maryguadalupe (2)

Naša Gospa

Moja babica je govorila, da če bi pripovedovala zgodbe o materi Mariji devet tednov brez prekinitve … ali če bi molila devet tednov, brez da bi tvoj um odtaval nekam stran … ali če bi hodila v eno od svetišč v Mami Marushki v gozdu devet noči zapored – devet je število mesecev, ko je blažena mati nosila živega Krista, preden je rodila Svetlobo sveta – da bi se, če bi naredila katero koli od teh stvari, Blagoslovljena mati prikazala in odgovorila na katerokoli vprašanje o tem, kako živeti na zemlji popolnoma posvečeno.

Toda moja babica je podelila tudi, da obstaja bližnjica. Potreba. Da je brezmadežno srce slišalo človeško bitje, ki je potrebovalo uteho, vizijo, vodstvo ali moč, in je blažena mati takoj prišla s plapolajočimi tančicami … da bi te skrila pod svoj plašč za zaščito, da bi ti dala to, po čemer svet hrepeni: toplino materinega sočutnega dotika.

Vem, da sva ti in jaz videli veliko kipcev Naše Gospe, narejene z ljubeznijo, ki so izbrisali vse njene semitske značilnosti, njene azijske, inuitske, nahua, polinezijske, plemensko evropske, keltske, afriške, domorodne poteze.

Ne verjamem, da se je to zgodilo zaradi rasnih preferenc. Verjetno je bilo na začetku to, da so jo predstavljali belopolto način, da so predstavili njeno svetost in čistost, ker je to povezano z imaginacijo zahodnjakov.

Tako so jo stoletja slikali predvsem belopolto s svetlimi ali svetlo rjavimi lasmi, pogosto z modrimi očmi, kakršne imajo princese v pravljicah, ki so največkrat naslikane v enakih barvah. Toda pravzaprav ne gre za barvo, marveč za to, da so jo bledili na vse mogoče načine, dokler ni postala zamrznjena, anemična in napol izbrisana.

O naši Mariji, Mirjam, Guadalupe so začeli sčasoma govoriti v čedalje pridušenejših tonih:

Čista je, veš. Sramežljiva.
Kot pravijo, tako zadovoljna, tako prijazna, tako tiha, tako pasivna, tako pokorna.

Vendar moram reči: “Ne!” Namesto tega trdim, da je: “Ogenj!”

Ogenj ljubezni, ogenj upanja, ogenj sočutja.
In mi smo njene krvi.

Z najglobljo ljubeznijo upam, da tudi ti poznaš Marijo, Mirjam, Guadalupe, bolj divjega srca, dolgih potovanj z zamegljenim zemljevidom, nočnih kresov v oddaljenih taborih … da poznaš Našo gospo, ki je v starih zgodbah, potem ko so vsi apostoli zbežali …, ostala.

Nikakršna sramežljivka, tista ženska.
Nikakršna vljudna, pohlevna pikica.
Ne sledi ukazom sveta. Povsem nasprotno Naš zgled.
Blažena mati, ki slovi po tem, da lahko prenese plameneča, bruhajoča ognjena jezera Sonca.

Imam majhen bel porcelanast Marijin kip, ki ga je neka dobra duša skrbno ročno poslikala v tovarni s tisoče porcelanastimi Marijami na tekočem traku – z drobnimi zlatimi okraski na robovih ogrinjala. Ljubkimi.

Toda Mati, ki jo najpogosteje nosim s seboj, kamor grem, je gozdna ženska La Nuestra Señora, Naša guadalupska gospa, katere ogrinjalo je iz mahu s severne strani dreves ob sončnem zahodu, katere divji srebrni lasje so ujeli zvezdne drobce.
Njeno oblačilo je mehko, grobo tkano blago s trnjem in semeni plevela in cvetnimi listi divjih vrtnic, ki so se ujeli vanj.
Njene roke so umazane od zemeljskega dela in od dnevnega in nočnega dela ob garaških sinovih in hčerah, njihovih otrocih, njihovih starših in vseh.

La Guadalupe ni simetrična stvar z dlanmi enako iztegnjenimi in zamrznjena v času. Vedno je v gibanju.

Če je prisotno čustvo, je ona tam.
Če pride do zmede, je tam.
Če je vznemirjenje, je tam.
Nestrpnost, ona je tam.
Utrujenost: ona je tam.
Strah, nemir, žalost, lepota, navdih: ona je tam.
In v nekem smislu je sramežljiva, da, vendar drugačna od tistih, ki bi njeno bistvo zabrisali v anemijo: Da, ona je dostoojna in ne dovoli, da bi jo ponižali v majhnost in ujetost.

In mirna je, ja, vendar ne brez volje, da bi spet in spet vstala.
Namesto tega, ja, mirna je, kot je mogočen ocean miren, ko se premika v ogromnih valovih, ki enkrat v globinah spodaj in drugič na vrhovih. Njeni ogromni valovi so kot srčni utrip: preprost, nameren, mističen.

In ona je čista, ja, vendar ne tako, da nikoli ne bi potemnela, nikoli ne bi dvomila, se nikoli ne bi skrenila za nekaj časa in hkrati je čista kot kristal, ki je oblikovan v tisoče sijočih se ploskev. Tista čistost dragih kamnov, ki jih oblikujejo trud, avanture in izzivi – in popolnoma brez mrtvega stekla v kateremkoli vidiku. Z rezom kot žametno blago in najboljšim poliranjem… namesto da bi bila otopela, in kljub vsemu: še vedno čisto ognjeno sijoča.

Če bi vprašala nekoga, ki je pravkar prišel v stik z Našo Gospo kaj si misli o naši Mariji, Nuestra Madre Grande, bi rekla: »Ne razmišljaj o njej, kot so ti povedali/ prodali. Raje jo poišči s svojimi očmi, brez plešnic in s srcem brez polken. Poglej nizko, namesto visoko. Poglej tik pred svojim nosom. Egzotična lokacija ni nujno potrebna. Najdeš jo v stekleni škatli, v lomljenem robu, v prizadetem srcu in v vsaki duši, ki ve ali ne ve, a je nora zaljubljena v božanske skrivnosti … in ni tako zaljubljena v vsakdanje izzive.

Kajti ona je tam. Povsod.
Ne sprejmi praznih besed ali slik nje.
Odvezi močne ženske.
Ona čaka tvoj poseben dotik.

Dr. Clarissa Pinkola Estes

Vir: https://www.ncronline.org/blogs/el-rio-debajo-del-rio/our-lady-untie-strong-woman

2 odziva na “Naša Gospa”

  1. Krasen zapis
    Hvala
    Sporocilo, ki sem ga dobila zase je to, da je potrebno duhovnost ziveti, biti aktiven, vpeti duhovnost v vsako celico nasega telesa in v vsak trenutek nasega zivljenja. Duhovnost niso nauceni rituali in nekaj za kar si vsake toliko vzamemo cas in se posebno pripravimo/opravimo. Ne. Duhovnost je nacin zivljenja, je zivljenje samo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja