Pride čas, ko se ti upre vse, tudi duhovnost.
Ko ugotoviš, da je tudi duhovnost polna enih navodil kaj bi morala in kako bi morala živeti.

Čas, ko prepoznaš, da še vedno slediš navodilom drugih in ne sebi.
In sama se zelo dobro spomnim, kako se je dogajalo prebujenje na tej ravni.

V praksi sem prepoznala, da je prvo prebujenje običajno povezano z domačim okoljem.
S tem, da prerasteš življenje kot si ga živela do takrat.
Ugotoviš, da si zaprta v škatlico, ki je tako majhna, da v njej sploh ne moreš več dihati.

Vedno bolj je prisotna želja po tem, da se osvobodiš.

Začneš brati knjige. Poslušati predavanja.
Iščeš nekaj, kar bi ti dalo smisel, ki ga v svojem življenju ne čutiš več.

Staro življenje umira.
In v tem procesu potrebuješ nekaj, kar čutiš, da ti pomaga.

Zase vem, da sem se vrgla v branje knjig in poslušanje predavanj.
Hodila na izobraževanja.
Spraševala angele in duhovne mojstre
Iskala sem sebe tam zunaj.

Verjela sem, da se lahko spremenim.
In to sem počela skozi ločevanje in parceliranje same sebe na tisti del, ki se ga moram znebiti in oni del, ki je bil zaželen.

Ločevala sem se v sebi.
In to brezno v meni je bilo vedno večje.

Zagotovo poznaš tisti občutek, ko se trudiš, da bi stvari delala prav.
Že zjutraj začneš z afirmacijami in pisanjem dnevnika, pa z napitki in praksami, ki naj bi te umirile in ti pomagale, da lažje zvoziš dan.

Spomnim se sebe leta 2009, ko je moje življenje razpadlo na prafaktorje.
Takrat sem se trudila in delala vse, kar sem poznala, da bi situacijo rešila.
Bila sem kraljica orodij za samopomoč in poizkusila sem vse kar sem vedela in poznala.
Delala sem na sebi in na svojih prepričanjih.
In zelo sem se trudila.

Težava je bila v tem, da z vsem kar sem vedela in poznala.
Z vsem, kar sem delala »prav« nisem nikamor prišla.
V resnici sem tonila še globlje.

Takrat nisem vedela, da takrat, ko izgubiš življenje kot si ga poznala do takrat vstopiš v proces žalovanja za starim.

Tega si nisem niti dovolila.

Vedno znova sem kot hrček šla v poganjanje kolesa znanega in vedno znova me je življenje zabrisalo dol s tega kolesa.

In s tem se mi je uprlo tudi vse kar sem takrat počela.
Predvsem duhovnost.

Vse kar je samo dišalo po angelih, po boginjah, po afirmacijah, po jogi, po čemurkoli duhovnem se mi je uprlo.

Nisem več mogla brati knjig.
Nisem več mogla poslušati meditacij.
Uprla se mi je vsa poduhovljena glasba.

Vse, kar mi je prej nudilo zatočišče me je začelo motiti.
In se mi upirati.

To je bil težak čas zame.
Še posebej, ker sem v teh vodah tudi delala.

Uprlo se mi je vse.

In ostala sem sama s seboj.
In z vsem, kar mi ni bilo všeč.
Z vsem, kar me je bolelo.

In z vsem, pred čemer so me duhovni obvozi varovali.

Duhovnost je lahko način s pomočjo katerega skriješ tisto, kar je resnično boleče, sama pred seboj. In to poznam zelo intimno.

Šele pred kratkim pa sem spoznala, kako zelo te duhovnost ukalupi v novo škatlico.
Če je družina, odnos s staršem tisti prvi odnos, ki te oblikuje, ta isti odnos v odnosih z ljudmi v duhovnosti samo še okrepiš.

Danes vem, da sem v duhovnih krogih pobrala prepričanja, da denar ni ok in da moje potrebe niso ok. Desetletja sem se trudila, da bi zradirala svoje potrebe in svoj ego.
Zaradi interpetacij duhovnih učenj, ki so vse prej kot duhovne, sem se zopet prilagajala, poskušala ugajati in sem ponovno zatrla samo sebe v imenu duhovnosti in stika z duhovnim.

V resnici si v duhovnosti oblečeš še en plašč, ki ni tvoj.
In ga nosiš dokler ne postane pretežak ali pa te življenje potisne v dogajanje, kjer ti ta plašč raztrga na kose.

In meni je tole medmrkovsko obdobje prineslo na površje še eno plast tega, kako zelo me je duhovnost omejila in v kakšne gluposti sem verjela.

Jaz sem kupila način življenja, ki bi ga morala živeti in kaj vse bi morala delati, da bi se razsvetlila.
Iskala sem tam nekje zunaj in zgoraj. Nekje med zvezdami.
In ob tem zapustila svoje telo.

In tukaj sem prepoznala, kako skozi duhovnost ponovno preigravaš svoje otroške ranjenosti. Si nevidna, nesprejeta, zlorabljena, zapuščena ali pa ločena od Boga, božanskega, Vesolja, duhovnega, kakorkoli že interpretiraš to.

V resnici pa tečeš le še en krog.

In dokler se ne obrneš od zunaj navznoter in se spoznaš s seboj, se stvari ponavljajo.
Ljudje so drugi. Okoliščine so drugačne.

Ti pa še vedno preigravaš ene in iste zgodbe.
In najbolj osupljivo je, da imaš občutek, da delaš na sebi.

Dokler te življenje ne zabriše ob tla in ti pokaže kje v resnici si.
V odnosu s seboj in s sabo.

In potem se ti vse upre.
To je prva faza žalovanja. Ko zanikaš vse in je vse brez veze.
Potem pride jeza, ker si toliko časa, let, desetletij kao vrgla stran.
Potem pride pogajanje. Vsi tisti kako bi bilo, če bi bilo.
In temu sledi depresija, ko se počasi soočaš z izgubo.
Sprejemanje je peta faza, ko se počasi pomiriš z izgubo.

Vendar je razliko pri meni naredila šele šesta faza, ko sem ugotovila, da je imelo čisto vse skozi kar sem potovala svoj smisel. In ravno ta smisel je tisto, kar te osvobodi.

Skozi 6 faz žalovanja te bom vodila v spletnem intenzivu Varuhinja Luči, kjer bom eno druženje posvetila temu procesu, ki ga je modro poznati, da prideš so smisla in do tega, da sebe v polnosti živiš.

Začnemo 21.6.21 pod okriljem sončevega obrata.
Kako se mi pridružiš najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena