V življenju vsakega posameznika pride dan, ko v sebi začuti klic k temu, da zaživi veličastno življenje ter se poda v brezmejne širine in globine, ki jih ponuja življenje.

Nekje v globini sebe veš, da si tukaj z namenom. Enostavno veš, da preživetje, služba od osmih do petih in družina ni to, zaradi česar si tukaj. Čutiš, da življenje enostavno mora biti več kot zgolj vsakodnevna rutina.

Ko v tebi vzniknejo dvomi v to, ali je življenje kot ga živiš resnično to, zaradi česar si tukaj, se običajno že premikaš proti tretjemu ali četrtemu desetletju tvojega življenja. In ti dvomi v tvoji notranjosti, se v sodobnem svetu pogosto pokažejo v obliki krize srednjih let, v kateri se skriva priložnost. Priložnost za razcvet.

V sebi čutiš, da si prerasla življenje, kot si ga živela do zdaj. Hkrati pa ne veš, kako in kam naprej. Poznani cilji, obstoječi odnosi, vedenje, vzorci obnašanja ti postanejo pretesni, Lahko se zgodi razpad znanih struktur, izguba službe, afera, nezadovoljstvo z življenjem, depresija ali sindrom praznega gnezda.

Živo se spominjam, kako me je poklicala moja Duša. Bilo je v Egiptu leta 2007. Neko jasno noč na Nilu se je v meni oglasil glas, ki mi je sporočil, da je moja naloga, da začnem z ženskami deliti kako biti ženstvene in kako ustvariti sveto partnerstvo. Vse skupaj me je presenetilo in pretreslo hkrati.
Takrat sem temu glasu v sebi rekla, da imajo napačnega človeka. Dva dni kasneje, sem v templju v Abu Simblu gledala svoje prejšnje življenje, ki se mi je v viziji odvrtelo pred očmi in zgrožena ugotovila, da vem več, kot sem hotela vedeti.

To potovanje je za vedno spremenilo moje življenje.

Po prihodu domov sem jasno, kot še nikoli prej, imela priložnost opazovati, kaj v mojem življenju ne deluje. Prepoznala sem, da živim v kletki, kjer je navzven vse videti krasno, sama pa sem se v njej počutila utesnjeno in neavtentično.
Podpirala sem delo drugih, moje življenje je bilo brez življenja, brez radosti, brez barv.
Dojela sem, da živim v črno belem svetu, z mnogimi odtenki sivine.

Prepoznala sem, da mi to ni všeč, vendar v zvezi s tem nisem nič naredila. Ker nisem vedela, kaj bi lahko naredila.

To je bila kot razpoka, skozi katero je zasijal prvi žarek moje ženske duše.

Pogosto prvih nekaj desetletij svojega življenja preživiš z identiteto, ki si jo oblikovala skozi svoje otroštvo in mladost in ki se izogiba globinam ženske duše.

Duša čaka na odprtino, skozi katero bo lahko pokukala v svet.
Osebnost je kot školjka, kot oklep, ki ga oblečemo.

Pogosto postanemo trde, toge in ujete v rutine vsakdana, da tega oklepa sploh ne prepoznavamo več in postane kot roževinasta lupina, ki je nič ne more predreti.

No, resnici na ljubo, so ravno travme, težke izkušnje tiste, ki predrejo ta oklep. In duša potrpežljivo čaka na nekaj, kar nas bo odprlo ali pa ustvari okoliščine, ki nas odprejo na silo.

In ko te duša pokliče, temu sledi premik, kjer moraš zapustiti življenje, kot ga poznaš.
Čaka te premik v neznano.
Na katerega te običajno nihče ne pripravi.

Tvoja duša te dobesedno ugrabi z besedami; »Glej, daleč sem prišla, da bi darilo podelila z ljudmi in s svetom in utrujena sem od tega vlečenja skozi življenje, zato ti bom, in že vnaprej oprosti, potegnila preprogo izpod stopal.«

Ko sem leta 2009 opazovala veliko nevihto, ki se je zbirala nad mojim popolnim življenjem, sem nekje globoko v sebi vedela, da tej nevihti ne bom mogla ubežati. Na njej je bilo moje ime. Bilo je, kot bi stala na notranji strani, pred vrati hiše, za katero sem vedela, da se bo podrla. Lahko sem čakala, da se mi zruši na glavo ali pa odprem vrata in stopim direktno v samo srce nevihte.

Moja duša je čakala na ta trenutek in lahko sem samo stala in bila priča temu, kako se je moje življenje sesulo v prafaktorje. Vedela sem, da bo treba nekaj narediti, vendar me nihče ni mogel pripraviti na uničenje, ki je sledilo.

Ko sem čez nekaj tednov stala na pogorišču tega, kar je bilo prej moje življenje, enostavno nisem vedela kam se obrniti, kaj, kje, kako!? Enostavno nisem vedela kako naprej, nazaj pa nisem imela kam.

Takrat še nisem vedela, da ni treba, da je tako. Ni treba, da ti vse razpade, da bi naredila premik. Precej bolj modro je, če si voljna premik narediti zavestno, kot so to včasih počeli skozi iniciacije.

Dejstvo je, da je iniciacija povezana z razpadom tvoje identitete in s povabilom, da utelesiš potencial tvoje duše.

To pa terja, da se soočiš s svojo osebnostjo.
Z zaključeno preteklostjo je premik v novo prihodnost precej bolj umirjen in precej lažji.

Opustiti je potrebno življenje, ki ga je narekoval zunanji svet, življenje, ki temelji na predpostavkah, željah in odločitvah drugih ljudi, da bi resnično lahko ustvarila in stopila v življenje, ki je izvorno, srčno, dušno tvoje.

Potrebna je predaja starega, ko vse, kar ti je znano, preprosto izgine.

Opustiti moraš prepričanje, da te bo nekdo zaščitil, rešil, naredil nekaj zate ali da se bo od nekod pojavil nekdo, ki ti bo pokazal pot. Spust v globine svoje ženske duše se pogosto začne z osamljenostjo.
Dojameš, da je na tebi, da najdeš svojo pot.

Vendar zapustitev starega sveta ne pomeni nujno ločitve, ne pomeni, da moraš zapustiti službo, družino, prodati dom, se preseliti. Premik lahko narediš brez, da kogarkoli zapustiš.

To, kar terja od tebe, pa je spust v tvojo notranjost, v notranjo temo, v misterije duše, v maternico tvoje izvorne Biti.

To je klic v zmehčanost, odprtost, voljnost, da greš s tokom in utelesiš energijo ljubezni, ki ti si.

Stopiš v domeno razcveta, kjer so veščine odpiranja, sprejemanja, negovanja in predaje ključnega pomena.
Naenkrat ugotoviš, da stari načini potiskanja, kjer narediš še več, se premikaš hitreje, enostavno ne naredijo tega, kar si bila vajena.

Zdaj je tukaj ta čas, da utelesiš svojo žensko dušo.

Svojo žensko Dušo utelesiš skozi poslušanje, opazovanje, s tem, da sediš s seboj, namesto, da poskušaš v zunanjem svetu najti rešitev.

To je čas, ki te vodi v čutenje. Odpreti se je potrebno občutkom, začutiti sebe, svoje srce in dopustiti, da sprejmeš Darilo svoje Duše, da te nahrani, najprej tebe.

Odpreti moraš svoje srce, da lahko sprejmeš vse dele sebe, tako tiste, ki so ti všeč, kot tiste, ki jih ne maraš. Objeti je potrebno tako bolečino, kot užitek.

Tvoja Duša se želi pokazati.
Želi, da jo utelesiš in zaživiš.
Želi se izraziti in voditi tvoje življenje.

In potrebuje trden temelj, da bi to lahko naredila.
Potrebuje stabilnost, potrebuje prostor.

Na tebi je, da utelesiš svojo ženstvenost. Na tebi je, da utelesiš srčne kvalitete, ki te negujejo in ti omogočajo razcvet. Kajti utelešenost tvojih izvornih kvalitet tvoje ženske duše in odpiranje srca gresta z roko v roki.

In ne moreš v polnosti zaživeti svojega polnega potenciala, tega kdo ti si, če nisi v stiku s svojo žensko Dušo v sebi.

Tvoja ženska Duša v sebi skriva bisere modrosti. In na tebi je, da se potopiš v globine svoje Biti, nabereš svoje bisere, da bi jih lahko podelila z ljudmi in s svetom.

Vprašanje je ali si voljna? Ali si drzneš? SI pripravljena, da zaživiš kot ženka, za katero si se rodila, da SI? Kajti to je tvoja izbira… vsak dan znova.

V kolikor na tej poti skozi kaos, skozi temno noč ega potrebuješ vodstvo, je na voljo spletno druženje, kjer sem podelila zemljevid potovanja v globine svoje ženske duše. Najdeš ga na povezavi http://divine.si/program/prebujena.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena