Uvodnik avgust 2020

Leta sem sledila nasvetom, strategijam in navodilom ljudi, ki so delili vsak svojo resnico.
Sledila sem drugim namesto Sebi.

Poslušala sem druge, namesto Sebe.

Pa ne zato, ker ne bi hotela.
Nisem znala.
Nisem zmogla slišati Sebe.

Lažje je bilo poslušati druge.

In tako sem se mučila. Potiskala sem.
Se poskušala zviti kot presta in se prilagoditi.
Ker sem hotela stvari narediti prav.

Moja obsesija je bila, da moram stvari narediti prav.
Mislila sem, da potrebujem vse račke v vrsti, da moram stvari narediti popolno.

Hakljala sem se na besedah.
Hotela sem tiste prave, magične besede, ki mi bodo prinesle stvari, ki sem jih želela.

Ker če ne bom prav povedala, se stvari ne bodo zgodile.

Ti je to kaj znano!?

Če si empatična duša in je v tvojem dušnem dogovoru klavzula, da si varuhinja luči, potem boš morala v temo, da bi jo osvetlila.

In tukaj ti prave besede in pravi načini ne koristijo kaj dosti.
Ko pride tvoj čas, te bo duša ali vodila ali pa ugrabila in te zvlekla v podzemlje.

Ker so stvari s katerimi se moraš soočiti v sebi.
Ranjeni zdravilec Kiron je neumrljiv v umrljivem svetu in v iskanju svoje medicine pomaga ljudem okoli sebe.

Dokler se ti ne spogledaš z rano, ki jo nosiš v sebi, te svetlobe, ki je zaklenjena v tebi ne moreš osvoboditi, da bi jo lahko podelila z ljudmi in s svetom.

Če še vedno bereš, potem si zagotovo ena tistih, ki prinaša svetlobo na ta planet.
In to je vse prej kot romantično.
Ja, lepo se sliši.

V praksi pa to pomeni, da moraš iti skozi temo podzemlja in se soočiti s seboj, s svojim trpljenjem in bolečinami, da bi našla medicino zase.

Ker je to edini način, da to medicino potem deliš tudi z drugimi.

In tega ne more nihče narediti namesto tebe.
Na tebi je, da se spogledaš s seboj.
Da objameš sebe.

Vzljubiš sebe.

Se pomiriš s seboj in zaživiš kot ženska, za katero si se rodila, da si.

V praksi vidim, da je izziv v tem, da nehaš slediti drugim in se truditi, da bi našla tisto popolno reč, ki te bo osvobodila.

Namesto tega zaupaj vase, se zanesi nase, spoštuj sebe in ceni sebe.
To je temelj, da res zasiješ v vsem svojem sijaju.

Če na tej poti potrebuješ pomoč, vodstvo, me pocukaj za rokav.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Lammas

Lammas, 1. avgust
Ključ: Žetev
Simbol: Rog izobilja, Sonce, zlato, kruh, žitno klasje
Kristal: Aventurin, citrin, peridot, zlati topaz

Lammas je praznik prve žetve, ki je povezana z žetvijo žita. Poletje je na svojem višku, hkrati pa se dnevi že krajšajo in jesen se počasi bliža.  Rituali v tem času so se osredotočali na zagotovilo, da bo žetev obilna. Lammas je povezan s časom žetve in obiranja. Zakurijo ognje v znamenje hvaležnosti boginji materi, ki je dala rojstvo novim sadežem.

Praznovanje je povezano z bogom Lugh, ki je povezan s svetlobo in ognjem. Lugh je povezan s plodnostjo in prinašanjem bogate poletne žetve. Lugh pa simbolizira tudi prehod sonca v upadajoči cikel. In tudi mi moramo žrtvovati svoj zunanji jaz, ter se posloviti od cikla zunanjega popotovanja, kajti začenja se cikel notranjega popotovanja, ki nas vodi globoko vase, vse do božičnih dni, ki predstavljajo vrhunec vdihovanja darov tik preden Zemlja začne s svojim letnim ciklom izdiha.  In to, da prepoznamo in pozdravimo ta notranji cikel je izjemno pomembno za blagostanje.

Boginja povezana s tem ciklom je Demeter. Je boginja plodnosti zemlje, ki skrbi za rast in žetev. Ljudi je učila umetnosti setve, kako pridobivati, ohraniti in pripraviti zrnje. Njen simbol so snopi žita. Njena glavna tema je bogata žetev.

Pomembno je, da se ob tem trenutku v letnem krogu zahvalite za vse darove Zemlje. Lammas je bil tradicionalno praznik sejmov, druženj in srečanj.

To je čas refleksije. Razmislite o svojem upanju in strahovih. To je čas ko upamo, da bomo pobrali sadeže svojega trdega dela, hkrati pa se lahko še veliko zgodi do jesenske žetve. Svoje strahove predajte nadangelu Mihaelu in Božanskemu vodstvu. To je čas raztapljanja vsega, kar ne potrebujete več. Po tem prazniku Zemlja vstopi v drugo fazo svojega cikla dihanja, v fazo vdiha.

Alkemično se dogaja preobrazba ognja energije sonca v vodo, energijo lune. In šele, ko smo si pripravljeni priznati svoja čustva, smo pripravljeni na to, da se osvobodimo svojih navezanosti nanje in gremo naprej. V tem času si ogledamo vse, kar smo v prvi polovici leta dosegli in utelesimo in integriramo vse kar smo poželi. Povežemo se z vedenjem v nas, tako da delamo to, kar v duši in srcu čutimo da je prav. S pomočjo svojih napak se učimo in širimo polje svojega razumevanja. Svoje napake pretvorimo tako, da se z njimi soočimo, jih z ljubeznijo prežamemo in jih presežemo v sebi.

Voda je tista, ki nam pomaga pri preseganju samih sebe. S svojo lastnostjo povezovanja in tega, da se nenehno giblje, ko teče. Gre za načelo prejemanja, ki je enako pomembno kot dajanje in voda nas tega uči.

In okoli 11.8. se začne faza, ko gre Zemlja skozi meteoritski pas in s tem na Zemljo priteka ogromno meteoritskega železa, ki nas bo vodil navznoter, da ponovno nastavimo svoj notranji kompas.
Bodite zavestni v tem času.

Ta čas je še posebej potenten zaradi posebne povezave Leva s Siriusom. Gre za povezavo Siriusa in Leva, ki jo simbolično predstavlja Sfinga v Egiptu, ki gleda v smeri vzhajajočega Siriusa. Svetloba leva, svetlobe naše duše je v tem času na voljo, da jo objamemo v sebi, se povežemo z njo in smo kar smo, božanski v vsej svoji veličastnosti. Ko prepoznamo, da smo svetloba, vstopimo v Zlato dobo, kajti to vedenje živimo iz sebe in ga širimo v svet in postanemo Pot.

V tem času imamo možnost, da ob jutranji helioterapiji, dihanju sonca vdihujemo ne le energijo sonca našega osončja, ampak tudi duhovnega sonca, ki ga predstavlja Sirius. Ta povezanost Siriusa, ozvezdja Leva in našega Sonca ustvarja izjemno močno energijo, ki se zliva na planet in nam je na voljo, da jo uporabimo. Kot pri vseh stvareh je tudi tukaj zavestno zavedanje tega kaj se dogaja in kaj početi v tem času tisto, kar nam pomaga, da v polnosti sprejmemo to, kar je na voljo. Kajti tja kamor gre vaša pozornost, tja gre vaša energija.

Izkoristite ta potentni čas za samozdravljenje in prebujanje sebe.
Bodite nežni s sabo in se predvsem zabavajte.

DIVINE.SI

Meteorski dež Perzeidov

Tudi letos lahko opazujemo meteorski dež Perzeidov, ki bo svoj vrhunec dosegel v noči z 12. na 13. avgust. Poletni večeri so kot nalašč za sanjarjenje pod mlečno cesto in opazovanje zvezdnih utrinkov.

Meteorski dež je sicer astronomski pojav, ki se pojavlja vsako leto okoli 12. avgusta. Meteorski dež je nebesni pojav pri katerem se vidi večje število meteorjev, ki navidezno izvirajo iz ene točke. Točka iz katere izvirajo meteorji se imenuje radiant. Perzeidov meteorski dež se imenuje zato, ker radiant leži v konstalaciji Perseus. Perzeidi so v grški mitologiji sinovi Perseusa.

Meteorji so posledica delcev, ki vstopijo v atmosfero Zemlje z izredno veliko hitrostjo. Manjši delci zaradi trenja pri gibanju skozi zrak izparijo. Večji delci pa pustijo svetlo sled, ki hitro izgine. Sled nastane zaradi zastojnega tlaka, ki deluje na delec pri gibanju skozi zrak. Večina delcev tako razpade in nikoli ne dosežejo površine Zemlje. Kadar pa delec (ali njegov del) pade na površino Zemlje, ga imenujemo meteorit ali zvezdni utrinek.

Meteorski dež Perzeidov ima svoj izvor v delcih, ki jih za seboj pusti komet Swift- Tuttle. Kometi so sestavljeni iz vodnega ledu in delcev kamnin. Ko pride komet v bližino Sonca prične led izhlapevati in s tem se sproščajo manjši delci. Vidimo jih kot kometov rep. Ti delci snovi imajo podobno sestavo in obliko kot meteoroidi. Na ta način se po celotni poti kometa razsujejo meteoroidi obliki meteoroidnega toka. Med kroženjem Zemlje okoli Sonca včasih Zemlja prečka ta meteoroidni tok in na Zemlji takrat opazimo meteorski dež. Meteoroidi z veliko hitrostjo vstopajo v atmosfero, zaradi velikega zastojnega tlaka, ki deluje nanje, se segrejejo in kažejo kot meteorji. Delčki potujejo s hitrostjo 200 tisoč kilometrov na uro proti Zemljini atmosferi. Zanimiv je pojav tako imenovanega. bolida: gre za zelo svetel meteor, ki na svoji poti v ozračje lahko tudi eksplodira.

Meteorski oblak skozi katerega Zemlja potuje vsako leto vsebuje delce, ki so stari okoli 1000 let, novejši delci prahu v toku so iz leta 1862. Meteorski dež Perzeidov opazujejo okoli 2000 let, večina zgodnjih informacij prihaja iz bližnjega Vzhoda. V katoliški religiji ga povezujejo s solzami svetega Lovrenca, saj datum njegovega mučeništva pade ravno na čas v keterem je meteorski dež viden, 10. avgusta.

Meteorski dež je možno opazovati vse od sredine julija, povezan je z odpiranjem Siriusovih vrat, največjo aktivnost pa doseže med 9. in 14. avgustom, kar je odvisno od lokacije toka.

Ko je meteorski dež na vrhuncu doseže količina meteoritov tudi do 60 ali več na uro. Vidni so čez vse nebo, vendar so zaradi poti Swift-Tuttlove orbite najbolj vidni v severni hemisferi.

DIVINE.SI

Dušni dogovor varuhinje Luči

Varuhinja Luči je empatična Duša, ki prihaja na planet s pomembnim dušnim dogovorom… da osvetli temo s svojo svetlobo.

Izziv s katerim se sreča že zelo zgodaj je, da ljudje okoli nje delujejo iz sence.
Običajno izbira družino, kjer ljudje delujejo iz svoje sence, iz bolečine ranjenosti in nepredelanih čustvenih zgodb prednikov.

Z enim namenom, da to s svojo svetlobo preobrazi.

Ko varuhinja Luči vstopa v tak družinski sistem, čuti vse, kar se dogaja z ljudmi okoli nje.
Ima prirojeno sposobnost, da intuitivno zaznava in dojema ljudi okoli sebe.
Je kot rentgen, ki zaznava vse tisto kar ostaja neizgovorjeno.
Čuti in se poistoveti z bremenom čustev in energijami drugih ljudi.

Je kot spužva, ki nase navleče vse kar doživljajo starši, sorodniki, prijatelji in tudi neznanci s katerimi prihaja v stik.

In temu ne more reči NE.
Če si varuhinja Luči, potem veš, kakšen je občutek, ko si samo želiš, da bi te razumeli. Da bi te nekdo imel rad.

Tvoj empatični sistem sprejema informacije iz okolice, ki jih spuščaš skozi svoje telo otroka, ki na eni strani čuti, da starši ne marajo tvoje svetlobe, na drugi strani pa si ne more privoščiti, da bi jo zavrnili, zapustili ali se od nje ločili, ker bi to pomenilo, da ne bo preživela.

Zato hitro usvojiš to igro, da moraš biti pridna punčka, ki poskrbi za vse okoli sebe, da ne bi bila zapuščena.

Kaj je naredila tvoja majhna punčka, ko je čutila prostor okoli sebe in ljudi, ki niso sprejemali njene svetlobe?

Zase vem, da sem šla v nevidnost. Skrila sem se, se naredila majhno, da ne bi preveč vznemirjala ljudi okoli sebe s svojo svetlobo.
Ko ljudje okoli tebe ne vedo kaj početi s svojo temo in kako se soočiti s svojimi čustvenimi bolečinami, jih lahko poskušaš reševati, preobraziti stvari namesto njih ali pa postaneš starš njim, da bi bili lahko oni tvoji starši in bi poskrbeli za tvoje preživetje.

Ob temu, da te ljudje okoli tebe ne razumejo, da se pogosto počutiš popolnoma izgubljeno in da imaš vedno znova občutek, da si čudna, je tisto, kar je najbolj boleče občutek, da nisi varna.

Ni varno, da si kdor si.
Svet ni varen zate.

Zato se prilagodiš.
Ustrežeš. Ugodiš drugim.

Tisto kar izkuša vsaka varuhinja Luči je, da kljub temu, da običajno drugi v družini niso tako odprti in čuteči, pa imajo ravno dovolj občutka za svetlobo, ki vstopi v njihovo življenje skozi otroka, da poskrbijo za to, da to svetlobo zastrejo, jo ugasnejo.

Kot varuhinja Luči imaš dušni dogovor, da boš osvetlila bolečino svojega očeta, bolečino svoje mame in bolečino svojih prednikov. Osvetlila boš tisto, kar ne funkcionira v sistemu družine v katero si se inkarnirala.

Vendar to tvojega plemena ne navduši.
Le kdo bi si želel, da v njegovo življenje vstopi lučka, ki osvetli vse tisto, kar poskušaš skriti pred vsemi, še najbolj pa pred seboj.

Zato se največkrat zgodi to, da poskrbijo, da to svetlobo zastreš.
Ugasnejo te skozi zasramovanje, posmeh in izjave v stilu; To si samo domišljaš. To ni resnično. Izmišljuješ si.

Da bi preživela v sistemu, ki ne doživlja sveta kot ga doživljaš ti, prevzameš preživetvene mehanizme, da lahko preživiš to ugašanje in ostaneš v družini brez katere ne bi preživela.
Dejstvo je, da otrok, ki prihaja na ta planet nima kapacitete, da bi preživel sam od sebe.
Potrebuje skrbnike. Nekoga, ki bo poskrbel zanj.

Odvisna si od svojih staršev.
Ljudje smo bitja skupnosti.
Potrebujemo povezanost.

In za varuhinjo luči, ki čuti vse, ne le svoje starše, je dogovor, ki ga sklene sama s seboj, da bo poskrbela za vse okoli sebe v zameno za to, da bo preživela nekaj, kar jo vodi v preplavljenost, kronično utrujenost, okoljsko občutljivost ali nepojasnjene bolečine.

Večina varuhinj Luči ima težave s postavljanjem meja.
Ker je to, da nima postavljenih osebnih meja eden od načinov, da preživi.

Mora čutiti ljudi okoli sebe in upravljati z njihovo energijo, da si zagotovi preživetje.

Zato zgolj to, da prepoznaš svoje preživetvene vzorce in da si mentalno rečeš, da si ok in se poskušaš pripraviti do tega, da postaviš svoje meje skozi različne strategije, ne deluje.

Kajti svojih dušnih dogovorov ne moreš kar povoziti.
Prepoznati jih moraš in se z njimi pomiriti v sebi, da bi jih lahko presegla.

In tega ne moreš narediti skozi mentaliziranje.
Na delu so notranji zavezniki, ki ti pomagajo, da preživiš, kot je soodvisnež.

Ko ti upravljaš z energijo drugih v zameno za to, da te ne zapustijo.
Svoj empatični sistem uporabiš, da slediš njihovo počutje, razpoloženje in na podlagi tega narediš potrebne akcije, da si zagotoviš, da si zanje dovolj vredna, da te ne bodo zapustili.

In ko rasteš s tem raste tudi tvoj notranji tim, ki ti pomaga preživeti.

In potem se pri štiridesetih ali petdesetih sprašuješ zakaj v svoje življenje vedno znova privlačiš narcisiste, vampirje, ki ti pijejo kri ali odvisnike, ne glede na dolgoletno delo na sebi.
Do onemoglosti lahko igraš vlogo žrtve in delaš na sebi, vendar dokler ne prepoznaš svojih preživetvenih mehanizmov, ki vodijo tvoje življenje v resnici ne narediš pozitivne razlike, ki jo iščeš.

To kar v praksi prepoznavam pri ženskah s katerimi delam je, da v resnici ne gre za strategije postavljanja meja, tega, da se postavijo zase in so samozavestne. Naučiti se morajo upravljati s svojo energijo in s svojim empatičnim sistemom.

Dokler nimaš razumevanja kako se je vse začelo in se pomiriš s stvarmi, s svojimi dogovori v sebi, lahko rečeš karkoli želiš, lahko rečeš NE, vendar za besedami ne bo moči. Lahko rečeš svojemu zvodniku ali vampirju, naj gre ven iz tvojega energijskega polja. Vendar če tvoj sistem vabi, da ostajajo, ker si donator sveže krvi, tvoja energija govori glasneje od besed.

Ob tem umik vase ali stran od ljudi ne zaleže, ker ne reši energijskih mehanizmov, ki poganjajo tvoj sistem. Lahko se preseliš na drug konec sveta in vendar sebe vedno in povsod neseš s seboj.

Izziv varuhinje Luči je pogosto v tem, ker zlahka prezre svoje potrebe. Zlahka potlači čustva v sebi in okrog sebe gradi zid, da ne bi kdo videl v njeno notranje, zasebno doživljanje in misli.
Samo sebe prikrajša za tisto po čemur najbolj hrepeni.

Dokler svoje življenje vodiš iz svoje ranjene zgodovine, ki ti je zagotovila preživetje, ki je del tvoje družine in družbe, se ne boš osvobodila in se v polnosti razcvetla.

Vabim te na spletni intenziv v štirih delih, kjer bom s teboj podelila več o empatiji, dušnem dogovoru, ki si ga kot Varuhinja Luči sprejela in kako se osvobodiš.
Kaj to, da si varuhinja Luči čisto zares pomeni in kaj moraš vedeti o tej poti.
Kako se soočiš s preplavljenostjo z energijami, čustvi in mislimi ljudi okoli sebe in orodja s katerimi si lahko pomagaš.
Arhetipi v tvojem notranjem timu, ki te lahko ovirajo ali podpirajo.
Izvedela boš več o senčni in svetli plati arhetipov, ki so v dušnem dogovoru Varuhinje Luči aktivni.
Pa tudi več o praksah in orodjih ter energijski higieni, ki je v tem intenzivnem času obvezna, da okrepiš svoj empatični sistem.

Si ZA?
Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/varuhinja.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

Boginja Sekhmet

Boginja Sekhmet – Ikona ženske moči

Sekhmet je ena najstarejših in najmočnejših boginj, ki se je pojavljala skozi številne kulture skozi čas.
V egipčanski kulturi njeno ime izhaja iz besede “Sekhem”, ki opisuje univerzalno življenjsko energijo in se prevaja kot “Moč moči.”

Znana je kot “Močna“ ali “Tista, ki ima moč.“
Pravijo, da njena moč ni zemeljska, da prihaja iz starodavnih obronkov vesolja, da bi zbrala svoje izgubljene otroke skupaj, tiste duše, ki so se ločile od nje preden je Zemlja postala ideja v umu boga.

Njeni simboli: levinja, plamen (ki odpira tretje oko), Ankh (ključ diha življenja), Sončni disk, Uraeus (ki predstavlja kobro in s njo dvig življenjeske sile po hrbtenjači), predstavlja kraljevskost, suverenost in božansko avtoriteto.
Barve: rdeča, rumena, zlata in mavrična svetloba
Števila: 8, neskončnost, 3 trojnost

Za tiste duše, ki se povežejo globoko s svojim srcem je Sekhmet kot sijoča vodnica, katere svetloba usmerja z otipljivo prisotnostjo skozi človeško izkušnjo.

Pravijo, da so Egipčani posvojili znanje in prisotnost Sekhmet iz Atlantide, ki jo je prevzela iz Lemurije. Utelešala naj bi babilonsko Ishtar, ki jo v bibliji opisujejo kot Ashtoreth, Anath, Asheraah ali Ester, kraljico nebes in boginjo Kore ki je bila prisotna v številnih kulturah.
V starodavnem bližnjem vzhodu je bila poznana kot Anat, Ashtoreth in Astarte.
V Tibetu je Sekhmet poznana kot Senge Dong-ma, dakini z levjo glavo, “vodnica svetih tantričnih učenj.” Pravijo ji tudi Simhavaktra v Indiji, kjer ima tudi moški odsev inkarnacije Vishnu-ja z levjo glavo, Narasimha.
Kot čista shakti je intimno povezana z Durgo, “varuhinjo ognjenega zublja.” Še eno egipčansko ime zanjo je Nesert, kar pomeni “plamen”. Poznana je kot “prinašalka ognja” in ”tista, ki odpira tretje oko” skozi dvig izvorne moči skozi hrbtenični kanal.

Sekhmet (/ˈsɛkˌmɛt/[1] ali Sachmis (/ˈsækmɪs/), poznana tudi kot Sakhmet, Sekhet, ali Sakhet, je boginja bojevnica pa tudi boginja zdravljenja.
Predstavljena je kot levinja, najbolj ognjevita lovka poznana v Egiptu. Njen dih naj bi ustvaril puščavo.
Bila je zaščitnica faraonov in vodnica v dobrobit.
Ona je mogočna in poznana je kot Tista pred katero zlo trepeta.

Osebno menim, da je bila to interpretacija patriarhalne družbe skupaj s te, da so zanjo verjeli, da je ščitila faraone v bitkah in uničevala njegove sovražnike z ognjenimi puščicami.
Pravili so tudi, da je bila vojna kot balzam za njeno bojevniško srce in da so bili vetrovi v puščavi njen dih.
Zgodnji Egipt jo opisuje kot sončevo boginjo, katere telo je imelo sijaj opoldanskega sonca. Nosila je ime Gospodarica Plamena.

Spomnim se svoje izkušnje s Sekhmet v Egiptu v Karnaku, kjer nam je bilo dano, da smo v majhnem templju opravili zvočno iniciacijo.

Tam sem dobila uvid v to, da je Sekhmet božanski princip, ki ti pomaga najti strast onkraj tvoje jeze in besa.

Pomaga ti, da se zaveš svoje neskončnosti, da opustiš vso identiteto in strahove in pogledaš onkraj iluzije.

Moje srečanje z njo ni bilo nobeno naključje. Do potankosti preračunano srečanje je s seboj prineslo starodavno sporočilo strasti. Izgubljenega delčka moje duše, ki sem ga zamenjala za varnost v svojem življenju.
Pomagala mi je, da sem se povezala z vero, zaupanjem in dopustila duši, da prevzame vodstvo.

V Egiptu, v tej daljni deželi, kjer sem našla svoj dom sem začela hoditi po svoji Poti Ljubezni.

Sekhmet je bila tista, ki je v meni prebudila mojo divjo žensko, mojo izvorno naravo ženstvenosti na katero sem pozabila.

Njena vibracija je mehka, zelo sočutna in nedvomno zelo zaščitniška. Kot levinja je, ki ščiti svoje mladiče.
Njeno sporočilo je bilo zelo jasno: »Postavi svoje meje. Čas je za tvoje popotovanje.«

Vsako leto so Egipčani na začetku leta, ki je po egipčanski tradiciji v času odpiranja Siriusovih vrat, zdaj je to konec julija, imeli festival opojnosti, kjer so plesali, igrali glasbo in s tem pomirili divjost boginje. Ritualno so uživali velike količine piva, da bi imitirali pijanost, ki je ustavila bes boginje.

DIVINE.SI

Zgodovina babičinega predpasnika

Se spomnite babičinega predpasnika?

Osnovni namen babičinega predpasnika je bil zaščititi spodnja oblačila.

Ampak poleg tega je:
Služil kot rokavica za odstranjevanje vroče ponve iz pečice.
Z njim je bilo čudovito posušiti solze otrok in ob priliki očistiti umazane obraze.
V njega so se nabirala jajca, ki so jih znesle kokoši.
Ob prihodu obiskovalcev je predpasnik služil za skrivanje sramežljivih otrok.
Ko je bilo mrzlo, si je babica v njega zavila roke.
V kuhinji se je v njem prenašal krompir in suha drva.
Pri nabiranju zelenjave z vrta je služil kot košara, pri luščenju graha, pa kot koš za luščine.
Ob koncu sezone so ga uporabili za obiranje jabolk, ki so padala z drevesa.

Edino takrat, ko so prišli nenapovedani obiskovalci, je babica predpasnik presenetljivo hitro snela.

Ko je bil čas za postrežbo obrokov, je babica šla na stopnice hiše, z njim pomahala in možje na poljih so takoj vedeli, da morajo k mizi.

Babica ga je uporabila tudi zato, da je sveže pečeno jabolčno torto dala hladit na polico.

Dandanes se predpasnik ne uporablja več in težko bomo našli predmet, ki bi nadomestil vse kar je babica opravila s predpasnikom.

Prirejeno po neznanem avtorju.

Uvodnik julij 2020

Julij je mesec velikih preizkušenj, ki nas vodi v globine lastne Duše.
V spoznavanje s seboj.

Brez dvoma to terja prisotnost v tem trenutku tukaj in zdaj, pa tudi fleksibilnost, prilagodljivost in budnost.
Poslušati je potrebno navznoter, kam te vodi tvoja duša in kaj je tisto, kar ti je na poti, da bi resnično zaživela svoje sanje.

Ena tistih stvari, ki bo v tem mesecu v ospredju so čustva.
Astrološko znamenja raka je povezano s čustvenim svetom in z odnosom z mamo.
Razkriva odnos do Doma.

V teh nemirnih časih v ospredje prihaja povabilo.
Povabilo, da se vrnemo nazaj DOmov.

Domov v svoje globine.
Domov k svoji Biti.

Prvi Dom, ki ga ustvarimo temelji na podobi družbe, generacije, okolice, družine.
Vtisne se v tvojo notranjost in tam ostane, dokler se nisis voljna spogledati s tem, kaj je tvoja percepcija Doma.

V tem nemirnem času, ki preobraža vse, se preobraža tudi notranja podoba Doma.

Dom ni zgolj zgradba. Je mesto, kjer je tvoje srce.
Dom je mesto, kjer so tvoji spomini. Kjer je zofa, na kateri se spočiješ.
Kjer je stopnišče, ki si ga tisto jutro spremenila v drsalnico.
Kjer je tvoja najljubša skodelica, ki čaka na dozo najljubšega čaja.

Brez spominov danes ne bi bila kjer si.

In tako kot spomini, je Dom mesto sanj in želja.
Mesto kjer sanjaš kaj bo naslednji korak, ki ga boš naredila.
Dom prizemlji tvoje sanje.

Smo v času, ki izziva preživetje na vseh nivojih… na družabnem, generacijskem, družinskem nivoju.
Vprašanje s katerim se soočajo mnogi je; kako varna in zaščitena sem v svetu, v družini, v svojem domu?

Tale intenziven čas je povabilo, da začutiš svoj Dom in vse tisto, kar si prevzela s strani družine.
Zdaj je čas, da začutiš kaj zate pomeni Dom.
In ob tem, ko se vse spreminja, se za mnoge ruši tudi podoba Doma.
Prevzeti je potrebno odgovornost zase. Odrasti.

S tem stopita v ospredje tako notranji arhetip starša kot tudi notranjega otroka.
Akticvirajo se bolečine in nepozdravljene rane.
Iskanje varnosti in zaščitenosti v zunanjem svetu, skupaj s potrebo po zagotovitvi, da bo zate poskrbljeno, prihaja v ospredje.

In iz prve roke vem, da je to idealna priložnost, da se spogledaš s tem, kar se skriva v tvoji senci.
Potrebno je objeti svojo senco.
In ja, odložiti oklep, ki te je včasih ščitil in ti pomagal preživeti, danes pa te bremeni.

Na tebi je, da poznaš svoj čustveni sistem, svojo notranjo čustveno pokrajino.
Kajti le, ko jo resnično spoznaš, se v njej počutiš Doma.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

podpis

Osvetljevanje sence

Večino svojega življenja sem verjela, da je edino, na kar se je vredno osredotočati v življenju svetloba in ljubezen. Verjela sem, da je edino, kar potrebuješ, da si srečen to, da se osredotočaš na pozitivne stvari. Verjela sem, da je recept za dobrobit delo na sebi, ponavljanje afirmacij, pozitivno razmišljanje in povezovanje z angeli ter duhovnimi vodniki.

Potem je moje življenje razpadlo na prafaktorje.
Nesrečna, nezadovoljna in neizpolnjena sem se spraševala kaj za vraga je narobe z menoj.
Kako se mi je nekaj takega lahko zgodilo po dveh desetletjih dela na sebi!?

Bilo me je sram.
Mislila sem, da sem prevarant, ker tisto kar sem učila očitno ni delovalo.

In potem sem odkrila kako zelo sem se motila o vsemu v kar sem verjela.

Osredotočanje zgolj na ljubezen in svetlobo ne pozdravi tvojih ranjenosti, ki jih nosiš globoko v sebi.

Ob svojem razpadu sem prvič prišla v stik z izrazom duhovni obvozi in dojela, da sem se ves čas dela na sebi osredotočala zgolj na en del svoje Biti in se izogibala senčnemu, temnemu, globljemu dele sebe, ki je bil vseskozi tam, ne glede na to kako zelo sem se ločevala od njega.

Prijetno se je osredotočati samo na svetli del svojega življenja. In v glavnem vsak, ki v svojem življenju odkrije, da mu praznina in površinskost materialnega življenja ne zadoščata, stopi na pot duhovnosti skozi prakse meditacije, transcendence in razsvetljenja.

Rada rečem, da duša že ve, kako nas zvabi v svoje vode, ker ti najprej pokaže angelski del in potem te sooči še tistim drugim, demonskim delom.

Pogosto imaš po tovrstnih praksah občutek trenutnega zadoščenja, ko se trpljenje in bolečina, ki ju čutiš v sebi zmanjšata, vendar slej ko prej odkriješ, da ostajaš na površini. Sliši se sicer super in prijetno, vendar nepovezana s svojimi globinami, v resnici ne narediš resničnega premika in preobrazbe, ki je potrebna, da začutiš povezanost in izpolnjenost po kateri hrepeniš.

Tisto, kar je resnično naredilo pozitivno razliko v mojem življenju je bilo zavestno potapljanje v svojo notranjo temo. V tvojih globinah so senčne plati, ki se jih lahko dotakneš le, ko si se pripravljena spustiti v lastne globine in raziskati zaklad zakopanega ‘drugega’ jaza.

Te senčne plati svoje osebnosti vedno nosiš s seboj.
Človeška senca je tvoj temni del. Tvoj pozabljeni, nesprejeti, zanikani del tebe.
V senci se skrivajo vse tvoje skrivnosti, zatrti občutki, primitivni impulzi in deli, ki so nesprejemljivi ali zasramovani. Deli tebe, ki so označeni za greh ali zlo.

Večina si želi svetu pokazati samo svoj lepi, nedolžni del osebnosti. Prijazni, inteligentni, mladostni del sebe. In tako pogosto nezavedno od sebe odrivaš tiste kvalitete, ki ne ustrezajo podobi, ki jo želiš kazati svetu.

Vsi skrivamo dele sebe zaradi katerih smo živčni in nam je neudobno. V senci se skrivajo čustva kot je bes, tekmovalnost, ljubosumje, sovraštvo, pohlep, sram, poželjivost, sebičnost ali prevaranost. Pa tudi obnašanje, ki je za družbo v kateri živimo nesprejemljivo kot je lenoba, odvisnost, agresija, bes.

Vse te v senco potisnjene vsebine ustvarijo svoje lastno življenje.
Ustvarijo nevidnega dvojnika, ki živi vzporedno življenje.
In ta tujec se vsake toliko pokaže kot preblisk, včasih pa ga v popolnem kaosu zagledaš v njegovi polni podobi.

Ta nezaželeni obiskovalec te takrat, ko se pojavi pusti v sramu ali popolnoma osuplo nad svojim lastnim obnašanjem.

Ko moškega, ki se ima za odgovornega moža in očeta, prevzamejo sanje po svobodi in neodvisnosti in naredi stvari, ki jih kasneje obžaluje, ga ugrabi njegova senca.
Ko ženska, ki živi zdravo življenje, ponoči poje celo banjico sladoleda in se zave šele, ko je prazna, je krmilo njenega življenja prevzela senca.
Ko mati, ki je do svojih otrok prijazna in skrbna, ponižuje svojega sina, se pokaže njena senca.
Ko pobožni župnik v stranski ulici išče prostitutko, je na delu njegova senca.

Kot je tako lepo ubesedil Aleksandr Solzhenitsyn: »Če bi le obstajali hudobni ljudje, ki nekje zahrbtno delajo hudobna dejanja in bi jih morali zgolj ločiti od nas ali jih uničiti. Vendar meja, ki loči dobro in zlo, zareže skozi srce vsakega človeškega bitja. In kdo je voljan uničiti del svojega lastnega srca?«

Soočenje s svojo lastno senco je vse prej kot udobno ali prijetno.
To ni lahka pot. Polna je ovir, naplavin, koščkov, ki jih je potrebno očistiti.

In tukaj ni bližnjic ali poti naokrog.
Podati se je potrebno direktno v samo jedro bolečine.

Izziv sence je v tem, da je za večino nevidna.

Pomembno je, da svojo senco zasleduješ in jo raziščeš, kajti tisto, česar ne poznaš, te bo uničilo. In tisto, kar poznaš, te osvobaja. Vedno znova.

V zadnjih letih sem ugotovila, da je to, da govoriš jezik sence in svetlobe najbolj temeljni jezik življenja. In pomembno je, da se ga naučiš uporabljati.

Kajti takrat, ko spoznavanje sence zanemarjaš, je pokrajina tvoje duše kot puščava, posušena in prazna.

Pogosto ženska na prehodu v štirideseta čuti praznino in nesmisel življenja. Počuti se izčrpana, izpraznjena in doživlja depresijo, ki ji nikakor ne preide do dna.

Ujeta v ciklih izgorevanja se vedno znova trudi še bolj in dela še več. Poskuša vse narediti prav in ne more razumeti kako to, da tone vedno globlje v trpljenje, ki ga nihče zunaj nje ne razume.

Soočenje s senco in prisvajanje tistih delov sebe, ki so ostali ujeti v senci je bistveno za razcvet, izpolnjenost in harmonično življenje po katerem hrepeniš.

Ko tiste dele sebe, ki so pozabljeni ostali v senci povabiš v ospredje in jih vključiš v svoje življenje tvoje življenje postane bolj polno in celovito.
To je kot bi v puščavi začelo deževati in oživijo vsa skrita semena, ki so čakala na ugodne pogoje, da bi se ta potencial, ki je bil ves čas skrit v tvoji senci lahko razcvetel.

Iz izkušenj vem, da takrat, ko se obrneš le k »svetlobi«, ne dosežeš globin svoje ženske Biti. Plehko in površinsko življenje pa ženske ne izpolni in zadovolji.

V negotovem času, polnem izzivov, strahu, frustracije in kaosa, ti skriti deli, ki si se jim desetletja izogibala, splavajo na površje.
In prepričevanje sebe, da bodo šli stran, ne deluje več.

»Kaj pa če so vsi zmaji, ki se skrivajo v tebi v resnici princeske, ki čakajo, da nas enkrat vidijo lepe in pogumne. Morda je vse grozno v globini nekaj nemočnega, kar potrebuje tvojo pomoč.« Rainer Maria Rilke

Ne moreš si več privoščiti, da zanikaš te zmaje v sebi. Ne moreš več pogledati stran od pošasti in upati, da te bo naivnost in nevednost zaščitila pred njo.
Potrebno je kultivirati spoštovanje do sence, da si radikalno iskrena in se spogledaš z njo, brez preplavljenosti z njo ali zavračanja njene prisotnosti.

Spogledati se moraš s svojo notranjo temo
In to ni vedno enostavno.

Prvi korak, ki ga je potrebno narediti, je, da upočasniš in začutiš, kaj je prisotno v danem trenutku.
Prepoznati je potrebno ponavljajoče se občutke.
Pogosto tvojo senco razkrivajo prepričanja kot je…
• Nisem dovolj dobra.
• Mene je nemogoče imeti rad.
• Nekaj je narobe z menoj.
• Moja čustva nič ne štejejo.
• Zakaj nisem normalna, kot so vsi drugi?

Odkriti je potrebno kaj se skriva v ozadju tovrstnih misli in si prisvojiti dele sebe, ki se jim izogibaš.

V kolikor potrebuješ pomoč, te vabim na druženje, kjer bomo skupaj osvetljevale senco.
Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Carl Jung, ki je poznan kot tisti, ki je prvi spregovoril in raziskoval senco, je zapisal: »Ni luči brez sence in ni duševne celote brez nepopolnosti.«
S sprejemanjem svojih senc postaneš celota ter zaživiš bolj pristno in izpolnjujoče življenje.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Odpiranje Siriusovega portala

Zvezda boginje Isis se je imenovala Sothis ali Sirius in je najsvetlejša zvezda na nočnem nebu. Isis je egipčanska boginja, imenovana tudi Sopdet ali Auset, ki je predstavljala Sirius. Kot boginja poplav, je bila tudi boginja rodovitnosti in s tem boginja obilja in žetve. Povezovali so jo s faraonom in z njegovim potovanjem v onostranstvo. Opisovali so jo kot žensko, ki je imela zvezdo nad svojo glavo. Njena žival je bila sveta krava.

Isis je poznana kot velika mati, kot boginja magije. Je gospa besed Moči, ki je ukanila svojega strica Ra-ja in si s tem pridobila ogromno moč kreiranja.

Njene glavne značilnosti so čarobna zaščita, zdravljenje in umetnost razcveta in rasti. Opravlja zdravljenje na eteričnem in duhovnem telesu, na katerih so težave običajno povezane s karmo in z abstraktnim. Izjemno dobro nas sooči s prejšnjimi življenji. Krila, ki jih pogosto vidimo na njenih slikah predstavljajo svetlobna krila, ki jih ima vsaka ženska za svojo zaščito. Ona nas spomni nanje in nudi gesto zaščite. Isis je mesečeva boginja, povezana z vodami, še posebej oceani, s psihičnimi plimami, ki na nas delujejo na veliko različnih nivojih. Kamen, ki ga čutim v povezavi z Isis je labradorit. Starodavno razumevanje Egipčanov je povezano z velikim učinkom, ki ga ima Sirius na naš planet.

28.7.2020 je prvi dan, ko Sirius po 77 dneh skrivanja (zašel je konec maja) prvič vzide pred soncem. In vendar se še naslednjih 7 dni skriva v sijaju sonca. 8.8. je Sirusov vzhod viden. Vzhod Siriusa so v egipčanskem kraljestvu praznovali kot novo leto, po tradiciji, ki sega vse nazaj do časov Atlantide. Imenovali so ga atlantidsko-egipčansko-siriusovo novo leto.

Sirius je bila za Egipčane ena izmed najpomembnejših zvezd, saj je njeno pojavljanje na horizontu obelodanilo začetek obdobja, ko je Nil poplavljal. To je bil začetek obdobja rodovitnosti.
Siriusov vzhod, ko Sirius vzide tik pred soncem na obzorju se zgodi enkrat na leto konec julija, ko se pred sončnim vzhodom na obzorju pojavi zvezda Sirius.

Sirius spada v skupino zvezd iz Orionovega pasu, ki so na zemlji označeni s postavitvijo piramid v Egiptu. Siriusov vzhod so v Egiptu praznovali kot praznik imenovan “Prihod Sopdet”.

Siriusov Prehod je portal skozi katerega prihaja priložnost, da zaplujemo v novo zavedanje. Sirius poznamo tudi kot duhovno sonce in je ezoterično srce našega fizičnega sonca. Med pasjimi dnevi, ki so v koledarju med 3. julijem in 12. avgustom v različnih tradicijah po svetu, Sirius izgine v sijoči svetlobi našega Sonca, zato bi lahko rekli, da naše fizično sonce objame naše duhovno sonce. V obdobju kozmičnega združenja je možno ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje.

Zdaj smo v času, ko lahko rodimo sami sebe in zato izkoristite čas do konca julija za ozaveščanje sebe.
Ko Sirius simbolično izgine z neba nekje v maju, govorimo o starodavnem mitu, ko se Isis skrije do rojstva Horusa in zvezda se ponovno pokaže po njegovem rojstvu. To rojstvo simbolično predstavljajo Siriusova vrata. Gre za vstajenje. Zdaj je čas za to, da presežete stare omejitve in se rodite v novega sebe.

Sirius je dom tako imenovane kristusove zavesti. Skozi žarke Siriusa, ki se bodo na Zemljo zlivali od 28. julija naprej bomo dobili še eno priložnost, da aktiviramo zavest mojstra v sebi. Gre za DNK kode v mirovanju, ki jih določene stelarne pozicije prebudijo in odprejo zapečatena vedenja in resnice, ki so vedno prisotne v nas.

Lahko pa z zavestnim zavedanjem 28. julija zjutraj pred sončnim vzhodom greš na sprehod, na meditacijo in zreš na vzhod. Naj te ne moti, če bo oblačno in ne bo kaj dosti videti, namera in izbira sta tisti, ki odpirata pot novim izkušnjam. Dovoli si, da se srečaš z energijo Siriusovega vzhoda in se z namero premakni s svojo zavestjo v kozmično maternico, ki je tiho čakala na tvojo vrnitev. V tišini, v času med besedami in mislimi, boš našla ključ, ki odpira tisto, kar je bilo v tebi dolgo časa skrito. Sedaj ti je na voljo, da to uporabiš.

Pojdi torej ven pred vzhodom in se obrni v smeri vzhajajočega sonca. Pozdravi Sirius v svojem srcu in dovoli, da ponese tvojo zavest v galaktično knjižnico, da v tebi aktivira dostop do starodavnega znanja, ki je tiho čakalo nate.

To je priložnost za aktiviranje speče DNA v našem telesu, ko se kode lahko aktivirajo in se povežejo z zvezdnim izžarevanjem, ki bo odprlo zaklenjena navodila v človeškem genu. Odpusti vso kramo, ki jo nosiš s seboj.
Ustvari pot, da novo pride k tebi.

Še ena zanimivost; Sirius je novoletna zvezda in najvišje na obzorju opolnoči 31.12. medtem, ko je Vega ravno na drugi strani pod obzorjem. Ko Sirius vzhaja na vzhodu, Vega zahaja na Zahodu.

Sprejmi!
Sprejmi božjo Luč, svetlobo miru, svetlobo ljubezni.
Odpri svoj gral ljubezni!

DIVINE.SI

Marija Magdalena

Vir: Delo
Zapisala: Vesna Milek

Dvaindvajseti julij je njen praznik. Praznuje se že najmanj osem stoletij, najbolj na jugu Francije, kamor naj bi emigrirala po križanju. V francoskem mestu Saint-Maximin-la Sainte-Baume tega dne verniki častilci Marije Magdalene romajo v cerkev, kjer naj bi bili v kripti shranjeni njeni posmrtni ostanki.

Kaj najprej pride na misel, ko rečeš Marija Magdalena?

Skesana grešnica. Ženska z alabastrno posodo z oljem iz narde, ki je Jezusu mazilila noge in jih brisala s svojimi lasmi. Ženska, ki jo zalotijo pri prešuštvu in jo Jezus reši pred kamenjanjem. Po planetarnem hitu Da Vincijeve šifre je nenadoma tudi ženska, polna skrivnosti, povezana s templjarji, prostozidarji, Jezusova žena, dolgo iskani »sveti gral«.

Zgodovina je zgodba. In zgodb o Mariji Magdaleni ne bomo najbrž nikoli mogli popolnoma preveriti; nikoli ne bomo zares vedeli, kje se je rodila (ni nujno, da je to kraj Magdala pri Betaniji), kaj je počela, preden je srečala Jezusa, kaj se je zgodilo z njo po križanju. (Tako kot očitno ne bomo izvedeli, kje je bil mladi Jezus celih osemnajst let, od trenutka, ko je kot najstnik izgnal trgovce iz templja, do trenutka, ko se je pri tridesetih dal krstiti.) Je bila res, kot predpostavljajo avtorji knjige Sveta kri in sveti gral, Jezusova žena, mati njegovega (njegovih?) otroka, judovska princesa iz Benjaminove hiše, sama sveti gral, ki ga človeštvo išče že dve tisočletji?

Na njenem telesu se lomijo kopja katoliške cerkve, usmerjena proti ženski seksualnosti. Njeno ime nosijo ustanove, v katere so zapirali »padle ženske«, neporočene mlade matere, spolno zlorabljane deklice, duševno prizadeta dekleta, ki so bila sramota za družino; če se spomnimo samo Mullanovega filma Sestre magdalenke.

Hkrati je v popularni kulturi postala simbol osvobojene ženske – emancipirana, inteligentna, močna ženska, ki ji je ob preroku namenjeno posebno mesto. Z njenim imidžem se je spogledovala tudi Madonna, ko je s svojimi videospoti s katoliško ikonografijo dražila Vatikan – in potem odgovorila s parafrazo Jezusovih besed: »Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen vame.«

Ustnice Marije Magdalene

Po izidu poljudnoznanstvene študije Sveta kri in sveti gral (1982), Kazantzakisovem romanu Zadnja Kristusova skušnjava in istoimenskem Scorsesejevem filmu (1988), sploh pa po svetovni uspešnici, kriminalki Dana Browna Da Vincijeva šifra, smo priča novemu valu zanimanja za Marijo Magdaleno in njen odnos z Jezusom.

Dejstvo je, da je Marija Magdalena poleg Jezusove matere edina ženska, ki je v štirih evangelijih Nove zaveze omenjena vsaj dvanajstkrat, večkrat kot katerikoli apostol. Ostala je z njim ob križu, medtem ko so vsi apostoli, razen apostola Janeza (»ki ga je Jezus ljubil«), odšli, ker so se bali za svoje življenje. Bila je navzoča pri Jezusovem grobu – in kar je najpomembneje: je edina oseba, ki jo vsi štirje evangelisti omenjajo kot tisto, ki je prva videla vstalega Jezusa (zlasti evangelista Marko in Janez jo posebej omenjata kot prvo osebo, ki je videla Jezusa po vstajenju.) Prav ustnice Marije Magdalene so torej oznanile največji misterij krščanstva, na čemer temelji celotna katoliška vera. Vstali Kristus. Celo katoliška cerkev, ki se ni ravno odlikovala po svojem odnosu do žensk, jo je nagradila z nazivom apostola apostolorum, torej »apostol apostolov«.

Kako to, da je v 1. stoletju v Judeji, kjer ženske nikakor niso imele enakopravne vloge z moškimi, sploh pa ni bilo običajno, da ženske sledijo rabijem, Marija Magdalena sledila Jezusu, ga podpirala s premoženjem in v vseh evangelijih obdržala tako pomembno vlogo? Kako je torej v našo zavest prišla predvsem v podobi spokorjene grešnice, skesane prostitutke? Kriv je bil papež Gregor I., eden najbolj vplivnih papežev sploh, trdi Susan Haskins v obsežni študiji Mary Magdalen: Myth and Metaphor (1993), saj je v svojih sugestivnih pridigah v Rimu leta 591 v goreči strasti Marijo poistovetil ne le s kamenjano grešnico (po Luku), ampak tudi z Marijo iz Betanije in z žensko, ki mazili Jezusova stopala in jih briše s svojimi lasmi. Od takrat dalje je bila njena podoba zapečatena, trdi Susan Haskins. Celo sedem demonov, ki naj bi jih Jezus izgnal iz nje in lahko pomenijo karkoli, se je v njegovih pridigah spremenilo v sedem grehov – in greh je imel takrat predvsem eno samo konotacijo: seksualnost.

Nikjer v Novi zavezi ni omenjeno, da bi bila Marija Magdalena prostitutka. Retorično vprašanje je, zakaj so se cerkev oziroma njeni prvi dostojanstveniki potrudili, da so sedem demonov, ki naj bi jih iz nje izgnal Jezus, enačili s prešuštvom ali prostitucijo, zakaj so se tako potrudili, da je bila njena vloga ob Jezusu namerno obrezana.

Evangelij po Mariji

Jezus »je bil prvi in hkrati tudi skoraj zadnji prijatelj žensk v cerkvi«, je radikalna Uta Ranke-Heinemann v knjigi Ne in amen – sploh če sklepamo po številnih apokrifnih spisih, ki niso uvrščeni v Novo zavezo, je portretirana kot vizionarka in voditeljica zgodnjega gibanja, učenka, ki jo je Jezus ljubil bolj kot druge.

Leta 1945 (dve leti po Kumranskih rokopisih ob Črnem morju) so v Nag Hamadiju v Egiptu našli gnostično zbirko knjig z evangeliji, kjer ima Marija Magdalena zelo močno vlogo. Sploh Filipov evangelij iz 2. st. razkriva poseben odnos Jezusa in učencev do Marije Magdalene:

»Rekli so mu: Zakaj jo ljubiš bolj kot nas? Odrešenik jim je odgovoril: Zakaj vas ne ljubim kot njo? Ko se slepi in tisti, ki vidi, znajdeta v temi, med njima ni razlike. Ko posije svetloba, tisti, ki vidi, ugleda luč, slepi ostane v temi.« Kot piše Michael Baigent v Dokumentih o Jezusu, je Jezus hotel povedati, da je Marija Magdalena v nasprotju z apostoli tista, ki je sposobna videti luč, ali da ji je dano posebno znanje.

»Z gospodom so se vedno družile tri ženske: Marija, njegova mati, sestra in Marija Magdalena, ki so jo imeli za njegovo družico. Vse tri so bile Marije.« In še: »Odrešenik je ljubil Marijo bolj kakor vse učence in jo je pogosto poljubil na usta.«

Marijin evangelij (2. st. n. št.) na trenutke spominja na mistične zapise iz Tibetanske ali Egipčanske knjige mrtvih. V njem Marija Magdalena tolaži učence po Jezusovem odhodu in jim sporoča, kar jim je razodel Jezus, a naleti na nejevero in nezaupanje. »Peter je dejal: Mar je govoril z neko žensko na skrivaj in ne odkrito pred nami? Levi mu odgovori: če jo je imel Odrešenik za vredno, kdo si tedaj ti, da jo zametavaš? Zanesljivo jo Odrešenik dobro pozna. Zato jo je imel rajši od nas.«

»Sestra, vemo, da te je Odrešenik ljubil bolj kot ostale ženske. Povej nam besede Odrešenika, ki se jih spominjaš, ki jih poznaš, a jih mi ne, niti jih nismo slišali. In Marija je odgovorila: kar je skrito pred vami, vam bom razkrila.« Med enajsto in štirinajsto stranjo so svitki izgubljeni; na njih je najverjetneje opisan začetek mističnega potovanja, ki naj bi ga doživela Marija Magdalena v svojem procesu učenja oziroma iniciacije. »In duša je rekla: Videla sem te. Ampak ti me nisi niti videla ne prepoznala. Služila sem ti kot oblačilo in ti me nisi poznala.« / »In duša je rekla: Zakaj me sodiš, čeprav jaz nisem obsojala?«/ V 9. poglavju Marijinega evangelija Peter spet podvomi o Magdaleninem pričevanju; tu se pokaže rivalstvo med nekaterimi učenci in Marijo. »Je resnično govoril na samem z žensko in ne z nami? Jo moramo zdaj poslušati vsi? Jo je imel raje kot nas?«

Sveta kri in sveti gral

Vse od objave besedil iz Nag Hamadija leta 1977 je poseben odnos med Marijo Magdaleno in Jezusom postal tema številnih teoloških akademskih razprav. Avtorji Michael Baigent, Richard Leigh in Henry Lincoln v knjigi Sveta kri in sveti gral (1982) postavijo »blasfemično« hipotezo, da je bil Jezus poročen in da je bila svatba v Kani, za katero je bil sam odgovoren, v resnici njegova. Znameniti prizor maziljenja nog, ki je preveč privlačen, da ga ne bi pograbili tako režiserji, slikarji kot pisatelji, je bil torej prizor ženske, ki »mazili noge svojega moža«. Ženske, ki je dovolj premožna, da vzame funt dragocenega dišavnega olja iz narde. Seveda tega, kdo je v resnici mazilil Jezusove noge, ne bomo nikoli zares vedeli. In vendar je teorija avtorjev z Baigentom na čelu vznemirljiva in provokativna. »Morda so Marija iz Betanije in ženska, ki je mazilila Jezusa, ista oseba, morda ženska, ki jo evangeliji vedno znova omenjajo, nastopa pod tremi različnimi imeni, v treh različnih vlogah? In če je to res in če je bila ta oseba Jezusova žena, je bil Lazar njegov svak.«

Farizeji, ena od vodilnih struj 1. stoletja, so trdili, da je »poroka nesporna dolžnost vsakega moškega«. Če Jezus ni bil poročen, zakaj mu torej njegovega samskega stanu niso očitali njegovi farizejski nasprotniki, čeprav Nova zaveza omenja njihove številne očitke.

Apostol Peter, ki je bil pozneje razglašen za prvega papeža, je bil nedvomno poročen in je potoval s svojo ženo, kar izvemo iz Pavlovega Prvega pisma Korinčanom, kjer med drugim pove, »da je tudi sam poročen, kot večina apostolov in Jezusovih bratov«.

Če je bila Magdalena res Jezusova žena, mati njegovih otrok, je tako postala tisto, kar človeštvo išče dve tisočletji: sveti gral naj bi bil v resnici njena in Jezusova kraljevska kri. Kmalu po križanju naj bi pribežala v Galijo, kjer je našla zatočišče pri judovskih skupnostih. Jezusovi potomci naj bi se naselili v Galiji in sang real, kraljevska kri, se je nato nedotaknjena skrivaj ohranjala naslednjih 400 let, dokler se ni v 5. stoletju združila s Franki in ustvarila merovinško dinastijo. S tem, trdijo avtorji, je mogoče pojasniti številna vprašanja: čaščenje, ki ga je bila Magdalena deležna v času križarskih pohodov, sveti položaj Merovingov.

Ko so Baigenta po škandalu, ki ga je sprožila knjiga Sveta kri in sveti gral, spraševali, ali sam verjame, da je bil Jezus res poročen z Marijo Magdaleno, jim je odgovoril, »da nima nobenih dokazov za ali proti. Da pa lahko reče samo: Zakaj pa ne? Jezus je bil Jud. In vsak judovski moški se poroči in spočne otroka.«

Michael Baigent in njegov sodelavec Richard Leigh sta se leta 2006 na višjem sodišču v Londonu spoprijela s piscem Da Vincijeve šifre Danom Brownom, ker naj bi kršil avtorske pravice in si vsebino knjige sposodil pri delu Sveta gri in sveti gral. Zakaj je Da Vincijeva šifra postala takšna uspešnica, v nasprotju s prejšnjimi, ne preveč uspešnimi kriminalkami Dana Browna, se retorično na koncu knjige Dokumenti o Jezusu sprašuje tudi Michael Baigent. »Kaže, da je Da Vincijeva šifra množično odprla zapornice, sprožila poplavo različnih zamisli v krščanstvu in osvetlila razlike med zgodovinskim in teološkim Jezusom. »Ljudje so se očitno počutili opeharjene za del resnice.«

(Michael Baigent je umrl 17. junija letos, po mnenju svojcev tudi zaradi izčrpanosti od dolgotrajnega sodnega procesa z Danom Brownom; tožbo je izgubil.)

Ženska z nešteto obrazi

Od omenjene knjige in Kazantzakisovega romana Zadnja Kristusova skušnjava dalje se zdi, da se je popkulturna ali literarna, poljudnoznanstvena produkcija skrčila predvsem na dejstvo, ali je imela spolni odnos z Jezusom ali ne. Temu primerni so bili škandali, ki so sledili filmom in knjigam s to premiso. Po zaslugi Brownove uspešnice zdaj drugače gledamo tudi na Da Vincijevo sliko Zadnja večerja in na nežnega apostola na Jezusovi desni strani: ima dolge rdečkaste lase in ženski obraz.

Prvi večji škandal zaradi upodobitve odnosa Marije Magdalene z Jezusom je sprožil najprej roman Nikosa Kazantzakisa, potem pa še Scorsesejev film po isti literarni predlogi z odličnim Willemom Dafoejem v vlogi Jezusa, razpetega med človeško ljubeznijo in ljubeznijo do Boga.

Aprila 1990 je pet katoliških ekstremistov bombardiralo pariške kinematografe, ki so prikazovali Zadnjo Kristusovo skušnjavo; bombe so med občinstvo odvrgli prav med sanjsko sekvenco, v kateri se Jezus ljubi z Marijo Magdaleno, in ranili 13 ljudi. Na tisoče protestantskih pastorjev je grozilo z bojkotom filma, Martin Scorsese pa je bil obtožen blasfemije. Na to je v nekem intervjuju odgovoril: »Tudi jaz sem vernik. Tudi jaz iščem in se borim.« Kazantzakisov in Scorsesejev Jezus je borec, ki se bori proti svojim naravnim človeškim strastem in skuša uveljaviti svojo identiteto kot mesija, odrešenik. Skušnjava mesa je utelešena v Mariji Magdaleni. Kazantzakiseva Magdalena je takrat, ko jo zagledamo prvič, lokalna prostitutka; kasneje izvemo, da je za to kriv Jezus. Kot njegova sestrična, ki mu je bila obljubljena v zakon, se vanj zaljubi, ko jo on zavrne, pa se – da bi se poskusila osvoboditi njegovega vpliva – vda prostituciji. Kazantzakiseva Magdalena je hkrati tudi Ženska z veliko začetnico, simbol mesenega poželenja, univezalni brezčasni simbol skušnjave, ki želi Jezusa odvrniti od Boga. Kot je rekel tudi Nikos Kazantzakis: »Ena sama ženska obstaja na tem svetu, ena ženska z nešteto obrazi.«

Rdeči lasje grešnice

Ženska z nešteto obrazi je vedno vir navdiha.

V Louvru stoji impresiven kip Marije Magdalene Gregorja Erharta (1465–1540). Skulptura gole ženske z rdečimi valovitimi lasmi, ki kot slap pada po hrbtu do kolen, spredaj čez prsi in prekriva spolovilo. Na njej je nekaj krhkega, ranljivega in hkrati zadržano erotičnega. Nekaj, zaradi česar lahko stojiš tam in se čas ustavi.

Številni umetniki so v Magdaleni našli navdih in izziv ujeti kontroverzno figuro. V srednjem veku je bilo modno, da so jo upodabljali kot golo grešnico, puščavnico, spokornico, ki v popolni zamaknjenosti moli v jami. Renesansa ji je podarila rdeče lase, lase skušnjavke, kakršne so pripisali Evi, boginji ljubezni Veneri in Judi Iškarijotu. Caravaggio jo je videl strto, zamaknjeno v molitvi, prav tako skesano. V Botticellijevi Sveti Trojici je ženska, oblečena v slap rdečkastih las, ki ji segajo do peta. Tizian jo je videl polnejšo, čutno, s svilnatimi rdečimi lasmi, s katerimi si zakriva razgaljene prsi in v ekstazi strmi proti nebu. Rubensova Marija Magdalena je morda najbolj erotična od vseh, s skoraj otroškim obrazom, razgaljeno dojko. Tudi Magdalena, ki jo je upodobila ženska, Artemisia Gentileschi (1620), z roko na srcu, na mlečno belem dekolteju, z vsem svojim bitjem izraža čutnost. Vsem upodobitvam je poleg dolgih svetlo rdečih las skupno še nekaj: Magdalena je čutna, zapeljiva ženska, ki se kesa zaradi svoje čutnosti.

Temu se ni izognil niti Auguste Rodin (1840–1914), ki jo je v dveh študijah iz mavca upodobil skupaj z Jezusom na križu; njena roka ga objema, podoba je nežna in erotična hkrati (Muzej Rodin). O tej podobi se je razpisal že njegov takratni tajnik, pesnik Rainer Maria Rilke, ki ga je prav tako vznemirjala skrivnost Marije Magdalene. V sedmih pesmih iz leta 1897 med drugim »Jezusa vidi kot očeta otroka, ki mu ga je rodila Magdalena«, in to sto let pred uspešnico Sveta kri in sveti gral ter 120 let pred svetovnim hitom Da Vincijeva šifra Dana Browna.

Magdalena kot navdih

V osemdesetih, kot piše Haskinsova, je mit Marije Magdalene spet zapeljal številne avtorice in avtorje. Marija Magdalena je postala junakinja znanstvenofantastičnih, polmističnih zgodb in ljubezenskih romanov: njeno življenje je variiralo od prostitutke do kamenjane padle ženske, od skesanke do Jezusove žene in enakopravne sopotnice. Postala je simbol neodvisne, osvobojene ženske 20. stoletja. Upornica, kot v romanu Wild Girl (1984) Michele Roberts; roman Jacqueline Kelen Un amour infini: Marie-Madeleine, prostituée sacrée (1982) je še ena rekreacija večnega mita, ki uteleša večno ženskost; gotovo jo je najbolj izvirno zarisala mojstrica Marguerite Yourcenar v romanu Mary Magdalene or Salvation iz tridesetih let; pri njej je Marija Magdalena odločna, za tisti čas emancipirana ženska, razočarana v svoji požrtvovalni ljubezni do Jezusa.

V Evangeliju po Jezusu Kristusu nobelovec José Saramago tako kot v Kazantzakisovi Zadnji Kristusovi skušnjavi poskuša zaobjeti večni boj med Jezusovim božjim poslanstvom in človeško naravo, kar seveda vključuje tudi opise erotične ljubezni do Marije Magdalene.

V romanu litovske pisateljice Jurge Ivanauskaite Čarovnica in dež (1993) je Marija Magdalena ena od treh prvoosebnih pripovedovalk – tudi tokrat prostitutka, ki ob srečanju z rabijem Jezusom doživi vseobsegajočo ljubezen, ki ni samo duhovna, ampak tudi telesna, vsaj v njeni glavi in poželenju, ki jo muči, medtem ko je objekt njenega poželenja predan Bogu. Roman, v katerem ni eksplicitnega erotičnega prizora med Jezusom in Magdaleno, je tako razburil litovsko cerkev, da so avtorico izgnali, roman prepovedali.

Seveda pa ne moremo mimo še ene filmske Marije Magdalene – Monice Bellucci, ki jo je v svoj ep v aramejščini zapletel Mel Gibson in se natančno držal štirih evangelistov iz Nove zaveze, zato pa si dovolil veliko več umetniške svobode pri detajlnem prikazovanju Jezusovega bičanja in mučenja.

Kam je odšla?

Po eni od teorij naj bi Magdalena sledila apostolu Janezu (»ki ga je Jezus najbolj ljubil«) v Efez – mesto Diane, Artemide in mesto, kjer je nekaj desetletij pred tem Kleopatra zbirala svoje ladjevje za zadnjo bitko z Oktavianom; tam stoji grobnica Marije Magdalene, nekdaj eno od pomembnih romarskih mest od 6. stoletja dalje. Od tu prihaja tudi datum 22. julij kot praznik sv. Marije Magdalene in njen najzgodnejši kult.

Po drugi teoriji naj bi umrla v Jeruzalemu oziroma v Magdali. Po tretji naj bi v času pregona Judov, sploh tistih, ki so bili blizu Jezusu, skupaj z Maksiminom, Lazarjem in Marto zbežala iz Palestine, čez morje, vmes doživela brodolom in začasno pristala na Malti (kjer se je razvil zelo močan kult Marije Magdalene), nato nadaljevala pot do kraja Les Saintes-Maries-de-la-Mer (Svete Marije z morja), vasice v francoski pokrajini Camargue, blizu žarečega Van Goghovega Arlesa, kjer Romi, cigani, sinti obhajajo praznik svete Sare, črna Sara. Morda jo je od evropskih dežel še najbolj posvojila Francija, jug Francije. Z njenim izvorom, njenim življenjem je spet povezana vrsta legend. Najpogostejša je francoska tradicija sv. Lazarja iz Betanije, po kateri naj bi po prihodu v Francijo kot puščavnica v jami La-Sainte-Baume preživela nadaljnjih 30 let v samoti in molitvi. Njeni posmrtni ostanki naj bi bili zakopani v kripti bazilike St. Maksimina.

Manjkajoča boginja

Marija Magdalena je zgodba, ki je bila izpovedana na tisoče načinov, vsakič je (tako kot Jezusova) služila namenom tistih, ki so potrebovali orodje za nadzor ali manipulacijo z množico.

Biblija je imela za žensko rezervirani dve vlogi: grešnice, hotnice ali svetnice. Marija Magdalena je očitno utelešala oboje. Lahko služi kot »manjkajoča boginja« v krščanskem panteonu, ki je osrednjo žensko boginjo Devico Marijo oropal strašne, uničujoče plati, kakršno so imele velike boginje matere, kot so Ištar, Astarta, tudi Kali …

Marija Magdalena je prevzela tudi del te temne plati. Od boginje ljubezni, skesane prostitutke, čarovnice, svečenice, svete škrlatne vlačuge, inkarnacije večne ženskosti, utelešenja poganske matere božje, ki jo je katoliška cerkev poskušala zatreti dve tisočletji.

Ali je Marija Magdalena sveti gral, ki ga človeštvo išče, ne vem. Dejstvo pa je, da je njeno sporočilo (kolikor ga lahko rekonstruiramo), danes prav tako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat, in tako kot takrat, ga očitno redki jemljejo resno.

Bila je najbolj nadarjena, duhovno najbolj napredna Jezusova učenka, ki je tako kot on udejanjala osnovno zapoved: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne glede na njegovo veroizpoved, barvo kože, na njegovo mesto v družbi, ne glede na njegovo bolezen ali na demone, ki ga obsedajo. Morda bi se zabavala, ko bi videla, kaj vse je človeška domišljija ustvarila iz nje; a bolj verjamem, da bi jo to, kar so tisti, ki so v teh stoletjih imeli v rokah moč, škarje in pero, naredili iz njune »žive ljubezni«, navdalo z žalostjo.

Življenje je Ljubezen v Akciji.