RUMENI SVIŠČ (Gentiana Lutea)
Rumeni svišč pri nas bolj poznamo pod imenom encijan, pa tudi košutnik. Je izrazito gorska rastlina, v naravi ga pri nas srečamo po gorskih travnikih in obronkih gozdov v Alpah in na Krasu (Nanos, Snežnik).
V Himalaji raste celo do višine 5000 metrov. Zelo podoben mu je panonski svišč, njega najdemo tudi na Pohorju, njegove korenine so manjše, a z enako uporabno vrednostjo. Z malo sreče ga lahko vzgojimo tudi v vrtni zemlji. To velja poskusiti, saj je rastlina pri nas zaščitena in je ni dovoljeno nabirati v naravi.
Za gojenje encijana, zemlje ne smemo z ničemer gnojiti.
V dobri vrtni zemlji lahko korenina zraste tudi do metra globine in teže 3 – 4 kilograme.
Ugotovili so, da ima gojen encijan enake zdravilne lastnosti kot samonikle rastline.
Encijan je okoli meter in nekaj visoka trajnica. V zemlji ima debelo koreniko in dolge mesnate in razraščene korenine. Sveža korenina je zunaj rjavo sive in od znotraj rumenkaste barve. Steblo encijana je visoko in votlo, proti vrhu žlebičasto. Listi so suličasti, nasproti ležeči, s petimi do sedmimi vzdolžnimi žilami. Cvetovi so rumeni, z neznatnim vonjem, rastejo iz zalistij v gostih socvetjih okoli stebla. Cveti od junija do avgusta, včasih še jeseni. Zacveti šele po šestih letih in dočaka starost tudi do 50, 60 let.
V zdravilne namene uporabljamo korenine. Korenine vsaj štiri leta starih rastlin izkopljemo pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Sveža korenina diši malo neprijetno in ostro, suha pa ima prijetnejši, a zelo specifičen vonj.
Okus korenine hoče biti na začetku rahlo sladkast, vendar kmalu začutimo neverjetno grenkobo, ki jo še dolgo zaznavamo. Encijanova korenina vsebuje spojino amarogencin, ki je najbolj grenka, do sedaj poznana snov v naravi in jo zaznavamo tudi pri razredčitvi 1 : 58 000 000! Korenino moramo čim hitreje posušiti, če želimo ohraniti njene učinkovine. Če jo dobro skladiščimo (suh, temen prostor), jo lahko hranimo več let.
Priporočam, da se še sveža nareže na drobne koščke, saj jo bomo zelo težko zdrobili, če jo posušimo v enem kosu.
Korenino lahko uporabimo za čaj ali iz nje naredimo tinkturo. Encijanova korenina velja kot eno najboljših drog za želodec. Pospešuje prebavo, odpravi tiščanje in slabosti v želodcu, odpravi vse prebavne motnje, spodbuja tek. Kdor ima slab želodec naj vsak dan spije po 1 dcl encijanovega vina.
Uporaba encijana (npr. čaja) se priporoča slabokrvnim in bledičnim ljudem, saj v pravilnem razmerju množi bele in rdeče krvničke. Priporoča se tudi pri preslabem izločanju želodčne kisline (dokazano delovanje), spahovanju, pekoči zgagi, zapeki, srčni in živčni slabosti. Tudi pri težavah z jetri se priporoča pitje čaja, kakor tudi pri zavračanju hrane.
Odpravlja gliste, čisti jetra in ledvice, pospešuje izločanje žolča, pospešuje izločanje seča, izločanje sluzi iz pljuč in pospešuje slabotno menstruacijo.
Ker je encijan grenčica (amara pura), ga, če imamo omenjene težave jemljimo pol ure do eno uro pred jedjo, v obliki čaja ali tinkture, saj se s tem spodbudi izločanje sline, prebavnih sokov in s tem zelo olajša prebava.
Iz korenin se kuha tudi žganje, ki prav tako krepča slaboten in slab želodec, redči kri in varuje pred okužbami.
Pohodniki in alpinisti bi s seboj vedno morali imeti nekaj encijanovega žganja, saj požirek, v trenutkih onemoglosti, izčrpanosti, lakote in mraza poživi mišice, pokrepča želodec, spodbudi jetra, s čimer prideta tudi volja in moč. Zanimivo je, da pravo encijanovo žganje sploh ni grenko, saj se pri fermentaciji in destilaciji grenkoba izgubi.
Okus in vonj ima po zemlji. Kljub temu, da je encijan tako zdravilen, lahko v prevelikih odmerkih povzroči slabost in bruhanje. Tudi hrana se nam lahko upre. Če imamo visok krvni tlak, ga raje ne uporabljajmo, prav tako ne pri razjedi na želodcu in dvanajsterniku ter vnetem in vzdraženem prebavnem traktu.
Preveč razdražljivi ljudje naj encijana ne uporabljajo. Ker redči kri, naj ga ne uporabljajo tisti, ki so nagnjeni h krvavitvam iz nosu ali želodca. Tudi nosečnice naj se mu v prvem trimesečju izogibajo. Velikokrat pride do zamenjave encijana v naravi s smrtno strupeno čmeriko. Ko ne cvetita, sta to zelo podobni rastlini. Imata zelo podobne liste. Razlika je v tem, da je list čmerike po spodnji listni ploskvi drobno dlakav, med tem, ko so listi encijana popolnoma gladki. Pa tudi po barvi prerezane korenike ju je moč ločiti, saj je korenika čmerike od znotraj bela, med tem ko je korenika rumenega svišča rumena.
Latinsko ime je rod sviščevk Gentiana (Rumeni svišč – Gentiana lutea) dobil po ilirskem kralju Gentiusu, ki je bil poznavalec zelišč, encijan pa je zelo priporočal proti kugi. Tudi Kneipp ga je zelo cenil, svetoval je, da naj vsak, ki ima doma majhen vrtiček, vanj zasadi žajbelj, pelin in encijan, če želi imeti lekarno pri roki.
Recepti:
Čajna mešanica za odvajanje vetrov in pospeševanje teka je sestavljena iz encijana, kumine, korenine angelike in pelina.
Priprava čaja: pol žličke encijanove korenine namakamo v mrzli vodi čez noč ali jo le poparimo in pijemo počasi, 2x na dan pol ure pred jedjo.
Encijanovo vino: 40 g narezane suhe korenine 14 dni namakamo v dveh litrih vina.
Encijanovo korenino zmeljimo v prah. Prelijemo ga z vrelo vodo in vse skupaj popijemo. To pomaga, da se znebimo glist.
Patricija Šenekar, Večer, 6. 12. 2015