Diamant… Ta skrivnosten, že stoletja eden najbolj iskanih in cenjenih kamnov na svetu.

Zanj so se bojevali, ga oboževali in se ga zaradi njegove »magične moči« celo bali.
Verjeli so, da so diamanti drobci zvezd z neba, solze bogov in jim zato pripisovali nadnaravno moč, ki presega um navadnega človeka. Vse do 15. stoletja so jih vladarji nosili na svojih težkih oklepih kot talismane in z njim izkazovali svojo moč, pogum in nepremagljivost. Navadni vojaki so se umikali njim, ki so imeli to srečo, da so se na njihovih prsih lesketali ti od bogov poslani kamni.

Skozi stoletja se je okrog diamantov spletlo nešteto romantičnih zgodb in legend.
Že Stari Grki so v njih videli večni ogenj ljubezni in še danes milijonom ljudi čarobno lesketanje preprostega
briljanta pove vse, kar srce čuti, a se z besedami ne da opisati.

Morda je to tudi razlog, da je v zaročnem prstanu največkrat ravno diamant.

Iz osrčja zemlje v naročje človeka
Že v zgodnji fazi razvoja našega planeta, pred približno 3,5 milijardami let, je narava poskrbela, da je nekje na globini 200 kilometrov v njenem osrčju pri visokih temperaturah in pod velikim pritiskom nastala z diamanti bogata ruda, ki jo je po več deset milijonih let oblikovanja nato vulkanski izbruh pred okrog 70 milijoni let ponesel proti površju zemeljske oble.

Prvi diamant so naši predniki verjetno potegnili iz rečne struge ene od indijskih rek pred več kot 4000 leti. Vulkanski izvor teh kamnov sicer ni potrjen, toda naplavine diamantne rude so bile dovolj bogate, da je bilo moč zadostiti svetovnemu povpraševanju po diamantih vse do 18. stoletja, ko so pojemajoče indijske zaloge spodbudile intenzivnejše iskanje možnih nahajališč tudi drugod po svetu. Iskanje je obrodilo sadove v Braziliji, ki je kmalu postala pomemben vir diamantov v 18. stoletju.

Vse do druge polovice 19. stoletja so prevladovala sekundarna najdišča, v katerih so s primitivno tehniko izplakovanja s pomočjo sita in vode iskali drage kamne v produ starih rečnih korit ali morskih obal, kamor so razpadlo, z diamanti bogato rudo zanesle reke in ledeniki. Šele, ko so leta 1870 v Južni Afriki diamantno rudo našli v neposredni bližini vulkanskega žrela in celo v njem, se je začelo obdobje »suhih« izkopavanj v t.i. primarnih najdiščih.

Južnoafriška najdišča diamantov so bila brez konkurence vse do najdbe diamantne rude v Sibiriji leta 1954, danes pa 80% svetovnega trga diamantov oskrbuje le sedem držav: Botsvana, Rusija, Južna Afrika, Angola, Namibija, Avstralija in Demokratična republika Kongo (nekoč Zaire). Že ob samih imenih držav je jasno, da gre večinoma za politično nestabilna področja in če omenimo še to, da so najdišča diamantov nemalokrat daleč stran od naseljenih območij, do katerih vodi že skorajda neprehodna pot, je jasno, da izkopavanje diamantov ni lahek, še manj pa poceni posel in zato ne preseneča dejstvo, da je skrbno varovan in dostopen le izbranim.

Diamantovo popotovanje

Če mislite, da rudarji le hodijo naokrog po »diamantnem polju«, se sem ter tja sklonijo in poberejo lesketajoč se kamen, se motite. Že samo iskanje možnih področij rude s pomočjo sodobnih tehnologij traja več mesecev, pri čemer ni mogoče dolgoročno zanesljivo predvideti, na kakšen način in kako dolgo se bo določeno najdišče lahko izkoriščalo, čeprav izkušnje v večini primerov kažejo, da ob natančnih meritvah strokovnjakov in ustreznih pripravah izkoriščanje posameznega kopa traja tudi več desetletij.

Ko je najdišče enkrat določeno, marljivi rudarji začnejo z izkopavanjem. In to ni šala! Izkopati in obdelati morajo kar 250 ton diamantne rude, da lahko kupec v draguljarni kupi en sam samcat 1 karat velik kvalitetno brušen diamant! Letno izkopljejo okrog 120 milijonov karatov diamantov, toda velik del količine predstavljajo t.i. industrijski diamanti, ki se, kot pove že ime, zaradi slabše kakovosti uporabljajo v industrijske namene.

Diamanti so skriti v diamantni rudi, zato mora le-ta skozi več faz drobljenja in obdelave. V skrbno varovanih prostorih nato visoko usposobljeni strokovnjaki dobljene diamante razvrstijo v okrog 16000 skupin glede na obliko, kvaliteto, barvo in velikost. Tako razvrščeni kamni nadaljujejo svojo pot na dražbe, kjer jih prodajo vodilnim svetovnim brusilnicam.

Obdelava naravnih kamnov
Brušenje je razmeroma nova veščina, ki se po večini prenaša iz roda v rod. Stoletja so diamante nosili neobdelane kot talismane, le sem ter tja je bilo najti kak naraven osemkotni kamen, vedlan v prstan. Zapisi zgodnjega obdelovanja diamantov s pomočjo diamantnega prahu izvirajo iz Indije in segajo tja v 14. stoletje, kasnejši pa razkrivajo, da so se z obdelovanjem kamnov ukvarjali tudi stari Benečani.

Šele od druge polovice 16. stoletja pa lahko govorimo o pravem brušenju, s katerim so se v tistem času ukvarjali zlasti v Antwerpu, diamantnem središču, ki se je imelo za svoj razcvet zahvaliti predvsem portugalskemu odkritju morske poti do Indije. Brusilci, ki so neobdelane diamante dobivali tako iz Lizbone kot tudi iz Benetk, so se združevali v stanovske cehe, toda po španskih napadih leta 1585 se jih je veliko umaknilo v Amsterdam, Nizozemska pa je s svojo liberalno politiko kmalu postala zatočišče diamantnih mojstrov, ki so pobegnili pred verskim pregonom v Španiji, Nemčiji, na Portugalskem in Poljskem.

Konec 17. stoletja je z utrjevanjem angleške vladavine v Indiji, ki je še vedno veljala za svetovno dobaviteljico diamantov, postal pomemben brusilni center še London, ki je imel tedaj tudi status glavnega svetovnega trga neobdelanih diamantov. Danes se najpomembnejše brusilnice nahajajo v Antwerpu (Belgija), Mumbaiu (Indija), Tel Avivu (Izrael), New Yorku (ZDA) in Johanneburgu (Južna Afrika), ki hkrati predstavljajo tudi svetovne borzne centre diamantov.

Iz brusilnic večina diamantov roma na eno od 24-ih registriranih borz dragih kamnov, kjer jih prodajo draguljarjem za vdelavo v nakit ali prodajo kamna samega. Toda zakaj so cene treh enako težkih, na videz popolnoma enakih diamantov, ki ležijo pred vami, tako zelo različne?

Ko ste kupovali stanovanje, ste lahko ugotovili, da je njihova cena zelo različna odvisno pač od velikosti, ohranjenosti, starosti, lokacije… Podobno je s ceno diamantov, le da so lastnosti tu drugačne njegova lepota in cena so odvisni od t.i. štirih C-jev: teže, izražene v karatih (angl. carat weight), kakovosti brušenja (angl. cut), barve (angl. colour) in čistine (angl. clarity), ki se povsod po svetu uporabljajo kot merilo za redkost diamanta. Ni potrebno posebej poudarjati, da najvišja kombinacija štirih C-je predstavlja najredkejše in najdražje diamante. Seveda pa nima smisla težiti k popolnosti; nobena od štirih lastnosti namreč ni bolj ali manj pomembna od drugih v smislu lepote kamna in le vi sami se morate odločiti, katera je tista, ki je za vas najpomembnejša.

Štiri ključne lastnosti

Začnimo s težo, izraženo v karatih. Skok v zgodovino pove, da so kot prvo težinsko mero uporabljali seme rožičevca, ki ima redko lastnost, da suho ohranja relativno konstantno težo, ki jo danes poznamo kot 1 karat (angl. carat) in je vedno podana na dve desetinke natančno. Kot zanimivost naj povemo, da se s karati (angl. karat) označuje tudi čistina zlata, le da slovenski jezik ne loči pisave ali izgovorjave te merske enote, ki pa vsebinsko pove nekaj popolnoma drugega in je zato ne smemo enačiti s težo kamnov.

Čistina se nanaša na nepravilnosti v diamantu samem, ki nastajajo z oblikovanjem kamna v zemlji in se kažejo kot drobceni mehurčki, oblački ali razpokice v diamantu. Strokovnjaki jo ocenjujejo na podlagi čistinske lestvice, ki temelji na vidnosti nepravilnosti diamanta pri 10-kratni povečavi in proporcionalni teži 1 ct.
Nečistoče so s prostim očesom vidne le v diamantih, ki sodijo v najnižja čistinska razreda, to sta SI2 (zelo majhna inkluzija) ali I (inkluzija). Popolnoma čistih (razred F, angl. flawless) je v naravi le malo diamantov, zato so le-ti toliko več vredni, čistina pa ne samo, da močno vpliva na ceno kamna, pač pa veliko pove tudi o ranljivosti njegove strukture manj čisti diamanti so bolj nagnjeni k temu, da počijo, čeprav se to resnici na ljubo ne dogaja pogosto.

Nadalje se ustavimo pri kakovosti brušenja, od katere je odvisen sijaj diamanta. Dobro brušen diamant, katerega razmerja kotov in ploskev so blizu idealnim, omogoča žarku svetlobe, ki prihaja iz zgornjega dela v notranjost strukture diamanta, da se razlomi v barvni spekter ter se nato v svoji polni moči s čim manj izgube spet vrne skozi zgornje ploskve kamna v obliki čudovito prelivajočih se mavričnih barv. Brušenje zahteva visoko usposobljenega strokovnjaka z izjemno natančno roko, katerega delo traja več ur, nemalokrat pa celo dni. In ker je bolj kot ohranjanje teže naravnega, nebrušenega diamanta cilj doseči maksimalen možen sijaj kamna, moramo pri višini cene poleg kvalitete brušenja upoštevati tudi vloženo strokovno znanje in čas brusilca ter izgubo teže.

Za konec posvetimo nekaj pozornosti še četrti lastnosti diamanta barvi, ki se nanaša na stopnjo brezbarvnosti kamna. Ker so brezbarvni kamni redki, so bolj dragoceni (in seveda dražji). Njihova barva se ocenjuje s pomočjo barvne lestvice z razredi od D (najbolj brezbarven) pa vse do Z, kjer so diamanti že rahlo rumenkaste barve in zato za draguljarstvo nimajo posebne vrednosti. Opozoriti pa moramo na izjemo barvne ali »fancy colour« diamante.
Le-ti so še redkejši in še dražji.

Zapisala: Taja Albolena

Vir: http://www.myluxuryjewellery.com