Starec se je vsako jutro ob zori odpravil na sprehod. Prehodil je že lep delček obale, ko je zagledal fantiča, ki je pobiral majhne morske zvezde in jih metal nazaj v morje. Ko ga je starec dohitel, ga je vprašal, zakaj to počne. Fantič mu je razložil, da vsako noč morje naplavi morske zvezde na obalo, ki pa jih jutranje sonce s toplimi žarki posuši in te umrejo.

“Ampak obala je dolga več kilometrov in na njej je nešteto morskih zvezd”, pripomni starec.
“Čemu ves ta trud, mladi mož?,” ga vpraša. “Pojdi se raje igrat s prijatelji. Nobene razlike ne bo, če boš zmetal v morje nekaj morskih zvezd, še vedno jih bo vsaj nekaj sto umrlo na vročem soncu,” modruje starec.

Fantič pa ljubeče pogleda morsko zvezdo, ki drži v roki. Z vso močjo jo vrže daleč v zavetje morskih valov.
Pogleda starca in reče: “Razlika … velika razlika bo za to morsko zvezdo, ona bo preživela!”

Upanje je tisto, ki nas navdihuje, da vztrajamo tudi takrat, ko so že vsi obupali.

Radi pozabljamo, da so majhne stvari tiste, ki štejejo.

Radi pozabimo, da so dejanja tista, ki spreminjajo svet in da so naše izbire tiste, ki določajo kako se bo razvilo naše življenje.

Vse izhaja iz nas in z majhnimi dejanji, ki jih ponavljamo vsak dan so mnogi dokazali, da je možno narediti čudeže.

Pomembno je, da spoznamo, da vsaka zvezda, ki jo rešimo šteje.