rose

Ljubezen se začne s seboj

Ob vsej evforiji, ki jo povzroča Valentinovo sploh ne preseneča, da se mnogi počutijo zapostavljeno ali vsaj nevidno. Smo družba, ki se utaplja v pričakovanjih. In ja, seveda imam tudi sama dovolj masla na glavi, da natanko vem, o čem govorim.

Ženske pričakujemo od naših moških, da nam bodo pokazali in izrazili svojo ljubezen… izziv se zgodi v majhnem neizrečenem zapletu… to bi se moralo zgoditi na naš način.  Ženske pričakujemo, da nam bodo moški izrazili svojo ljubezen na način, kot smo si me zamislile, brez da bi to, kakšna so naša pričakovanja, delile z njimi. Pravzaprav številne ženske, in kot sem že na začetku rekla, sem bila sama brez dvoma med njimi, pričakujemo od svojih moških, da bi morali brati naše misli. Oziroma morali bi vedeti, kako razmišljamo kot ženske in nam ustreči tako, kot to zelo dobro znamo same.

Ženske smo izjemne opazovalke. Zelo dobro opazujemo ljudi v svoji okolici, česar smo se naučile v otroštvu, in jim ustrežemo, brez da nam povedo, kaj si želijo od nas. Ženske smo perfektno izmojstrile to, da izpolnjujemo želje drugim, brez da bi sploh kdaj omenili, kaj bi radi. Ali pa tako pozorno beležimo njihove izrečene želje, da jih znamo presenetiti tedne, mesece, leta po tistem, ko so izrekli svojo željo.

Drage ženske, žal vas moram zelo razočarati, kajti moški te sposobnosti nimajo. OK naj se popravim, velika večina moških ni jasnovidnih in tudi, ko poveš svoje želje, tudi, če si zelo jasna in konkretna, kaj si želiš, moški temu ne bo želel slepo slediti.

Moški so lovci po svoji naravi. V praksi to pomeni, da želijo teren za lov pripraviti sami. In sama sem bila pogosto zelo frustrirana, ko mi je moj dragi zelo jasno povedal, da tega pa ne bom dobila, ne zdaj in ne na način, ki si ga jaz predstavljam. Iskreno povem, da sem rabila kar nekaj časa, da sem se nehala pritoževati in še malo več, da sem nehala od njega pričakovati kako naj bi stvari naredil zame.

Ženske smo nepoboljšljivi romantiki in mit romantične ljubezni je v naši notranjosti tako zelo živ, da z njim pogosto zastrupljamo svoja partnerstva in povzročamo, da se naš moški počuti ujetega, da čuti dušenje odnosa in si želi iz njega pobegniti. Naj napišem še enkrat za razjasnitev … ženska prežene moškega, ker zanj ni naredila prostora v svojem odnosu. Ker ga ne spoštuje. In naj bom tudi pri tej trditvi zelo jasna… moška definicija popolnega sprejemanja njega v celoti je spoštovanje. Če ga hočeš spremeniti, ker ti ni všeč xyz, to moški doživlja kot nespoštovanje njega, kot človeka.

To kar je presenetilo mene osebno je dejstvo, ki sem ga v zadnjih letih aktivno utelešala, da moram jaz postati ta ženska, ki ima odnos, ki si ga želim. Prej sem od svojega moškega pričakovala, da me bo reševal, da mi bo »pomagal«, kar je v praksi pomenilo, da sem hotela svoje odgovornosti prenesti nanj. Predvsem v odnosu sem pričakovala, da bo enakovredno sodeloval in prispeval in ob tem sem bila pogosto zagrenjena in sitna, ker ni sodeloval na način in v časovnem okviru, ki sem si ga predstavljala sama. In ja, precej samoopazovanja in samozavedanja je bilo potrebno, da danes prepoznam in se ujamem v tovrstnih težnjah. Kajti naj te pomirim že na začetku, nikamor ne bodo šle.

Tvoja žrtev, nevidni otrok, tvoja ugajalka, zapuščena deklica, ne bodo nikamor šli, so del tebe in vedno bodo. Vsa razlika je v tem, da jih lahko, ko jih spoznaš in se z njimi pomiriš zavestno izbiraš v situacijah ali pa tudi ne in namesto njih izbereš kateri drugi del sebe, da se skozi njega izraziš. Dokler svojih notranjih arhetipov ne prepoznaš in si poveš resnice v povezavi z njimi, pa vedno znova padeš v iste stare zgodbe, iste stare filme in jih vedno znova in znova preigravaš. Lahko se spremenijo ljudje v tvojih filmih, vloge pa ostanejo iste.

Brez dvoma je ključnega pomena v celotni zgodbi ljubezen do sebe, vendar je tudi ta v življenju številnih žensk zgolj pogojna. V praksi to pomeni, da bi se imela rada, če bi … npr. izgubila tistih 10 kilogramov, ki te motijo, če bi imela lepšo kožo, več denarja, boljše odnose,… Vedno je nekaj, kar ti preprečuje, da bi se resnično sprejela takšno, kot si … v celoti. Ženske smo resnično zanimiva bitja. Izjemno neprijazne smo same do sebe in potem pričakujemo, da bodo drugi prijazni z nami. Sodimo in kritiziramo same sebe in potem pričakujemo, da nas bodo drugi poveličevali. Skregane smo s svojim notranjim moškim, ga zatiramo in potem pričakujemo, da bo naš odnos moškega do nas ljubeč in prijazen.

Pozabljamo, da vedno dobimo to, kar je v nas.

Šele, ko ti ljubiš sebe brezpogojno, ko ti napolniš sebe, poskrbiš zase, lahko to kar imaš v sebi tudi deliš z drugimi.

Tega, česar nimaš, ne moreš deliti z drugimi.

Če je v tvoji notranjosti jeza, bes, sojenje, kritika, zasramovanje, zanikanje, potem po vsej verjetnosti točno to doživljaš tudi v zunanjem svetu.

Kot je znotraj, je zunaj, kot je spodaj, je zgoraj. Prvi hermetični zakon.

Zato izberi, da si prijazna do sebe, vsaj 13. februarja, ko je svetovni dan ljubezni do sebe. Iz prve roke vem, kako izjemno težko je biti srečna, zadovoljna in izpolnjena, če si ves čas nesramna, zlobna in kritična do sebe. Žal je tako, da smo ženske vzgojene tako, da smo izjemno negativno nastrojene same proti sebi. Precej več sodimo in kritiziramo sebe, kot se pohvalimo ali opazimo vse tisto, kar naredimo dobrega. Še vedno me fascinira dejstvo, kako težko je biti prijazna s sabo, ker so moji možgani drugače programirani. In za reprogramiranje možganov potrebujemo čas, vztrajnost in predvsem veliko mero prijaznosti do sebe.

Ženske se precej bolj dajemo v nič in se »pribijamo na križ«, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, kot moški. Ženske zlorabljamo same sebe precej bolj, kot nas zlorabljajo drugi. Dejstvo je namreč, da dokler je nekdo malo manj krut do tebe, kot si ti kruta sama s seboj, pogosto sploh ne prepoznaš, da gre za zlorabo. Ker si navajena, da si sama s seboj še bolj grda, kruta in neprijazna, sploh ne opaziš, če je nekdo s teboj grd. To je nekaj, kar me vedno znova osupne, ko sem priča prepirom, kjer se partnerja obkladata z žaljivkami in se ženski to na koncu sploh ne zdi nič posebnega. Pravzaprav, mi na koncu pove, je sama do sebe še precej bolj kruta.

Se potem sploh lahko čudimo, zakaj je toliko žensk nesrečnih kljub vsem poskusom, da bi se imele bolje, kljub vsem meditacijam, afirmacijam in vsemu »delu na sebi«.

Draga Ženska. Naj ti razkrijem skrivnost glede sreče; direktno je povezana z nivojem tvojega sočutja do sebe, z negovanjem, ki ga nameniš sama sebi, s prijaznostjo, ki jo posvetiš sama sebi. Ti in samo ti si odgovorna za svojo srečo. Nihče te ne more osrečiti. Osrečiš se lahko le ti sama.

Kadarkoli imaš občutek, da nisi dovolj … dovolj popolna, dovolj uspešna, karkoli… se ustavi in si povej resnico, podari si ljubečo pozornost, ki jo kot ženska potrebuješ.

Bodi prijazna s seboj in ljubi sebe brezpogojno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja