Still I’ll Rise pesem Maye Angelou;

»Lahko me zapišeš v zgodovino
s svojimi grenkimi, zvitimi lažmi.
Lahko me pelješ v umazanijo,
ampak še vedno, kot prah,
se bom dvignila.

Te moja sočnost vznemirja?
Zakaj te preganja mračnost?
Ker hodim kot bi imela črpalke,
ki črpajo nafto v moji dnevni sobi?

Tako kot lune in sonca
Z gotovostjo plimovanja
Tako kot upanje
Se bom dvignila.

Si me želel videti zlomljeno?
S sklonjeno glavo in spuščenimi očmi?
Z rameni ki padajo kot solze
Oslabljeni od mojih dušnih krikov.

Te moja nagajivost žali?
Ali ne jemlješ stvari preveč resno?
Ker se smejim, kot da kopljem v rudnikih zlata
na svojem lastnem dvorišču.

Lahko me ustreliš z besedami
Lahko me razrežeš s svojimi očmi
Lahko me ubiješ s svojim sovraštvom
Vendar se bom, kot zrak, dvignila.

Te moj seksapil vznemirja?
Te preseneča, da plešem
Kot bi imela diamante
Kjer se stikajo moja stegna?

Ven iz kolib zgodovinskega sramu
Se dvigujem
Ven iz preteklosti, ki je ukoreninjena v bolečini
Se dvigujem
Sem črni ocean, globok in širok,
prelivanje in širjenje nosim v plimi.

Za seboj puščam noči terorja in strahu
Se dvigam
V dan, ki je čudovito jasen
Se dvigam
Prinašam darove svojih prednikov,
Sem sanje in upanje sužnja.
Dvigam se.
Dvigam se.
Dvigam se.«