Beseda “glamour” ima svoj izvor v  čarovništvu, kjer dobesedno uročiš ali začaraš s podobo, iluzijo, ki jo ustvariš. Izhaja iz škotske besede gramarye nastala je nekje okoli 1720 leta. Glamer je bil urok, ki je vplival na vid udeleženih, da se je predmet zdel drugačen, kot je bil v resnici.  Sir Walter Scott je besedo poangležil in jo populariziral v svoji poeziji. Ne dolgo po njegovi smrti leta 1832 so besedo začeli uporabljati, da so z njo opisali metaforične uroke, ki jih pošiljamo drug drugemu, ko smo nad čim očarani.
Ne gre nujno za kompliment.

Do 1920, ko so ženske začele razvijati stile oblačenja, so besedo glamur začeli povezovati z modo.
Glamur predstavlja osupljivo iluzijo, da živiš življenje, s katerim dobesedno moleduješ po zavisti. Vsi poznamo tako osebo, s hipnotičnim nasmehom, zvezdicami v očeh, s sijajem, ki si ga tako zelo želiš doseči.

Značilnost glamurja je, da nas drži na distanci, gre za predstavo, ki jo moraš gledati iz daljave, da deluje, tako kot triki iluzionista, če jih gledaš preblizu lahko prepoznaš zvijačo. Na osebi je glamur serija referenčnih točk, ki oblikujejo kvaliteto iluzije. Rdeča šminka, mala črna oblekica, slapovi dolgih las na eni rami so referenčne točke, ki opisujejo nekaj, kar smo kolektivno določili za glamurozno. Glamur je kreacija, je ustvarjena podoba in ne stanje biti kot lepota. Glamur moraš ustvariti na točno določen način, glamur je predstava, igra, nastop, je dosežek.

Obrnili smo hrbet lepoti, in s tem smo obrnili hrbet celostnosti in resnici.  Šli smo v izgnanstvo, v svet, kjer je norma vulgarnost, zdolgočasenost, otopelost, ki izčrpava človeškega duha. In k temu pripomore tudi glamur. Veliko preveč časa in energije namenjamo svojemu videzu, podobi in modi. In veliko premalo pozornosti posvečamo dostojanstvu, samospoštovanju lastne veličastnosti in plemenitosti človeškega duha.

Glamur ustvarjamo skozi ideje in misli, ki jih napačno interpretiramo, ker jih ne razumemo (mentalni glamur), pa tudi skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje, čustva ponosa, navezanosti, ločenosti, skozi občutek nadvlade ali večvrednosti (čustveni glamur).
To vpliva na našo vitalnost, na naš osebni magnetizem in sposobnost kreiranja. Pogosto se odpravimo v svet in kupujemo stvari, ki naj bi nas osrečile. Kupimo si novo oblačilo, novo pričesko, novo šminko in sploh ženske mislimo, da zdaj smo pa čisto nove. Moški si kupijo nov avto ali “novo igračko” in mislijo, da so zdaj pa čisto drugi. Živimo v iluziji, v stanju misli in čustev, ki ustvarijo tančico čez to kar je resnica. In to iluzijo zamenjujemo za resnico. Gre za kroničen problem sodobne družbe, ki ustvarja pretvarjanje, strah, pomanjkanje jasnosti in namena. Ločimo se od duha, od svoje duše in živimo v iluziji zunanjega doseganja, predmetov, ki jih kopičimo v upanju, da nam bodo dali tisti izvorni občutek avtentičnosti, pristnosti, resničnosti. Ločimo se od prepoznavanja lastne nesmrtnosti, lastne božanskosti, dejstva, da smo ljubezen in sočutje. In sočutje pomeni, da sprejemamo sebe v vseh aspektih sebe, tudi v svojem glamurju.

Kot družba se danes počutimo zelo samopomembni, zagledani vase, zadovoljni sami s seboj in ponosni smo sami nase, kaj vse smo dosegli in kako napredni smo. Zaprli smo svoje duhovne oči in sploh ne vidimo, kako je glamur zamenjal odprtost, sočutje do drugih, ponižnost in kako smo otopeli.

Glamur ustvari energijsko meglico, skozi katero ne moremo videti jasno, ne vidimo resnice in tako se ujamemo v podobe, ki varajo in verjamemo, da so resnične. Nasedemo obljubam, ker so slišati tako dobro in se ob tem na nivoju duše gnusimo sami sebi, kajti zavedamo se, da se prodajamo za precej manj, kot smo vredni in to je bolečina, ki prežema celotno Bit.

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi včasih zdi, kot da so v transu, ujeti v iluzijo, ki jo ponujajo mediji, v iluzijo, da si lepoto lahko kupijo, namažejo na telo ali jo pojedo. Da je varnost v zunanjih stvareh in da nujno potrebuješ zavarovanje za svojo iluzijo, drugače res ne boš preživel. Absurdnost glamurja, ki nas obdaja pa doživlja svoj vrhunec v duhovnem glamurju, kjer ljudje verjamejo, da jih bodo rešili ali osvobodili guruji in ljudje zunaj njih.

Ta obsedenost z glamurjem vseh vrst je nekaj kar me vsakič znova osupne. Kako hitro se ujamemo v zanko patriarhata, ki nam poskuša glamur prodati kot simbol svete, božanske ženstvenosti. Fascinira me, kako hitro ženske verjamemo zunanjemu svetu, da smo lepe, posebne, če imamo… točno določeno šminko, perilo, obleko, čevlje, karkoli že, kar naj bi nas naredilo lepe. Kako iščemo potrditev lastne vrednosti in lastne lepote zunaj sebe. In da se razumemo, tudi sama sem bila v teh istih čevljih, dokler me ena od bomb Resnice ni prebudila iz iluzije v katero sem verjela.

V knjigi Piera Ferruccija sem prebrala: »Brez lepote duša umre« In ravno on je bil eden tistih, ki so me vodili nazaj pod okrilje resnične, avtentične, pristne Lepote. Lepota je vrlina, je božanska kvaliteta, ki ima to moč, da nas prebudi, oživi in nas poveže. Spomni nas, da obstaja skrita harmonija in da tudi v najbolj težkih in temnih okoliščinah obstaja upanje.

Lepota vedno daje občutek pripadnosti življenju. Tisti, ki uzre lepoto v vsem, ima do življenja erotičen odnos, saj se ljubi z življenjem. Lepota nas vsak trenutek znova uči, da zaobjamemo trenutek, da smo prisotni. Lepota nam pomaga, da smo resnični, tukaj in zdaj. Tukaj z vsem svojim bitjem.

Če smo prisotni, smo vedno v trenutku priložnosti, v brezčasnem trenutku, v katerem se lahko zgodi razodetje lepote. In če si dopustimo, da lepoto doživimo v vsej njeni intenzivnosti in globini, nas postavi iz oči v oči s spontanostjo. Najti spontanost pomeni najti harmonijo, odsotnost pričakovanj, pretvarjanja in napora, pomeni občutek svobode. Naš pravi jaz je spontan.

Lepota je pot, po kateri lahko spet najdemo najbolj pristni, resnični del sebe. Da bi lahko zaznali lepoto moramo ponovno odkriti umetnost čaščenja, svetosti in spoštovanja življenja. Spoštovanje razkriva dostojanstvo in le v luči dostojanstvenosti se nam lepota in mističnost, ki sta del nas, razkrivata.

Praznina in osamljenost sodobnega človeka izhajata iz tega, da je razprodal svetost. Občutenje svetosti odpira pot do lepote. In svetost je vedno znova in znova moja vodnica. Svetost mi odpira notranja vrata razumevanja, da vedno hodim po svetih tleh, ne glede na to kje hodim. Uči me spoštovanja, samospoštovanja, cenjenja življenja in cenjenja sebe. Ponižno, potrpežljivo, z milino in mehkobo me vodi z vztrajnostjo in usmerjenostjo, ki me včasih osupne. In naučila me je, da jo prepoznam in ji prisluhnem, da ji dopustim, da me vodi, v globine sebe, v Resnico.

Dopusti si, da te v tem mesecu vodi Lepota.
Taja Albolena