Avtor: Nika Vistoropski, intervju je iz priloge Ona.

Bil je v Ljubljani in dvajset mož je na njegovi delavnici želelo postati boljši – moški. Nekdanji asistent Davida Deide Američan Eli Buren danes stopa po svoji poti. Mož z avro topline, ki o moških strahovih govori tako preprosto kot o seznamu nujne špecerije. Pravi, da so trenutki strahu dobri. Strah pomeni, da je na oni strani nekaj vrednega. »Ženska energija je vseprežemajoča,« reče. »Včasih nas začne boleti trebuh od strahu, ko smo ob vas, noge nam drevenijo in palce na nogah stiskamo, da so členki beli.« Takrat, pravi, jih ženske lahko potegnemo nazaj domov. Ne z besedami, temveč z dotikom. Sploh pa, poudarja, resnica pritegne resnico.

Odnosi med moškimi in ženskami so čudovito polje rojevanja stereotipov. Zakaj potrebujemo toliko agonije?

Zgodovina nam kaže, da je bilo spoštovanja razlik med spoloma nekdaj več, in te razlike niso imele predznaka, da je drugačnost tudi napaka. Ženske so preživljale čas same, moški tudi, in ko se je par znašel skupaj, je bilo to načrtno dejanje. Danes tega ne počnemo več. Srž je v slabi komunikaciji. Drugega želimo narediti podobnega nam samim. Moški si želijo z žensko govoriti kot s kolegom, ženske tudi. A si še vedno nismo enaki. Celo zelo drugačni smo si. Da, da, v srcu smo enaki, nosimo podobne potenciale, življenje teče skozi nas, seveda, a vseeno stojita moški in ženska vsak na svojem bregu reke. Bolj ko smo si različni – bolj možat ko je moški, bolj ženstvena ko je ženska –, teže si kaj zares dopovemo. Zato so nesporazumi neizogibni. Res je, da se z nasprotji večajo polarnost, zanimanje, strast, a si s tem, ko si želimo postati vse bolj enaki – ženske počnejo moško usmerjena dela, moški ženska (super, zelo zdravo, evolucija je res čudovita zadeva) –, spola postajata tudi vse bolj nevtralna; strasti ni več.

Ženske so vse bolj izobražene, delavne, uspešne, a želja po otrocih, občutku varnosti, zaščiti, čeprav tiha, ne jenja. Zmeda.

Gre za prenos vodstva. Možati moški so nekdaj narekovali ureditev sveta. No, še vedno živimo v moškem svetu. In tudi ženske, ki danes veljajo za uspešne, so uspešne na moški način. Kar je super, prevzemajo oblast. Poglejte si samo Skandinavijo! To je res lepo, a ob tem vznikajo problemi. Ko ženska postaja bolj možata, zmore v vsem poskrbeti sama zase, je sama svoj šef, odriva tistega, ki bi jo rad objel in kaj postoril namesto nje; oboje pač ne gre. Veliko žensk je izjemno močnih, celo tako močnih, da moški sploh ne ve več, kako naj pristopi, vstopi v njeno srce. Ona pa hrepeni po tem, da bi v njej videl tudi človeka, ki hrepeni po ljubezni, toplini in dotiku. A na zunaj je videti trda in neizprosna, njen obraz je zakrknjen od stresa in odgovornosti, njena ramena so v krču, v sebi pa si želi samo tega, da bi prišel tisti nekdo in »porušil« vse njene okove.

Super. Pa si ženske rečemo: Hej, moški se nas bojijo. Kaj pa, če to ni res? Kaj, če jih sploh ne zanimamo?

Možati moški se bojijo. Česa? Čustev. To se jim zdijo strašansko zoprne stvari. V vojski, pa ne nazadnje tudi v samostanu, ni čustev. Moški ne znajo z njimi. In ne le to; niso jim poznana, domača. Kot da bi fant peljal svojo punco na tekmo vrestlinga in pričakoval, da bo uživala. Potem sta tu strah pred neuspehom in nenehno samoizpraševanje: Mi uspeva ali izgubljam? Ko je moški z žensko, se pogosto vpraša: Dobro, želim si biti z njo, ampak ali bom zmogel? Tako močna, tako seksi je videti. Da, moške je strah. A mislim, da ne gre samo za to. Mislim, da se morajo tudi ženske vprašati, kako naj povabijo moškega v svojo bližino. Kako ga spodbuditi, da kljub strahu zmore? In to je nekaj, kar ve zmorete.

No, tukaj bi vam marsikatera rekla, da ji gre prav res na živce, ker mora vse sama. Kaj res ne zmore on?

Na žalost se boste morale na to navaditi. Samo še slabše bo.

Krasno, hvala.

Ženske postajate vedno bolj razvite, prevzemate vodstvene položaje in ni čudno, da se pogosto vprašate: Čakaj, ali niti tega ne zmore? No, tako so moški razmišljali vse do pred nekaj desetletji. Ah, ženske, res ste butaste, so si mislili. Neumno, res je, a tako je bilo. Ali res ne morete ničesar narediti same? Vse moram jaz, ti pa si samo doma z mulci … No, tako so moški doživljali drugi spol dolga stoletja. Ženske, vodite, navadite se na to! In to ni vedno nekaj prijetnega. Zna biti presneto osamljeno početje. Delam z moškimi, da bi pridobili samozavest in ne nazadnje začeli želeti, da k ženski pristopijo, so dejansko z njo. In tisto, česar se morajo naučiti, je, kako svoje srce povezati z mednožjem. No, to je res pomembno, ker so moški običajno samo eno. Nekateri so v srcu šibki, razmišljajo samo spodaj. Marsikateri se bo odločil, da bo raje mačo, ker ve, da lahko edino tako pristopi. Srca »nima«, ljubezni pa, po kateri hrepeni ravno tako kot ona, takisto ne.

No, se potemtakem oblikuje novi moški, ki bo zmogel bojevitost in odločnost, a ga hkrati ob prvi ženski solzi ne bo pobralo?

Se. Počasi. Bodite potrpežljive. Tam zunaj so moški, ki so sposobni razvijati svoj sočutni pol, a so vseeno možati. Ženske jih lahko povabite k sebi, kajti trdo ste delale, da ste danes uspešne, šolane in ne več zgolj objekt lepote. Ste več kot svoja podoba, svoje telo. In veste, moški si želi biti s samostojno, pametno žensko, a ona nekaj mora izžarevati. In k temu žaru hitijo kot vešča na luč. So pa tudi obrazi, h katerim moški nočejo…

Zdaj pa … Ženske, negujte užitke v sebi, užitke v svojem telesu! Šele potem bo moški zmogel uživati v vas, z vami. Ko ga privabite s tem svojim žarom – ker, verjemite mi, s svojimi življenjskimi izzivi ga gotovo ne boste pritegnile –, ga testirajte. Zmore vaša čustva? Ne lajšajte mu življenja. Ne recite mu: Kar koli, dragi, samo pridi. Ne, ne! Ravnajte kot žival. Če ni, kot mora biti, zarjovite, opraskajte s kremplji. Ženska mora biti odprta, a hkrati ostra. Ne potrebujete tipov, ki pohodijo vašo integriteto. Če ne zmore vas in vaših čustev, bo zbežal. Naj!

Lepa reč. Gre pa tudi za generacijski problem moških, ki so jih vzgajale podobe golote in so »presegli« tisto klasično »šolo« ponavljanja vzorcev moških v družini. No, te mlade moške je vzgajala pornografija in podoba zdravega, vsakdanjega ženskega telesa je nekaj, s čimer ženske mirno živijo, moški pa ne (več). Želijo si retuširanih podob jedrih prsi in vsega drugega, kar spada zraven. Se motim?

Ne, se ne. To je velik problem. Z moškimi se o tem precej pogovarjam. Mnogo jih odraste v tej pornografski zanki. Sicer so odrasli, a v sebi majhni fantki s fantazijo in z vzorcem: stimulacija, ejakulacija, stimulacija, ejakulacija. Tisočkrat, če je treba. Hja, potrebujemo čas. Pa še nekaj. Ne pozabimo na evolucijsko biologijo; moške je na tisoče let privlačil določen tip ženske, tak, ki jim je lahko zagotovil zdrave potomce; danes smo seveda več kot to, več kot le žival, a ne smemo pozabiti, kako smo bili ustvarjeni. Da, fantje se res hranijo s podobami, za številne moške so ženske le objekti in mnogo žensk se tako vede, ker mislijo, da je prav, tako so naučene. Ni prijetno, res je. In tega je vse več.

Nenehno slišimo besedno zvezo pravi moški. Kdo sploh je to in kdo so potem tisti moški, ki niso »pravi«?

Ne želim uporabljati besedi pravi moški, raje rečem avtentičen moški, moški, ki pozna samega sebe. Obstajajo tudi taki, ki so arogantni, sebični. So kot adolescenti. Potem so taki, ki dozorijo z življenjskimi preizkušnjami in spoznajo svoje darove, svojo moč, svoje strahove, svoje sence. Avtentičen moški pozna vse te svoje plati, je uravnotežen. O sebi ne misli, da je božji dar, najboljše na svetu, kot tudi ne, da je zguba. Zmore reči: Glej, ljubica, danes nisem dobro, občutek imam, da v službi ne zmorem vsega. A naslednji dan je morda spet močen, opogumljen. Ve, kdo je. No, če bi bil ženska, bi v moškem iskal globino. Ne tega, kar poseduje, temveč bi opazoval, kako se giba, gleda, iskal bi občutek, da me vidi kot človeško bitje. In ne, tega ni lahko najti, a to bi iskal, če bi bil ženska. Iskal bi tisto stopnjo svobode, ko te vsiljena pravila ne obremenjujejo več. Ko si rečeš: sama bi rada izbrala, kako bom živela.

Vem, da se ženske zelo veliko ukvarjate s sabo, vlagate vase, zato vas prosim, da ste potrpežljive, ker so moški trenutno v fazi, ko se mučijo z iskanjem prave identitete. Pravemu moškemu, ki mu želite dati priložnost, pomagajte tako, da ne naredite ženske iz njega. Ne kastrirajte ga z namenom, da bo prijazen in strašansko dober, potem pa, ko boste hrepenele po možatosti v njem, mu nič več ne bo jasno. Kaj sploh hočete, se bo vprašal. Tukaj, v Sloveniji, še imate moške s substanco. V Skandinaviji pa… No, tam so izzivi še večji.

Radi rečemo, da hočemo samo resnico pa tudi, da je kritika dobrodošla, ker z njo rastemo. V resnici bi radi ostali takšni, kot smo. Brez prevelikega truda. Delate tudi s pari. Česa se najbolj bojijo?

Hja, ljudje se od vsega najbolj bojijo intimnosti. Sicer si je strašansko želijo, ampak ne gre. Bojijo se drugega res spustiti blizu, kajti – kaj pa če kar odide? Izguba je vedno ena od možnosti. In izguba je največje človeško dejstvo. Nekoga ljubiš, ta pa lahko gre čez dve leti svojo pot, lahko gre svojo pot čez 60 let, ko jih bosta oba imela 90, in bo umrl/a. Na koncu izgubiš vse, kar ljubiš. Strašljiva resnica. In poleg strahu pred intimnostjo je tukaj strah pred izdajo. Kaj pa če jo bom ljubil, ji zaupal in bo kar šla? Spoznala drugega? Kako biti blizu drugemu, če si bil vse življenje ograjen? Kako odpreti vrata, nekoga spustiti skoznje? Ogromno poguma je treba, predvsem pa veliko ljubezni do sebe. Da, vem, velikokrat slišite o tej vrsti ljubezni. Ampak človek ima res največjo odgovornost najprej do samega sebe. Kdo sem kot človek, kdo hočem postati, katere vrednote bi rad negoval? Ustvari najprej odnos do življenja samega, kajti v vsakem razmerju je to res tisto prvo. Kaj ješ, kakšen zrak vdihavaš? Dajte, poskrbite najprej za to, šele potem vstopite v odnos z drugim, saj potem v njem ne boste iskali tistega, kar vam lahko da samo življenje. Partner vam nikoli ne bo dal vsega, kar si želite. Dal vam bo vse, kar bo lahko. Nezrelo je gledati na odnos kot na nekaj, kar ti bo prineslo dokončno srečo. Odnos je lahko »le« priložnost za rast.

Kako po razočaranju ostati močen in pustiti, da so tvoja vrata ravno prav odprta?

Težko. Če se odprete moškemu in se izkaže, da ni pravi, vas prizadene, ne premišljujte o sebi kot žrtvi, ki je bila opeharjena, recite si raje, da pač niste videli prav, sprejmite svojo odgovornost. Je že tako, življenje te rani. Lahko se zapreš, si osamljen in se bašeš s sladoledom ali pa se imaš rad in si dovoliš, da je tvoje srce strto. Tako deluje ta svet. Lahko se zapreš, a tako v resnici še bolj trpiš. Če ste strti, poiščite tisto, kar vas kot človeka veseli početi. Plešite, govorite o tem, kar vas boli, počnite tisto, kar dela vašo svetlobo živo, tako da bodo vrata ravno dovolj odprta, da se vidi vaš žar. Kajti če tega ne boste naredili, bo z vsakim letom samo še teže.

Popularna kultura nas uči, da ima vsak dušo dvojčico. Strupen nesporazum, kajti vsi niti niso narejeni za dvojino.

Kar koli ljudje dobijo, dobijo tisto, kar potrebujejo. Še vedno lahko izbiraš, a vse je lekcija spoznavanja življenja. Zgodovina pozna primere razumskih odločitev za samoto. V resnici se je ogromno ljudi odločilo, da bodo svoj čas preživeli samo z Bogom. No, danes se jih veliko odloči za druženje s tehnologijo in ne s človekom. Gre za odvisnost, za polnjenje praznine. Kajti če bi bili res sposobni čutiti, bi jih zajel velik temen oblak občutka izgube. A se raje bašejo s televizijo, hrano, z alkoholom in so tako polni vsega, da sploh ne vedo, česa si želijo. So pa odlični potrošniki, to pa.

Kar zadeva duše dvojčice … Verjamem, da obstajajo ljudje, ki si bolj ali manj ustrezajo. In če se odločijo ostati skupaj, potem bosta ženska in moški drug drugemu duša dvojčica, ogromno se bosta naučila. Ne verjamem, da zame obstaja samo ena oseba. Vsak je do različnih ljudi v različnih obdobjih že lahko čutil globoko povezanost in ljubezen. In prej ko izbereš drugega, s katerim si vsaj približno kompatibilen, imaš enake prioritete, se odločiš zanj in ostaneš, prej se začne tisto pravo težko učenje. Dolgotrajna razmerja so vedno odličen izziv, gotovo bolj kot impulzivno poskakovanje od cveta do cveta, kar od nas zahteva sodobna kultura.

Poleg popredmetenja drugega nas rado zanese v ideal romantične ljubezni. Smo sploh ljudje narejeni za dolgotrajna razmerja, ko se še po 40 letih zakona držimo za ročice?

Ni enega prav in enega narobe. Kot vrsta se razvijamo. Določajo nas geni, seveda, a ni ene poti. Vse je posledica osebne zrelosti, sposobnosti ustvariti svojo resnico. Rad bi verjel, da smo ljudje sposobni premagati izzive dolgotrajnega partnerstva, a postajamo vedno bolj leni, hočemo, da je vse luštno in preprosto, lahko. No, tako se ne naučiš veliko, kajti šele ko se pojavijo težave, dobiš pravo priložnost. Človek se res utrudi od slavospeva mladosti in romantične ljubezni. Pa ostaneš samo vse življenje nezrel in zreš v človeka, ki je star 80 let, v glavi pa je še vedno adolescent, ki žuga svoji ženi: »Nikoli me nisi spoštovala, kot bi me morala!« Stopajmo v razmerja, ki jih potrebujemo, in začnimo življenje jemati bolj resno.