heartlight

Duhovni obvozi

Poznaš tisti občutek izgubljenosti, zmedenosti, ko si za nekaj prizadevaš, se trudiš in si prepričana, da delaš vse prav, vendar se vedno znova izkaže, da se ti tisto, za kar si prizadevaš vedno znova izmika?

Ko imaš občutek samo še tole preberem, samo še tole naredim in potem bom dosegla ta cilj življenja v svetlobi. Toliko je obljub in toliko tehnik, načinov, ki vsak zase obljublja, da je to tisto pravo. Da obogatiš, da shujšaš, da dosežeš vse svoje cilje, da zaživiš razsvetljenje na Zemlji.

Toliko truda, toliko prizadevanja, toliko potiskanja.

Na eni točki mojega duhovnega popotovanja sem bila utrujena od vsega. Izčrpana od vsega dela na sebi. In vedno znova je prišla še ena knjiga, ki jo moram nujno prebrati in še en seminar, ki se ga moram nujno udeležiti, ker po tem, bo pa vse drugače.

In vsakič znova sem sledila temu zlatemu korenčku obljub. Ker sem si resnično želela boljšega življenja.

Dokler me ni zadelo na polno. Prišla sem do točke zloma, kjer mi je postalo vseeno in v svojem soočenju z lastno temo sem dojela, kako močno sem zlorabljala samo sebe, kako zelo sem se silila v nekaj, kar me v resnici ni nahranilo.

In ko sem potovala skozi svojo temno noč sem vedno znova slišala s strani mojih bolj duhovnih kolegovi in kolegic, kako negativna sem, ker sem si dovolila izraziti to, kar sem čutila. Žalost, strah, jezo, bolečino. Toooliko bolečine.

In ko v zadnjih letih opazujem svet okoli sebe, vidim, kako so se ljudje izmojstrili v metodah izogibanja sebi. Alkohol, zdravila, kofein in droge zamenjamo s knjigami za samozdravljenje, dietami, posebno prehrano, jogo, molitvami, angeli in drugimi duhovnimi orodji.

In da se razumemo, vse to sem dolga leta za osebni duhovni obvoz uporabljala tudi sama. Zato iz prve roke vem, kako odvisna lahko postaneš in kako priročno je svojo notranjo praznino polniti s temi “duhovnimi” zadevami.

Kot družba smo postali pravi mojstri v tem, da se zamotimo z duhovnostjo, da ne bi čutili bolečine, ki jo nosimo v sebi.

Vendar te nobena disciplina in striktno sledenje navodilom ne bo pripeljalo bližje k sebi. Vsakič, ko razmišljaš o tem, da se moraš spraviti v red in razmišljati bolj pozitivno, se v resnici oddaljuješ od Sebe.

Temu se reče duhovni obvoz. Izraz je oblikoval psiholog John Welwood leta 1984. Duhovni obvoz je uporaba duhovnih praks, da bi se izognili bolečim občutkom v sebi, nerešenim ranam in potrebam. Gre za obrambni mehanizem, ki je v zadnjem desetletju postal tako množično uporabljen, predvsem v novodobnem gibanju, da ga zlahka spregledamo.

Četudi je navzven videti precej lepše kot drugi obrambni mehanizmi, še vedno služi istemu namenu. Ščiti te pred resnico. Loči te od tvojih občutkov, povzroči otopelost, ločenost od tvojih občutkov. Pomaga ti, da se izogneš pogledu na širšo sliko. Gre za to, da se ločiš od sebe namesto, da bi se povezala s seboj. In razlika je pogosto tako zelo subtilna, da ne zaznaš, kaj počneš.

Na kratko je duhovni obvoz kot hlastanje ali skoraj odvisnost od pozitivnega, namesto hvaležnosti za to, kar je. Izogibanje namesto sprejemanja. Občutek, da si nekam prispela ali da moraš nekam iti, namesto da samo si. Ko si v tej fazi izogibanja in duhovnega obvoza, uporabljaš duhovne prakse kot način zatiranja čustev in občutkov.

Biti moraš zelo notranje budna, da zaznaš, kdaj pravzaprav pobegneš iz svojega telesa v “višave”, namesto da bi začutila in prepoznala, kje se trenutno nahajaš in to sprejela.

Zakaj?

Kot družba imamo majhno toleranco za bolečino, za soočanje in delo z bolečino in imamo raje rešitve, ki otopijo to, kar čutimo. Duhovni obvoz je navada, da se obrneš stran od bolečine in jo otopiš z analgetikom s kar najmanj stranskimi učinki.

Duhovni obvoz je senčna stran duhovnosti. Aspekti duhovnega obvoza vključujejo ločevanje, čustveno otopelost, zatiranje, pretiran pozitivizem, strah pred intenzivnimi čustvi kot je jeza, pretirana tolerantnost, pomanjkanje meja, intelektualiziranje in filozofiranje, projiciranje na druge in zablode glede hierarhije, da si na višji stopnji duhovnega razvoja kot drugi.

Medeni tedni s površinsko duhovnostjo počasi bledijo. Dovolj gurujev so ujeli s spuščenimi hlačami in spuščenim svetniškim sijem in dovolj kultov se je razblinilo, da se počasi jasnijo pojmi okoli tega, kaj duhovni razvoj resnično pomeni.

Resnična duhovnost ni evforična in tudi nima nobene veze s spremenjenimi stanji zavesti. Terja prevzemanje odgovornosti zase, je prizemljena, terja vključenost in pogosto nas pretrese do samega temelja.

Ko si potopljena v duhovne obvoze, obožuješ svetlobo, vendar ne maraš vročine in se zato poskušaš distancirati od ognja.

In ko si ujeta v duhovnih obvozih precej raje teoretiziraš o zavesti kot sediš z njo. Govoriš o brezpogojni ljubezni vendar ne dovoliš ljubezni, da se resnično pokaže v bolj osebnih dimenzijah in te izzove. O sprejemanju sence poznaš vso teorijo, vendar se ne spustiš v neznano, da ne bi izgubila nadzora nad svojim svetom. To bi bilo preveč strašljivo, preveč vroče, preveč kaotično, zato stvari raje skrivaš in jih zatiraš v sebi.

Vendar je dejstvo, da če želiš resnično izkusiti svetlobo, si ne moreš privoščiti, da bežiš od njene vročine.

Kot je rekel Victor Frankl, “Kaj daje svetlobo mora prenesti gorenje.” In sedenje z ognjem ne pomeni le sedenje s težavnimi stvarmi v meditaciji. V resnici terja to, da greš v ogenj, v samo jedro, se soočiš s tem, kar boli, to objameš v sebi, ne glede na to, kako boleče je, kako travmatično, surovo ali žalostno je.

Dejstvo je, da ljudje ponotranjimo načine, kako smo bili vzgojeni, ponotranjimo odnos staršev do nas in s tem kapaciteto vrednotenja sebe, ki je osnova tega, kako vrednotimo in cenimo sebe. In ker so tovrstne rane, ki jih nosimo v sebi boleče in vsekakor zelo neprijetne, pogosto v svoji odrasli dobi razvijemo duhovne obvoze.

Pogosto poslušam debate o tem, kako so ljudje, ki si dovolijo, da čutijo in izražajo jezo, žalost ali strah v “nizki vibraciji” ali v “težki energiji” in se jim je treba zato izogniti, ker če nisi 24/7 pozitivno razpoložen, potem s tabo nekaj ni čisto v redu.

Vedno znova slišim ljudi intelektualizirati o duhovnih modrostih in osebni rasti, o tem, kako visoko razviti so in da imajo vsi okoli njih težave, ker so oni tako duhovno razviti.

Iz lastnih izkušenj vem, da je precej lažje biti nekje z glavo v oblakih, kot biti v telesu in čutiti to, kar se ti dogaja.

Ko se premikaš v svojem življenju skozi preobrazbo, jo je potrebno utelesiti in izkusiti. Potrebno si je dopustiti, da začutiš svojo bolečino in ranjenosti, brez izogibanja, brez boja, brez sojenja in kritiziranja ali potrebe po tem, da bi naredila obvoz direktno v nebeške višave.

Vem, da je pobeg v duhovne sfere nekaj, s čimer se želiš zavarovati pred neudobjem in soočenjem s svojo bolečino, vendar te izogibanje ranam vedno drago stane. Vsakič, ko se izogneš svojim ranjenostim, okrepiš svoje maske, ustvarjaš nove, krepiš ovire in zidove, ki jih gradiš znotraj same sebe in zapustiš svojo človečnost.

Moj pristanek na Zemlji je bil zeeelo trd. Leta sem se slepila, da “delam na sebi”, ko sem se v resnici bolj ali manj uspešno izogibala sami sebi. Vendar me je to utrujalo, jemalo je mojo dragoceno življenjsko energijo. In tako sem se leta 2009 znašla soočena z vsemi mojimi nerazrešenimi bolečinami in ranjenostmi. Moj razpad je postala moja točka preboja.

In dejstvo je, da sploh ni poanta v duhovnih praksah, ki jih ljudje uporabljamo.

Za tiste, ki zanikajo svoje občutke in ranjenosti lahko meditacija pomeni način, kako ustvarijo razdaljo, ločenost in hlad v medsebojnih odnosih. Kajti pogosto je strašljivo, da stopiš v življenje z obema nogama in se soočiš sam s seboj.

Zato raje govoriš o tem, kar misliš da čutiš, o podobah in konceptih in si v resnici ne dopustiš, da bi se preprosto spustila v telo in začutila, kaj čutiš.

In pogosto je boleče opazovati ljudi, ki se izogibajo ljubečim stikom, ker bi to v njih utegnilo prebuditi čustva in bolečino ranjenosti, kako se ločujejo sami od sebe in hkrati hrepenijo po povezanosti in stiku

To, kar sem morala narediti v svojem življenju in kamor vodim tiste, ki pridejo k meni, je v prvi vrsti, da pogledaš, kje se nahajaš.

Vsi si želimo celostnosti, povezanosti in dušnega stika z drugimi. In vse se začne s tabo in tem kje se trenutno nahajaš.

Najprej si moraš priznati kje si, da bi lahko svoj kompas naravnala tja, kamor želiš iti. Vsi vemo, kako se obnaša GPS naprava, ko nima signala, ker si v predoru … ni signala, ponovno izračunavam, ni signala.

In dokler si v predoru svojega življenja, se ne moreš naravnati tja, kamor bi želela iti, ker enostavno nimaš signala.

Izziv mnogih je v tem, da enostavno ne znajo ustvariti svetega prostora, tiste alkemične posode, v kateri bi se počutili dovolj varno, da bi se spogledali s tem, kar je videti tako strašljivo. In to je nujno potrebno, da lahko v sebi sprejmeš in objameš vse tisto, kar čutiš kot boleče in neudobno.

Tega, da si prijazna, sočutna in ljubeča ne moreš narediti na silo. Ja, poskušamo na silo, vendar v resnici tega ne moreš od zunaj potisniti vase ali si odpreti glave in si to vliti vanjo.

Ko si dopustiš, da se spustiš v samo jedro ranjenosti in pozdraviš izvorne zapise v sebi, sočutje in prijaznost in ljubečnost naravno vzniknejo iz tebe navzven.

Res je, vse je že v tebi.

Vendar moraš osvoboditi vse to, kar je ujeto v tvojih notranjih ranjenostih in travmah.

Ko pozdraviš svoje rane, objameš svoje bolečine v sebi, s tem odkleneš tvoj potencial, ki je ujet v teh bolečinah. V samem jedru bolečine te čaka zaklad.

In obstaja inteligenten način, kako se s temi svojimi izvornimi ranami soočiš. Da se potopiš vanje in jih raztopiš. Da prepoznaš dragulje, ki se skrivajo v samem jedru in jih objameš.

Kajti tvoje Darilo, to kar prinašaš na ta svet se skriva v globini tvoje Ženske Duše. Na tebi pa je ali se boš potopila po svoj zaklad.

Lahko ti pokažem bližnjico skozi spletno druženje Objemi Sebe. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

podpis

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja