navdih

Neizmeren pogum

V letih ukvarjanja z osebnostno rastjo sem se načital knjig o pogumu, vztrajnosti, srčnih željah, privlačnosti … zato sem skoraj nezainteresirano vzel v roke knjigo NEIZMEREN POGUM. Urico hitrega branja si bom že vzel, toliko da sem na tekočem, sem si mislil. Pri hitrem branju z listki označujem mesta, ki so mi pritegnila pozornost in na katera se bom še vrnil. Običajno pri tovrstni literaturi iz knjige štrli le nekaj raznobarvnih listkov, zdaj sem jih naštel 26! To je pomenilo samo eno: začeti od začetka s klasičnim branjem. Za 300 strani sem porabil skoraj cel dan, a mi ni žal niti sekunde.

Knjigo je napisala dr. Brene Brown, ob izidu je bila najbolj prodajana knjiga pri New York Timesu.

O pravem življenjskem pogumu najbolje piše ženska. Ženske najbolje razumejo vsebino življenjskega poguma. Poguma, ki ni junaštvo, bahaštvo, neustrašnost, adrenalinsko praznjenje. Za moške je pogum predvsem tekmovanje v tem, kdo si upa več tvegati. Je hranjenje lastnega ega, merilo moškosti, določanja statusa in mesta v hierarhiji. Ženske poznajo netekmovalni pogum, ki je potreben za brezpogojno dajanje, za ljubezen, od katere ničesar ne pričakuješ in tudi pogosto ne dobiš. Zato ženske, veliko bolje kot moški, odprejo svojo dušo, razkrijejo svojo ranljivost in to prepogosto postane temelj za manipulacijo, za sramotenje, za razvrednotenje.

Moški smo bolj ranljivi, kljub vzgoji da ne smemo biti, in to dokazujemo z nasiljem, zakaj nasilen je le tisti, ki je ogrožen, ogrožen pa je tisti, ki se ne zaveda korenin svoje ranljivosti, je ne pozna in je ne sprejme. Nesprejemanje svoje ranljivosti in nemoč upravljati z njo se kaže tudi v tem, da več kot 80 odstotkov samomorov naredijo moški, ta odstotek pa je še višji pri družinskem in drugih oblikah nasilja. Sprejemanje lastne ranljivosti pomeni negovanje ženskega principa (ki čudovito funkcionira tudi v moškem telesu), kjer prevladuje sočutje, pomoč in sodelovanje.

Le ženska duša razume, da pravi pogum pomeni sprejemanje lastne ranljivosti in lastnih strahov. Čutiti in sočutiti, ljubiti in biti ljubljen, biti strasten in nežen, popustljiv in vztrajen, sprejemljiv in odločen, biti negotov in potrpežljiv – vse to pomeni biti ranljiv. Ranljivost ni šibkost. Je moč. Nadzor ali tlačenje čustev, zanikanje strahov, treniranje neprizadetosti in neranljivosti izpričuje strahove in občutek nemoči, kar nas razčlovečuje in ustvarja notranje mentalne konflikte.

Življenje ni nadzor. Ni predvidljivost in grajenje okopov in ščitov. Nikoli ne bomo mogli nadzorovati vsega in vseh, predvsem svojih čustev ne. Prav zato je življenje največja dogodivščina, dobro bi bilo, če bi jo sprejeli kot zabavno avanturo.

Uživati v življenju pomeni uživati življenje, prepustiti se življenju. Ta prepuščenost zahteva pogum, predpostavlja prepričanje, da bo vse v redu, pomeni neomajno vero v Dobro, v Ljubezen. Prepustiti se, pomeni zaupati sebi, svoji notranji moči, zaupati, da te ranljivost usmerja v Ljubezen. Tako ostajamo človeško ranljivi in postajamo neuničljivi.

Neizmeren pogum je potreben, da dovolimo, da nas vidijo takšne kot resnično smo, ne v različnih vlogah ali funkcijah, s takšnim ali drugačnim videzom. Da si dovolimo biti ranljivi.  To je drzno sporočilo svetu, da sem tukaj – takšen, kot si upam biti. Jaz.

Zapisal: Ivan Soče

Vir: http://www.soce.si/?p=1372

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja