heartlight

Zakaj bi kdo zavrnil Ljubezen, ki jo potrebuje in kaj je duhovna anoreksija…

Veš tisto, ko pride do tebe neka informacija, in te zadane na polno!?
No to se je zgodilo meni, ko sem na spletu po čistem na-ključ-ju naletela na zapis o duhovni anoreksiji. Bolj za šalo kot zares sem se lotila branja, vendar me je kmalu čisto potegnilo noter.

Spomnila sem se, kako mi je prijateljica prvič omenila svoje težave z anoreksijo, v povezavi s hrano. Običajno o anoreksiji govorimo kot o motnji hranjenja, ki se kaže kot obsedenost s svojo telesno težo in z zaužito hrano. Z menoj je podelila, kako je skušala ohraniti telesno težo, ki je bila daleč pod normalno za njeno starost, s stradanjem in pretirano vadbo.

Osupla sem bila nad idejo, da se je prikrajšala za negovanje in užitek, ki ga nudi hrana. In da lahko ljudje v svetu, kjer je obilo hrane, sebe izstradajo celo do smrti. Zame je bilo to nepredstavljivo.

Še bolj osupla pa sem bila, ko sem odkrila, da anoreksija ni omejena zgolj na hrano. Gre za zavrnitev nečesa, kar te nahrani. Tako kot ljudje zavrnejo fizična hranila, lahko zavrnejo tudi duhovna hranila. V svetu, ki je poln ljubezni in milosti številni ljudje stradajo.

Zakaj bi kdo zavrnil Ljubezen, ki jo potrebuje? In kako to vpliva na njegovo življenje?

Zakaj bi nekdo zavračal duhovno negovanje – celo do točke duhovne smrti?

Poglejmo na anoreksijo skozi tri dinamike lačnega otroka….
Srečen otrok. Prva podoba je devetmesečni otrok, ki mirno počiva. Počasi postaja lačna. Ne ve še, da je lačna. Počasi zazna, da je nekaj narobe. Počasi se začne oglašati. In postaja vedno glasnejša in vedno bolj nemirna. Njeno nelagodje izraža vedno bolj glasno, da bi sporočila svojo potrebo. Če ima skrbnike, ki so pozorni nanjo, bodo prišli do nje in poskušali ugotoviti, kaj potrebuje. Je utrujena? Je treba zamenjati plenice? Je žejna? Lačna? Skozi poskušanje različnih stvari odrasli ugotovijo, kaj potrebuje in jo nahranijo.

Fascinantno je to, da se kot odrasla ženska odzivaš podobno. Le redki takoj vedo, kaj je potreba, ki jo čutijo v sebi kot naraščajoče nelagodje. Pogosto začnemo z negodovanjem in pritoževanjem, ki se stopnjuje, v poskusih, da bi ugotovila, kaj potrebuješŠe vedno ti vzame nekaj časa, da ugotoviš in to skomuniciraš.

Če si v skupnosti ljudi, ki so pozorni na tvoje potrebe, potem proces deluje. Ko podeliš svoje potrebe je zanje poskrbljeno. Nahranimo se fizično, čustveno, duhovno, odvisno od narave naše potrebe.
Žal le redki lahko rečejo, da je to prispodoba, ki prikazuje njihovo življenje. Če bi bila, bi bili verjetno bolj srečni. Za mnoge pa je proces odkrivanja potreb precej bolj podoben eni od naslednjih dveh prispodob.

Kraljična na zrnu graha. Predstavljaj si drugega otroka, ki mirno spi. Postaja lačna. Ne ve še, da je lačna, čuti le, da je nekaj narobe. Začne se premikati in se oglašati. To se stopnjuje. Recimo, da se skrbniki ne odzovejo. Jok se stopnjuje v kričanje. To je kot bi otrok rekel “To eno stvar potrebujem in to zdaj takoj. Tvoje potrebe me ne zanimajo. Potrebujem, kar potrebujem. In to takoj, drugače bom umrla.”

Je primerno, da se otrok, glede na okoliščine odzove na tak način? Seveda je. Gre za normalen odziv otroka.

Vendar imajo mnogi odrasli ljudje v tebi tega malega tirana, ki zahteva zase stvari in to takoj. “Potrebujem, kar potrebujem in to takoj. Tvoje potrebe niso pomembne. Če dobim, kar potrebujem, bo vse ok. Če ne, bom kar umrla.”

Ta kraljica drame oziroma kraljična je oblika narcisizma, ki je pogosto posledica odvisnosti. Če mali kraljični, ki rdeča v obraz hlasta za zrakom in kriči, to lahko pomaga, odrasli ženski tovrstno vedenje ne bo prineslo željenega učinka. Odrasla kraljična ne bo izkusila, da je zanjo poskrbljeno. Bo pa vedno globlje v odvisnosti od kontrole in nadzora nad svojo okolico. Jaz zakričim in vsi skočijo.

Anoreksičen otrok. Zdaj si predstavljaj še tretjega otroka, ki mirno spi. Postaja lačna. Ne ve še, da je lačna, čuti le, da je nekaj narobe. Začne se premikati in se oglašati. Stopnjuje svoj napor, da bi priklicala skrbnike. Kriči in kriči. Vendar nihče ne pride. In še naprej kriči.

Kaj se zgodi potem? Po dolgem času neha kričati. Utihne. Morda zaradi izčrpanosti. Morda spozna neučinkovitost početja in se vda. Manj boleče je, če se vda kot da živi z bolečino lakote. Gre v otopelost. Manj boleče je če obupa, kot da še naprej čuti potrebo in hrepenenje, ki ni zadovoljeno.

Ko se izčrpa z jokanjem, pride do konca, kjer noče biti več negovana. Zakaj bi jokala, če me niče ne nahrani? Zakaj bi jokala, če je lakota zdaj čutiti kot nekaj normalnega in ne problem, ki bi ga bilo treba rešiti? Pozabi, da potrebuje nego.

Žal se lahko mnogi najdemo v tej metafori. Čutiš, da to poznaš. Ko si jokala za negovanjem, molila za negovanje, prosila in vse to ni delovalo. In si se vdala v usodo. Se lahko vidiš v tihi punčki, ki v sebi še naprej joka?

To ni lahko objeti v sebi. Ta nezmožnost, da bi želela nego, da bi jokala, da bi upala še naprej je v sameme jedru duhovne anoreksije.

Kaj so karakteristike duhovne anoreksije?
Anoreksija vznika iz potrebe po nadzoru nad lastnim življenjem.
Če otrok odrašča v odnosih, v katerih ne more odločati o sebi, o svojih potrebah in željah oziroma mu odločitve pogosto vsiljujejo starši (mi vemo, kaj je dobro zate!), s tem prestopajo in rušijo otrokove meje. To se pogosto kaže skozi upor in zavračanje nege, izkrivljeno samopodobo in težave s kontrolo.

Upor do duhovnega negovanja. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja, zavračajo fizično negovanje. Ljudje z duhovno anoreksijo zavračajo duhovno negovanje. In stradanje, ki ga izkušajo ni očitno. V sebi verjamejo, da nič bojšega ni možno zanje.

Pogosto čutijo nemoč v sebi, so pasivni in upajo, da se bo nekaj spremenilo – samo od sebe.
Enostavno se odklopijo in niso v sprejemanju tudi takrat, ko je negovanje na voljo. Drugi način je, da namesto, da sprejemajo, dajejo in se razdajejo. Namesto, da bi sprejeli, enostavno to dajo naprej. In pogosto se ženskam tam proti 40tem dogaja, da ne glede na ves trud, da bi bile zadovoljne vse začne razpadati, pokaže se depresija, duhovna izčrpanost, duhovna frustracija in jeza na boga.

To je drugi obraz anoreksičnega procesa. Ker nihče ne bo poskrbel zanjo, ker se nihče itak ne bo odzval na njene potrebe, bo svoje življenje preživela v razdajanju za druge. Posledica upora do duhovnega negovanja je izčrpanost, depresija, jeza in duhovna anoreksija.

Izkrivljena samopodoba. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja, imajo zelo izkrivljeno fizično samopodobo. Če bi taki osebi nastavili ogledalo, bi verjetno, “Debela sem. Preobilna sem. Morala bi shujšati.” Pogosto o sebi govorijo, “Če bi lahko, bi kar izginila, potem bi bilo vse ok” ali pa “Ne zaslužim si jesti. Ne zaslužim si živeti.” Ta želja po pomanjšanju, skrivanju, da bi izginila je pogosto povezana z zlorabo v otroštvu. Otrok se na zlorabo pogosto odzove z željo, da bi izginil, ker potem ne bi bil več ranjen. Gre za zaščitni mehanizem otroka, ki mu služi, v odraslosti pa povzroča številne težave.

Pri duhovni anoreksiji lahko najdemo podobno izkrivjeno samo podobo. Če osebi z duhovno anoreksijo nastavimo ogledalo, bo rekla nekaj v tej smeri, “Bolje bi bilo, če bi bila majhna. Bolje bi bilo, če bi izginila. ” ali “Ne zaslužim si ljubezni. Ne zaslužim si, da obstajam.”

Pogosto ljudje, ki so duhovno anoreksični napačno razlagajo učenja različnih religij, kar vodi v fundamentalizem. Da ne govorim o novodobniem gibanju in številnih gurujih, ki se močno trudijo, da bi izginili. To je pot v duhovno smrt, tako kot je trud, da bi izginila fizično tisto kar vodi v fizično smrt.

Težave s kontrolo. Ljudje, ki izkušajo anoreksijo kot motnjo hranjenja poskušajo nadzorovati, kaj vstopa v njihovo telo. Težave z mejami kažejo na potrebo po nadzoru. Vsiljevanje, prestopanje mej je denimo že pretirano hranjenje, ki je pogosta oblika pomirjanja jokajočega dojenčka. Ali pa je mama namesto otroka določala, kako lačen je kar vodi v to, da oseba meje povsem zapre – začne zavračati hrano. Signal o potrebi (lakota) se poveže z neugodjem in ga je treba zatreti (signalov iz želodca ne sme prepoznati kot lakote, ker bi zavohala hrano …)

V duhovni anoreksiji je podobno. Lahko gre za siljenje otroka z duhovnostjo, če osebni odnos z bogom ni bil upoštevan, če je bilo to, kar verjameš nadzorovano s strani okolice.

Druga oblika je stremenje k popolnosti. Zaradi nenehnega občutka, da ne more ustrezno braniti svojih meja in uveljavljati svojih realnih potreb, mlad človek vzpostavi nadzor nad edinim območjem, ki je drugim pretežno nedostopno – lastnim telesom. Pretiran nadzor nad mejami se torej odraža tam, kjer je družbeno sprejemljivo, kot modna “vitkost”. Karkoli manj kot popolnost vodi v občutke nevrednosti, sovražnosti do sebe.

Enako velja za duhovno anoreksijo, kjer je vodilo duhovna popolnost. Spodaj je prepričanje, da moraš biti “pridna” (ali popolna) da bi prišla v nebesa. Ker popolnosti nikoli ne moreš doseči, nikoli ne moreš sprejeti tega, kar ti je na voljo in po čemer globoko hrepeniš.

Kaj ne pomaga?
Ljudje z duhovno anoreksijo se pogosto težave lotijo s strategijami, ki naj bi obnovile in izboljšale njihovo duhovno življenje. Vendar pogosto tovrstne strategije naredijo več škode kot koristi. Poglejmo tri strategije: prisiljeno hranjenje, pretiravanje in zasramovanje.

Prisiljeno hranjenje. Lahko si predstavljaš, da siljenje ne pomaga. Temelj prisiljenega hranjenja je prestopanje meja, kar običajno še poslabša vse skupaj, saj zbudi stare spomine v telesu.

Pretiravanje. Lahko se pripraviš do tega, da boš dokazala, da nimaš težav z motnjami hranjenja in se vržeš v pretirano uživanje hrane. V resnici gre za drugi obraz iste zgodbe. Pri duhovni anoreksiji se težava se lahko pokaže v obliki zasvojenosti z religijo ali novodobnim gibanjem, kjer uživaš enormne količine duhovne nege v obliki duhovnih intenzivov in retreatov v kratkem času. To običajno vodi v razočaranje, zamero in obup.
Ničesar ne naredi, da bi se spogledali s temeljno težavo. Pretiravanje je le oblika truda, ko se trudiš še bolj in bolj in se vedno bolj izčrpavaš.

Sram. Sram je velik izziv ljudem z motnjami hranjenja. Sram te je telesa. Sram, da imaš težavo. Sram, da nisi popolna. Seznam je dolg. Sliši se nenavadno, vendar pogosto menimo, da bo zasramovanje rešilo težavo. Kar velja tudi za duhovno anoreksijo. Vendar zasramovanje vse skupaj le še poslabša. Sram ne vodi v zdravljenje.

Kaj lahko pomaga?
Na srečo so stvari, ki ti lahko pomagajo, ko greš skozi proces zdravljenja duhovne anoreksije.

Radikalna iskrenost. Povedati si moraš resnico.Povedati resnico drugi osebi. Vse kar skrivaš v temi, se bohoti, zdravljenje se zgodi le, ko to osvetliš s svetlobo resnice. In to je vse prej kot enostavno. Ker se trudimo da bi bile videti kot vsi drugi. Pretvarjanje in ustvarjanje popolne podobe od tebe terja veliko energije. Dokler si nisi voljna povedati resnice, boš čutila, da si v tem procesu zataknjena.

Prevzemanje odgovornosti zase. Pogosto so ljudje z duhovno anoreksijo prepričani, da je za njihove težave kriv nekdo drug. In da je to težava nekoga drugega. Zato določena tehnika ne deluje in greš iz ene stvari v drugo in spet tretjo. Igra žrtve in tirana je tukaj močno prisotna. Ti si žrtev okoliščin. Eden od sloganov anonimnih alkoholikov se glasi, “Kamorkoli greš, si tam ti.” Svojo duhovno anoreksijo, občutek globokega pomanjkanja neseš s seboj, kamorkoli greš. Nič se ne spremeni, dokler ti ne začneš sprejemati dejstva, da je tvoja duhovna anoreksija samo tvoja. Težava je tvoja. Sprejemanje polne odgovornosti za svoje življenje je ključnega pomena. Precej lažje je svojo energijo in čas porabljati, da z njo hraniš svojo zamero in se izogibaš delu, ki ga moraš opraviti.

Majhni koraki. Če bi ti nekdo prinesel siroto iz vojne, ki je pozabila kako si želeti negovanja in kako prositi za negovanje, kaj bi naredila? Verjetno bi začela z majhnimi stvarmi, sladko stvarjo, ki bi jo dala otroku v usta. In če bi se otrok odzval, s kakršnim koli znakom, bi te to osrečilo.
Kako so videti majhni koraki? Ustavi se. Vdihni in izdihni. Opazuj sebe. Opazuj, kaj so stvari, ki te odprejo, ti pomagajo, da se sprostiš. Da bi lahko sprejela, se moraš najprej odpreti.

In odpiranje ni nekaj, kar bi lahko naredila zlahka. Utegne biti strašljivo. Zato je ključnega pomena, da si dovoliš čutiti. Kaj čutiš?
Občutki, da nimaš kontrole te lahko preplavijo, zato je ključnega pomena, da začneš z ozaveščanjem svojih meja, svojega varnega prostora.

Prvi korak je, da začutiš, da je varnost v tebi in ne zunaj teb. Na tebi je, da začutiš, da je že v tebi. Stabilnost pride iz prakse ustvarjanja varnega prostora.
Povej si resnico. Prosi za pomoč. Naredi korak.

Duhovna anoreksija je oblika duhovnega pomanjkanja. Ko verjameš, da nisi dovolj dobra, da si slaba, da si brez vrednosti. In verjameš, da te je bog, vesolje, višja sila izdala, te zavrnila, zapustila ali celo zlorabila. V tem primeru je ideja, da bi lahko bila negovana in da bi lahko bilo zate poskrbljeno nezaslišana, predobra, da bi bilo res.

Največji izziv, ki ga imamo je brez dvoma v tem, da svoje izvorno prepričanje glede tega, kako se do nas vedejo avtoritete, preslikamo na vse svoje odnose; do denarja, do partnerja, do otroka, do poklicanosti, do Boga.
Vendar je resnica takšna, da je vse tukaj zate. In vse je v tebi. Na tebi je da odkriješ vrata v duhovno kraljestvo.
“Pridite vsi lačni in žejni,” pravi bog, “in prejeli boste duhovno negovanje.”

Povzeto po članku Dale Ryan

podpis

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja