Aktualna tema, vedno. O njej se res veliko govori. Kajti še vedno, vsaj za ženski del lahko napišem iz lastnih izkušenj, čakamo na to, da nas bo imel rad nekdo zunaj nas. Iščemo potrditev zunaj sebe. In to česar dolgo časa nisem razumela je, da dejansko potrebujemo to, da nas nekdo vidi, to da čutimo, da nas nekdo čuti. To je bilo dolgo časa moje globoko hrepenenje, dokler se mi ni zgodilo prvič.
In ko se je zgodilo sem ugotovila, da ne znam sprejeti. Občutki krivde so pogosti pri ljudeh, ki so se naučili skozi življenje, da se razdajajo drugim in enostavno ne znajo sprejeti, ko jim je dano to, kar so si želeli.

Dobrobit je tisto, za kar si prizadevamo in k čemer stremimo. In za mnoge je zmedenost okrog tega kaj je ljubezen do sebe in ali je ljubezen do sebe ok in ali to pomeni, da so prevzetni in samoljubni, tisto, kar jih odvrača od tega, da bi sebe postavili na prvo mesto v svojem življenju.

Samoljubje ali samoprevzetnost, tudi samopomembnost nas navaja k temu, da imamo mi vedno prav. In drugim poskušamo dokazati, da imamo mi prav in oni ne. Samoljubje nas napelje k temu, da zamerimo in da te zamere prenašamo s seboj kot nahrbtnik. In samoljubje nam daje pravico, da prizadanemo, da napademo tiste, ki so nas prizadeli. Ker si to zaslužijo, saj so nas ranili. Samoljubje je gluho za sočutje, gluho za nežnost. Samoljubje udari z vso silo nazaj, ker mu to pripada, ker smo do tega upravičeni. Upravičenost do stvari je nekaj, kar nas najbolj rani in vendar se tega ne zavedamo. Ko mislimo, da nam stvari pripadajo, da smo do njih upravičeni. Vendar resnično, kaj ti pripada v življenju? Do česar si upravičen?

To kar je zanimivo je, da ljudje, ki imajo močan občutek, da so upravičeni do stvari, pogosto utelešajo arhetip žrtve v senčni strani. Tisti, ki čuti, da je žrtev ima občutek, da mu je bilo nekaj vzeto, da ga nekdo “zajebava” in da mu ne da tega, kar mu pripada. Upravičen je do xyz

Ustavi se za trenutek. Si prepričana, da ti pripada, da si uspešna, da si zdrava, da imaš nekoga v življenju? Si prepričana, da ti pripada, da imaš službo, da greš lahko na počitnice, da greš lahko v trgovino in kupiš stvari? In ali si prepričana, da tipripada, da imaš vodo, elektriko, streho nad glavo?

Resnica je, da nam nič ne pripada. Do ničesar nismo upravičeni. In ker smo prepričani, da smo upravičeni, smo postali družba, kjer nas je strah, da ne bi izgubili to, do česar menimo, da smo upravičeni. In ko gledam okoli sebe me globoko presune vsakič, ko vidim, kako nam je odvzeto točno to, do česar smo menili, da smo upravičeni. Naučiti se moramo ponižnosti, ne ponižanosti, ampak ponižnosti, da znamo biti hvaležni za vse kar nam je dano. V resnici nismo upravičeni niti do življenja, lahko smo globoko hvaležni, da nam je bilo dano, da smo ga izbrali in da ga soustvarjamo. Hvaležnost zdravi.

Žrtev je mnenja, da mora zanjo poskrbeti nekdo zunaj nje in da je do tega upravičena. In žrtev za svojo igro rabi nekoga, ki je “bad guy” pa naj bo to vlada, urnik, seznam na delu, vreme, alergeni, nekaj potrebuje, da lahko to okrivi za vse svoje težave. Ta zlobni, podli xyz zunaj je tisti, ki je kriv, da se meni dogaja krivica, da sem jaz brez, da jaz nimam. Ta zlobni nekdo je pomemben v tej igri žrtve, kajti on je tisti, ki povzroča, da sem jaz šibek, nemočen in brez vseh možnosti.

In tukaj se začne igra samoljubja, kajti ko imaš nekoga, ki je podel in ti jemlje to, kar pripada tebi, imaš nekoga, ki ga lahko napadaš, ga kritiziraš, ga sodiš in mu zameriš, ker ti je vzel to, kar pripada tebi. Hmmm. Igra piedestalov in kleti. Ko daš sebe v klet moraš dati nekoga na piedestal in ko daš sebe na piedestal moraš dati nekoga v klet. Da ne govorim o tem, kako žrtev vedno potrebuje simpatizerje okoli sebe, ki ji prikimajo in se z njo strinjajo v tem, kako hudo ji je.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, se zavedaš, da vse igre soustvarjaš, da so to vse tvoje igre. In ko jih sprejmeš v sebi, ko lahko ljubiš sebe, neguješ sebe in objameš sebe v vseh aspektih sebe, se spremenijo tudi igre zunaj tebe. Dokler si v sebi, do sebe krut in se boriš in hočeš stvari doseči na silo, ustvarjaš nasilje. In to nasilje, ki ga zganjamo v sebi, samo projiciramo ven iz sebe.

Ljubiti sebe pomeni, da vse aspekte sebe vzameš dol s piedestalov in vse aspekte sebe ven iz kleti in jih daš v srce. Ko si v srcu, sebe daš na prvo mesto.
Zakaj?
Če ne poskrbiš najprej zase, koga lahko deliš z drugimi ljudmi – razvalino ali imitacijo sebe?
Če nimaš sama sebe na prvem mestu, ne moreš dati drugim tega kar nimaš – sebe.
In najdragocenejša stvar, ki jo imaš, da jo deliš z drugim, predvsem s svojim otroci in partnerjem, je primer srečnega in izpolnjenega življenja.

Ko postaneš najsrečnejša oseba v svojem življenju, lahko narediš izjemen vtis na cel svet in preobražaš svet.

Če želiš resnično živeti življenje in drugim dati najboljše, potem moraš najprej ljubiti sebe in najprej poskrbeti zase. In ko ljubiš sebe veš, da si ljubezen. Do ničesar nisi upravičen, ker vse si. Nič ti ne pripada, ničesar se ti ni treba oklepati, ker je vse že v tebi. Moraš napolniti svojo posodo ljubezni, da bi lahko iz nje delila z drugimi. Moraš se napolniti, da bi začutila izobilje. Moraš se napolniti, če želiš resnično živeti in ne le preživeti.

Ključno vprašanje, ki si ga moraš postaviti je, želiš samo životariti ali resnično živeti?

Če si izbrala, da želiš resnično živeti, moraš začeti pri sebi. Prevzemanje polne odgovornosti za svoje življenje pomeni, da se zavedaš, da se vse začne v tebi. Izbiraš strah ali ljubezen? Izbiraš stres ali radost? Izbiraš životarjenje ali življenje? Izbira je samo tvoja.

Kaj lahko narediš že danes?

Začuti sebe. Začuti ljubezen. Začuti hvaležnost zase. Nehaj si dopovedovati, da si oseba, ki je polna ljubezni, ki občuti blaženost, mir in je spravljena s seboj. Namesto tega raje začuti, občuti ljubezen do tistega dela sebe, ki ga je strah, namesto da se skušaš prepričati, da te ni strah. Začuti ljubezen do tistega dela sebe, ki za vse krivi druge, namesto da se boriš z njim in se skušaš prepričati, da nisi taka. Prenehaj zganjati nasilje nad seboj in začuti kje se nahajaš. In ko si dopustiš, da začutiš kje si trenutno, začuti tudi kaj je tisto, kar ti situacija sporoča, kaj je tisto, kar si srčno želiš. Začuti svoje srčne želje in jim sledi.

Začuti ljubezen do sebe, zdaj. Kajti resnica je, da si ljubezen.
Začuti sebe.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

 

Članek je bil objavljen na blogu novembra 2013.