imajo v sebi zlorabljenega otroka, izbere poklic zdravnice ali medicinske sestre. Skozi sočutje in nego poskušajo ustvariti toplino in občutek, da jih svet potrebuje.

Ko je otrok prizadet in čuti nepovezanost, pogosto kot odrasli izbere poklic, kjer je sprejet, čuti povezanost z drugimi, da ga drugi potrebujejo. Trudi se in si prizadeva, postane uspešen v svojem poklicu, Vendar je v podnapisih vedno prisoten strah, dvom ali resnično potrebujejo mene ali potrebujejo samo to, kar delam.

Tukaj se pojavi lakota in to, da nikoli ni dovolj. Z delovanjem nisi nikoli zadovoljna, ker je tvoja lakota, da bi bila sprejeta taka kot si. Tvoja lakota je, da bi bila dovolj zgolj zato, ker si, ker obstajaš.

In vedno znova te je strah ali me potrebujejo le zaradi mojega dela.
Ko si uspešna in hkrati vedno bolj lačna v sebi, sežeš po nečem zunaj sebe; substance, hrano, več dela, televizijo, seks, zdravila, nekaj, s čimer znižaš bolečino ob tem, da nisi ugledana in sprejeta taka kot si.

Iščeš radost in užitek, kot da je to nekaj zunanjega. V resnici je vse v tebi. Vendar tega ne čutiš zaradi čustvene bolečine, ki jo izkušaš. V odvisnosti ljudje gremo zaradi tega, ker ne vemo kaj narediti s čustveno bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Zanikanje bolečine, ki jo čutiš pa pogosto vodi v čustveno otopelost.

Tudi, če so ti kot otroku rekli, da utihni, ko si jokala, ko si potrebovala pozornost ali ljubezen, si se naučila zanikati, zatreti, se ločiti od svoje potrebe. In ta notranja ločitev vodi v čustveno otopelost. K temu vodijo tudi pripombe v stilu “Potrpi in ne bodi taka reva!” “Bodi moški!” “Nehaj jokati kot dojenček,” “Ne bodi tako občutljiva,” “Navadi se, za tole potrebuješ trdo kožo!”

Žalostno je, da se o tem ne govori dosti, ker mnogi izkušajo čustveno otopelost, pa se tega sploh ne zavedajo.

Če si kot jaz, potem si bila rojena v kulturo, ki zanika in zatira čustva in veliko bolj ceni ideale »možatosti«… učinkovitosti in logike. Rezultat tega, da zrasteš v odraslo osebo, ki ni v stiku s svojimi občutki je potreba po ohranjanju popolne zunanje podobe, kjer smo družba krasnih medsebojnih odnosov, super mam in zmogljivih poslovnih žensk, kjer za fasado »popolnosti«, ki jo kažemo navzven notranji svet razpada in se spreminja v puščavo.

Navzven popolno življenje za masko skriva simptome kot so depresija, duhovna praznina, nefunkcionalni mehanizmi odvisnosti od ljudi ali substanc, nezmožnost ustvariti zdrave in harmonične odnose, notranja nepovezanost, kronične bolezni, kronična utrujenost, spogledovanje z izgorelostjo, če omenim le nekatere.

Čustvena otopelost na polno uspeva v družbi, kjer je ranljivost nesprejemljiva. Raste v družinah, kjer je ločenost od čustev prisotna že generacije in izražanje čustev ni zaželeno. Kjer je prisotna travmatična izkušnja ali zloraba. Pa tudi tam, kjer se »ni zgodilo nič takega« kot pogosto slišim s strani žensk, vendar je bilo izražanje močnih čustev kaznovano ali zatirano. In kaznovanje je bilo lahko prisotno v obliki posmeha, poniževanja, pomanjševanja in sploh ne fizično, kot si največkrat predstavljamo.

Pogosto prevzameš čustveno otopelost kot obrambni mehanizem, da se izogneš intenzivnim in preplavljajočim čustvom kot so jeza, strah, sovraštvo ali ljubosumje.
Čustvena otopelost predstavlja težavo, ker ne čutiš svojih čustev, se ločiš od spominov, občutkov, telesa, identitete in okolja. V skrajni obliki se otopelost izraža skozi krutost človeka.

Čustvena otopelost se razlikuje od čustvene distance. Čustvena distanca je pogosto nujno potrebna, ko želiš ustvariti zdravo osebno mejo ali ko si v empatiji do nekoga. Čustvena otopelost pa je avtomatični obrambni mehanizem, skozi katerega se ločiš od čustev.

Čustva so kot barvice, ki obarvajo tvoje življenje.

Če si ločena od čustev to vpliva na kvaliteto tvojega življenja. Čustva obarvajo tvoje življenje in vplivajo na opredeljenost do vsega, kar se ti dogaja. Zato ti je nekaj všeč, medtem ko nečesa drugega ne maraš. Nekoga ljubiš, medtem ko nekoga drugega sovražiš.

Vsak dražljaj ob prehodu skozi limbični sistem v tvojih možganih dobi čustveni predznak in kot takega se ga zavedaš. Zato lahko čustveno zrela oseba, ki čuti (ki ni čustveno otopela) doživlja polnost in pestrost vsakega trenutka. Življenje je preplet prijetnih in neprijetnih doživetij, ki jih tvoji možgani opredelijo glede na tvoje najzgodnejše dogodke v otroštvu.
Zato ima tvoje otroštvo tako ključen vpliv na kasnejše življenje.

Če se zgodi, da si zaradi travme preplavljena z neprijetnimi občutki groze, bolečine, strahu, razočaranja, prizadetosti ali drugih občutij zaradi česar je ogroženo tvoje preživetje, se samodejno, kot del obrambnega mehanizma v možganih zgodi disociativni blok, ki prepreči prehod čustveno obarvanih impulzov v prefrontalni korteks. S tem se izogneš preplavljenosti z neprijetnimi občutki, enostavno ne čutiš več, otopiš.

Pomembno je razumeti, da gre za preživetveni mehanizem, ki je zakodiran v tvojem živčnem sistemu. Zato ni dovolj, da se zgolj odločiš, da ga ni več. Potrebno ga je ozavestiti in svoj živčni sistem naučiti novega odziva.

Kar terja prakso in največkrat ni enostaven proces. Več kot očitno pa je, da bo vsaj na začetku ta premik v neznano področje neprijeten.

Moja osebna izkušnja je, da to terja vodstvo nekoga, ki ve, za kaj gre. Največkrat oseba, ki je dolgo časa v čustveni otopelosti sploh ne ve, kaj pomeni čutiti.

Zakaj torej sploh potrebuješ čustva?
Brez občutenja čustev izgubiš kapaciteto učenja iz svojih lastnih izkušenj. Zato pogosto pridem v stik z ženskami, ki si ustvarjajo resnično krute izkušnje. Boleče izkušnje. Grozljive izkušnje. Skozi katere se prebujajo v svojo kapaciteto občutenja.

Samo skozi čutenje lahko izkušaš globino in lepoto življenja.

In če v sebi čutiš, da se slabe stvari dogajajo zaradi tebe, da si ti kriva, ker so se tvoji starši kregali, ker so se ločili ali ker je nekdo od bližnjih umrl… ta otrok je še vedno v tebi. Če ti ni uspelo, da bi osrečila svoje starše, ne glede na to kaj si naredila in kako pridna si bila v šoli in doma, je ta otrok še vedno v tebi.
Še vedno globoko v sebi čutiš, da se je to dogajalo zaradi tebe.

Če si kot jaz, potem si sama sebi leta dopovedovala, da si to presegla. Resnica je, da se moraš o tem z nekom pogovoriti. Potrebuješ nekoga, ki ti bo odslikal in potrdil čustva, ki jih občutiš. To je bila naloga tvojih staršev. In če je niso opravili zate, jo moraš opraviti sama.

Rada rečem, da moraš postati starš sama sebi. Če tega ne narediš, se boš ne glede na ves uspeh in status in ugled, ki si ga ustvarila v sebi počutila kot kup dreka. OK, tukaj sem subjektivna, ker je bila to moja izkušnja. V vsakem primeru se ne boš počutila izpolnjena, srečan in zadovoljna. Čutila boš svojo verzijo tega, da je ta svet grozno mesto za bivanje, da te nihče ne razume in v katerem si odvisna od mnenja drugih, potrditve drugih ali pa od substanc, ki zakrijejo bolečino, ki jo čutiš v sebi.

Pogledati je potreba vase in se soočiti s tem, kar se skriva v tvoji notranjosti, z bolečino, ki jo skrivaš sama pred seboj.
Kar je vse prej kot enostavno. Ker smo tako zaljubljene v samo upravičenost.

Aletheia Luna govori o 13 simptomih, ki jasno kažejo, da gre za čustveno otopelost:
1. Težavo imaš z izražanjem močnih negativnih ali pozitivnih izkušenj.
2. Pogosto se znajdeš v okoliščinah, kjer si zgolj pasivna opazovalka, namesto da bi v polnosti sodelovala.
3. Imaš občutek, da je življenje kot sanje, da je nerealno.
4. Živiš na avtopilotu. Zjutraj vstaneš in se vključiš in zvečer padeš dol in se izključiš. Vmes pa sploh ne veš, kaj se dogaja.
5. Ne najdeš zanimanja v stvareh, v katerih drugi uživajo.
6. Čutiš distanco in ločenost od drugih ljudi.
7. Ne družiš se s prijatelji ali družinskimi člani.
8. Čustva čutiš kot oddaljen občutek, ki se ga v resnici ne zavedaš v svojem umu.
9. Ne maraš ljudi, ki se izražajo z močnimi čustvi.
10. V situacijah ne začutiš klica po tem, da bi se odzvala z močno čustveno reakcijo.
11. Začutiš paniko ali stanje terorja, ko si enkrat končno dovoliš občutiti močna čustva.
12. V sebi čutiš praznino.
13. Čutiš fizično in čustveno otopelost.

Kako si lahko pomagaš, če zgoraj našteto zate velja?
Čustvena otopelost terja podporo usposobljenega terapevta. Še posebej, če imaš samomorilska nagnjenja je ključnega pomena, da poiščeš pomoč. Samo destrukcija in tendenca, da poškoduješ sebe kažeta na dejstvo, da ne čutiš, kaj si delaš.

To kako si lahko pomagaš že v tem trenutku, so naslednje tri stvari…

1. Utelešenost v telesu.
Ker je čustvena otopelost povezana z ločenostjo, mentalno ločitvijo od enega dela same sebe. Zaradi tega v primeru močnih čustev narediš eno od dveh možnih stvari, ali se jih ne zavedaš in so kot nekaj, s čimer zavestno nimaš povezave ali pa te preplavijo in popolnoma onesposobijo. V vsakem primeru nisi v stiku s svojim notranjim centrom. Pomembno je, da ustvariš varen center v svojem telesu, Da sebe objameš ali se primeš za roko, kot bi to storil starš z otrokom. Eden od načinov za utelešenost je tudi zavestna izbira oblačil oziroma spodnjega perila, ki oblikuje postavo, ker je to nekaj, kar te stiska in ti lahko pomaga, da usvojiš ta občutek, da te nekaj drži. Osebno delam prizemljevanje skozi notranji center dan tien, kot to počno pri borilnih veščinah. Naučiti se moraš najti svoje varno notranje sidro, ki ga skozi noge spustiš v zemljo in čutiš, da si v telesu.

2. Prisotnost tukaj in zdaj.
Začni že zjutraj, ko se spraviš k zajtrku. Bodi prisotna in opazuj. Ne jej brez razmisleka tisto, kar ješ vsak dan, ali kar ti pride prvo v roke ali tisto kar ti kdo pripravi. Poskušaj se opredeliti, kaj bi ti danes ustrezalo. Kaj te bolj mika, kaj bi ti bolj prijalo. Če imaš samo dve stvari v hladilniku zavestno izberi, kaj bi ti danes bolj teknilo. Izogni se avtomatiki, da nekaj ješ, ker je treba jesti, ker je zajtrk zdrav. Bodi pozorna pri nakupu stvari in pomisli, kaj bi ti bolj prijalo. To do tebe terja prisotnost, da se odločiš oz. da določiš prednost nečemu.
Ali pri izbiri oblačila, nikar ne obleci karkoli brez razmisleka, ampak pomisli kaj bi ti danes bolj ustrezalo, v čem se ti zdi da bi se bolje počutila in se potrudi, da se opredeliš.
Ko hodiš po ulici ali greš na sprehod, ne hodi avtomatično po poti, po kateri običajno hodiš. Temveč pomisli, ali bi ti v danem trenutku bolj ustrezalo hoditi po levem pločniku ali po desnem. Izberi. Daj prednost eni od izbir.
Gre za to, da se zavestno opredeliš glede vsake malenkosti. Delaj to! Opredeljuj se!
Potem pa poskušaj čutiti in uživati v tem. Da bo lažje, se lahko spomniš sebe in občutkov pred otopelostjo. Ko zavestno izbereš, hkrati prikliči v spomin občutke iz preteklosti. Še vedno so zapisani v tvojem spominu, le do njih ne moreš (zlahka). In eksperimentiraj. Pravzaprav na nek način na novo spoznavaš svet. Opazuj se. Poskusi določiti občutke, ki nastajajo. Kot takrat, ko si prvič poskusila kakšno živilo, sadje ali kaj drugega. Pojma nisi imela, kakšen bo občutek. Potrebno ga je bilo zaznati in mu določiti predznak. In večkrat kot si to naredila, bolj jasen občutek si imela. Ponovi to.

3. Neguj svojega notranjega otroka.

Tvoj otroški jaz se je soočil s travmo, ki je povzročila čustveno otopelost. Zato je tako zelo pomembno, da se povežeš s tem delom v svoji notranjosti.
Pomembno je, da najdeš načine, kako negovati in poskrbeti za svojega notranjega otroka. Če te prežema ranjeni, zanemarjeni, zapuščeni, osiroteli otrok morate ustvariti nov odnos ali ustvarjalni podvig, ki ti bo omogočil ceniti življenje.
Pomagaj mu s spodbujanjem »V redu je, da čutiš,« »Varno je, da si žalostna,« »Sprejemam to, da si ranljiva.
Vprašaj svojega otroka, kaj potrebuje, da bi ozdravel ali se počutil preskrbljenega. Otrok te pogosto navdihne za ravnanje, ki presega utesnjujoče meje, ali za raziskovanje pustolovščine brez obremenjujočih uteži odraslega razuma. Domišljija je zelo pomemben del tvojega bitja.
Arhetip otroka neguje v tebi tisti del, ki hrepeni po lahkotnosti in nedolžnosti, ki se čudi vsakemu dnevu in ima v sebi radovednost, ne glede na leta. Ta del te spomni na igrivost in tako uravnovesi resnost odrasle dobe

Daj si dovoljenje, da se prebudiš in resnično začutiš.

Svet ni niti črn, črno-bel ali brezbarven.
Svet je poln barv, odtenkov.

Poglej skozi okno. Narava se prebuja. Opazuj odtenke zelene, ki jih ustvarja pomlad. Poskušaj jih videti in izbrati kateri odtenek ti je najbolj všeč.
Prisluhni glasbi. Izberi tisto, ki je ne poslušaš vsak dan. Eksperimentiraj. Zavestno izberi kateri boš dala ta trenutek prednost. Preden se odločiš, jo začuti.
To je praksa.
Dnevna praksa, ki se nikoli ne konča.

Odloči se in začni.
Že danes.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena