Poznate orjaški dežen? Ste se že srečali s to na prvi pogled privlačno rastlino, ki zraste tudi do v dobrih pogojih tudi do pet metrov visoko?
Pozor: rastlina, v našem prostoru še (pre)malo znana, je zelo nevarna, zato je priporočljivo, da se ji izognete v velikem loku in se je ne dotikate z golimi rokami.
Orjaški dežen izvira iz zahodnega Kavkaza in se je v naše kraje razširila zelo nevarna rastlina s slovenskim imenom orjaški dežen (lat. Heracleum mantegazzianum), je predstavnik družine kobulnic (Apiaceae).
Trajnica z gomoljasto odebeljeno koreniko. Nadzemni deli jeseni odmrejo, spomladi pa iz korenike poženejo novi poganjki.
To strupeno invazivno rastlino so k nam prinesli ljubitelji eksotičnih rastlin, saj ima trajnica zanimive cvetove in je precej nezahtevna. Prav njena trdoživost in agresiven način razmnoževanja (krilati plodovi jo razširijo z vrtov v divjino, kjer tvori goste, težko prehodne nasade) pa zdaj povzročata preglavice mnogim, ki jo srečajo.
Rastlina vsebuje strupe, ki na koži povzročajo boleče in srbeče izpuščaje, sploh v kombinaciji s sončno svetlobo. Če njen sok zaide v oči, pa lahko povzroči celo začasno ali trajno slepoto.
Orjaški dežen, ki je veliko večji od domačega sorodnika, lahko povzroča hude izpuščaje
Orjaški dežen sodi med invazivne tujerodne rastline, saj je v skoraj vseh evropskih državah iz vrtov ušel tudi v (pol)naravna območja.
Rastlina se širi kot plevel in zraste od dva do štiri metre v višino, listi pa imajo premer 80 in več centimetrov. Prav zaradi izjemne velikosti se je orjaški dežen uveljavil tudi kot okrasna rastlina. Listi so do 1 m široki, globoko dlanasto deljeni na 3 ali 5 pernato deljenih rogljev. Beli ali zelenkastobeli cvetovi so združeni v kobulasta socvetja, ki lahko v premeru merijo do 1 m. Cveti od pozne pomladi do sredine poletja.
Steblo ima premer 2-5 cm, po njem so gosto posejane toge dlačice in drobne škrlatne lise, ki so še posebej številne v spodnjem delu stebla. V začetku poletja se na dolgem steblu razvije več kobulastih belih ali zelenkastobelih socvetij. V njih od julija do avgusta dozori približno 20.000 (lahko tudi do 100.000) semen. Rastlina običajno cveti šele v tretjem do petem letu, po cvetenju pa odmre. Orjaški dežen se ne razmnožuje vegetativno, temveč izključno s semeni. Ker so cvetovi dvospolni, lahko poteče tudi samooprašitev. To pomeni, da lahko že ena sama rastlina na novi lokaciji oblikuje novo populacijo.
V Sloveniji poleg orjaškga dežena uspevajo še domorodne vrste deženov; med njimi je splošno razširjen navadni dežen. Domače vrste so bistveno manjše, od orjaškega dežena pa se razlikujejo tudi po nazobčanosti listov ter dlakavosti listnih pecljev in stebel.
Kje v Sloveniji raste?
Orjaški dežen povzroča težave v mnogih evropskih državah, denimo na Madžarskem. Pri nas so to invazivno tujerodno rastlino v večjem obsegu zabeležili zaenkrat le na redkih mestih, a se od tam lahko hitro širi. Dokumentirana rastišča so v Ljubljani, blizu botaničnega vrta, našli pa so jo med drugim tudi v okolici Maribora, Bleda in Kočevja.
Če rastlino opazite v divjini, se ji izognite, če pa raste na vašem vrtu, bodite pri iztrebljanju zelo previdni: oblecite dolge rokave in hlače ter škornje ter se rastline nikar ne dotikajte brez rokavic. Izkopljite tudi korenine, saj je dežen trajnica. Če pridete v stik s sokom rastline mesto takoj zaščitite pred sončno svetlobo čim prej sperite s hladno vodo, nato pa kože še dva dni ne izpostavljajte soncu.
Vir: http://www.bioas.si