Večino svojega življenja sem verjela, da je edino, na kar se je vredno osredotočati v življenju svetloba in ljubezen. Verjela sem, da je edino, kar potrebuješ, da si srečen to, da se osredotočaš na pozitivne stvari. Verjela sem, da je recept za dobrobit delo na sebi, ponavljanje afirmacij, pozitivno razmišljanje in povezovanje z angeli ter duhovnimi vodniki.

Potem je moje življenje razpadlo na prafaktorje.
Nesrečna, nezadovoljna in neizpolnjena sem se spraševala kaj za vraga je narobe z menoj.
Kako se mi je nekaj takega lahko zgodilo po dveh desetletjih dela na sebi!?

Bilo me je sram.
Mislila sem, da sem prevarant, ker tisto kar sem učila očitno ni delovalo.

In potem sem odkrila kako zelo sem se motila o vsemu v kar sem verjela.

Osredotočanje zgolj na ljubezen in svetlobo ne pozdravi tvojih ranjenosti, ki jih nosiš globoko v sebi.

Ob svojem razpadu sem prvič prišla v stik z izrazom duhovni obvozi in dojela, da sem se ves čas dela na sebi osredotočala zgolj na en del svoje Biti in se izogibala senčnemu, temnemu, globljemu dele sebe, ki je bil vseskozi tam, ne glede na to kako zelo sem se ločevala od njega.

Prijetno se je osredotočati samo na svetli del svojega življenja. In v glavnem vsak, ki v svojem življenju odkrije, da mu praznina in površinskost materialnega življenja ne zadoščata, stopi na pot duhovnosti skozi prakse meditacije, transcendence in razsvetljenja.

Rada rečem, da duša že ve, kako nas zvabi v svoje vode, ker ti najprej pokaže angelski del in potem te sooči še tistim drugim, demonskim delom.

Pogosto imaš po tovrstnih praksah občutek trenutnega zadoščenja, ko se trpljenje in bolečina, ki ju čutiš v sebi zmanjšata, vendar slej ko prej odkriješ, da ostajaš na površini. Sliši se sicer super in prijetno, vendar nepovezana s svojimi globinami, v resnici ne narediš resničnega premika in preobrazbe, ki je potrebna, da začutiš povezanost in izpolnjenost po kateri hrepeniš.

Tisto, kar je resnično naredilo pozitivno razliko v mojem življenju je bilo zavestno potapljanje v svojo notranjo temo. V tvojih globinah so senčne plati, ki se jih lahko dotakneš le, ko si se pripravljena spustiti v lastne globine in raziskati zaklad zakopanega ‘drugega’ jaza.

Te senčne plati svoje osebnosti vedno nosiš s seboj.
Človeška senca je tvoj temni del. Tvoj pozabljeni, nesprejeti, zanikani del tebe.
V senci se skrivajo vse tvoje skrivnosti, zatrti občutki, primitivni impulzi in deli, ki so nesprejemljivi ali zasramovani. Deli tebe, ki so označeni za greh ali zlo.

Večina si želi svetu pokazati samo svoj lepi, nedolžni del osebnosti. Prijazni, inteligentni, mladostni del sebe. In tako pogosto nezavedno od sebe odrivaš tiste kvalitete, ki ne ustrezajo podobi, ki jo želiš kazati svetu.

Vsi skrivamo dele sebe zaradi katerih smo živčni in nam je neudobno. V senci se skrivajo čustva kot je bes, tekmovalnost, ljubosumje, sovraštvo, pohlep, sram, poželjivost, sebičnost ali prevaranost. Pa tudi obnašanje, ki je za družbo v kateri živimo nesprejemljivo kot je lenoba, odvisnost, agresija, bes.

Vse te v senco potisnjene vsebine ustvarijo svoje lastno življenje.
Ustvarijo nevidnega dvojnika, ki živi vzporedno življenje.
In ta tujec se vsake toliko pokaže kot preblisk, včasih pa ga v popolnem kaosu zagledaš v njegovi polni podobi.

Ta nezaželeni obiskovalec te takrat, ko se pojavi pusti v sramu ali popolnoma osuplo nad svojim lastnim obnašanjem.

Ko moškega, ki se ima za odgovornega moža in očeta, prevzamejo sanje po svobodi in neodvisnosti in naredi stvari, ki jih kasneje obžaluje, ga ugrabi njegova senca.
Ko ženska, ki živi zdravo življenje, ponoči poje celo banjico sladoleda in se zave šele, ko je prazna, je krmilo njenega življenja prevzela senca.
Ko mati, ki je do svojih otrok prijazna in skrbna, ponižuje svojega sina, se pokaže njena senca.
Ko pobožni župnik v stranski ulici išče prostitutko, je na delu njegova senca.

Kot je tako lepo ubesedil Aleksandr Solzhenitsyn: »Če bi le obstajali hudobni ljudje, ki nekje zahrbtno delajo hudobna dejanja in bi jih morali zgolj ločiti od nas ali jih uničiti. Vendar meja, ki loči dobro in zlo, zareže skozi srce vsakega človeškega bitja. In kdo je voljan uničiti del svojega lastnega srca?«

Soočenje s svojo lastno senco je vse prej kot udobno ali prijetno.
To ni lahka pot. Polna je ovir, naplavin, koščkov, ki jih je potrebno očistiti.

In tukaj ni bližnjic ali poti naokrog.
Podati se je potrebno direktno v samo jedro bolečine.

Izziv sence je v tem, da je za večino nevidna.

Pomembno je, da svojo senco zasleduješ in jo raziščeš, kajti tisto, česar ne poznaš, te bo uničilo. In tisto, kar poznaš, te osvobaja. Vedno znova.

V zadnjih letih sem ugotovila, da je to, da govoriš jezik sence in svetlobe najbolj temeljni jezik življenja. In pomembno je, da se ga naučiš uporabljati.

Kajti takrat, ko spoznavanje sence zanemarjaš, je pokrajina tvoje duše kot puščava, posušena in prazna.

Pogosto ženska na prehodu v štirideseta čuti praznino in nesmisel življenja. Počuti se izčrpana, izpraznjena in doživlja depresijo, ki ji nikakor ne preide do dna.

Ujeta v ciklih izgorevanja se vedno znova trudi še bolj in dela še več. Poskuša vse narediti prav in ne more razumeti kako to, da tone vedno globlje v trpljenje, ki ga nihče zunaj nje ne razume.

Soočenje s senco in prisvajanje tistih delov sebe, ki so ostali ujeti v senci je bistveno za razcvet, izpolnjenost in harmonično življenje po katerem hrepeniš.

Ko tiste dele sebe, ki so pozabljeni ostali v senci povabiš v ospredje in jih vključiš v svoje življenje tvoje življenje postane bolj polno in celovito.
To je kot bi v puščavi začelo deževati in oživijo vsa skrita semena, ki so čakala na ugodne pogoje, da bi se ta potencial, ki je bil ves čas skrit v tvoji senci lahko razcvetel.

Iz izkušenj vem, da takrat, ko se obrneš le k »svetlobi«, ne dosežeš globin svoje ženske Biti. Plehko in površinsko življenje pa ženske ne izpolni in zadovolji.

V negotovem času, polnem izzivov, strahu, frustracije in kaosa, ti skriti deli, ki si se jim desetletja izogibala, splavajo na površje.
In prepričevanje sebe, da bodo šli stran, ne deluje več.

»Kaj pa če so vsi zmaji, ki se skrivajo v tebi v resnici princeske, ki čakajo, da nas enkrat vidijo lepe in pogumne. Morda je vse grozno v globini nekaj nemočnega, kar potrebuje tvojo pomoč.« Rainer Maria Rilke

Ne moreš si več privoščiti, da zanikaš te zmaje v sebi. Ne moreš več pogledati stran od pošasti in upati, da te bo naivnost in nevednost zaščitila pred njo.
Potrebno je kultivirati spoštovanje do sence, da si radikalno iskrena in se spogledaš z njo, brez preplavljenosti z njo ali zavračanja njene prisotnosti.

Spogledati se moraš s svojo notranjo temo
In to ni vedno enostavno.

Prvi korak, ki ga je potrebno narediti, je, da upočasniš in začutiš, kaj je prisotno v danem trenutku.
Prepoznati je potrebno ponavljajoče se občutke.
Pogosto tvojo senco razkrivajo prepričanja kot je…
• Nisem dovolj dobra.
• Mene je nemogoče imeti rad.
• Nekaj je narobe z menoj.
• Moja čustva nič ne štejejo.
• Zakaj nisem normalna, kot so vsi drugi?

Odkriti je potrebno kaj se skriva v ozadju tovrstnih misli in si prisvojiti dele sebe, ki se jim izogibaš.

V kolikor potrebuješ pomoč, te vabim na druženje, kjer bomo skupaj osvetljevale senco.
Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Carl Jung, ki je poznan kot tisti, ki je prvi spregovoril in raziskoval senco, je zapisal: »Ni luči brez sence in ni duševne celote brez nepopolnosti.«
S sprejemanjem svojih senc postaneš celota ter zaživiš bolj pristno in izpolnjujoče življenje.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena