Na katerem robu stojiš v tem trenutku?
V kateri prepad čutiš, da te potiska tvoja duša, ki želi zate, da skočiš onkraj znanih okvirov?

Čas je intenziven in kaos vznika v svetu tam zunaj.
Se boš prepustila noriji sveta ali boš našla svojo pot v globine sebe?

Ja vem, tam zunaj imaš na voljo na tone informacij. Dejstvo je, da ti je vse na dosegu prstkov in kadarkoli lahko strica Googla vprašaš karkoli.
Vendar je dejstvo, da odgovorov, ki jih iščeš ne boš dobila tam zunaj.
V tebi so.
Vsi odgovori so že v tebi.
TI že si ta Ženska, ki ti je namenjeno, da si.

In tvoje delo je, ne da jo najdeš, ampak da odstraniš vse ovire, ki jih imaš med njo in sabo v tem trenutku. V bistvu gre za to, da moraš te notranje ovire prepoznati in jih raztopiti. In tega nihče ne more narediti namesto tebe. Lahko pa te vodi.

Dejstvo je, da je zadnji mesec v letu čas za refleksijo in poglobljeno inventuro.
Seveda ji lahko ubežiš s hitrostjo, evforijo in osredotočanjem na stvari tam zunaj, vendar to, kar se premika v tvojih globinah ne bo šlo nikamor.
Vse te bo počakalo.

Ker je tvoj dušni dogovor tak, da si prišla na ta planet, v ta čas z namenom, da usvojiš in izmojstriš določene lekcije, ki ti jih tvoja duša vedno znova prinaša v ospredje.
In zelo vztrajna je.
Nikoli ne bo odnehala. Le vedno bolj te bo stiskala ob zid.
Tvoja Duša je tvoja vodnica. Ona ve, kaj je izbrala. In ve, kaj moraš utelesiti, da bi prišla na mesto moči in izpolnjenosti v sebi.

Vsi odnosi v tvojem življenju so vnaprej dogovorjeni. Nič ni slučajno. Vse je del igre, ki jo je duša izbrala zase. To, kar mora izkusiti se ponavlja toliko časa, dokler ne vzameš lekcije, s katero si prišla na ta planet.

In temu ne moreš ubežati.
Lahko si zatiskaš oči, ignoriraš, bežiš stran, ali se boriš s tem, vendar te spravlja ob pamet vse dokler ne ugledaš poante te igre.

Poanta je v tem, da prepoznaš in se pomiriš s tem, da je vse v tebi.
Naj ti ponazorim s primerom… Žrtev je v tebi. Tudi če ti gre res na živce pri drugih, je del tebe. Zase vem, da je še vedno vabljiva, ko imam občutek, da se mi dogajajo krivice. Ja, najraje bi šla v svojo žrtev. Tako domača je in udobna. Tako zlahka pokažem s prstom na druge, ki so krivi, da se meni dogaja, kar se mi.

Vendar danes poznam resnico.
In resnica je, da mi nihče ničesar ne dela. Ker tisti, ki ga vidim kot nasilneža, tirana, mučitelja je tam z namenom. Opominja me, da si moram pogledati ta del v sebi.
Vedno bolj jasno vidim, da eden brez drugega ne moreta obstajati. Kjer je eden, je tudi drugi. Siamska dvojčka sta. Dva dela iste palice.
Še posebej je ta del aktiven, če ga ne vidiš v sebi. Potem ga vidiš zunaj sebe. In vedno bolj ti skače v obraz, da bi ga ja ugledala in sprejela v sebi.

Duša te vedno znova vodi v situacije, kjer se čutiš kot žrtev. Če se začne s starši, se nadaljuje s prijatelji, s partnerjem, z otroci, s šefom ali sodelavci. Vsi so tam zate. In duša ve.

Tisti del, ki potrebuje zavestno prepoznavo in pomiritev s polarnostmi v tvojem življenju je osebnost. Dojti moraš, da se moraš ustaviti, prepoznati zakaj so ljudje v tvojem življenju, kaj ti odigravajo, da bi to lahko razpustila v sebi.

Večina ljudi pusti, da jih življenje kot listje premetava v vetru. Vedno znova so jim na voljo situacije, kjer se počutijo kot žrtev. Z namenom.
Ko se ti počutiš žrtev, si žrtev nekoga ali nečesa tam zunaj.
To je vstopna točka, kjer se sprememba lahko zgodi.
Ko prepoznaš, da vedno znova k sebi pritegneš identično izkušnjo.
Ljudje so drugi. Izkušnja je ista.

Vse to z enim samim razlogom… da dojameš, da ni poanta zunaj tebe, temveč v tebi.
In čas v katerem smo, ti pritiska na najbolj boleče dele v tebi.

To je čas, ko vznikajo na površje mnogi zapuščeni odnosi, stari nedokončani pogovori, stvari, ki ti gredo na živce. Vse tisto, kar si pometla pod preprogo.

In nekaterih odnosov enostavno ne moreš priganjati, potiskati, na silo zaključiti.
Pravijo, da čas celi rane. V resnici jih ne. Kajti to, kar celi rane je tvoja prisotnost, tvoja ljubezen, tvoja izbira, da se s temi odnosi pomiriš in jih objameš. V sebi.

Dejstvo je, da nedokončane stvari v odnosih vedno počakajo na pravi trenutek, ko spet pokukajo na površje in te opomnijo, da so še vedno tam. Ker to ni nekaj, kar se dogaja zunaj tebe. V resnici se dogaja v tebi.

Rada rečem, da moraš ti imeti dovolj trdno posodo in kapaciteto, da držiš sama sebe, ko se začneš na dah potapljati v svoje globine.

Ženska mora izmojstriti svoj notranji čustveni svet, okrepiti sebe, postati bolj stabilna, se naučiti, da so čustva vodniki v lastne globine in da so tvoji sli.
Prinašajo pomembna sporočila kje si ujeta in kje se moraš osvoboditi v sebi.

Zase vem, da sem pred devetimi leti zavestno odkorakala stran od plitvin in se podala v globine.
In zdaj plavam v globinah ljubezni.
V prostranem breznu brez dna, ki je raznoliko in kjer nikoli zares ne vidim kam grem.
To kar z gotovostjo vem je, da je to brezno brez dna. Ker vsak dan znova odkrivam, da se izkušnje vedno znova poglabljajo in številne presenetljive načine.

To je mesto nepoznanega, kamor se kot dekle v dvajsetih nisem upala in sem se globinam izogibala.
Zdaj v svojih štiridesetih pa sem jih primorana raziskovati.
Ne, vanje se nisem začela potapljati hote.
V globoke potope so me vodili odnosi, ki sem jih želela izboljšati.

In danes vem, da potrebuješ čas, da odkoplješ zaklade, ki se skrivajo v odnosih, ki so ti najbližji.
Ti odnosi terjajo, da si vzameš čas zase. Da spoznaš sebe. Da poglobiš odnos s seboj.
Terjajo pozornost, prisotnost, potrpežljivost, voljnost, da se odpreš in ustvariš polje bližine.
Terjajo radikalno iskrenost, da zmoreš slišati svojo resnico in resnico osebe na drugi strani.
Terjajo soočenje s svojimi strahovi, da zaupaš vase, se zaneseš nase in se spustiš v globino.
Terjajo, da objameš vse, kar te pustolovščine prinesejo na površje.
Terjajo, da tudi najtežje globine raziskuješ s čudenjem in radovednostjo.
December je mesec, ki te vodi v globine. Odstira mesta, ki jih še ne poznaš.

Vabi te tja, kamor si se kot duša zavezala, da boš šla.
In potapljanje v brezmejno modrino globin se nikoli ne konča.
V življenju nikoli zares ne prideš do dna.
Življenje te širi onkraj cone udobja.
Vabi te, da slediš srcu v globine, ki so strašljive.
Snubi te, da vedno znova zavestno izbiraš, da varuješ ljubezen.

Ja, to, da vodiš iz sebe, iz svojega srca terja veliko poguma, terja srčnost.
Vedno znova izziva status quo in udobje znanega.

Res pa je, da globlje, ko si, večji mir je v tebi.
Bolj si v stiku s seboj.
Pomirjena.
Izpolnjena.
Radostna.

Praznuješ svoj obstoj.
S hvaležnostjo za vse, kar ti je na voljo.

Zdaj je čas.

Potopi se Vase.
DiveIN, Divine

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

P.S. Še malo in bo na voljo moja knjiga Globine Ljubezni. Kmalu podelim več 🙂